Jack Tackle je preplezal številne prvenstvene smeri na Aljaski, plezal je tudi v Himalaji, Patagoniji, Alpah in na številnih drugih koncih sveta. Foto: MMC RTV Slovenija
Jack Tackle je preplezal številne prvenstvene smeri na Aljaski, plezal je tudi v Himalaji, Patagoniji, Alpah in na številnih drugih koncih sveta. Foto: MMC RTV Slovenija
false
Denali oz. Mount McKinley je z 6144 metri najvišja gora v ZDA. Foto: EPA

Še bolj sem spoznal slovenske alpiniste, ko sem se pripravljal na vzpon na Mount Everest po zahodnem grebenu, kjer je šla kot prva leta 1979 jugoslovanska odprava, v kateri so bili Štremfelj, Zaplotnik, Belak in Stipe Božić. Skratka, že dolgo spoštujem in spremljam slovenski alpinizem. Res je neverjetno, da vas je samo dva milijona, pa imate tako veliko izvrstnih alpinistov.

false
Tackle je v petek na festivalu tudi predaval, in sicer se je osredotočil na sedem svojih prvenstvenih vzponov na Aljaski, težke nove smeri v Kanadi in preostale pomembne vzpone, ki jih je opravil v alpskem slogu. Foto: MMC RTV Slovenija

Ameriški alpinist se je kot prvi vzpel po stenah Isis Face na Denaliju, Diamand Arête na Mt. Hunterju, Viper Ridge na Forakerju, Cobra Pillar na Mt. Barillu, Elevator Shaft na Mt. Johnsonu, North Face na Mt. Thunderju in drugih, udeležil pa se je tudi številnih odprav na različne konce sveta, kjer so opravili številne prvenstvene smeri. Za svoje dosežke je prejel številne nagrade, predava na različnih festivalih in se vse bolj posveča tudi mentorstvu.

Ta teden je, v nasprotju z večino dni, veliko časa preživel pri miru, saj je bil član žirije na 10. festivalu gorniškega filma, kar je pomenilo, da je moral pogledati kopico filmov.

Pa začniva najprej z vašo vlogo na tem festivalu. Je težko biti član žirije?
No, to je delo. Predtem sem bil samo enkrat član žirije, in sicer na festivalu v Trentu, tako da se zavedam, da bom prihodnje tri dni cel dan gledal filme. Vreme je ravno primerno, saj dežuje. Po ogledu vseh filmov se bomo morali člani žirije dogovoriti in sprejeti pomembne odločitve. Je pa tudi zabavno. Nekatere filme sem že videl, večine pa še ne, tako da se tega veselim.

V Sloveniji imamo odlične alpiniste, ko pa govorimo o filmskih predstavitvah njihovih dosežkov, pa jih ni veliko. Sami imate za seboj izjemne dosežke. Bi vas motilo, če bi vas med njimi ves čas spremljala kamera?
To je zanimivo vprašanje. Ko sem začel plezati, so ljudje že začenjali snemati filme o plezanju, vendar pa je bila tehnika še zelo okorna. Kamere so bile zelo velike in težke, tako da je takrat za ljudi, kot sem jaz, ki nas je zanimal alpski slog plezanja, veljalo, da si moral izbrati: ali boš plezali ali snemal. V določeni meri to velja tudi danes. Je pa res, da je tehnologija močno napredovala in je snemati veliko laže.

Recimo film A Line Across the Sky Alexa Honnolda in Tommyja Caldwella je odličen, pa sta
uporabljala le majhno kamero. Vseeno pa dejansko ne vidimo posnetkov plezanja, v njem je veliko pogovorov na tleh, v bivaku, skratka mislim, da je zelo težko posneti dober film dejanskega plezanja. Naj omenim še en film, Meru, ki je dobil tudi nagrado na letošnjem festivalu Sundance. Gre za primer, ki jasno kaže napredek tehnike, ki je omogočila snemanje res dobrega filma o plezanju.

Veliko je torej odvisno od tvojega lastnega prepričanja, kaj je pomembneje: da si v celoti
osredotočen samo na plezanje ali da poskušaš del svojega početja deliti z javnostjo in torej snemaš film, vendar pa tako, da to ne vpliva preveč na plezanje.

Če bi bili zdaj mlad alpinist na začetku kariere, bi snemali ali bi se še vedno posvetili samo plezanju?
Mogoče. Mogoče bi, če bi začel plezati zdaj. Določene stvari so, zaradi katerih bi si želel snemati. Recimo, jeseni sem bil dva meseca v Indiji in smo posneli nekaj gradiva. V bistvu mislim, da je predvsem odvisno od vzpona: če gre za prvi vzpon, potem verjetno ne bi snemal, ker bi se želel v celoti osredotočiti na plezanje. Ne bi pa kategorično te možnosti izključil.

Ljudje se pred kamero spremenijo, in če imaš v glavi, kaj boš naredil in rekel, z mislijo, kako bo to videti na filmu, potem to ni to. Je pa dejstvo, da to ni črno-bela zadeva.

Ko običajni smrtniki gledamo gorniške filme, jih gledamo z drugačnega vidika: po navadi smo fascinirani nad krasnimi posnetki, ne znamo pa oceniti tehnične zahtevnosti vzpona, recimo. Kako pa vi gledate tovrstne filme?
Oprema je lažja po teži in lažja za uporabo. Napisal sem nekaj besed o tem, kako sam razumevam slovenske alpiniste in njihove dosežke. Ena izmed novinark me je spraševala, ali poznam slovenski alpinizem. Nedolgo zatem, ko sem začel plezati, sem spoznal imena, kot so Tomo Česen, Janez Jeglič, Andrej Štremfelj, Franček Knez, saj je bil to svet, v katerem sem želel biti.

Še bolj sem spoznal slovenske alpiniste, ko sem se pripravljal na vzpon na Mount Everest po
zahodnem grebenu, kjer je šla kot prva leta 1979 jugoslovanska odprava, v kateri so bili Štremfelj, Zaplotnik, Belak in Stipe Božić. Skratka, že dolgo spoštujem in spremljam slovenski alpinizem. Res je neverjetno, da vas je samo dva milijona, pa imate tako veliko izvrstnih alpinistov.

Ko smo šli na Everest leta 1983, smo poskusili posneti film. To je bila res izjemno velika in dolgo trajajoča odprava, ki je trajala tri mesece. Ker je bila odprava zelo velika, je bila tudi draga, zato smo poskušali čim bolj sodelovati z mediji in sponzorji. ABC naj bi takrat v živo predvajal dogajanje z gore, in sicer samo sliko, medtem ko zvočno to tehnično še ni bilo mogoče. Skratka, bil je res kompleksen projekt, ki je zajemal različne vidike in številne dejavnike, na koncu pa je kitajska televizija ABC-ju prepovedala, da bi prinesel svojo opremo, in vse skupaj je padlo v vodo. Tri tedne pred začetkom smo torej izgubili vso opremo, a smo se vseeno potrudili posneti film s kamero, ki je bila težka 14 kilogramov.

Po tej odpravi sem se vrnil k bistvu: samo dva ali štirje plezalci, malo in lahka oprema in osredotočenost na vzpon. Če sem vmes posnel dobre fotografije, super, če ne, tudi v redu.

Če primerjate to množično odpravo s svojimi drugimi, majhnimi odpravami, je psihološki vidik za plezalca verjetno popolnoma drugačen.
Zdaj je priložnost, ko je lahko dokumentirati stvari na digitalni način, ki se lahko potencialno izogne negativnemu vplivu na plezanje. Toda še enkrat, če se nekdo pred kamero spremeni, potem to ni to, je pa res, da sicer to ni nujno slabo. Ne bom dvoličen in rekel, da ni super cilj, če želiš deliti videno oz. doživeto z drugimi. Enako je s pisanjem oz. nepisanjem ali (ne)fotografiranjem.

Odraščali ste v Montani, ob omembi katere imamo pred očmi prekrasno pokrajino. Plezati ste začeli, če navedem vaše besede, precej pozno: okoli 20. leta. Kako vas je začaralo plezanje?
Če bi imeli mi v ZDA tak sistem, kot ga imate vi že generacije, potem bi začel plezati že veliko prej, toda pri nas se je res majhen odstotek ljudi sploh srečal s plezanjem. Jaz sem na plezanje naletel po naključju. Moj oče je delal za gozdno službo, ki je del vladnih služb, in sicer je bil raziskovalni znanstvenik, ki je proučeval drevesa. Ker so ga zanimali narava, lov, kampiranje in preživljanje poletij v gorah, sem tudi jaz odraščal z njimi. Še preden sem začel plezati, je bilo zame popolnoma naravno, da sem želel biti v gorah. Sicer si želim, da bi začel plezati prej, toda tega pač ne morem spremeniti (smeh).

Če zdaj pogledate nazaj, si sploh lahko predstavljate, da bi lahko počeli kaj drugega?
Hm, dobro vprašanje. Pogosto pravim, da sem imel veliko srečo, da sem razmeroma zgodaj našel nekaj, kar me je popolnoma navdušilo in od česar sem lahko živel. 30 let sem imel tudi službo, ki je bila povezana z naravo, ki sem jo lahko usklajeval s plezanjem. Ko sem začel plezati, nisem vedel, kako bom živel od tega, ampak vedel sem, da bom. To so bili časi, ko v ZDA še ni obstajal pojem sponzoriranja. Ne znam si predstavljati, da bi počel kaj drugega.

V najstniških letih so me zanimali ekipni športi, toda ko sem začel plezati, so me nehali, mi je pa fizična pripravljenost potem pomagala. Res ne vem, kaj bi počel, če ne bi plezal.

So vas gore naredile boljšega človeka?
Rad bi tako mislil. Mislim, da so me znanje in izkušnje, ki sem jih bil deležen v gorah, naredili boljšega, tako bi rad verjel. Življenje vsakemu pripravi različne izzive in ga popelje v nenavadne okoliščine. Kot sem bil mlajši, sem bil precej sebičen.

Predvidevam, da je določena mera sebičnosti v alpinizmu nujna?
Mislim, da je določena mera samozaverovanosti in osredotočenosti nase - to se sicer lahko pojmuje kot biti sebičen - dejansko običajna za skorajda vse stvari, ki jih počne človek, če jih počne dobro. To velja tako za raziskovalno znanost, pisanje, za vse. Če hočeš biti v nečem res dober, se moraš nečemu drugemu odpovedati. Ne moreš biti v vsem na vrhu.

Zame je bilo to večinoma pozitivno, ne pa vedno.

Na Aljaski ste opravili številne vzpone ob svetlobi severnega sija, plezali ste tudi po številnih drugih koncih sveta. Zakaj Aljaska?
Za nas z zahoda ZDA je Aljaska logična, saj je blizu Montane, kar pomeni, da je logistično laže, ni bilo treba menjati denarja in urejati dokumentov. Bilo je torej naravno, da sem se po domačih gorah na zahodu ZDA odpravil na Aljasko.

Toda ni bilo samo to. V obdobju, ko sem šel tja, je bilo tam še veliko neodkritega, številni vrhovi in smeri so bili še nepreplezani. Če danes nekoga zanima tovrstno plezanje in pogleda na zemljevid preplezanih smeri, je to čisto drugačen pogled kot pred 30 leti. Torej, bili smo srečneži, da smo bili na pravem mestu ob pravem času.

Himalajski vrhovi so drugačni, na Aljaski je recimo tudi veliko bolj mrzlo, zaradi lege na severu pa je tudi veliko dlje svetlo poleti. To je odprlo vrata možnostim za drugačne podvige, saj je bilo svetlo in se ni bilo treba ustavljati. Skratka, ko govorimo o Aljaski, je z njo povezanih kar nekaj specifičnih razmer, ko govorimo o plezanju. Mene je dejansko zadela, če se lahko tako izrazim.

Omeniti moram tudi Bradforda Washburna, ki je bil znanstvenik, plezalec in fotograf, ki je posnel izjemne črno-bele fotografije ... res so me navdihnile! Ko sem spoznal Washburna, sem se nalezel njegovega navdušenja. Takrat še ni bilo Google Eartha.

Kako ste se psihološko spopadli s položajem, ko vam v steni ni šlo? Ali pa recimo, ko ste plezali na Aljaski in je bilo ves čas svetlo in ste padli "noter" in bi kar plezali in plezali?
Obrniti se moraš. Če boš nadaljeval, bo to napačna odločitev. Psihična pripravljenosti je načeloma tista, ki loči dobrega od izvrstnega plezalca, določena stopnja fizične pripravljenosti je že predpogoj.

Sem povprečen plezalec, je pa res, da sem zelo trmast, ko govorimo o doseganju ciljev. To je tudi razlog, da sem se vrnil na določene stene večkrat, dokler mi ni uspelo. Mislim, da je to del alpinizma, se mi zdi, da je to nujno, sicer ne boš uspešen kot profesionalni plezalec. Si pa seveda lahko v vsakem primeru ljubiteljski plezalec, kar je tudi krasno.

Če si odločen uresničiti velikopotezne cilje in osvojiti različne vrhove v alpskem slogu, potem moraš biti pripravljen na to, da se boš bojeval, da boš trpel in da se boš moral spopasti z različnimi težavami. Toda - ko uspeš, sta nagrada in veselje, ki ju vzpon prinese, toliko večja. Zame je bil to zanimiv izziv. Grem stavit, da sem moral na polovico smeri, ki sem jih opravil, plezati več kot enkrat. Torej, moraš se spopasti tudi z neuspehom, z vprašanjem, kdaj odnehati, skratka, veliko je življenjskih podukov.

Nisem več mlad. Dejstvo, da še vedno plezam, je še dodaten izziv zaradi tega.

Kaj je za vas največja nagrada?
Odgovor ni enoznačen. Leta 2009 sva šla skupaj s prijateljem, ki je pol leta starejši od mene, na Aljasko in opravila kup dobrih vzponov. Da lahko pri svojih letih še vedno to počneva, je že samo po sebi nagrada. Večina ljudi, ki pleza take smeri, so 15, 20 ali 30 let mlajši. Lagal bi, če bi rekel, da nisem hvaležen za to. Ko sva šla pred meseci v Indijo, sva bila tik pod vrhom sedemtisočaka, a sva se morala 150 metrov pod vrhom, ki bi ga osvojila kot prva, obrniti. To je frustrirajoče.

Velika nagrada zame je tudi možnost, da imam priložnost, da lahko zdaj učim mlajše plezalce, da sem dejaven član v ameriškem alpinističnem klubu, da sem član odbora, ki podeljuje štipendije, pa tudi nagrade za dosežke v alpinizmu. Tudi te stvari mi prinašajo res veliko zadovoljstva. Steve House, ki je moj prijatelj, je ustanovil nepridobitno organizacijo za mentorstvo plezalcem, kar je v Evropi že močno razvito, v ZDA pa veliko manj. Načrtujem, da se bom bolj posvetil tudi temu področju. Ukvarjam se tudi s pisanjem o svojih vzponih, kar ni enostavno, a tudi prinaša veliko zadovoljstva.

Koliko časa zdržite pri miru doma?
V bistvu sem precej len, rad ležim na kavču. Pred dvema letoma in pol sem se upokojil, in od tedaj zelo veliko potujem. Že prej sem veliko potoval, tudi zaradi službe, zdaj pa veliko predavam. Rad potujem in spoznavam nove kraje. Pred prihodom v Ljubljano sva šla z ženo dva tedna plezat v Arizono, zdaj sem tu.

Kako pa se vaša žena spopada s tem, da vas večino časa ni? Predvidevam, da ni lahko biti žena plezalca.
Krasna je, zelo razumevajoča. No, tudi žena trgovskega potnika ni lahko biti. Poročen sem bil trikrat, moja zdajšnja žena se prav tako ukvarja s poklicem, ki je podoben mojemu, tako da bolj razume moj ritem življenja. Skušava početi različne stvari skupaj, kar se mi zdi nujno. In rada pleza, kar je super. Skupaj se zabavava. Dolgo sem potreboval, da sem jo našel.

Še bolj sem spoznal slovenske alpiniste, ko sem se pripravljal na vzpon na Mount Everest po zahodnem grebenu, kjer je šla kot prva leta 1979 jugoslovanska odprava, v kateri so bili Štremfelj, Zaplotnik, Belak in Stipe Božić. Skratka, že dolgo spoštujem in spremljam slovenski alpinizem. Res je neverjetno, da vas je samo dva milijona, pa imate tako veliko izvrstnih alpinistov.