Danes predstavljamo še nekoga, ki se je ustalil v Riu de Janeiru.

Rio de Janeiro bomo do konca iger kljub neobvladljivosti kar dobro spoznali – seveda le z avtobusa in ostalih uradnih prevozov z enega prizorišča na drugega. Če pa se kdaj slučajno vrnem v to velemesto, mi bo pa zagotovo veliko laže, saj smo spoznali Slovenko, ki je že dobrih pet let v mestu januarske reke, Suzano Pendič. Ona je dokaz, da je Brazilija vsem težavam navkljub lahko dežela velikih priložnosti. Prišla je pred svetovnim prvenstvom v nogometu in takrat izkoristila svoje evropske povezave ter pri nastanjanju in prevozih pomagala medijskim hišam s stare celine, te izkušnje pa še bolj bogato unovčila v pripravah na tokratne olimpijske igre. Številnim nacionalnim olimpijskim komitejem je pomagala, da so našli primerna stanovanja oziroma hiše.

"Gre za turističen najem stanovanj, lastnike pač najdem preko poznanstev, preko prijateljev, veliko me jih pozna še iz časov sodelovanja z njimi med SP-jem in so me potem priporočali še prijateljem. V večini teh stanovanj ljudje ne živijo, v tem času pa si za dober denar privoščijo potovanje v tujino, stanovanje pa za obdobje 20-25 dni oddajo," poudarja Suzana.

Ker pravih Brazilcev na igrah, razen nekaterih prostovoljcev in prodajalcev v novinarski menzi, zaradi zgoščenega urnika nimamo priložnosti spoznavati, nam jih predstavi Suzana Pendič, ki tudi v tem pogledu razbija stereotipe: "Meni so Brazilci odličen narod, veseljaki, niso pesimisti, radi delijo stvari. Še posebej revni, bogati so bolj zadržani, v njihove kroge težko prideš. Srednji in nižji sloj pa zelo radi delijo. Non-stop je samba, ples, zabava ... Super," poudarja Pendičeva, ki bo najverjetneje v Braziliji ostala še veliko časa, če ne kar za vedno.

Za potencialne obiskovalce več kot šestinpolmilijonskega mesta pa ima še kakšen nasvet: "Priporočam, da ne nosijo zlatnine, da so oblečeni skromno, da se ne izpostavlja kamer, telefonov. Jaz sem tukaj že šest let, nikoli nisem bila oropana, tako da nekaj je na tem."