Drevova, ki je prvič v svetovnem pokalu nastopila že davnega leta 2001 - tedaj je bila stara komaj 16 let -, je priznala, da nikoli ni hrepenela oziroma čutila potrebe po samopromociji, tudi zdaj, ko je bila v središču pozornosti po uspehu v Flachauu, so bili dnevi po tekmi zanjo kar malo naporni. Toda 30-letna smučarka z optimizmom zre v prihodnost - še posebej zdaj, ko jo ta konec tedna čakata tekmi na Pohorju.

Smučarka je bila gostja oddaje V sredo na Valu 202, z njo se je pogovarjal Aleš Smrekar. Dotaknila sta se začetkov, kriznih trenutkov, številnih poškodb, prostega časa in tudi prihodnosti na belih strminah.

Podpora ob uspehih in neuspehih
Pri Drevovi bi lahko rekli, da so ji bile smuči položene v zibelko. "Moj oče je bil trener v SK Velenje. Takrat je tudi moja starejša sestra trenirala smučanje, logično je bilo, da sem sledila vsemu temu. Ker takrat oče ni imel časa, me je mama prva postavila na smuči. Na začetku sem kar nekaj časa smučala z mamo," je dejala in pojasnila, da se mama sicer nikoli ni vmešavala v smučanje: "Večkrat mi je povedala, da bi ji bilo lažje, če jaz ne bi smučala, ampak me je podpirala. Še danes se veseli mojih uspehov, tudi neuspehe zelo čuti z mano. Rada bi vseeno videla, da mogoče ne bi več smučala ali da bom enkrat v bližnji prihodnosti končala. Zato, ker je smučanje pač dosti tvegan šport, tako ga gleda, kot večina mam."

Veliko se je naučila od 'vražjih Slovenk'
Drevova se nikoli ni silila v ospredje. "Pridem v neki krog pozornosti in sem tam. Ko je več ljudi, sem bolj tiha in zadržana. Z ljudmi, s katerimi sem blizu in se več družim, pa nisem taka. Znam se tudi razjeziti. Znam kolerično odreagirati na kakšno stvar. To bi morali vprašati bolj druge. Ko pride do situacije, ko imam dovolj, znam tudi udariti po mizi," je razkrila in priznala, da bi se rada malce bolje spomnila svojega prvega nastopa v svetovnem pokalu v Söldnu: "To je že tako daleč nazaj, da nimam več tistih občutkov v sebi, kako sem se takrat počutila. Žal. Včasih bi rada podoživela ta trenutek, ampak se mi zdi, kot da je že v prejšnjem življenju. Od tega je res že kar nekaj let." Tedaj je Drevova trenirala s Špelo Pretnar in drugimi 'vražjimi Slovenkami'. "Te punce so se do mene obnašale v redu. Nikoli nisem imela občutka, da so name gledale zviška. Zdele so se mi v redu in preproste. Na trenutke mi je bilo malo čudno, ker sem tako hitro priletela v to. Mogoče bi bilo takrat zame bolje, če bi bila takrat močna B- ali C-reprezentanca, da bi lahko tekmovala z vrstnicami, a vseeno so bila tudi tista leta dobrodošla in sem se lahko veliko naučila od teh punc," je dejala.

Mikropoškodbe se dogajajo vsak dan
V tistih časih so bile stvari urejene, pravi 30-letnica. "Čutila sem, da nam nič ne manjka. Imeli smo kondicijskega trenerja, fizioterapevta, bilo je dovolj trenerjev in serviserjev. Kar naenkrat sem prišla v ekipo, kjer ni manjkalo nič. Ko sem bila stara 20 let, so imeli na olimpijskih igrah v Torinu še vedno dobre razmere, mislim pa, da se je vse obrnilo navzdol nekje v letih 2008, 2009 in 2010, ko sem občutila, da si ne morem privoščiti več kondicijskega trenerja na terenu, fizioterapevta. Da gre vse v to smer, da razmere niso več optimalni," se spominja Drevova. Razložila je, da je prava ekipa na terenu za športnika še kako pomembna. "Smučanje gre v zelo velike skrajnosti. Mikropoškodbe se dogajajo vsakodnevno. Ni nujno, da si hudo poškoduješ koleno, kajti če si ga, greš domov in sledi rehabilitacija. Manjše poškodbe so, ko udariš v kol in te boli rama, recimo. Takrat je pa zelo dobrodošlo, da se to sanira kmalu." Če fizioterapevta v takšnih trenutkih športnik nima ob sebi, mora odpotovati domov, s čimer se sesuje plan treningov.

Zadnja poškodba 'udarila' na psiho
Drevovo so poškodbe večkrat ustavile v karieri, na finalu v Lenzerheideju pred tremi leti si je med drugim strgala kolenske vezi. "Imela sem dve operaciji kolena. Obakrat sem si strgala križne vezi, imela sem poškodovan hrustanec, kar je kar huda poškodba. Imela sem tudi resneje poškodovan hrbet, a takrat operacija ni bila potrebna. Odločila sem se, da smučanje prekinem za nekaj časa in poskušam vse na konservativen način pozdraviti. Rekla bi, da so me te tri poškodbe za dlje časa ustavile," je pojasnila in razkrila, da je zadnja poškodba kolenskih vezi nanjo pustila velik pečat. "Najtežje mi je bilo po zadnji poškodbi. Poškodovala sem si koleno, ne da bi padla. Ko to enkrat doživiš, dejansko ob vrnitvi večkrat pomisliš, da se ti to lahko ponovi. Nisem hudo padla ali priletela v ograjo. To se ti ne more zgoditi vsakodnevno. Na vsakem treningu opravim na stotine zavojev, takšnih, v kakršnem se mi je zgodila poškodba kolena. Iz psihološkega vidika mi je bilo po tej poškodbi zelo huda."

V Meribelu dosegla zgornjo mejo?
Po koncu lanske sezone je prav zaradi bolečin v kolenu in hrbtu razmišljala o koncu kariere. Zaradi poškodb in bolezni je izpustila skoraj 50 dni celotne sezone, večkrat je smučala z bolečinami. "Rekla sem si, da to ni več to. Moj primarni cilj je bil, da se imam med smučanjem fino. Če tega ni, kaj mi sploh še preostane?" V Meribel je na finale prišla dobro pripravljena in samozavestna. Osvojila je 15. mesto in se vprašala, ali je to njena zgornja meja. "Po Meribelu sem odšla v Kranjsko Goro na državno prvenstvo, kjer sem zmagala za 3 sekunde. Tam sem zelo uživala in sem začutila, da še lahko smučam zelo hitro. Da mogoče v Meribelu tisto le ni bila zgornja meja. Resda to ni bila tekma na ravni svetovnega pokala, a pri sebi nekako začutiš, kako ti gre, kako ti steče." Po posvetu z zdravnikom glede kolena se je odločila, da bo 'potegnila' še eno sezono.

Ne more reči, kdaj bo sklenila kariero
Zdaj jo čaka eden izmed vrhuncev sezone - 52. Zlata lisica. "V Maribor prihajam z zelo dobro popotnico. Če lahko kdaj naredim dober rezultat, je to letos. Statistika res ni na moji strani, a nikoli v teh letih nisem s takšnimi rezultati prišla v Maribor," je povedala. Drevova je na Pohorju nastopila 16-krat, le dvakrat se je dokopala do točk za svetovni pokal. "Nikoli se nisem spoprijateljila s to progo. Z visokimi štartnimi številkami je bilo še težje." V zadnjem obdobju se je večkrat vprašala o koncu kariere. "Ne vem, ali mi bo med kariero uspelo dokončati študij. Zdaj sem absolventka, a moram opraviti še dve diplomi, ker imam dvodisciplinarni študij (študira na filozofski fakulteti, op. a.). Najprej moram končati to. Naprej pa niti ne vem. Nimam študija, ki bi privedel do konkretnega poklica. Še sama ne vem, kam me bo zanesla pot. Nekako mi je žal, da je filozofov danes preveč," je še dodala in priznala, da nikoli ni smučala zaradi tega, ker je v tem videla vir zaslužka. Še več: "Mislim, da se smučarji zelo težko preživljamo, če smo uvrščeni okrog 15. mesta - nižje pa sploh. Če ne bi bila zaposlena na carinski upravi Republike Slovenije, ne bi mogla smučati."