Številke
(6)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.4 od 17 glasov Ocenite to novico!
Gregor Aljančič
Gregor Aljančič je vodja jamskega laboratorija Tular. Gre za naravno jamo, ki jo je v pleistocenskem konglomertu reke Save pod Stražiščem v Kranju izdolbel droben potoček. Njegov oče, speleobiolog Marko Aljančič, je leta 1960 zakloniščni del jame preuredil v jamski laboratorij in v njem naselil kolonijo človeške ribice. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Gregor Aljančič, proteus
Leta 1968 je prišlo do srečanja japonskega in jugoslovanskega političnega vrha. Tito je cesarju Hirohitu, ki se je zanimal za biologijo, podaril šest človeških ribic (ki jih je v Planinski jami odlovil Marko Aljančič). Te so predali tokijskemu živalskemu vrtu, a so zaradi neustreznih razmer poginile po letu dni. Leta 2008 je prišlo do novega obiska Japonske, takrat je slovenska delegacija na čelu s predsednikom vlade Janezom Janšo spet podarila človeško ribico, a tokrat bronasti model, ki ga je oblikoval kipar Boštjan Štine. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
       Organizmi, ki so dolgoživi, so veliko bolj izpostavljeni onesnaženju. Če organizem živi le nekaj let, nizke dovoljene koncentracije onesnažil ne pomenijo posebnega tveganja. Če pa človek več desetletij pije vodo, ki je delno onesnažena, se vsi strupi v telesu nalagajo in po dolgem obdobju postanejo zdravju škodljivi. Človeška ribica, ki je dolgoživa, je ravno zato veliko bolj ogrožena, kot bi si mislili.       
 O ogroženosti proteusa
Gregor Aljančič
Eden izmed poslanstev laboratorija je čim natančneje ugotoviti življenjsko dobo proteusa. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
človeška ribica
Na Oddelku za biologijo so neuspešno poizkusili ugotoviti starost človeških ribic s skeletokronološkimi metodami. Intenzivnost rasti kostnega tkiva v kosteh okončin pri dvoživkah namreč sezonsko niha, kar lahko vidimo kot proge, iz števila pa bi lahko sklepali o starosti živali. Medtem ko je pri površinskih dvoživkah takšna metoda uspešna, pa pri človeški ribici kostno tkivo raste bolj enakomerno, ker v podzemlju ni izrazitega nihanja temperature. Foto: BoBo
Velikanska spužva
Velikanska spužva uspeva v globinah od 10 do 120 metrov, preživi lahko tudi dve tisočletji. Foto: AP
Gregor Aljančič
Kliknite na sliko za ogled asociacij v višji ločljivosti. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Človeška ribica živi stoletje, a natančna doba še ni znana

Podkast Številke (88)
3. februar 2017 ob 06:44
Ljubljana - MMC RTV SLO

Med kopenskimi bitji, ki živijo tako dolgo kot človek, je tudi človeška ribica, ki prebiva v zelo neugodnem okolju.

Ta teden na podkastu Številke govorimo o dolgoživosti oziroma o bitjih, ki lahko živijo tudi stoletje in več. Na pogovor smo povabili Gregorja Aljančiča, vodjo jamskega laboratorija Tular, v katerem živijo človeške ribice. Vabljeni k branju povzetka, celotnemu pogovoru pa prisluhnite na spodnji povezavi.


Različne strategije preživetja
Aljančič razloži, zakaj se sploh pojavi dolgoživost: "Gre za različne strategije preživetja in čim bolj uspešnega razmnoževanja. V nekaterih primerih se je skozi evolucijo izkazalo, da nekatere vrste živijo zelo intenzivno, v velikem številu se razmnožujejo v oblakih (npr. muhe enodnevnice), na tisoče osebkov v teh kratkih trenutkih išče partnerja za razmnoževanje. V drugi skrajnosti pa imamo bitja z daljšim življenjem in maloštevilnimi potomci, ki potem iščejo svojo pot in možnost za razmnoževanje. V naravi so možne različne rešitve, določi pa jih njihovo okolje."

Laboratorij Tular že od leta 1960
Med bitja, ki živijo zelo dolgo, sodi tudi človek, ki lahko preseže stoletje starosti. Ta hip najstarejša oseba je Italijanka Emma Morano, ki je novembra dopolnila 117 let. Med bitji, ki živijo stoletje, je tudi slovenski ponos človeška ribica (Proteus anguinus). Aljančič je temu bitju posvetil kariero, saj v jamskem laboratoriju Tular v Kranju skrbi za te živali. Laboratorij je že leta 1960 vzpostavil njegov oče Marko Aljančič.

Daleč največja jamska žival
V štirih betonskih bazenih in pomožnih akvarijih gojijo in opazujejo 42 človeških ribic. "Ker je to okolje prava jama, so okrog v špranjah in jamskih rovih tudi drugi organizmi, ki so tam že od nastanka jame. Nekateri organizmi so bili sploh prvič opisani v teh jamah in so ozko razširjeni endemiti. Zanimiv je eden od jamskih hroščev, ki ni bil opisan nikjer drugje. To so sicer majhne živali, sploh v primerjavi s človeško ribico, ki je s 30 centimetri daleč največja jamska žival na svetu," jamsko okolje opiše vodja laboratorija.

Črna človeška ribica je endemit
Proteus sicer ni slovenski endemit (vrsta, ki živi samo na določenem kraju), saj živi na območju celotnega dinarskega krasa, zato pa je slovenski endemit črna človeška ribica, ki živi samo v Beli krajini. Od leta 2002 so tudi v Tularju, kjer trenutno živi šest primerkov.

Prehod v jame pred 15, 20 milijoni let
Človeška ribica zdaj živi na ozkem področju, a vselej ni bilo tako. Aljančič se sprehodi skozi njen razvoj: "Najprej je bila površinska dvoživka, ki je živela v rekah in jezerih nekje na področju zahodnega Balkana pa vse do Kavkaza. Fosilne ostanke njenih prednikov in bližnjih sorodnikov so našli vse do Francije. Peter Trontelj je s sodelavci z molekularnimi urami ugotavljal čas, ko so se posamezne populacije človeške ribice med seboj ločile. Nekje pred 15, 20 milijoni let se je zgodil njihov prehod iz površinskih habitatov v podzemlje. S tem je evolucija začela svojo pot, prilagajanje na novo okolje, ki je omogočalo, da je vrsta preživela vse do danes v razmeroma neugodnem habitatu. Ob pomanjkanju hrane so vretenčarske vrste v tem okolju res redke."

Hranijo jih na dva tedna
Zaradi prilagajanja na težke razmere je močeril skozi čas izgubil vid, brez hrane pa lahko preživi celo do deset let. "To je njena sposobnost preživetja: stradanje v jamah. Večkrat na sezono ji zmanjka hrane, to velja sploh za zimo, ko je malo dotoka s površja. Vsa energija mora priti s površja, saj ni svetlobe in rastlin," opiše Aljančič in opiše potek hranjenja v Tularju: "Približno na vsakih 14 dni jim spustimo drobne žive rakce, tako da si človeške ribice same nalovijo plen. Nekako v dveh tednih polovijo vso hrano."

Eden izmed ciljev je določiti življenjsko dobo
Neka splošna ocena pravi, da te živali dočakajo sto let, a popolnoma zanesljivega podatka o njeni življenjski dobi še ni. Eden izmed dolgoročnih poskusov v Tularju je ravno ugotavljanje njene življenjske dobe. "Najstarejše ribice so v Tular prišle iz narave leta 1963, že takrat so bile odrasle in stare vsaj 20 let, torej so danes stare vsaj 75 let, lahko tudi precej več. Glede na to, da se še vedno razmnožujejo, so aktivne in živahne, lahko rečemo, da živijo sto let. Popolnoma natančno starost bomo lahko določili za tiste živali, ki so se izlegle v našem laboratoriju. Za to bo potrebno več generacij človeškega življenja," opozarja naš sogovornik.

Vodno okolje je manj spremenljivo
Med kopenskimi živalmi ni ravno veliko vrst, ki živijo vsaj stoletje, med te prav gotovo sodijo različne vrste želv. Pestrost dolgoživih vrst pa je večja, ko se spustimo pod vodo: "Vodno okolje je predvsem bolj stabilno, pomislimo le na manjše temperaturne razlike. To so predispozicije, ki favorizirajo dolgoživost. Velike temperaturne razlike povzročajo okvare v organizmu, morda le na celični ravni. Vse to vpliva na življenjsko doba organizma."

Stare so tudi kolonije
Med metuzaleme tako sodijo določene vrste velikanov, kot so kiti in morski psi. Grenlandski kiti lahko živijo 200 let, nedavna raziskava pa ugotavlja, da grenlandski morski psi živijo še enkrat toliko. Življenjska doba pa je še precej večja pri živalih, ki se skorajda ne premikajo. Določene vrste spužev in koral živijo krepko čez tisočletje. "Pri živalih, ki živijo v t. i. kormih oziroma v navideznih velikih organizmih, ki pa so v resnici sestavljeni iz majhnih klonov, vsi člani korma imajo isti genski material in se delijo, brstijo. Težko je že oceniti starost take kolonije, ker se telo prerašča, in lahko domnevamo, da so zelo stari. To je tudi iztočnica za misel o večnem življenju. Z delitvijo organizma dobimo identičen novi osebek. Znana je regeneracija drobnih vrtinčarjev, to so ploski črvi. Osebek lahko razrežeš na več delov, iz vsakega se razvije popoln novi osebek," še pravi Aljančič.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (aktivirate ga s klikom na spodnjo sliko), v katerem Gregor Aljančič predstavi še marsikatero zanimivost o človeški ribici, razloži svoj odnos do številk, o obstoju in življenju muhe enodnevnice, biološki nesmrtnosti, Richardu Dawkinsu ...

VIDEO
Številke: Voda bolj stabilno okolje za dolgoživost

Glasbeni izbor Gregorja Aljančiča: Čompe - Človeška ribica / Human Fish

Slavko Jerič, <a href="https://twitter.com/stevilkeMMC">@stevilkeMMC</a>
Prijavi napako
Komentarji
eMZe
# 04.02.2017 ob 19:42
Če so napovedi ustrezne, potem nihče od danes prisotnih ne bo izvedel, koliko let dočaka človeška ribica.
robi bobi
# 03.02.2017 ob 12:11
več si lahko preberete na
http://www.postojnska-jama.eu/sl/spoznajte-park/narava-in-zivalski-svet/cloveska-ribica-spoznajte-zmajeve-mladicke/
QUENDI
# 10.02.2017 ob 00:33
......Med bitja, ki živijo zelo dolgo, sodi tudi človek, ki lahko preseže stoletje starosti....to je precej relativno - če se vzame mnogokrqtnik spolne zrelosti imamo eno najkrajših življenjskih dob x 4 (enodnevnica npr. x 7)....antropologija dokazuje da smo imeli že mnogo višjega pa tudi sposobnost preživetja celice uspešno zatiramo s civilizacijskim razvojem.....sledimo reklu po 60. vsi bolni in betežni do 80-tega......če imamo pa smolo s farmacijo in okoljem ipd. pa že mnogo prej.....
"krvodajalec"
# 04.02.2017 ob 13:50
O človeški ribici sem na tem portalu izvedel več kot o slovenski demografski sliki in reševanju le te problematike. Kako bodo jutri živele naše male "človeške ribice", kakšna bo njihova prihodnost???

Mimogrede, ta črv, ki kar naprej straši po tem portalu, mi je oduren že od otroštva, ko sem prvič obiskal Postojnsko jamo.
robi bobi
# 03.02.2017 ob 12:11
esspero
# 04.02.2017 ob 18:44
Lahko vam povem točno dobo njenega življenja! Pojutišnjem bo stara dva dni več kot danes.!
Kazalo