V sklopu Evropske prestolnice kulture (EPK) poteka tudi sodelovanje z drugimi državami, ki prek svojih kulturnih ambasad v Mariboru predstavljajo svojo umetnost, kulturo in tradicijo. Med njimi je tudi Izrael, na katerega pa letijo javni očitki, da je EPK zlorabil za svojo politično propagando.

V četrtek je namreč Kulturna ambasada Izraela odprla fotografsko razstavo z naslovom Spremembe, skozi katere naj bi domnevno šel Izrael v zadnjih 100 letih. Že sam opis razstave je lahko sporen, saj niti z eno besedo ne omenja ne Palestincev ne Palestine in pušča vtis, da na tem območju pred prihodom Judov ni bilo nikogar in ničesar: "V preteklih 100 letih je Izrael doživel dramatične spremembe. Nastalo je veliko novih vasi, nekdanje vasi so se razvile v mesta, iz mestec pa so nastala velemesta. Nekoč redko naseljena področja so zdaj deli velemest. Nekdaj sušne in puste regije so danes obdelane in gosto naseljene. Glavna dejavnika, ki sta bila temelj omenjene preobrazbe dežele, sta bila modernizacija in ekonomski razvoj, ki se je začel z ustanovitvijo države Izrael leta 1948. Nekoč zaostali del Osmanskega cesarstva je postal eden najbolj urbaniziranih in razvitih predelov regije. Kot prikazujejo fotografije pričujoče razstave, se opisana preobrazba zelo dobro odraža v pokrajinski arhitekturi."

Na Izrael že desetletja letijo očitki, da vodi propagandno politiko, namenjeno prepričevanju lastne in tuje javnosti, da na območju današnjega Izraela pred njegovim nastankom ni bilo praktično ničesar omembe vrednega. V tem kontekstu je najbolj znana izjava zdaj že pokojne premierke Golde Meir, ki je izjavila, da Palestinci kot narod nikoli niso obstajali, temveč so bili to le neki nomadi, ki so tavali po puščavi.

Ameriški politični analitik Noam Chomsky in izraelski zgodovinar Ilan Pappe pa sta v skupni knjigi Gaza in crisis (Gaza v krizi) opozorila na stališče izraelskih oblasti konec 80-ih, da palestinska država na Zahodnem bregu in v Gazi ne more obstajati, saj naj bi že obstajala – to naj bi bila Jordanija. Tovrstne ideje so še vedno žive in se vedno znova reproducirajo tudi skozi take dogodke, kakršen je bil četrtkov v Mariboru.

A dejstva so vendarle dejstva
Kritiki razstave opozarjajo, da je že v samem opisu dogodka sporen skoraj vsak stavek. Za začetek, Izrael kot država ne obstaja 100 let, temveč je imela 14. maja letos (šele) svoj 64. rojstni dan. Nekdanja zgodovinska Palestina je zreducirana na »nekoč zaostali del Osmanskega cesarstva«. Tudi to ne drži, saj je Pappe v prej omenjeni knjigi popisal, kako je Gaza zaradi trgovske povezanosti z Egiptom in dostopa na odprto morje v moderni dobi razvila kozmopolitanski način življenja, ki je bil pozneje – z ustanovitvijo Izraela – uničen za vekomaj. Spomnimo, Gaza se trenutno zaradi neizprosne izraelske blokade že šesto leto spopada s hudo humanitarno krizo.

Ravno tako ni res, da je bila nekdanja zgodovinska Palestina redko poseljena, nekakšna sušna in pusta regija. Kvečjemu je to (začasno) postala ob ustanovitvi Izraela leta 1948, ko je bilo s svojih domov v slabem letu pregnanih 750.000 od okrog 900.000 Palestincev. Tedanji begunci in njihovi potomci še vedno životarijo v prenatrpanih begunskih taboriščih od Egipta, Gaze, Sirije, Jordanije do Libanona; njihovo število danes obsega več milijonov. Prav tako država Izrael ni nastala z modernizacijo in ekonomskim razvojem, temveč tudi s prelivanjem palestinske krvi.

Sionistične paravojske, ki bi danes veljale za teroristične organizacije, in pozneje izraelske vojaške sile so napadale palestinske vasi s treh smeri, medtem ko je pot proti najbližji arabski državi ostala odprta. Dogajali so se številni pokoli civilnega prebivalstva, med katerimi je eden bolj znanih poboj 254 ljudi v vasi Deir Jasin, ki ga je 9. aprila 1948 izvedla sionistična paravojska Irgun Zvai Leumi (IZL). Ta pokol je zgrozil tudi širšo judovsko skupnost. Vodja IZL-ja Menahem Begin je paravojsko nato preoblikoval v Svobodnjaško stranko. Ob njegovem obisku v ZDA je New York Times 4. decembra 1948 objavil pismo skupine judovskih uglednežev, ki so ameriško javnost opozorili: »Svobodnjaška stranka je po organizaciji, metodah, politični filozofiji in družbeni usmeritvi sorodna nacističnim in fašističnim strankam. Njeni pripadniki znotraj judovske skupnosti pridigajo ultranacionalizem, verski misticizem in rasno večvrednost.« Med podpisniki pisma so bili tudi Albert Einstein, Hannah Arendt, Itzhak Sankowsky in Sidney Hook.

Protestni dogodek
"Predstavniki zaskrbljene javnosti smo zgroženi nad neizmernim cinizmom izraelske politike, ki si v mednarodni javnosti na vse načine prizadeva zamaskirati dejansko politiko imperializma in apartheida nad palestinskim ljudstvom, z nizanjem idiličnih podob izgradnje države Izrael, ki naj bi nastala na nekoč zaostalem delu Osmanskega cesarstva. Izrael že več desetletij izvaja in vzdržuje politiko okupacije, apartheida in vojnih zločinov, ne le z neposredno uporabo sile, temveč tudi s pomočjo podpore, ki jo prejema od mednarodne skupnosti," so med drugim v protestnem pismu zapisali Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike, v katerem so pozvali k bojkotu Kulturne ambasade Izraela, EPK in mesto Maribor pa k načelni politiki do izraelsko-palestinskega vprašanja.

Pred Fotografskim muzejem se je nekaj pred 19.00 zbrala manjša skupina ljudi, ki so s plakati in letaki pozivali h končanju izraelskega apartheida. Vseh skupaj jih je bilo le okrog 10, a vendarle dovolj, da se je izraelski veleposlanik z Dunaja Šmiuel Meirom odločil muzej zapustiti skozi stranska vrata, na prizorišču pa so bili prisotni tudi policisti. Andrej Adam, eden izmed udeležencev, je povzel: "Prva nenavadna in 'vesela' novica je bila, da ne moremo na razstavo, ker je bil vstop dovoljen le tistim z vabili. Mi vabil seveda nismo imeli. Imeli smo sicer nekaj letakov, na katerih smo podrobno opisali, zakaj pozivamo k bojkotu prireditve, in tudi nekaj plakatov, a zbrani policisti tega niso sprejeli kot vstopne karte. So pa namesto tega pokazali veliko zanimanje za nas in nas večino popisali. Nasploh pa nas niso ovirali pri izkazovanju nezadovoljstva, tako smo kakšno uro delili letake mimoidočim, fotografirali dogajanje, drugi pa so razvili plakate in jih, čakajoč na veleposlanika, dvignili v zrak. Veleposlanika sicer nismo dočakali oziroma le za hip. Varnostniki so ga namreč do avtomobila privedli skozi stranska vrata, za katera nismo vedeli. Zelo urno je sedel v avto, nam vljudno, morda veselo pomahal in odbrzel na Dunaj. Neka novinarka, ki je imela dovoljenje za vstop, nam je pozneje povedala, da nam veleposlanik sporoča, da imamo oprane možgane."

Protestno pismo in dogodek pred muzejem je podprla tudi slovenska družbeno-civilna iniciativa BDS , ki se zavzema za bojkot, dezinvesticije in sankcije zoper Izrael oziroma podjetja, ki na kakršen koli način sodelujejo z nelegalnimi judovskimi naselbinami na Zahodnem bregu. BDS je sicer mednarodna kampanja, ki vleče zgodovinske vzporednice z globalnim gibanjem proti južnoafriškemu apartheidu v 80-ih, medtem ko bojkotu ne nasprotujejo niti nekateri intelektualci znotraj samega Izraela .

Odprtje razstave Spremembe je sporno tudi zato, ker je izvedena v času, ko se na Izrael vršijo dodatni mednarodni pritiski, naj zaustavi nadaljnjo gradnjo nezakonitih naselbin na Zahodnem bregu, mediji pa hkrati poročajo tudi o vedno novih nasilnih izpadih judovskih naseljencev nad Palestinci. Izraelska vojaška politika do Palestincev je bila v preteklosti tudi že označena za naravnost genocidno .

Za dodatna pojasnila smo se obrnili tudi na organizatorje EPK-ja, ki so nam v odgovoru med drugim pojasnili: »Razstava Spremembe sodi v programsko entiteto Kulturne ambasade, kjer izbore venomer prepuščamo izbiri gostujočih držav oziroma na njihov izbor ne vplivamo.« Toda kaj če bi denimo Kulturna ambasada Irana organizirala razstavo, ki bi zmanjševala pomen in obseg zgodovinskega preganjanja Judov? Bi se ji uspelo skriti za zaveso kulture?

Erik Valenčič, TV Slovenija
fotografije Andrej Adam