Gre za dokumentarno-portretni film, ki prikazuje največje dogodke prejšnjega stoletja skozi Gustinčičeve oči. TV Slovenija je film Polone Fijavž pripravila ob 90-letnici rojstva te novinarske legende.
Gustinčič je zaznamoval tudi srbsko časnikarsko prizorišče, saj se je leta 1951 zaposlil pri Politiki, pet let pozneje pa je kot dopisnik tega časopisa odšel v London, kjer je ostal devet let, od leta 1969 do leta 1983 pa je kot dopisnik iz New Yorka pisal tako za Politiko kot tudi poročal za nacionalno televizijo Srbije.
Od leta 1995 redno objavlja kolumne v Mladini in, kot rad ponosno pove, do danes še ni izpustil niti ene. Po razpadu Jugoslavije dela tudi na RTV Slovenija.
Velika distanca
"Največja profesionalna vrlina in cilj novinarja je distanca. Novinar mora vedno pisati z distanco in nikdar zagovarjati tistega, o čemer piše, niti pa tega ne popolnoma zavračati. To do zdaj še nobenemu ni popolnoma uspelo," je razlagal načela novinarstva Gustinčič na srečanju v Beogradu. Gustinčič je dejal še, da je, kot vsi novinarje njegove generacije, pazil, kako govori, a se je trudil povedati kar največ.

Politika iz filma izpostavlja njegovo kolumno, objavljeno v časopisu konec 60. let, v kateri je Gustinčič pohvalil skrb Jugoslavije za nerazvite neuvrščene države, a ob tem dodal, da bi se bilo treba gospodarsko najprej obrniti k Evropi, svojemu domu, kar je naletelo na ostre kritike tedanje socialistične oblasti.

"Vzor profesionalnosti"
Citiran je tudi članek Washington Posta, objavljen v drugi polovici 70. let, v katerem piše, da je Politika edini časopis iz vzhodne Evrope, ki je redno poročal o aferi Watergate, ki je pripeljala do odstopa predsednika ZDA Richarda Nixona.

"Jurij Gustinčič je zavrnil ideologizacijo novinarstva in je bil vzor profesionalnosti, čeprav je delal v najtežjih časih hladne vojne in ideologizacije," je dejal zunanjepolitični urednik Politike Momčilo Pantelić. Dolgoletni novinar Politike Borivoje Erdeljan pa je povedal, da je Gustinčič eden izmed stebrov srbskega novinarstva druge polovice 20. stoletja.

Gustinčič sam pravi, da novinarji ne živijo dolgo in umirajo zaradi infarkta: "Živijo nenormalno življenje in to, kar delajo, ni normalno." "Ljudi, s katerimi sem delal, ni več. Jaz sem kot drevo v posekanem gozdu. Nisem se navadil na 21. stoletje in sem popolnoma človek 20. stoletja," pravi Gustinčič.

Največje zgodbe
Gustinčič je kot največje dogodke, o katerih je poročal v šest desetletja dolgi karieri, izpostavil afero Watergate in padec Nixona ter sovjetsko invazijo na Češkoslovaško leta 1968, ko je kot edini jugoslovanski novinar poročal s kraja dogajanja.

Gustinčič je za sebe rekel, da je slovenski in srbski novinar in da je, čeprav je večji del svojega življenja preživel zunaj Slovenije, vedno ostal Slovenec, ker je vedel, da mu mama ne bi nikdar oprostila, če bi se odrekel svojemu ljudstvu. Kolumne za Mladino pa je še do nedavnega pisal v srbščini in so jih nato prevajali v slovenščino, nekega dne pa je opazil, da tipka slovensko besedilo in tako nadaljuje tudi do danes.