V Španiji je iz množičnih protestov zraslo prav tako množično gibanje, ki si prizadeva za korenite družbene spremembe tako s splošnimi kot konkretnimi zahtevami in predlogi. Foto: EPA
V Španiji je iz množičnih protestov zraslo prav tako množično gibanje, ki si prizadeva za korenite družbene spremembe tako s splošnimi kot konkretnimi zahtevami in predlogi. Foto: EPA
Gibanje 15. maj so zaznamovale ljudske skupščine, kjer so se odločitve o nadaljnjih korakih gibanja sprejemale s konsenzom množice. Foto: EPA

Potrebujemo več participacije. Politika niso samo stranke, tudi posamezni ljudje lahko izvajajo politiko, brez da bi bili člani strank ali sindikatov.

Španske oblasti so se na proteste pogosto odzvale s policijskim nasiljem. Gibanje sicer striktno zagovarja nenasilje, večkrat pa je opozorilo na provokatorje, ki želijo podobno kot v Sloveniji z nasilnimi akcijami diskreditirati protestnike. Foto: EPA

Dva največja sindikata, CCOO in UGT, sta sodelovala pri velikem številu reform trga dela ali pa sta se na njih odzvala prepozno, omejita se na sklic splošne stavke na vsaki dve leti in še to zaradi pritiska javnosti. Ne opravljata več svojega dela, obrambe delavcev, ampak sta postala še eno orodje oblasti za njihov nadzor.

Gibanje je že lani kritiziralo bonitetne agencije, špekulacije z državnimi dolgovi in pasivnost državnih institucij. Foto: EPA

Tako desnica kot levica sta gibanje dojeli kot grožnjo. Mi smo namreč predlagali demokracijo brez potrebe po strankah ali odvisnosti od njih. To pa jim spodriva tla pod nogami.

Mi govorimo v drugačnem političnem jeziku. Ne bi smelo biti potrebno, da voliš, da se te sliši.

Ljudska skupščina v eni izmed madridskih sosesk. Foto: Boris Vasev

Gre za mrežokracijo oziroma mrežno demokracijo. Takšna struktura in delovanje sta kot cepivo pred personalizmi in poskusi privatizacije ali manipulacije gibanja.

Protestniki v Španiji so krizo označili za prevaro in močno nasprotovali varčevalnim ukrepom vlade. Foto: EPA
"Spali smo, zbudili smo se". Napis na dodatku protestnikov na spomeniku na madridskem trgu Puerta del Sol, prizorišču šotorjenja in zbiranja protestnikov. Foto: Boris Vasev
Raznolikost bojev in idej znotraj gibanja ponazarja tudi lično urejen vrt, ki je v času zasedbe trga Puerta del Sol zrasel ob centralni fontani. Foto: Boris Vasev
Jurado kot enega izmed konkretnih predlogov gibanja izpostavlja t. i. demokracijo 4.0, ki predvideva možnost, da bi vsi državljani prek spleta glasovali o posameznih zakonih.

Podoben proces kot v Sloveniji, ko ulice številnih mest polnijo protestniki z enotnim sporočilom dokončnega zavračanja dosedanje prakse domače politične elite, kar si je bilo do zdaj težko zamisliti, se je v Španiji začel pred dobrim letom in pol. V številnih mestih po vsej državi so se 15. maja 2011 na ulicah zbrali tisoči, "ogorčeni" nad stanjem španske družbe in političnega sistema.

Tisoči različnih izkušenj in razlogov za upor so se združili v nekaj jasnih sloganih, ki pa vsi sporočajo podobno zavračanje, kot v zadnjih tednih odmeva po slovenskih mestih. Gesli "nihče nas ne predstavlja" in "resnična demokracija zdaj" predstavljata osrednje vodilo gibanja, ki je nastalo na teh protestih in je po datumu, ko so se prvič odvili, tudi dobilo ime.

Gibanje 15. maj tako opozarja na neustreznost predstavniškega sistema in pomanjkanje resnične demokracije ter kritizira prepletenost politične in finančne elite, ki pušča ogromno večino državljanov popolnoma brez vsakršne možnosti udeležbe pri odločanju o stvareh, ki jih zadevajo.

Po prvih množičnih protestih se je gibanje hitro organiziralo in strukturiralo na način, ki je postal vzor tudi ameriškemu gibanju Occupy ter slovenski različici 15o. Vzpostavile so se odprte in vključujoče delovne skupine, ki so se ukvarjale tako s širokimi družbenimi vprašanji kot povsem specifičnimi temami, kot sta volilna zakonodaja ali zakonodaja, ki ureja hipotekarne kredite. Gibanje je osredotočeno tudi na preprečevanje prisilnih izselitev, ki grozijo mnogim družinam v Španiji ravno zaradi problematike hipotekarnih kreditov.

Gibanje ima tudi povsem konkretne predloge sprememb političnega sistema. Tako se med drugim zavzema za možnost neposrednega glasovanja državljanov prek spleta o vsakem zakonu. Glas državljana bi bil tako enakovreden tistemu od izvoljenega poslanca.

O tem, kakšne so bile okoliščine nastanka gibanja, kako so se nanj odzvale politične stranke, kakšen odnos je do njih in do sindikatov zavzelo gibanje ter o njegovi strukturi in uspehih je za MMC spregovoril Francisco Jurado, pravnik, zaposlen na seviljski univerzi Pablo de Olavide, in že od samega začetka gibanja 15. maj, torej še v času priprav na prve proteste, aktiven pripadnik platforme Resnična demokracija zdaj, ki je ta proces v začetku leta 2011 tudi sprožila. Vzporednice med špansko in slovensko izkušnjo so številne.

_________________________________________

Protesti maja leta 2011 so delovali spontano. A sledili so večmesečni organizaciji. Kdo in kako se je organiziral?
V resnici protesti niso bili spontani. Sprva se je oblikovala t. i. platforma državljanske mobilizacije, ki je nastala na Facebooku. Vanjo so se vključevali ljudje iz različnih kolektivov iz cele Španije pod enim samim pogojem. Niso smeli biti povezani s političnimi strankami ali sindikati. Ta skupina, ki jo je sestavljalo okoli 500 ljudi, je začela pripravljati demonstracije 15. maja, ki so pomenile začetek gibanja 15. maj. Korak za korakom, nekako od februarja, so se ustanavljale lokalne skupine, ki so se razpredle po 60 mestih v Španiji. Zato je bilo 15. maja v različnih mestih hkrati okoli 60 demonstracij z istim sporočilom. To je bilo v Španiji nekaj novega, torej zunaj strank in sindikatov ustanoviti tako močno gibanje, ki uspe na ulice pripeljati toliko ljudi. V Sevilli je bilo 10.000 ljudi, v Madridu 20.000, v Barceloni približno 15.000, veliko ljudi je bilo tudi v Valencii, Granadi, Zaragozi. Za primerjavo naj povem, da so veliki sindikati septembra leto prej organizirali splošno stavko, 15. maja pa je na ulice prišlo še enkrat toliko ljudi kot v času stavke. Treba je vedeti tudi, da se je o stavki veliko govorilo v medijih, sindikati imajo na voljo avtobuse, sredstva za transparente, medtem ko je bil "15. maj" nekaj od ljudi, ni se oglaševal v medijih, ni bilo sredstev za transparente, informacije pa so se širile zgolj prek družbenih omrežij. Gibanje 15. maj je pomembno tudi zaradi tega, ker je to, kar je nastalo na spletu, preneslo v resnično življenje, na ulice v obliki šotorišč.

Pojavljajo se različna imena znotraj gibanja, Resnična demokracija zdaj, 15. maj, Zavzemi trg … Ima gibanje skupno platformo?
Oznaka 15. maj ali "ogorčeni", kot se je gibanje poimenovalo zunaj Španije, nekako zavzema vse skupaj. A ena izmed prednosti je po mojem mnenju ravno ta mešanica različnih platform in ljudi, povezanih v eno mrežo. Pod vsem tem namreč obstaja ena mreža neodvisno od oznak, estetike ali profilov na družbenih omrežjih. Najbolj zanimivo je to, da je mreža znotraj povezana, tako da vse akcije in iniciative, čeprav so izvedene pod različnimi imeni, pripadajo istemu okolju in so tako tudi prepoznane. Ko je treba sodelovati ali širiti informacije, se čutimo del iste družine, čeprav se imenujemo drugače. Tako je tudi videti 15. maj danes. Ni enotna stvar, ampak gre za celo vrsto delovnih skupin, ki se ukvarjajo s prisilnimi izselitvami, preiskavami manipulacij z euriborjem (kazalcem, ki vpliva na višino obroka posojila, op. p.), sojenjem nekdanjemu predsedniku banke Bankia Rodrigu Ratu, demokracijo 4.0, ki je platforma za zahtevo za elektronsko glasovanje v parlamentu za državljane po spletu ... Odprtih je veliko front, veliko je delovnih skupin, vse pa so del istega okolja in medsebojno povezane. Tako je resnično videti ta mreža, to gibanje.

Kakšni so bili koraki, ki jih je gibanje naredilo po šotorjenju na trgih? Govorite o delovnih skupinah.
Stvari je treba vedno videti v svoji digitalni oziroma spletni in ulični dimenziji. Na ulici so se ta šotorišča preselila v posamezne soseske v obliki skupščin njenih prebivalcev, ki se periodično sestajajo. Na drugi strani so tu delovne skupine, recimo platforma, ki se ukvarja z vprašanjem hipotek in preprečevanjem izselitev ter pomočjo ljudem, ki so ostali brez doma, s socialnimi menzami in tako naprej. Šlo je za razpršitev. Trg je bil kraj, kjer se je vse dogajalo, pozneje pa se je dogajanje razpršilo po soseskah, s tem da se je ohranila komunikacija, kar je zelo pomembno.

Katera vprašanja je odprlo gibanje preko teh skupin?
Po eni strani je gibanje obtožilo aktualno politiko kot nekaj nedelujočega. Potrebujemo več participacije. Politika niso samo stranke, tudi posamezni ljudje lahko izvajajo politiko, brez da bi bili člani strank ali sindikatov. Po drugi strani pa je naslovilo najbolj pereče probleme v Španiji zdaj, torej stanovanjsko problematiko, brezposelnost, privatizacijo zdravstva, promet. A želimo tudi obnavljati. Lahko kažeš s prstom na stvari, ki ne delujejo, a v nekem trenutku moraš začeti predlagati možne rešitve. Tako kot obtoževati ali uničiti sistem, ki ne deluje, je pomembna tudi konstruktivnost.
Ena od prvih stvari, ki jih je želelo gibanje spremeniti, je bila volilna zakonodaja.
Seveda, ker ima španska volilna zakonodaja veliko slabosti. Favorizira dve največji stranki in ne dopušča uspeha novih strank. A bolj kot kritizirati volilno zakonodajo, kar je za nas nekaj površnega, se nam zdi pomembno kritizirati sam strankarski sistem kot edino orodje politične participacije. Ta je v času in zgodovinskem kontekstu, v katerem se nahajamo, zastarel. Lahko se razvije v način politične participacije, ki ne bi bil odvisen zgolj od strank. Ena od možnosti, kot sem že omenil, je neposredna participacija preko spleta. Gre za demokracijo v resničnem času, tako pri izdelavi zakonov kot pri njihovem glasovanju brez čakanja na volitve. To presega zgolj kritiko volilne zakonodaje in je uperjeno proti celotnemu političnemu sistemu.
Omenili ste politične stranke in sindikate. Kakšen odnos ima do njih gibanje?
Na obe največji stranki, tako na Ljudsko kot socialistično stranko, leti veliko kritik, saj se ju smatra za najbolj odgovorni za krizo. V določenih delih gibanja sicer so ljudje, ki so bližje drugim levim ali piratskim strankam, a smo te stranke na splošno uspeli zadržati zunaj. Gibanje je bilo vedno astrankarsko in asindikalno. Če bi se povezali s kakšno stranko ali sindikatom, bi odbili tiste ljudi, ki z njo ali z njim ne simpatizirajo. Zato jih želimo držati na robu in na ta način vključiti več ljudi.
Zakaj pa je bilo gibanje tako negativno nastrojeno proti sindikatom?
Ker tudi njih v določeni meri smatramo za odgovorne. Dva največja sindikata, CCOO in UGT, sta sodelovala pri velikem številu reform trga dela ali pa so se na njih odzvali prepozno, omejijo se na sklic splošne stavke na vsaki dve leti in še to zaradi pritiska javnosti. Tako dolgo sta že povezana z oblastjo oziroma sta njen del, da sta se skorumpirala. Ne opravljata več svojega dela, obrambe delavcev, ampak sta postala še eno orodje oblasti za njihov nadzor.
Vrniva se še malo k političnim strankam. Gibanje se je od njih jasno distanciralo. Kako so se odzvale na dogajanja maja in junija lani? Desnica je recimo gibanje napadala od samega začetka, levica pa je delovala izgubljeno. So bile še kakšne razlike v odzivih različnih strank?
Kar dobro ste opisali njihov odziv. Desnica je kot vedno poskušala kriminalizirati protestno gibanje, medtem ko je bila levica "zunaj igre". Ni se znala pozicionirati, ker je vedela, da velik del njenega volilnega telesa v gibanju sodeluje ali z njim simpatizira. A obe, tako desnica kot levica, sta gibanje dojeli kot grožnjo. Mi smo namreč predlagali demokracijo brez potrebe po strankah ali odvisnosti od njih. To pa jim spodriva tla pod nogami. Ne morejo biti zelo agresivne proti nam, saj imamo široko družbeno podporo, a vztrajajo, da imajo one legitimnost, ker so bile izvoljene. Običajno, kadar se pojavi tako močno uporniško gibanje, ga skuša oblast najprej ignorirati in nato kriminalizirati. Pravijo, da smo proti sistemu, radikalni, nasilni. Zato na vsakih demonstracijah dogajanje snemamo s telefoni ali kamerami in posnetke nato širimo po spletu, da ljudje vidijo, da nismo nasilni, da hodijo na demonstracije ljudje vseh starosti in z družinami. Nismo, kot se takšno gibanje tradicionalno predstavlja, radikalci, zamaskiranci ali anarhisti, temveč družba sama, ki je v gibanju dobro zastopana.
Kako se je gibanje v Španiji uprlo pritiskom in zahtevam oblasti in medijev, naj po eni strani konkretizira zahteve in predloge in se po drugi prelevi v nekaj formalnega oziroma, da kot politična stranka tekmuje na političnem trgu?
Vemo, da bi bilo za njih prednost, če bi začeli igrati to igro. Imajo oblast in sprejemajo zakone. V Španiji se je zakona o strankah in volitvah spremenilo že kakšnih dvajsetkrat od leta 1985. Ko začutijo kakšno grožnjo, spremenijo zakon in drugim otežijo vstop v parlament. Tudi nam so rekli, naj ustanovimo stranko, kar smo zavrnili, ker to ni funkcija tega družbenega gibanja. S politiko se lahko ukvarjamo tudi brez tega, je pa res, da imamo težave prenesti vse te iniciative v parlament. Po eni strani nekatere stvari uspevamo doseči s pritiskom na ulicah, kot je primer izselitev, po drugi pa želimo, da se razširijo polja participacije. A če ustanovimo stranko, na nek način že izgubimo. To ne pomeni, da naj ljudje ne kandidirajo na volitvah na državljanskih listah, to je na nek način treba spodbujati, vendar to ni vloga družbenega gibanja. To je nekaj drugega. Če želiš ostati objektiven, moraš ostati zunaj te strankarske igre.
Zdi se malce paradoksalno, da gibanje zavrača sodelovanje v tej politični igri in hkrati zahteva od strank, da ga upošteva.
Menimo, da je sedanji predstavniški sistem pomanjkljiv. Ne bi smelo biti potrebno čakati 4 leta, da sodelujem v politiki, po drugi strani pa je tu še razočaranje zaradi tega, ker stranka, ki si jo volil, ne izpolnjuje programa, zaradi katerega je dobila tvoj glas, nimaš pa nobenega načina, da jo za to kaznuješ ali da odvzameš svoj glas. Mi govorimo v drugačnem političnem jeziku. Ne bi smelo biti potrebno, da voliš, da se te sliši. Obstajajo drugi mehanizmi. Tu so referendumi, ljudske zakonodajne iniciative, druge poti participacije razen strank. Želimo, da se ima tudi to v mislih.
Obstajajo tudi v Španiji zahteve oziroma predlogi glede možnosti predčasnega končanja mandata izvoljenih funkcionarjev?
Sedanja zakonodaja tega ne omogoča in to kritiziramo, ampak želimo iti dlje od tega. Zato tolikokrat omenjam demokracijo 4.0. Tudi znotraj velikih strank se že razpravlja o možnosti splošnega glasovanja o vsakokratni zadevi kar od doma z elektronsko osebno izkaznico z digitalnim podpisom, kar v Španiji že imamo. Tako ne bi bilo potrebno odpoklicati poslancev, saj bi lahko vsakdo glasoval o zadevi v parlamentu, ki ga zanima, enakovredno kot poslanci.
Zakaj se imenuje demokracija 4.0? Obstaja tudi demokracija 3.0?
(smeh) Ne, želeli smo narediti velik korak naprej in kar preskočiti različici 2.0 in 3.0.
So bili poskusi privatizacije gibanja s strani kakšnih posameznikov ali skupin v smislu predstavljanja kot vodja gibanja ali vsaj njegovega dela?
Da, vendar je to pri tej vrsti gibanja zelo težko doseči, saj deluje kot mreža. Ko ga želi nekdo izkoristiti za lastne koristi ali ga voditi, ga oziroma jo sami člani gibanja nemudoma ustavijo in zapustijo. Takšno gibanje se imenuje horizontalno, a v resnici je njegova oblika drugačna. Gre za mrežokracijo oziroma mrežno demokracijo. Takšna struktura in delovanje sta kot cepivo pred personalizmi in poskusi privatizacije ali manipulacije gibanja. Tudi predstavljanja gibanja niso načrtovana ampak spontana. Kdorkoli je lahko predstavnik gibanja brez glasovanja ali položaja. Zdaj si me recimo poklical ti in lahko govorim o gibanju, ne da bi bil njegov uradni predstavnik, ker sem njegov del. Na mojem mestu pa bi lahko bil kdorkoli drug, ki je del gibanja.
Gibanje 15. maj je presenetilo celo Evropo pa tudi samo Španijo in povzročilo velik odmev. Kje je gibanje danes, leto in pol po nastanku? Kaj so njegovi uspehi in ali je govoriti o uspehih sploh primerno?
Potrebno je govoriti o uspehih, saj ta za nas predstavljajo pomembno moralno spodbudo. Prvi uspeh je bilo prebujenje španske družbe, ki je dotlej bolj kot ne spala. Uspešni smo bili tudi v pritisku na centre moči, tako stranke kot sindikate. Uspeh je tudi to, da smo velike probleme v Španiji, kot je vprašanje stanovanj ali privatizacija javnih storitev, naredili vidne. Uspeh pa je tudi, da se je začelo govoriti o politiki, kar se v Španiji nikoli ni počelo. Pomembno je tudi izpostaviti, da bo evropska unija več bank tožila zaradi manipulacij z euriborjem. Zahtevo po preiskavi teh manipulacij smo sprožili ravno skupina odvetnikov v Sevilli pred letom in pol. Po letu preiskovanja in pogovarjanja z EU-jem ter različnimi mediji se je začelo. To je konkreten rezultat. Tudi stranke začenjajo razmišljati o novih načinih participacije. Vabijo nas na univerze, kongrese, seminarje, kjer govorimo o teh novih kanalih sodelovanja, kar je ena od naših glavnih zahtev.

Katera vprašanja je odprlo gibanje prek teh skupin?
Po eni strani je gibanje obtožilo aktualno politiko za nekaj nedelujočega. Potrebujemo več participacije. Politika niso samo stranke, tudi posamezni ljudje lahko izvajajo politiko, ne da bi bili člani strank ali sindikatov. Po drugi strani pa je naslovilo najbolj pereče probleme v Španiji zdaj, torej stanovanjsko problematiko, brezposelnost, privatizacijo zdravstva, promet. A želimo tudi obnavljati. Lahko kažeš s prstom na stvari, ki ne delujejo, a v nekem trenutku moraš začeti predlagati mogoče rešitve. Tako kot obtoževati ali uničiti sistem, ki ne deluje, je pomembna tudi konstruktivnost.

Ena prvih stvari, ki jih je želelo gibanje spremeniti, je bila volilna zakonodaja.
Seveda, ker ima španska volilna zakonodaja veliko slabosti. Favorizira dve največji stranki in ne dopušča uspeha novih strank. A bolj kot kritizirati volilno zakonodajo, kar je za nas nekaj površnega, se nam zdi pomembno kritizirati sam strankarski sistem kot edino orodje politične participacije. Ta je v času in zgodovinskem kontekstu, v katerem smo, zastarel. Lahko se razvije v način politične participacije, ki ne bi bil odvisen zgolj od strank. Ena izmed možnosti, kot sem že omenil, je neposredna participacija prek spleta. Gre za demokracijo v resničnem času, tako pri izdelavi zakonov kot pri njihovem glasovanju brez čakanja na volitve. To presega zgolj kritiko volilne zakonodaje in je uperjeno proti celotnemu političnemu sistemu.

Omenili ste politične stranke in sindikate. Kakšen odnos ima do njih gibanje?
Na obe največji stranki, tako na ljudsko kot socialistično stranko, leti veliko kritik, saj se štejeta za najbolj odgovorni za krizo. V določenih delih gibanja sicer so ljudje, ki so bližje drugim levim ali piratskim strankam, a nam je te stranke na splošno uspelo zadržati zunaj. Gibanje je bilo vedno astrankarsko in asindikalno. Če bi se povezali s kakšno stranko ali sindikatom, bi odbili tiste ljudi, ki z njo ali z njim ne simpatizirajo. Zato jih želimo držati na robu in na ta način vključiti več ljudi.

Zakaj pa je bilo gibanje tako negativno nastrojeno proti sindikatom?
Ker imamo tudi njih v določeni meri za odgovorne. Dva največja sindikata, CCOO in UGT, sta sodelovala pri velikem številu reform trga dela ali pa sta se na njih odzvala prepozno, omejita se na sklic splošne stavke na vsaki dve leti in še to zaradi pritiska javnosti. Tako dolgo sta že povezana z oblastjo oziroma sta njen del, da sta se skorumpirala. Ne opravljata več svojega dela, obrambe delavcev, ampak sta postala še eno orodje oblasti za njihov nadzor.

Vrniva se še malo k političnim strankam. Gibanje se je od njih jasno distanciralo. Kako so se odzvale na dogajanja maja in junija lani? Desnica je recimo gibanje napadala od samega začetka, levica pa je delovala izgubljeno. So bile še kakšne razlike v odzivih različnih strank?
Kar dobro ste opisali njihov odziv. Desnica je kot vedno poskušala kriminalizirati protestno gibanje, medtem ko je bila levica "zunaj igre". Ni se znala pozicionirati, ker je vedela, da velik del njenega volilnega telesa v gibanju sodeluje ali z njim simpatizira. A obe, tako desnica kot levica, sta gibanje dojeli kot grožnjo. Mi smo namreč predlagali demokracijo brez potrebe po strankah ali odvisnosti od njih. To pa jim spodriva tla pod nogami. Ne morejo biti zelo agresivne proti nam, saj imamo široko družbeno podporo, a vztrajajo, da imajo one legitimnost, ker so bile izvoljene. Običajno, kadar se pojavi tako močno uporniško gibanje, ga skuša oblast najprej ignorirati in nato kriminalizirati. Pravijo, da smo proti sistemu, radikalni, nasilni. Zato na vsakih demonstracijah dogajanje snemamo s telefoni ali kamerami in posnetke nato širimo po spletu, da ljudje vidijo, da nismo nasilni, da hodijo na demonstracije ljudje vseh starosti in z družinami. Nismo, kot se takšno gibanje tradicionalno predstavlja, radikalci, zamaskiranci ali anarhisti, temveč družba sama, ki je v gibanju dobro zastopana.

Kako se je gibanje v Španiji uprlo pritiskom in zahtevam oblasti in medijev, naj po eni strani konkretizira zahteve in predloge in se po drugi prelevi v nekaj formalnega oziroma, da kot politična stranka tekmuje na političnem trgu?
Vemo, da bi bilo za njih prednost, če bi začeli igrati to igro. Imajo oblast in sprejemajo zakone. V Španiji sta se zakona o strankah in volitvah spremenila že kakšnih dvajsetkrat od leta 1985. Ko začutijo kakšno grožnjo, spremenijo zakon in drugim otežijo vstop v parlament. Tudi nam so rekli, naj ustanovimo stranko, kar smo zavrnili, ker to ni funkcija tega družbenega gibanja. S politiko se lahko ukvarjamo tudi brez tega, je pa res, da imamo težave prenesti vse te iniciative v parlament. Po eni strani nam nekatere stvari uspe doseči s pritiskom na ulicah, kot je primer izselitev, po drugi pa želimo, da se razširijo polja participacije. A če ustanovimo stranko, na neki način že izgubimo. To ne pomeni, da naj ljudje ne kandidirajo na volitvah na državljanskih listah, to je na neki način treba spodbujati, vendar to ni vloga družbenega gibanja. To je nekaj drugega. Če želiš ostati objektiven, moraš ostati zunaj te strankarske igre.

Zdi se malce paradoksalno, da gibanje zavrača sodelovanje v tej politični igri in hkrati zahteva od strank, da ga upošteva.
Menimo, da je sedanji predstavniški sistem pomanjkljiv. Ne bi smelo trajati 4 leta, da sodelujem v politiki, po drugi strani pa je tu še razočaranje zaradi tega, ker stranka, ki si jo volil, ne izpolnjuje programa, zaradi katerega je dobila tvoj glas, nimaš pa nobenega načina, da jo za to kaznuješ ali da odvzameš svoj glas. Mi govorimo v drugačnem političnem jeziku. Ne bi smelo biti nujno, da voliš, da se te sliši. Obstajajo drugi mehanizmi. Tu so referendumi, ljudske zakonodajne pobude, druge poti participacije poleg strank. Želimo, da se ima tudi to v mislih.

Obstajajo tudi v Španiji zahteve oziroma predlogi glede možnosti predčasnega končanja mandata izvoljenih funkcionarjev?
Sedanja zakonodaja tega ne omogoča in to kritiziramo, ampak želimo iti dlje od tega. Zato tolikokrat omenjam demokracijo 4.0. Tudi znotraj velikih strank se že razpravlja o možnosti splošnega glasovanja o vsakokratni zadevi kar od doma z elektronsko osebno izkaznico z digitalnim podpisom, kar v Španiji že imamo. Tako ne bi bilo treba odpoklicati poslancev, saj bi lahko vsakdo glasoval o zadevi v parlamentu, ki ga zanima, enakovredno kot poslanci.

Zakaj se imenuje demokracija 4.0? Obstaja tudi demokracija 3.0?
(smeh) Ne, želeli smo narediti velik korak naprej in kar preskočiti različici 2.0 in 3.0.

So poskušali kakšni posamezniki ali skupine privatizirati gibanje v smislu predstavljanja kot vodja gibanja ali vsaj njegovega dela?
Da, vendar je to pri tej vrsti gibanja zelo težko doseči, saj deluje kot mreža. Ko ga želi nekdo izkoristiti za lastne koristi ali ga voditi, ga oziroma jo sami člani gibanja nemudoma ustavijo in zapustijo. Takšno gibanje se imenuje horizontalno, a v resnici je njegova oblika drugačna. Gre za mrežokracijo oziroma mrežno demokracijo. Takšna struktura in delovanje sta kot cepivo pred personalizmu in poskusu privatizacije ali manipulacije gibanja. Tudi predstavljanja gibanja niso načrtovana ampak spontana. Kdor koli je lahko predstavnik gibanja brez glasovanja ali položaja. Zdaj ste me recimo poklicali vi in lahko govorim o gibanju, ne da bi bil njegov uradni predstavnik, ker sem njegov del. Na mojem mestu pa bi lahko bil kdor koli drug, ki je del gibanja.

Gibanje 15. maj je presenetilo celo Evropo pa tudi samo Španijo in povzročilo velik odmev. Kje je gibanje danes, leto in pol po nastanku? Kaj so njegovi uspehi in ali je govoriti o uspehih sploh primerno?
Treba je govoriti o uspehih, saj ti za nas predstavljajo pomembno moralno spodbudo. Prvi uspeh je bilo prebujenje španske družbe, ki je dotlej bolj kot ne spala. Uspešni smo bili tudi v pritisku na centre moči, tako stranke kot sindikate. Uspeh je tudi to, da smo velike probleme v Španiji, kot je vprašanje stanovanj ali privatizacija javnih storitev, naredili vidne. Uspeh pa je tudi, da se je začelo govoriti o politiki, kar se v Španiji nikoli ni počelo. Pomembno je tudi izpostaviti, da bo Evropska unija več bank tožila zaradi manipulacij z euriborjem. Zahtevo po preiskavi teh manipulacij smo sprožili ravno skupina odvetnikov v Sevilli pred letom in pol. Po letu preiskovanja in pogovarjanja z EU-jem in različnimi mediji se je začelo. To je konkreten rezultat. Tudi stranke začenjajo razmišljati o novih načinih participacije. Vabijo nas na univerze, kongrese, seminarje, kjer govorimo o teh novih kanalih sodelovanja, kar je ena od naših glavnih zahtev.

Potrebujemo več participacije. Politika niso samo stranke, tudi posamezni ljudje lahko izvajajo politiko, brez da bi bili člani strank ali sindikatov.

Dva največja sindikata, CCOO in UGT, sta sodelovala pri velikem številu reform trga dela ali pa sta se na njih odzvala prepozno, omejita se na sklic splošne stavke na vsaki dve leti in še to zaradi pritiska javnosti. Ne opravljata več svojega dela, obrambe delavcev, ampak sta postala še eno orodje oblasti za njihov nadzor.

Tako desnica kot levica sta gibanje dojeli kot grožnjo. Mi smo namreč predlagali demokracijo brez potrebe po strankah ali odvisnosti od njih. To pa jim spodriva tla pod nogami.

Mi govorimo v drugačnem političnem jeziku. Ne bi smelo biti potrebno, da voliš, da se te sliši.

Gre za mrežokracijo oziroma mrežno demokracijo. Takšna struktura in delovanje sta kot cepivo pred personalizmi in poskusi privatizacije ali manipulacije gibanja.