Sodišče je tudi ugotovilo, da Rusija ni dovolj sodelovala s sodiščem. Današnja razsodba sodišča v Strasbourgu ni dokončna in se je nanjo mogoče pritožiti.

Sodišče ugotavlja, da je Rusija v primeru desetih poljskih državljanov, ki so se na sodišče obrnili med letoma 2007 in 2009, kršila tretji člen evropske konvencije o človekovih pravicah, ki prepoveduje nečloveško ravnanje.
Odziv Rusije na prošnje in prizadevanja svojcev žrtev, da bi izvedeli, kaj se je zgodilo z njihovimi bližnjimi, že vsebuje elemente nečloveškega ravnanja, meni sodišče. Tožniki so svojci dvanajstih žrtev pokola v Katinu, med njimi častnikov in policistov, vojaškega zdravnika in ravnatelja šole.

Sodišče je proti Rusiji razsodilo tudi zaradi nezadostnega sodelovanja s sodiščem. Rusko pravosodje je namreč zavrnilo prošnjo sodišča, naj posreduje kopijo odločitve o ustavitvi preiskave pokola v Katinskem gozdu. S tem je Rusija kršila 38. člen evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori, da je država dolžna sodišču priskrbeti vse potrebno za preiskavo primera.
Črni madež Rusije
Pokol v Katinu se je zgodil med 3. aprilom in 19. majem 1940 na območju, ki ga je po usklajenem napadu Nemčije in Sovjetske zveze na Poljsko leta 1939 zavzela Rdeča armada, v danes ruskem Katinskem gozdu zahodno od Smolenska. Sovjetska tajna policija NKVD je na ukaz Josipa Stalina s streli v tilnik v Katinskem gozdu ubila od 14.000 do 28.000 poljskih vojnih ujetnikov, večinoma častnikov in izobražencev.

Sovjetska zveza je pokol vztrajno zanikala in ga pripisovala nacistom, čeprav so dokazi govorili nasprotno. Do Stalinove smrti leta 1953 so se v zaporih znašli številni Poljaki, ki so si upali za Katin okriviti Sovjetsko zvezo. Od 60. let naprej se je komunistično vodstvo izogibalo vsaki omembi pokola. Uradno stališče se je spremenilo šele konec 80. let, ko je odgovornost za zločin priznal zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov.

Ruska duma je sicer leta 2010 pokol obsodila, predtem pa je ruski državni arhiv istega leta na željo Poljske tudi objavil doslej tajne arhive o pokolu. Gre za dokumente, ki so nastali na podlagi zaslišanj vseh, ki so jih pozneje ustrelili častniki NKVD-ja. Dostop do njih bi poljskim zgodovinarjem omogočil, da končno sestavijo popoln seznam žrtev, svojcem pa ponudil dragocen vpogled v zadnje dni življenja ubitih.