Občutka osebne ogroženosti ni imela
Haiti po potresu, ki so ga seizmologi napovedovali več let, niso pa napovedali datuma, čakata dolgo okrevanje in obnova. "Ko sem odhajala, so se stvari začele počasi urejati. Na ulicah je bilo mogoče opaziti več vojske in policije, nekoliko bolje se je uredilo razdeljevanje človekoljubne pomoči, hrane, vode, zdravil. Velik problem je še vedno nastanitev. Tistim, ki jim ni uspelo zapustiti mesta, še vedno živijo v velikanskih improviziranih šotorskih naseljih, ki so zrasla v parkih, na ulicah - brez elektrike, tekoče vode, kopalnic, stranišč. Problem širjenja nalezljivih bolezni ostaja, še posebej ker se približuje deževno obdobje. Javnega prevoza ni, ljudje hodijo peš, tisti, ki imajo denar, se vozijo z avtomobili ali motorji," pravi dopisnica RTV-ja, ki nikoli ni imela občutka osebne ogroženosti. "Bili pa so precej nevarni trenutki, ko sva bila s snemalcem sredi večstoglave množice, ki je ropala trgovine. Veliko streljanja, nervoze, kaosa in v takih trenutkih ni mogoče predvideti, proti komu se bo obrnila množica. Ljudje so bili lačni in za preživetje so bili pripravljeni storiti marsikaj."

Človeško trpljenje povzročalo tudi nočne more
Jeseničnikova je že med poročanjem s Haitija v intervjuju za MMC povedala, da je Haiti ena največjih zgodb v njenem življenju. Poleg Haitija ji bodo v spominu najbolj ostali še afganistanska vojna, čečenska vojna, drama talcev v moskovskem gledališču Dubrovka in zajetje več kot tisoč otrok in njihovih staršev ter učiteljev v Beslanu. Jeseničnikova je razkrila, da je zaradi trpljenja, o katerem je poročala med svojo kariero, že imela nočne more. "Po poročanju iz Beslana leta 2004, ko so čečenski teroristi ubili več kot 300 otrok in njihovih staršev ter učiteljev. Tudi tega, kar sem videla na ulicah in bolnišnicah Port-au-Princea, trpljenja, bolečine, smrti, ne bom nikoli pozabila."