Kljub razumljivemu zanimanju javnosti se konklave oz. volitev novega papeža v Sikstinski kapeli pod grožnjo izobčenja vedno dogaja za tesno zaprtimi vrati, prav tako se o poteku volitev in glasovanju o kandidatih nič ne izve po izvolitvi svetega očeta.

Vse špekulacije v zvezi s kandidati pa so po zgodovinski tradiciji sila nehvaležne, saj velja pregovor, da "kdor prihaja na konklave kot papež, odide kot kardinal".

Starejši, Italijan, konservativec ...?
Veliko poznavalcev meni, da bo novi papež sodil med starejše kardinale in da bo prihajal iz Evrope, če ne kar iz Italije, pripadal pa naj bi tudi konservativnejšemu bloku znotraj Cerkve. V prid takim trditvam naj bi pričalo več dejstev. Cerkveni vrh se strinja, da je bil pontifikat Janeza Pavla II., ki je 1,1 milijarde katolikov vodil 26 let, občutno predolg, saj je bil tretji najdaljši v dvatisočletni zgodovini Cerkve. Priložnost naj bi tako dobil nekdo iz 117-članskega zbora kardinalov, mlajših od 80. let, ki bi sodil v starejšo generacijo in bi tako v tem prehodnem obdobju Cerkvi omogočil, da v miru ovrednoti pretekli pontifikat in določi smernice za naprej.

Za vnovično izvolitev Italijana naj bi govorilo število elektorjev, ki jih ima italijanska Cerkev, saj iz te države prihaja 20 elektorjev, iz celotne Evrope pa kar 58. Pa tudi sicer so italijanski kardinali še vedno daleč najvplivnejši v vatikanski kuriji. Kljub željam afriških in latinskoameriških škofov, da bi novi papež prihajal z druge celine, možnosti za to niso ravno veliko. Poleg omenjenih 58 kardinalov iz Evrope jih ima Severna Amerika 14 (med njimi je torontski kardinal slovenskega rodu Alojzij Ambrožič), Latinska Amerika 21, Afrika in Azija po 11 ter Avstralija in Oceanija dva.

Kandidati, ki so najbolj "papabili"
Med kardinali, ki so najbolj "papabili", se največkrat omenjajo naslednji:

Joseph Ratzinger (r. 1927): Nemec, dosedanji predstojnik zelo pomembne kongregacije za nauk vere, naslednice inkvizicije. Velja za izrazito konservativnega in vplivnega kardinala.

Angelo Sodano (r. 1927): Italijan, dosedanji vatikanski državni tajnik, tj. nekakšen predsednik vatikanske vlade. Zelo vpliven v kardinalskem zboru.

Camillo Ruini (r. 1931): Italijan, vikar mesta Rim (rimski škof je v resnici papež), zelo blizu pogledom nekdanjega papeža, predstavljal bi kompromis.

Dioniggi Tettamanzi (r. 1934): Italijan, milanski nadškof, konservativen, zelo možen za dosego kompromisa. Velikokrat omenjen kot človek, ki bi lahko dosegel najširšo podporo kardinalov.

Carlo Maria Martini (r. 1927): Italijan, nekdanji milanski škof, progresivnih pogledov, želja marsikaterega vernika, vendar proti njemu med drugim priča to, da je jezuit.

Angelo Scola (r. 1941): Italijan, beneški patriarh, delil je papeževe konservativne poglede na spolnost, možen za dosego kompromisa.

Tarcisio Bertone (r. 1934): Italijan, nadškof iz Genove, nekdanji Ratzingerjev pomočnik, možen za dosego kompromisa.

Giovanni Batista Re (r. 1934): Italijan, dosedanji predstojnik vplivne kongregacije za škofe, diplomatsko podkovan.

Godfried Daneels (r. 1933): Belgijec, vpliven nadškof iz Bruslja, pripadnik liberalnih krogov.

Jean-Marie Lustiger (r. 1926): Francoz, zelo spoštovan nadškof Pariza.

Franzis Arinze (r. 1932): Nigerijec, temnopolt, konservativen in karizmatičen, prizadeva si za medverski dialog, je eden resnejših kandidatov.

Oscar Andres Rodriguez Maradiaga (r. 1942): prihaja iz Hondurasa.

Claudio Hummes (r. 1934): nadškof Sao Paola, Brazilija. Član vplivnega bloka kardinalov iz Latinske Amerike.

Dario Castrillon Hoyos (r. 1929): Kolumbijec, zelo karizmatičen, znan po pogajanjih z uporniki v amazonski džungli.

Rivera Carrera (r. 1942): Mehičan, spada med konservativce.

Težko breme Wojtylovega naslednika
Na seznamu manjka kar nekaj imen, ki bi lahko pomenila presenečenje, tako kot se je to zgodilo ob izvolitvi Karola Wojtyle leta 1978. Ne glede na to, kdo bo po končanem konklavu nasledil pokojnega Janeza Pavla II., pa so poznavalci dogajanja za vatikanskimi zidovi soglasni, da novega papeža čaka veliko breme, saj se bo moral znajti na položaju pontifexa maksimusa Katoliške cerkve, ki mu je pokojni Karol Wojtyla s svojim poliglotskim znanjem in občutkom za javno nastopanje ter množice dal popolnoma nov pomen.