Simbol tega boja je bila baskovska separatistična organizacija Eta, ki je nastala leta 1958 kot upor mladih proti diktaturi španskega generala Francisca Franca. V skoraj 50 letih oboroženega Etinega upora je bilo ubitih več kot 800 ljudi, življenje v Španiji pa je bilo dolgo prežeto s strahom.
O Eti, razlogih za njen boj in o današnji Baskiji smo se v Bakiu, majhnem kraju ob Biskajskem zalivu, pogovarjali z nekdanjim pripadnikom Ete, 51-letnim Josebo Koldobiko Artolo Ibarretxejem. Našega sogovornika je policija aretirala junija leta 1986, ko je bil star 24 let. Obsodili so ga na 262 let zapora zaradi dveh umorov - frizerja Agapita Sancheza Angula in policista Joseja Luisa Raimunda Moye -, več poskusov umorov in sodelovanja pri pripravi atentatov. Konec leta 2013 je bil po 27 letih in pol, ki jih je preživel v številnih zaporih po državi, izpuščen.

Začniva s pogledom v preteklost. Kaj je v 80. letih prejšnjega stoletja prepričalo baskovskega mladeniča, da se vključi v zapleteno politično življenje? Kako se spominjate tistega časa?
Prihajam iz družine, ki je bila vedno narodno zavedna. Doma so od nekdaj govorili, da so zmagovalci v vojni uničili vse družine v Baskiji, nato pa hodili po ulicah in branili svojo Španijo. Vojna je mojo družino močno zaznamovala. Starih staršev nisem poznal, ker so jih ubili. Babico so prisilili, da je govorila špansko. Ker je bila preprosta ženska, je nazadnje pozabila materni jezik. Zame je bilo to strašno. Pozneje, leta 1977, v obdobju reforme španske države, pa sem se začel bolj družbeno angažirati. Rekel sem si: "Hudiča, pa saj ti so slabi! To so slabi ljudje, ki se jim moramo upreti in doseči, da zmagajo dobri." V obdobju sprejemanja reform leta 1978 so nam namreč vsilili model države. Take države ni vsilila španska družba, vsilil nam jo je sam general Franco. Španskega kralja je namreč pred smrtjo imenoval prav Franco. Kralj Juan Carlos I. ni bil kralj, ki bi ga kronali ljudje. Ne! O španski kroni je odločila španska diktatura. Zato smo takrat začeli razmišljati, da je nujen razhod, odcepitev po demokratični poti. Španska družba naj bi s t. i. demokratičnimi zakoni oblikovala demokratično, evropsko državo. A to se ni zgodilo, saj so tranzicijo vodili isti ljudje, ki so bili politični igralci že v obdobju diktature. Oni so odločali o reformi države. Zato je bilo treba nekaj storiti.

Kako ste se potem priključili Eti?
V Eto sem vstopil, ker zame ni bilo druge možnosti. Želel sem politično delovati in imeti enake pravice in priložnosti kot španske politične sile, a to ni bilo mogoče. V Baskiji ni bilo zakonite separatistične skupine. Vse so bile nezakonite, celo Baskovska nacionalistična stranka (PNV). A PNV je nato postala zakonita, ker je v tranziciji sprejela reformo in se ni zavzela za odcepitev. Leta 1975 je sicer stranka PNV sodelovala v pogovorih skupaj z Eto in organizacijami prepovedane skrajne levice o oblikovanju fronte za odcepitev Baskije od Španije. A ko so stranki PNV oblasti ponudile minimalno moč, je sprejela, čeprav ni dobila, kar si je želela, ampak to, kar so ji dopustili. Mi pa smo se vedno zavzemali - in še danes se - za demokratično odcepitev. Edina možnost za to pa je bil oboroženi boj.
So vaši starši vedeli, da ste bili član Ete?
Ne. Ko si v Eti, to poleg tebe to vedo le tvoji sodelavci. Zaradi varnosti ne sme vedeti nihče drug.

In ko so doma izvedeli?
So sprejeli. Čeprav se sliši skorajda nemogoče, so sprejeli. Še vedno sem bil njihov sin. Moja družina je bila resnično eden od glavnih motorjev v mojem življenju. Vedno rečem, da sem imel v življenju srečo, da so bili ob meni družina in prijatelji, ki me nikoli niso zapustili. V 27 letih in pol, ki sem jih preživel v zaporu, noben konec tedna nisem ostal brez najmanj enega obiska.

Vrniva se na začetek vaših dni v zaporu. Kako se spominjate aretacije?
Prijeli so me s še dvema sodelavcema sredi oborožene akcije leta 1986. Še dvema, ki sta sodelovala, pa je takrat uspelo pobegniti. Od prvega trenutka so z nami ravnali brutalno in nas mučili, kar pa ni bilo nič čudnega, saj so nas dobili med operacijo. Osem dni smo bili v rokah civilne garde, nato tri dni v zaporu La salve, ki je v Baskiji znan po mučenjih, pet dni pa smo preživeli na generalni direkciji za varnost Guzman el Bueno v Madridu. Tiste tri dni v zaporu La salve so nas neprestano mučili, in to brez potrebe, saj so nas dobili med operacijo in nismo mogli zanikati, kar smo storili. Ko si v oboroženi skupini, se sicer zavedaš, kaj te čaka, če te ujamejo. A ko to doživiš, je vedno drugače od tistega, kar si si predstavljal.

Policijska akcija ob vašem prijetju zveni kot v filmu. Jo lahko podrobneje opišete? Prijeli so me v avtomobilu. Bil sem voznik in sem čakal sodelavce. Najprej so prijeli sodelavca, ki sta odšla izvest akcijo, mene pa nato v avtomobilu. Prišla je civilna garda in me odpeljala na neki prostor za univerzo Sarriko v Bilbau. Tam so me poskusili usmrtiti, a jim ni uspelo. Ravno v trenutku, ko so me nameravali usmrtiti, se je kakih 100 metrov stran pojavil starejši par. Ko sta opazila nekaj nenavadnega, sta začela kričati. Zato so me takoj potisnili nazaj v avtomobil in odpeljali v zapor. V tistem obdobju so imele varnostne sile politiko "čim manj, tem bolje". To je pomenilo, da so ob razkritju skupine z na primer štirimi borci enega ali dva pustili živa, druge pa so ubili.

Kako danes gledate na svojo preteklost?
Ne zanikam svoje preteklosti. Ne, ne zanikam je. To je bila moja odločitev, napačna ali ne, bila je moja odločitev. Tvegal sem, s tem nimam težav … Ne zanikam svoje preteklosti!

A 27 let za zapahi in selitve iz zapora v zapor, ki jih Španija prakticira pri Etinih obsojencih, da v zaporu ne bi pripravljali kakšnih skupnih povračilnih udarcev, je gotovo močno zaznamovalo Vas in vašo družino. Se motim?
Zapor je pravi psihološki preizkus. Če se spomnim prvega trenutka, ko sem prestopil prag zapora ... Obiskala me je mama in najprej me je vprašala: "Otrok, koliko časa?" Rekel sem ji: "Mama, ne skrbi, do amnestije." In moje besede je sprejela. A čez tri leta je umrla, država pa mi ni omogočila, da bi jo videl. Dobil sem sicer dovoljenje, da bi jo obiskal in se od nje poslovil - umrla je namreč za rakom in takrat so zdravniki rekli, da ji ostajajo štirje meseci življenja - a omogočili so mi le en petminutni telefonski pogovor. Ko je umrla, pa so mi najprej rekli, da me bodo odpeljali na pogreb, a nato mi je direktor zapora sporočil, da je dobil odlok civilne garde, da me ne smejo odpeljati. Nisem se mogel posloviti od mame.

Imate tudi hčer. Ve vse o vaši preteklosti?
Moja hči je trpljenje doživela na lastni koži. Rodila se je, ko sem bil v zaporu. Do svojega 14. leta je živela tako, da se je morala vsak konec tedna voziti daleč, da bi videla svojega očeta. Moja hči in žena, pravzaprav družine vseh jetnikov, so žrtve španske države. Ker so nas selili v oddaljene zapore, so mojo hčer prisilili, da je morala - če je želela videti in objeti očeta - vsak konec tedna na pot, dolgo 800, 1000 ali celo 2000 kilometrov.
Kako pa se spominjate dne, ko ste konec leta 2013 zapustili zapor?
To je bila mešanica najrazličnejših čustev, adrenalin se mi je nenormalno povišal. Mene bi morali sicer iz zapora izpustiti že leta 2006. A 15 dni pred rokom, so mi poslali obvestilo, da moram po doktrini Parot (tako v Španiji imenujejo odločitev španskega vrhovnega sodišča iz leta 2006, da se kazen zaradi lepega obnašanja v zaporu ne odšteje od maksimalne možne zaporne kazni v Španiji, ki je 30 let, ampak od celotnega števila let, na katera je bil obsojen zapornik, op. p.) odsedeti še 10 let. Na koncu pa jih je bilo še sedem in pol. Prva dodatna leta, še posebej prvi meseci so bili zelo težki.

Kako družba v Baskiji danes gleda na nekdanje Etine zapornike?
Resnično nisem pričakoval, da se bodo ljudje do mene vedli, tako kot se. Od prvega trenutka, ko sem prišel na svobodo, mi ljudje izkazujejo zgolj naklonjenost in podporo. Včasih, ko sem šel po ulici, sploh nisem mogel verjeti; ljudje so me pozdravljali, se ustavljali, da bi spregovorili z mano, me spraševali, kako sem. Zame je to veliko zadoščenje. Pri nas je tako, da ko me danes na primer ustavi predstavniki civilne garde, ljudje pristopijo do mene in me vprašajo, ali je vse v redu, ne pa njih. Normalno bi bilo, da ljudi skrbi njihova varnost. A varnosti pri nas ne zagotavljajo varnostne sile španske države. Prav nasprotno.

Pa ste imeli po prihodu iz zapora kaj težav kot nekdanji obsojenec; na primer pri iskanju službe?
Nisem imel tega občutka. Šest mesecev po odhodu iz zapora sem že začel delati in poldrugo leto sem delal med "normalnimi" ljudmi. To mi precej pomagalo, da sem se lahko osredotočil na običajno življenje, da sem za seboj pustil zgodovino, 27 in pol let zapora, in da sem se spet privadil na svobodo in običajno življenje. Delo mi je pri tem zelo pomagalo.
Lahko pozabite na čas, ki ste ga preživeli v zaporu, in vse, kar se je zgodilo pred tem?
Ne, ne. To te zaznamuje za vedno.

O vsem tem veliko premišljujete?
Ne razmišljaš vsak dan o tem, da si 27 let in pol preživel v zaporu. Jaz sem se zdaj že privadil na običajen življenjski ritem. Kadar se srečamo z nekdanjimi sojetniki, pogosto rečemo, da je tako, kot da nikoli ne bi bili v zaporu. A bil sem v zaporu, tega se zavedam. Tudi večina mojih spominov je iz zapora. Ne more biti drugače, saj sem ne nazadnje več časa preživel v zaporu kot na svobodi. Tega ne pozabiš, a tudi ne razmišljaš o tem ves dan. Če bi, bi se mi zmešalo.
Kako danes gledate na boj za baskovsko neodvisnost?
Je še močnejši in zmogljivejši kot pred 30 leti.
Na kakšen način?
Ljudje se tega bolj zavedajo. Imajo sicer druge težave, a vprašanje je, kako te težave rešiti. Če ima nekdo finančne, službene ali stanovanjske težave, in upa, da jih bo rešila španska država, je v zmoti. Ljudje se vse bolj zavedajo, da se velike težave rešujejo v majhnih strukturah. Mislim, da se Baski zdaj bolj kot pred 30 leti zavedajo, da rešitve za finančne težave ali za boljšo prihodnost prinaša proces neodvisnosti. Ko smo začeli govoriti o neodvisnosti, je nismo utemeljili le na predpostavki, da se ne počutimo Špance. To je bil del razlogov. A osamosvojitveni proces smo začeli za to, ker verjamemo, da lahko sami s svojimi državnimi institucijami dosežemo boljšo kakovost življenja za ljudi v Baskiji.

Je samostojna Baskija uresničljiv projekt?
Upam, da bom to dočakal. Če ne bom jaz, pa da bo vsaj moja hči. Prepričan sem, da se bo to zgodilo, in to precej prej, kot si mnogi želijo. Konec koncev smo mi pred štirimi leti, torej organizacija Eta se je odločila opustiti oboroženi boj. Ugotovili smo, da je konec tega cikla in da bo treba združiti moč ljudi v Baskiji, da se bodo odločili o prihodnosti. Za to smo se od nekdaj borili, za to se borimo zdaj in se bomo tudi v prihodnje. Zdaj poskušamo doseči demokratični spopad, brez orožja.