Svet

Poudarki

  • Elektorji bodo svoj glas oddali 17. decembra
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.3 od 7 glasov Ocenite to novico!
Volivci oddajo svoj glas, ki pa v ZDA de facto ne nosi neposredne teže. Foto: Reuters
Ena zadnjih projekcij volitev 2012. Foto: Reuters
Leta 2000 je Gore osvojil večino glasov, a je kljub temu zmagal Bush. Foto: Reuters
Volilni torek letos pade na 6. november. Foto: Reuters
Letošnjo kampanjo je na vrhuncu ustavila tropska nevihta Sandy. Foto: Reuters

Dodaj v

Vsemogočni elektorji nad voljo volivcev

Razlaga elektorskega volilnega sistema
1. november 2012 ob 15:20
Washington - MMC RTV SLO

Znano je, da Američani svojega predsednika ne volijo neposredno, ampak v njihovem imenu odloča 538 elektorjev. Malo manj znano je, da tudi elektorji lahko - zatajijo.

Elektorski sistem sicer sega v leto 1787 in je rezultat težko sklenjenega kompromisa med oblikovalci ameriške ustave na ustavni konvenciji tistega leta.

17. decembra, torej več kot mesec dni po volitvah, se bodo elektorji zbrali na različnih krajih v svojih zveznih državah, kjer bodo odločili o predsedniku in podpredsedniku. Njihovo število se spremeni vsakih deset let, ko se prilagodi novemu štetju prebivalstva. Število elektorjev, ki pripada vsaki zvezni državi, je enako številu predstavnikov v zveznem kongresu: torej najmanj dva - vsaka država ima po dva senatorja, k temu pa se prišteje še število članov predstavniškega doma, ki je odvisno od števila prebivalcev.

Največ elektorskih glasov ima Kalifornija (55), sledijo Teksas (34), New York (31), Florida (27), Illinois (21) in Michigan (17). Poseben primer je Okrožje Kolumbija, kamor spada tudi Washington, ki ima v zveznem predstavniškem domu le enega člana brez pravice do glasovanja, na predsedniških volitvah pa ima tri elektorske glasove, toliko kot Aljaska, Delaware, Montana, Severna in Južna Dakota, Vermont in Wyoming.

Elektorji neodvisni pri izbiri
Elektorjem pri izbiri kandidata ni treba podpreti kandidata, ki je v njihovi državi osvojil največ glasov, toda po navadi ga podprejo, saj so tudi elektorji načeloma že člani ene izmed strank. V 48 zveznih državah in Okrožju Kolumbija velja pravilo, da zmagovalec dobi vse elektorske glasove, v Nebraski in Mainu pa se delijo: v prvi dobi zmagovalec dva elektorja, preostali trije pa se razdelijo glede na zmago v treh kongresnih okrožjih, enako je v Mainu, le da sta tam dve kongresni okrožji.

Za zmago je torej potrebnih 270 elektorskih glasov, če oba kandidata dobita 269 glasov, pa o zmagovalcu odloči zvezni kongres, natančneje: z navadno večino predstavniški dom, podpredsednika pa bi z dvotretjinsko večino izbral senat.

Elektorski zapleti
Največji zaplet z elektorskim sistemom se je zgodil pred 12 leti, ko je bilo potrebno ponovno preštevanje glasovnic, pozneje pa ga je vrhovno sodišče prekinilo in zmago dodelilo Georgeu W. Bushu, ki je dejansko dobil več kot 500.000 glasov manj kot njegov demokratski nasprotnik Al Gore. Končni izid je bil: Bush 271 elektorskih glasov, Gore 266.

A to ni bil osamljeni primer elektorskih zapletov. Podobno kontroverzni so bili izidi volitev v letih 1800, 1824, 1836, 1872, 1876 in 1888. Prvič je sistem elektorskega kolidža dobesedno razpadel, ko je Aaron Burr, podpredsedniški kandidat Thomasa Jeffersona, dobil praktično enako glasov kot Jefferson. Takrat so bila pravila še taka, da je postal predsednik tisti, ki je dobil največ glasov, drugouvrščena oseba pa podpredsednik. Primer je romal vse do kongresa, kjer so po šestih dneh in vsega 36 glasovnicah razlike razglasili za zmagovalca Jeffersona.

Leta 1824 je bilo edinkrat, da se je moral elektorski kolidž za končno odločitev obrniti na predstavniški dom kongresa, leta 1836 je na novo ustanovljena Whig stranka skušala namerno razdreti elektorski kolidž, da bi o volilnem izidu odločal kongres. Na teh volitvah je bilo tudi edinkrat, da je o podpredsedniku odločal senat.

Na volitvah leta 1872 je predsednik Ulysses Grant osvojil več kot 80 odstotkov elektorskih glasov in gladko premagal Horacea Greeleyja. A Greeley je umrl pred oddajo elektorskih glasov in elektorji niso vedeli, kaj storiti. Elektorji so zato glasove razdelili med štiri različne predsedniške kandidate in osem podpredsedniških.

Volitve leta 1876 so nekakšne predhodnice volitev leta 2000 - Samuel Tilden je vodil po glasovih volivcev in elektorskih glasovih, a so republikanci oporekali izidom v štirih zveznih državah. Kongres je zato ustanovil posebno komisijo, ki je nato volila v skladu s strankarskimi načeli, to pa je naneslo ravno dovolj glasov, da je za en elektorski glas zmagal republikanec Rutherford B. Hayes.

Razdor med glasovi volivcev in glasovi elektorjev je nastal tudi na volitvah leta 1888, ko je predsednik Grover Cleveland za manj kot 100.000 glasov dobil večino med volivci, a je republikanski kandidat Benjamin Harrison gladko, z 233 proti 168, osvojil elektorske glasove.

K. S.
Prijavi napako
Komentarji
Kazalo