"Od sto nosečnic se jih bo 20 odločilo za splav, od tega jih bo osem potrebovalo nujno zdravstveno oskrbo, ki pa je ne bodo dobile zaradi predsodkov do splava v družbi in med zdravniki," je povedal predsednik ugandske zveze ginekologov in porodničarjev Charles Kiggundu ter pojasnil, da je večina žrtev mladoletnih.

Od dveh milijonov nosečnosti letno v Ugandi se jih 400.000 konča s tveganimi prekinitvami nosečnosti. Okoli 90.000 teh žensk zaradi zapletov pozneje potrebuje posebno nego in zdravljenje, ki pa je dostopno v samo 15 odstotkov bolnišnic v državi.

Kot poroča ugandski The Observer, pri splavih uporabljajo srednjeveške metode - od kajenja kravjakov, pitja detergentov, varekine ali bencina do vstavljanja katetrov, obešalnikov, palic ali delov kasave v vaginalno odprtino.

Nejasna pravila brez zakona
Splav je v Ugandi dovoljen v posebnih okoliščinah, a zaradi različnih interpretacij nejasnih zakonov in pravil se številne nosečnice in njihovi zdravniki ne zavedajo možnosti, ki so jim na voljo, zaradi česar v številnih bolnišnicah ne želijo opravljati splavov.

"Ker je splav po zakonu kaznivo dejanje, se pogosto izvaja v temačnih prostorih v nevarnih razmerah z neprimernimi kirurškimi instrumenti, da se izognejo kazni, kar je še poslabšalo razmere," je dejal Moses Mulumba z ugandskega ministrstva za zdravstvo.

Ustava iz leta 1995 je malce izboljšala zakonodajo na področju splava in določila, da nima noben posameznik pravice prekiniti življenja nerojenega otroka, razen ko to določa zakon, a od takrat ni nobenega zakona, ki bi uveljavil to ustavno določilo, s čimer se ustvarja zmeda in posledično omejene možnosti za nosečnice, ki se odločijo za splav.

Glede na pravila nacionalne zdravstvene politike iz leta 2006 lahko zdravstveni delavci opravijo umetno prekinitev nosečnosti v primeru nepravilno razvitega zarodka, posilstva ali incesta in morebitne okuženosti nosečnice z virusom HIV, vendar ta pravila nimajo podlage v zakonih.