Druga najvišja pokojnina v državi znaša dobrih 66.000 evrov, tretja najvišja nekaj manj kot 52.000, deseta pa 41.707 evrov bruto na mesec.

Podatki, ki jih je v odgovoru na poslansko vprašanje razkril minister za delo in socialno politiko Enrico Giovannini, so sprožili val ogorčenja, a ima država, kot je dejal minister, zvezane roke, saj so tako imenovane "zlate" pokojnine povsem v skladu z zakoni.

Minister sicer zaradi zakona o varovanju osebnih podatkov imen zlatih upokojencev ni razkril, so pa novinarji odkrili, da številni kljub temu, da zaradi starosti in izpolnjene delovne dobe prejemajo pokojnino, še zdaleč niso upokojenci. Tako naj bi bil prvi na lestvici Mauro Sentinelli, nekdanji visoki menedžer v telekomunikacijskem sektorju, ki se je po blesteči karieri upokojil leta 2005, ob tem pa danes še vedno sedi v upravnem odboru podjetja Telecom Italia, za kar prejema 190.000 evrov bruto na leto.

Posledica starega sistema
Visoke pokojnine so po ministrovih besedah posledica starega obračunavanja pokojnine na osnovi povprečja najvišjih plač in privilegija posebnega sklada zaposlenih v telekomunikacijskem sektorju, ki so v obračun pokojnine lahko vključili ne le osnovno plačo, temveč tudi dodatke, kot so letne nagrade in celo svežnji delnic, vključeni v menedžerske pogodbe.

Danes to ni več mogoče. Sklad so ukinili leta 2000, pokojnine pa se obračunavajo glede na višino prispevkov, ki jih je zaposleni plačeval v državno blagajno.

V Italiji je dobrih 16 milijonov upokojencev, a le kakšnih 180.000 jih prejema pokojnino, višjo od 4.800 evrov bruto na mesec, in le 540 privilegirancev ima na mesec več kot 20.000 evrov pokojnine. Med njimi so nekdanji politiki in visoki menedžerji javnih podjetij; nekdanji premier Giuliano Amato, na primer, dobi dobrih 31.000 evrov bruto na mesec.

Če bi višino pokojnin omejili na največ 5.000 evrov, kot to zahtevajo v Gibanju petih zvezd in nekaterih sindikatih, bi pokojninski sklad prihranil sedem milijard evrov na leto.