Bermudski trikotnik leži ob obali Floride. Foto:
Bermudski trikotnik leži ob obali Floride. Foto:
Kolumbove ladje
Kolumbove ladje naj bi prve doživele presenečenje na tem območju.
Polet 19
Kam so izginila letala?
Bermudski trikotnik
Ali je bermudski trikotnik videti takole?
O tem območju je bilo napisanih precej knjig.
Bermudski trikotnik
Na prvi pogled gre za povsem običajno morje ... kar tudi je.

A tudi ime Bermudski trikotnik ni uradno ime tega območja, saj ga Ameriški odbor za geografska imena ne priznava, kot tudi ne njegovih meja.

Kljub temu pa velja splošno prepričanje, da se v trikotniku med Bermudskimi otoki, Portorikom in mestom Fort Lauderdale na Floridi dogajajo mnoge nenavadne stvari, za katere ni mogoče najti razumskega pojasnila.

Je vsega kriv Krištof Kolumb?
Legenda o zloveščem Bermudskem trikotniku živi že stoletja. Po nekaterih zapiskih naj bi prav slavni pomorščak Krištof Kolumb prvi poročal o nenavadnih dogajanjih. Ko so Kolumbove barke Niña, Pinta in Santa Maria plule skozi to območje, naj bi kompasi ponoreli, celotna posadka pa je na nebu opazila čudno svetlobo. Ta dva pojava so znanstveniki kasneje razložili z neskladnostjo med pravim in magnetnim severom, svetlobo, ki je izginila v morju, pa naj bi povzročil meteor.

Naslednji dogodek, ki je pomagal splesti legendo o strašnem Bermudskem trikotniku, se je zgodil leta 1892, ko so našli razbitine ladje Mary Celeste, na njej pa ni bilo niti sledu o desetčlanski posadki. Vendar obstajajo povsem razumske razlage za ta dogodek: ker na ladji ni bilo več rešilnih jopičev, so mornarji verjetno ladjo zapustili že med strašno nevihto in niso čakali, da doživijo brodolom, drugo dejstvo pa je, da razbitin ladje sploh niso našli na območju zloveščega Bermudskega trikotnika, ampak daleč stran pri obali Portugalske. Torej »strašne sile« niso imele nobenega vpliva na nesrečo – gre le za verovanje ljudi.

So letala Poleta 19 ugrabili Nezemljani?
Skrivnost Bermudskega trikotnika pa je predvsem v ZDA pritegnila največ raziskovalcev in prestrašila mnogo ljudi po takrat še nepojasnjenem dogodku, ki se je zgodil 5. decembra leta 1945. Na tako imenovanem Poletu 19, ki je imel rutinsko letalsko vajo, je skrivnostno izginilo pet bombnikov avenger ameriške mornarice, za njimi pa še reševalno letalo – Američani so torej v enem dnevu izgubili šest letal in 27 pilotov. Strašni Bermudski trikotnik je ponovno pokazal svoje zobe. Ljudje so neprestano govorili o njem in ugibali, kako so možje in njihova letala lahko izginila brez sledu.

A po preteku časovne razdalje in opravljenih analizah je skrivnost Poleta 19 skorajda razjasnjena, krivda »zloveščih sil« pa izključena. Preiskovalci so namreč ugotovili, da so bili vsi piloti avengerjev, ki so izginili, še neizkušeni rekruti, z izjemo njihovega vodje, poročnika Charlesa Taylorja. Ta je imel na dan nesreče strašnega mačka in je že pred poletom želel predati vodstvo leta komu drugemu. Ni mu uspelo, zato je polet nadzoroval on. Med poletom je ugotovil, da ima težave s kompasom, zaradi bližajoče nevihte pa se je tudi vidljivost hitro slabšala.

Zaradi tega je Taylor izgubil orientacijo – prepričan je bil, da letijo nad Mehiškim zalivom, v resnici pa je letala usmeril stran od atlantske obale na odprto morje. Pojasnjena je tudi smrt pilota, ki je z reševalnim letalom želel pomagati ponesrečenim v Poletu 19. Dokazano je namreč, da ni izginil v Bermudskem trikotniku, ampak je njegovo letalo eksplodiralo že 23 sekund po vzletu iz baze na Floridi.

Res pa je, da do zdaj niso našli nobenih razbitin strmoglavljenih letal. Ena mogočih razlag za to je, da so strmoglavila tako daleč stran od obalnega pasu - na območje v Atlantskem oceanu, ki je globoko tudi do nekaj kilometrov. Zaradi te globine velika večina razbitin letal in ladij za vedno izgine v morju. Najgloblja točka v Atlantskem oceanu, Portoriški jarek, ki sega kar 9.030 metrov pod morsko gladino, sicer leži znotraj območja, imenovanega Bermudski trikotnik.

Mnogi še vedno ne verjamejo uradnim razlagam
Te ugotovitve navadnih smrtnikov niso prepričale; kombinacija nedelujočega kompasa, težave z radijskim sprejemom in odsotnost razbitin so dale spodbudo za nastanek legende o zaroti oziroma skrivnosti Bermudskega trikotnika. Ljudje in kvaziznanstveniki so si pomagali s teorijami in z idejami, ki nimajo nobene zveze z resničnostjo; tako so nekateri trdili, da so za izginotje Poleta 19 kriva čudna magnetna polja, drugi, da so posadko ugrabili Nezemljani, spet tretji pa, da se na območju Bermudskega trikotnika nahaja časovna luknja in celo izgubljeno kraljestvo Atlantide. To je vplivalo tudi na mornarico, ki je v tistem času v uradnem poročilu o nesreči zapisala, da so avengerji izginili, »kot bi poleteli na Mars«.

V zadnjih 500 letih naj bi bilo v Bermudskem trikotniku vsega skupaj med 200 in 1.000 nesreč, leta 1973 pa je član ameriške mornarice, verjetno tudi pod vplivom zgodb in nastajajočega mita o tem skrivnostnem območju, v svojem poročilu zapisal, da je ameriška obalna straža v enem samem letu dobila kar 8.000 klicev na pomoč in da je le v 20. stoletju v vodah Bermudskega trikotnika izginilo več kot 50 ladij in 20 letal. Te številke so vsekakor pretirane.

Vsak ima svojo teorijo …
O skrivnostnih silah si je skorajda vsak ustvaril svojo podobo in mnenje. Po nesreči Poleta 19 so se teorije kar vrstile, ena je podpihovala in nadgrajevala drugo, tako da nihče ni bil več prepričan, kaj je res in kaj ne. In tako se je rodil mit. Svoj lonček so primaknili tudi pisatelji znanstvenofantastičnih romanov, ki so za »krivce« izginjanja predmetov v Bermudskem trikotniku najpogosteje omenjali zlobne Nezemljane, ostanke kristalov Atlantide in hudobne ljudi z breztežnostnimi pripomočki ali drugimi skrivnostnimi sredstvi in tehnologijami.

Med bolj tehnično podkovanimi so bile najbolj priljubljene teorije o čudnih magnetnih poljih in oceanskih vetrovih, ki v morskem dnu nastajajo zaradi metana. Tisti bolj skeptični in razumni Američani pa so kot vzrok videli nepredvidljivo vreme z orkani, nevihtami in s cunamiji, ropanja piratov, eksplozivni tovor na ladjah in druge naravne ali človeške vzroke. Nekateri pa so bili enostavno prepričani, da se tega območja drži smola.

In končno - kaj je res?
Najverjetneje je, da so za večino nesreč v Bermudskem trikotniku krive tamkajšnje naravne razmere, mnogokrat pa je šlo tudi za človeško napako. Dokazano dejstvo je, da je območje »hudičevega trikotnika« eno od le dveh območij na Zemlji, na katerih kompasova magnetna igla kaže proti resničnemu severu - navadno namreč kaže proti magnetnemu severu. Vsota te razlike, ki je znana kot odklon magnetne igle, lahko ob obplutju Zemlje znese tudi do 20 stopinj. Če krmar te razlike ne upošteva, se lahko hitro zmede ali celo izgubi. Drugo tako območje na našem planetu, imenovano Hudičeve vode, je vzhodno od japonske obale in je prav tako znano po skrivnostnih izginotjih ladij in letal.

Drugi naravni dejavnik je narava Zalivskega toka, ki je izredno vrtinčast in nepredvidljiv, zato lahko hitro posrka vase vsakršne dokaze ali ostanke razbitin nesreče. Zanemariti ne gre niti spremenljivega karibsko-atlantskega vremena, saj so za to območje značilne nenadne nevihte, zaradi katerih se marsikateri pilot ali mornar v trenutku znajde v nevarnosti. Med naravnimi dejavniki pa je pomembna tudi sama topografija oceanskega dna, ki se spreminja od izredno plitvega morja ob obalah do nekaterih najglobljih morskih jarkov na svetu.

Po drugi strani pa moramo omeniti tudi človeške napake in zmote. V vodah med floridsko Zlato obalo in Bahamskimi otoki pluje ogromno turističnih ladij in čolnov, ki so premajhni za varno plovbo, nekatere pa krmarijo premalo izkušeni krmarji z nezadostnim poznavanjem razmer tega območja. Mnoge zavedejo naravne lepote tega območja in prekrasni karibski otoki, zato pozabijo, da je morje le navidez mirno in prijazno za plovbo.

Morje kot vsako drugo
Dve glavni oviri stojita na poti dejstvu, da bi morali legendo o skrivnostnem in smrtonosnem Bermudskem trikotniku jemati resno. Prva je ta, da lahko veliko večino izginotij in nesreč pojasnimo z razumskimi dejavniki. Druga pa je, da se ogromno nesreč, pripisanih temu območju, sploh ni zares zgodilo v Bermudskem trikotniku, ampak so jih tja postavili le zaradi mita. Tako so nekatere brodolome v bližini Portugalske, Irske in v Tihem ter Indijskem oceanu pripisali kar »zloveščemu« Bermudskemu trikotniku. Tako bi lahko vzroke za nesreče posplošili in ga pripisali kar svetovnemu uroku vseh morij. Dejstvo pa je, da nesreče se, so se in se bodo dogajale povsod po svetu, tudi v Bermudskem trikotniku. Tega ni mogoče spremeniti.

RTV SLO / A. P.