Uredniški izbor
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 1.4 od 151 glasov Ocenite to novico!
Južna Afrika
Po vladnih podatkih je 72 odstotkov zemlje, ki je v individualni lasti, v rokah belcev, ki predstavljajo okoli devet odstotkov prebivalstva. Foto: EPA
       Mladi vprašanje zemlje vidijo kot simbol za širša vprašanja revščine, neenakosti, izključenosti. In vprašanje zemlje njim ne pomeni zemlje za kmetovanje ali preprosto zemlje, na kateri bi zgradili hišo, ampak gre za zemljo v širšem smislu, za simbol, ki predstavlja širok spekter drugih problemov v družbi.       
Ben Cousins
Cousins opozarja na velik simbolni pomen zemljiške reforme. Foto: Osebni arhiv
       Na belskih območjih so tako od leta 1948 do osemdesetih let prisilno odstranjevali kmetije v lasti črncev. Apartheidski režim je tako ustvarjal rasno ekskluzivna območja, proti čemur črnci niso imeli pravice protestirati.       
Južna Afrika
O zemljiški reformi se govori in se delno izvaja že vse od konca apartheida leta 1994. Foto: EPA
       Na neki način je celotna razprava o razlastitvi brez odškodnine manj pomembna predstava, le odvračanje pozornosti od reševanja pravega problema zemljiške reforme.       
Cyril Ramaphosa
Predsednik Ramaphosa se mora spopadati tudi s populističnim delom v lastni stranki, opozarja sogovornik. Foto: Reuters
       Ustava pravi, da imamo zgodovino odtujitve in diskriminacije na osnovi rase ter da moramo to zgodovino obrniti in izvajati pozitivno diskriminacijo. Tako so upravičenci po zemljiški reformi črnski Južnoafričani in vsi drugi nebelski državljani.       
Južna Afrika
Cousins pravi, da je velika večina zemlje v Južni Afriki najprimernejša za vzrejo živine. Foto: Reuters
       Izkušnja Zimbabveja nam torej kaže, da se reforme ne sme izpeljati na kaotičen način in zunaj vladavine prava, kaže pa tudi, da se da redistribuirati veliko zemlje manjšim kmetovalcem, ki so lahko zelo produktivni.       

Dodaj v

Južna Afrika: "Zemlja kot simbol za širša vprašanja revščine, neenakosti, izključenosti"

MMC-jev intervju z južnoafriškim profesorjem o vprašanju zemljiške reforme
30. avgust 2018 ob 06:30
Cape Town - MMC RTV SLO

Zemljiška reforma v Južni Afriki, po kateri zemljo, ki je večinoma v lasti bele manjšine, delijo med črnske lastnike, je pomembnejša s simboličnega kot gospodarskega vidika, je za MMC dejal južnoafriški dolgoletni raziskovalec na tem področju Ben Cousins.

Vprašanje lastništva zemlje v Južni Afriki je prišlo avgusta spet v ospredje zanimanja svetovnih medijev. Najprej je predsednik države Cyril Ramaphosa na začetku meseca oznanil načrt spremembe ustave, ki bi omogočile razlastitev lastnikov zemlje tudi brez odškodnine, nato pa je ameriški predsednik Donald Trump dejal, da je zunanjemu ministru Miku Pompeu naročil, naj "prouči zasedbe zemlje in kmetij ter razlastitve in množične umore kmetov v Južni Afriki".

Trump je sicer sledil prispevku njemu močno naklonjene ameriške televizije Fox, ki je vprašanje zemljiške reforme v Južni Afriki predstavil kot rasistično grožnjo belim kmetom, ne pa kot poskus vzpostavitve pravičnejše redistribucije zemlje med prebivalstvo, katerega veliko večino predstavljajo črnci in drugi nebeli prebivalci, ki so jim belski naseljenci zemljo najprej odvzeli, nato pa jim prepovedovali lastništvo zemlje zunaj njim namenjenih območij, t. i. bantustanov. Tako je velika večina zemlje tudi 24 let po koncu apartheida skoncentrirana v rokah belcev. Čeprav je teh le okoli osem oziroma devet odstotkov prebivalstva, imajo po vladnih podatkih v lasti 72 odstotkov zemlje, ki je v individualni lasti. Namen predlaganih ustavnih sprememb je tako obrniti dediščino apartheida na tem območju.

Vladajoča stranka Afriški narodni kongres (ANC) že desetletja govori o zemljiški reformi, ki pa doslej ni bila izvedena v večjem obsegu. Ben Cousins, sogovornik z Inštituta za študije revščine, zemlje in agrarne študije (PLAAS) na Univerzi v Zahodni Kaplandiji, nezadostno ukrepanje pripisuje pomanjkanju politične volje, omenja tudi problem korupcije. Cousins poudarja predvsem politični in simbolični pomen reforme, ki bi sicer lahko prispevala h gospodarstvu, a mora biti država pri njeni izvedbi tudi pragmatična, ne zgolj načelna. Pri tem Cousins svari pred vse večjo nevarnostjo populizma. Cousins je tudi dober poznavalec zemljiške reforme v sosednjem Zimbabveju, katerega izkušnje bi lahko koristile tudi Južni Afriki. A zemljiška reforma sama po sebi ne bo dovolj za rešitev južnoafriškega gospodarstva in ustvarjanje nove perspektive za mlade Južnoafričane, meni. Treba bo namreč ustvariti pravičnejše gospodarstvo na splošno.


Svetovna banka uvršča Južno Afriko na sam vrh svetovne lestvice neenakosti. Kako je to povezano z lastništvom zemlje oziroma koliko je lastništvo zemlje razlog za tako slab rezultat?
Stopnja neenakosti je resnično zelo visoka. Povezava z vprašanjem zemlje pa je zelo zanimiva. Zgodovina odtujevanja zemlje je dolga in sega več stoletij nazaj, od prihoda prvih evropskih naseljencev na jug Afrike, ko se je začel proces odtujitve, odvzemanja zemlje avtohtonim prebivalcem in njen prenos v roke privilegirane manjšine. Ne smemo pozabiti, da je bila Južna Afrika do zgodnjega 20. stoletja predvsem kmetijska dežela, kar pomeni, da je bila zemlja izredno pomembna. Ko so odkrili rudnine, diamante leta 1867 in zlato leta 1886, pa je postala gospodarstvo, v katerem ob kmetijstvu prevladuje rudarstvo. Odtujevanje zemlje pa je bilo utemeljeno z rasnim ločevanjem in ideologijo rasne nadvlade, kar je vzpostavilo vzor za razvoj celotne politične ekonomije. V obdobju rudarstva in industrializacije je bilo podeželje, kjer so živeli črnci, zamišljeno kot bazen poceni delovne sile, poceni migrantskih delavcev za rudnike in tovarne. Na nekaterih območjih so imeli ljudje dostop do zemlje, zaradi česar so se lahko do neke mere preživljali s kmetijstvom, kar je nižalo strošek migrantskega dela za rudnike. To je bil sistem poceni delovne sile. Danes črni Južnoafričani, še posebej mladi, ki se spoprijemajo z visoko stopnjo brezposelnosti, pravijo, da jih je obdobje po apartheidu izneverilo, zaradi česar se pojavljajo tudi očitki, da jih je Nelson Manela "prodal". Ti ljudje nimajo priložnosti za delo, dvomijo o dogovoru o koncu apartheida in novi ustavi ter vlogi Afriškega narodnega kongresa (ANC) pri tem. Mladi tako vprašanje zemlje vidijo kot simbol za širša vprašanja revščine, neenakosti, izključenosti. In vprašanje zemlje njim ne pomeni zemlje za kmetovanje ali preprosto zemlje, na kateri bi zgradili hišo, ampak gre za zemljo v širšem smislu, za simbol, ki predstavlja širok spekter drugih problemov v družbi.

Preden vas vprašam glede specifične ideje redistribucije zemlje in načina, kako to izvesti, bi bilo dobro razumeti, kako je vsa ta zemlja (po vladnih podatkih kar 72 odstotkov zemlje v individualni lasti) pristala v rokah tako majhnega odstotka prebivalstva (belci predstavljajo le okoli devet odstotkov prebivalstva).
Na začetku z osvajalskimi vojnami, v katerih so zmagovalci zasegli zemljo in poražencem vsilili sporazum. Od konca 18. stoletja skozi 19. stoletje so se na vzhodni obali Južne Afrike vodile vojne za lastništvo nad kakovostnimi pašniki in beli naseljenci so se z juga pomikali proti severu na račun črnskih prebivalcev na tistih območjih. Ta odtujitev je tako temeljila na vojaški premoči belskih naseljencev, katerih avtoritarna država podrejenemu črnskemu prebivalstvu ni dopuščala politične moči. Na začetku 20. stoletja in potem ko je Nacionalna stranka prevzela oblast leta 1948, je šlo za zakonite procese. Država je sprejemala zakone, ki so ustvarjali rasno segregirana območja, t. i. bantustane, prebivalci pa so bili podvrženi avtoritarnemu izvajanju zakonov. Šlo je za demokracijo le za belske naseljence. Belci so imeli stranke, ki so se na volitvah lahko potegovale za oblast, črnci pa so bili iz tega izključeni. Odtujevanje zemlje od avtohtonih prebivalcev je tako potekalo v skladu z zakoni. Na belskih območjih so tako od leta 1948 do osemdesetih let prisilno odstranjevali kmetije v lasti črncev. Apartheidski režim je tako ustvarjal rasno ekskluzivna območja, proti čemur črnci niso imeli pravice protestirati.

ANC je obsežno zemljiško reformo obljubljal vse od konca apartheida pred 24 leti. Kaj so razlogi, da jim to v vseh teh letih ni uspelo?
Zgodba je precej komplicirana. A glavni razlog je pomanjkanje politične volje pri ANC-ju za izvedbo obsežne zemljiške reforme. Ta projekt je imel vedno skromen proračun, nadzor nad projektom pa so imeli razmeroma manj pomembni politiki. ANC je to vprašanje v ospredje postavljal le med volitvami, ko ga je bilo treba reševati, pa niso vzpostavili dovolj zmogljivega vladnega aparata, z zadostnimi sredstvi in osebjem. Prvotno zamišljene politike so sicer bile ambiciozne, daljnosežne in precej ustrezne, njihova uveljavitev pa je bila zelo slaba. Od leta 2009, ko je oblast prevzel Jacob Zuma, pa je postal ta proces zelo skorumpiran. Program redistribucije zemlje so prevzele elite. Zadnjih devet let je bil ta program tako osredotočen nanje, seveda ob spremljajoči populistični retoriki.

Kako so se elite pri tem okoriščale?
Ljudje, ki prejemajo sredstva prek programa redistribucije zemlje, so praviloma poslovneži z dobrimi povezavami, namesto revni ljudje s podeželja, ali pa politiki, ki, skriti za običajnimi ljudmi, pravzaprav prevzemajo nadzor nad zemljo. Ob tem pripadniki izobražene elite, ki vodijo različne skupnosti, pristojne organe oziroma združenja pogosto vodijo sebi v korist. V primeru zemlje v skupni uporabi pa tradicionalni vodje prek tradicionalnih svetov vse bolj sklepajo sporazume z zunanjimi vlagatelji, pri čemer se sami okoriščajo. To se dogaja v velikem obsegu v rudarski industriji, predvsem v primeru platine, sporazume pa sebi v korist sklepajo neizvoljeni tradicionalni vodje. Okoriščajo se tudi t. i. strateški partnerji upravičencev po zemljiški reformi oziroma t. i. mentorji, ki se pogosto bolj okoristijo z vladnim financiranjem kot tisti, ki naj bi jim to financiranje pomagalo.

ANC si je prizadeval lastništvo zemlje uravnotežiti s tržnim pristopom oziroma z nakupom zemlje od belskih lastnikov, ki so jo bili pripravljeni prodati, ter jo nato razdeliti med črnsko prebivalstvo. A do zdaj je lastništvo tako zamenjalo le nekaj manj kot 10 odstotkov kmetijskega zemljišča. Zdi se, da to kaže, da država dediščine apartheida ne more lajšati prek trga.
O tržnem pristopu do zemljiške reforme je po letu 1994 potekala obsežna razprava. Če bi si država dodelila večji proračun za pridobitev zemlje in če bi na trgu kupovala zemljo z določenim načrtom oziroma če bi se osredotočala na določena območja, za katera bi imela načrt, kaj storiti po prenosu lastništva oziroma kako pomagati upravičencem, bi po mojem mnenju lahko pridobila in razdelila veliko več zemlje. A to niti ni bil povsem tržni pristop. Država je bila glavna in z dovolj denarja bi do zdaj gotovo lahko kupila 20, morda celo 30 odstotkov zemlje. A država je bila nekompetenten igralec na trgu. Šlo je za mešanico trga in državnega posredovanja, a država pri tem svojega dela ni opravila ustrezno.

Kako bi ocenili uspeh oziroma posledice v primeru teh 10 odstotkov kmetijskega zemljišča, ki je prešlo iz belskega v črnsko lastništvo?
Nimamo sistematičnih podatkov, a več raziskav kaže, da se je v okoli 50 odstotkih primerov življenjska raven nekoliko izboljšala, torej da so ljudje manj revni, kot so bili prej. Na drugi strani pa je tudi res, da večina novih kmetij ni visokoproduktivnih, številne so tudi povsem propadle. Obstajajo tudi izjeme, a na splošno lahko rečemo, da je bilo načrtovanje za obdobje po prenosu lastništva zelo slabo, na področju financiranja, trženja ter drugih podpornih storitev, in to je eden od razlogov, da je zemljiška reforma danes v težavah. Pogosto namreč ljudem ni zelo koristila. Obstaja pa še en ključen vidik, ki ga mnogi analitiki ne prepoznajo, in sicer da je vlada pri upravičencih po zemljiški reformi spodbujala komercialno kmetijstvo v velikem obsegu. To pomeni, da mora več ljudi delovati kot kolektiv z vsemi problemi, ki nastajajo ob skupinskem odločanju. Vlada tako ni hotela spodbujati modela kmetijstva v manjšem obsegu, torej tržno usmerjenih manjših kmetij. Velike kmetije bi tako lahko bile razdeljene v manjše proizvodne enote, kar bi bilo tudi bližje izkušnjam in znanju upravičencev, zahtevalo pa bi tudi manj financiranja. Ključen razlog za propad zemljiške reforme je bila torej tudi ideja, da kmetijstvo pomeni komercialno kmetijstvo v velikem obsegu.

A kako lahko manjše kmetije tekmujejo z večjimi?
V Južni Afriki, pa tudi drugje po Afriki, recimo v Zimbabveju, je kmetijski sektor precej segmentiran. Imamo nekaj zelo velikih kmetij, ki so mednarodno konkurenčne, nato imamo več srednje velikih in nekoliko manjših kmetij, ki so manj konkurenčne in obstajajo, ker so jih v preteklosti s subvencijami podpirale prejšnje vlade. Na ravni majhnih kmetij pa obstajajo drugačne omejitve glede proizvodnje in trženja. Gre za delovno intenzivno panogo, proizvajajo nekaj proizvodov, konkurenčne so na področju pridelave sveže zelenjave in vzreje živine. Te kmetije tako merijo na druge trge, zanje veljajo druge omejitve proizvodnje in kot v Zimbabveju je lahko kmetovanje v manjšem obsegu še vedno dobičkonosno, tudi v kontekstu tržne prevlade kmetovanja v večjem obsegu.

Prej ste omenili slabo načrtovanje države za obdobje po redistribuciji zemlje. Razlastitev zemlje brez odškodnine v skladu s trenutnim predlogom bi tako moral biti le prvi korak izmed mnogih.
Na nek način je celotna razprava o razlastitvi brez odškodnine manj pomembna predstava, le odvračanje pozornosti od reševanja pravega vprašanja zemljiške reforme. Ta pa ni, kako priti do zemlje. To lahko dosežemo preprosto z nekajkratnim povečanjem proračuna za te namene. Prava vprašanja so, kdo naj bo upravičenec, katera zemlja bo čemu namenjena, kakšni proizvodnji, kje bo v urbanih predelih zemlja, namenjena gradnji stanovanjskih objektov, kakšne pravice do te zemlje bodo ljudje imeli, bodo te kolektivne ali individualne. Vprašanje je tudi, kako se bo upravičencem pomagalo, da lahko konkurirajo na trgu. To so prava vprašanja, ki jih ne naslavljamo ustrezno. Kako priti do zemlje, je razmeroma manjša stvar.

In trenutni predlog reforme teh vprašanj ne naslavlja?
Ne. In tisti, ki analiziramo politiko zemljiške reforme, ravno na to opozarjamo. A treba je razumeti politično dinamiko. ANC je pri tem vprašanju v defenzivnem položaju, opozicijska stranka Borci za ekonomsko svobodo (EFF) ga je v to porinila. Zato so sprejeli to idejo razlastitve brez odškodnine. Predsednik Ramaphosa je sicer proti temu, a je bil prisiljen idejo sprejeti, da si je zagotovil lastno politično preživetje. Frakcija ANC-ja, ki je ideološko bližje EFF-ju, v razlastitvi vidi način za povečanje moči države v korist elit. Ramaphosa pa znotraj vladajoče stranke nima dovolj podpore, da bi to frakcijo porinil na stran. Predsedniški položaj je osvojil z majhno razliko, zato mora igrati to politično igro tako s frakcijo v ANC-ju kot s EFF-jem, ki porivata to vprašanje. V ANC-ju zdaj pravijo, da bodo podprli amandma k ustavi, da bo povsem jasno, da ustava omogoča razlastitev z odškodnino, nižjo od tržne vrednosti, v nekaterih primerih pa tudi brez odškodnine. ANC pa ob tem pravilno pravi, ob nasvetih odvetnikov in ljudi, kot smo mi, da ustava to že zdaj omogoča, vendar stranka sledi javnemu razpoloženju. A tudi če priznamo, da država lahko lastnike razlasti z odškodninami, nižjimi od tržne vrednosti, v nekaterih primerih, verjetno v majhnem številu, pa brez odškodnine, pa kaj potem? Kaj bi to sploh pomenilo? Če bo razlastitev potekala v skladu z vladavino prava, torej pod nadzorom sodišč, bo morala potekati od primera do primera. Treba bo pregledati vsak posamezen primer, izvesti oceno vrednosti, nato začeti postopek razlastitve, ki ga bo mogoče izpodbijati na sodišču, kar pomeni, da bo to zelo počasen proces. To ne bo praktična izvedba zemljiške reforme na večji ravni. Pravzaprav bo treba iti nazaj k praksi kupovanja zemljišč od lastnikov, ki jih želijo prodati, z zavedanjem, da bo v veliko primerih plačilo pod tržno vrednostjo. Tako bi bilo to videti v praksi, česar se mnogi ne zavedajo. Veliko hrupa je okoli tega, da bo država jemala zemljo, ljudje pa ne slišijo tega, kar govori sam ANC, in se ne zavedajo, kakšne vse bodo posledice reforme.

Lahko razložite, kakšno bi bilo merilo za odvzem zemlje trenutnim lastnikom na eni strani in dodelitev zemlje novim, črnskim lastnikom? Po kakšnem ključu bi to potekalo?
Ustava je precej jasna, da je zemljiška reforma v javnem interesu in da lahko do razlastitve pride zaradi gradnje šol, bolnišnic in podobno in če je to v javnem interesu, kar torej vključuje zemljiško reformo. Ustava izrecno dovoljuje razlastitev. Ob tem pravi, da mora biti odškodnina pravična in ustrezna. Mora ujeti ravnotežje med interesi lastnikov in tistimi, ki se bodo z zemljo okoristili. Pri tem pa je treba upoštevati vrsto dejavnikov. Tržna vrednost je le eden od njih. Drugi vključujejo zgodovino zemlje in kako je bila pridobljena, torej ali jo je beli kmet pred časom, stoletjem, pridobil za nizko ceno ali brezplačno na račun diskriminacije. Treba bo pogledati tudi, ali je lastnik prejemal neupravičene subvencije. Upoštevajoč te dejavnike, bo pravična odškodnina tako lahko nižja od tržne vrednosti. Na žalost do zdaj te možnosti, ki jo omogoča ustava, niso izkoristili in šele zdaj država za zemljišča ponuja manj, kot je njihova tržna vrednost. Kot družba nismo še razdelali implikacij teh ustavnih določil in tega, kako jih udejanjimo. Ta proces šele zdaj začenjamo. Mi pravimo, in v ANC-ju so to sprejeli, da v nekaterih primerih, recimo, ko zemljo zasedajo ljudje, ki niso njeni lastniki, a jo že dolgo časa obdelujejo, ta zemlja nima prave tržne vrednosti in bi se jo dalo razlastiti brez odškodnine.

Bi bili razlaščeni le beli kmetje in bi zemljo dobili le črnski lastniki?
Takšna je ideja. Ustava pravi, da imamo zgodovino odtujitve in diskriminacije na podlagi rase ter da moramo to zgodovino obrniti in izvajati pozitivno diskriminacijo. Tako so upravičenci po zemljiški reformi črnski Južnoafričani in vsi drugi nebelski državljani. Poleg zemlje v lasti belih kmetov je tudi nekaj zemlje v državni lasti, ki bi jo lahko uporabili v okviru zemljiške reforme. Država ima sicer v lasti zelo malo obdelovalnih površin, v mestih pa imajo podjetja v lasti države veliko zemlje, ki bi jo namenili za stanovanja. Mesta pa na to zemljo niso računala in socialna stanovanja postavljajo na samih obrobjih mestih, daleč od gospodarskih priložnosti.

Razlastninjena zemlja torej ne bi bila namenjena zgolj za kmetijstvo.
V mestih bi bila namenjena predvsem za naseljevanje, na podeželju pa bi bila poleg kmetijstva namenjena tudi za druge dejavnosti, recimo gozdarstvo ali ekoturizem. A večina zemlje bi bila namenjena za kmetijstvo. Jaz sicer pravim, da tudi če bi vzpostavili delovno intenzivne majhne kmetije na 50 odstotkih komercialnih kmetijskih zemljišč, bomo ustvarili največ 1,3 milijona delovnih mest, kar je majhen prispevek. Brezposelnih ljudi je namreč od sedem do osem milijonov. Zemljiška reforma sama po sebi tako ne bi naredila zelo veliko v boju proti revščini na podeželju, a moramo to vseeno storiti, saj gre za tako pomembno politično in simbolično vprašanje. 72 odstotkov zemlje v individualni lasti je namreč v lasti belcev, kar je politično eksplozivna statistika. Tudi če gospodarski razlogi za reformo niso tako prepričljivi, kot bi bili kje drugje, pa moramo to s političnega vidika vendarle storiti.

Kako bi torej ta rešitev v obliki razlastninjenja zemlje vplivala na južnoafriško kmetijstvo in gospodarstvo širše? Omenjate zgolj omejeno število novih delovnih mest.
Kmetijstva sicer ne predstavljajo le beli kmetje, ampak tudi različni državni organi, a črnskih komercialnih kmetov je zelo malo. Zdaj se želi spremeniti rasni značaj kmetijskega sektorja. Trenutno je črnskih komercialnih kmetov manj kot 5.000. Če podvojimo to število v 10 ali 20 letih, bo nekaterim sicer uspelo, a to ne bo močno spremenilo lastništva zemlje v Južni Afriki. Še vedno bi bilo premalo črnskih kmetov na premalo zemlje. Zemljo bi torej morali redistribuirati na veliko večji ravni in jo dati ljudem, ki jo bodo znali produktivno uporabljati, kar pomeni, da bi morali meriti na tržno usmerjene manjše kmetije. To bi ustvarilo več delovnih mest, kmetje bi na trgu konkurirali z določenimi proizvodi, kot sta zelenjava in živina. Ta koncept bi veliko prispeval h gospodarstvu in preskrbi s hrano. A pogoj za to je, da ne bi delili zemlje največjih uspešnih kmetij, saj bi z razbitjem zelo produktivnih in izvozno naravnanih industrij, kot so plantaže citrusov, škodovali sami sebi. Ravnati moramo politično pragmatično in upoštevati, da te velike kmetije mesta oskrbujejo s hrano in služijo z izvozom. Gre za pragmatičen, ne toliko načelen pristop, ki bi omogočal izvedbo agrarne reforme, ki bi za uspeh potrebovala vsaj dve desetletji. Če pa odpremo vrata populističnim politikam, kot jih predlaga EFF, in začnemo preprosto jemati zemljo in razbijati velika kmetijska podjetja, bomo videli beg kapitala. Vlaganj je že manj. To nam ni v interesu. Kapitalizem ne izgine, ker tako želimo. Je realnost sveta, v katerem živimo, in s tem se je treba spoprijeti strateško. Zdaj nisem prepričan, da lahko izvedemo uspešno reformo. Potrebni so močno vodstvo, nova znanja in soočanje s populističnimi politiki znotraj ANC-ja. Če tega ne bomo storili takoj, bo EFF čez pet let užival veliko večjo podporo, posebej med mladimi. Takrat bomo v veliko nevarnejšem položaju.

Kako velik problem je pomanjkanje kapitala in znanja prihodnjih črnskih lastnikov?
Ogromen. Posebej velik problem je pomanjkanje kapitala. Ne moreš si preprosto izposoditi dovolj denarja, zaradi odplačevanja posojila namreč ne boš imel dobička. Začeti moraš torej s svojim kapitalom. Zgolj imeti zemljo ni dovolj, potrebuješ tudi mehanizacijo in infrastrukturo. Pomanjkanje kapitala med črnskimi kmeti je močno podcenjeno. Tudi zato mislim, da so tržno usmerjene manjše kmetije za upravičence do zemlje privlačnejše, saj potrebujejo precej manj kapitala. To še posebej velja za vzrejo živine, ki je sicer najprimernejša uporaba zemlje na okoli 70, 80 odstotkih ozemlja Južne Afrike.

Kako velik je konsenz glede zemljiške reforme? Obstajajo tudi tisti, ki kakršni koli reformi nasprotujejo, in kakšen je odziv belih lastnikov zemlje na predlagano reformo?
Belska kmetijska skupnost je razdeljena. Del kmetov je zbranih v kmetijskem združenju AgriSA, ki zagovarja zemljiško reformo in napoveduje svoje sodelovanje z vlado, čeprav nasprotujejo določenim vidikom reforme, recimo več pravicam za delavce na kmetijah, ob tem ne zagovarjajo manjših kmetij. A pravijo, da morajo biti del rešitve, ne pa del problema. Del belih kmetov medtem reformi nasprotuje. Pravijo, da so številne zahteve po zemlji neupravičene, da bo to pripeljalo do velikih težav s preskrbo s hrano. Z njimi je povezana skupina AfriForum, lobistična skupina, ki zagovarja interese Afrikanarjev, ki pravi, da gre za začetek “belega genocida” in opozarja na ogromno število umorov belih kmetov, kar ni res. Skupina skuša ustvariti občutek panike. V parlamentu ima enega zastopnika stranka Afrikanarjev Freedom front plus, ki je Združene narode prejšnji teden v odziv na tvit Donalda Trumpa pozvala k sankcijam. Celo številni Afrikanarji, s katerimi sem govoril, pravijo, da je to samomorilsko početje. Ni sicer jasno, koliko ljudi je v katerem taboru. Mislim, da so tisti kmetje, ki reformo zagovarjajo, praviloma uspešnejši, tisti, ki ji nasprotujejo, pa so manj uspešni. Ti želijo prodati svojo zemljo in zanjo iztržiti dobro ceno, zato se bojijo ideje o prodaji pod tržno vrednostjo.

Se lahko Južna Afrika česa nauči od sosednjega Zimbabveja, ki ima daljšo izkušnjo z zemljiško reformo? Kaj so nekatere podobnosti in razlike med državama na tem področju?
V Zimbabveju sem živel osem let, tam sem opravil doktorat in kar precej sem sodeloval v razpravi o zemljiški reformi v tisti državi. Zimbabve je veliko bolj kmetijska država kot Južna Afrika, kmetijstvo predstavlja večji del gospodarstva in vanj je vpletenih veliko več ljudi, zato ima ta sektor večjo težo. A zemljiška reforma v Zimbabveju je vključevala zasedbe zemlje, ustrahovanje in nasilje, v nekaterih primerih je bila korupcija, velike kmetije so dobili politični prijatelji Roberta Mugabeja in drugih politikov. Reforma je imela tako veliko negativnih vidikov. Na drugi strani je bilo veliko ljudi, ki so prevzemali kmetije, popolnoma običajnih, ni šlo za politične prijatelje ali vojne veterane. In nekateri izmed njih, še posebej lastniki manjših kmetij, t. i. kmetij A1, so bili razmeroma uspešni. Veliki poraženci so velike in srednje velike kmetije, kmetije A2, pa tudi zelo velike kmetije, ki so jih zasegli politični zavezniki oblasti. Kmetijska zgodba v Zimbabveju po zemljiški reformi je tako mešana. Kmetovalci A1 praviloma bolje izkoriščajo zemljo, delajo bolj intenzivno, veliko vlagajo vanjo. V primeru nekaterih proizvodov, kot sta bombaž ali tobak, proizvedejo zdaj vsaj toliko, včasih pa tudi več, kot so beli kmetje proizvajali prej. Na drugi strani pa je prišlo v primeru nekaterih proizvodov za izvoz, recimo cvetja ali sadja, do uničenja, tega preprosto ni več.

Pozitivni vidik je distribucija veliko zemlje, kar javnost dojema kot pravično, manjše kmetije dosegajo nekaj uspeha, velik problem pa je širša cena za gospodarstvo. Kapital je odšel, delno zaradi reforme, a tudi zaradi korupcije in slabega državnega upravljanja gospodarstva. In ta kapital se ni vrnil. Uradna zaposlenost se je sesedla. Brezposelnost je zelo visoka. Veliko ljudi je zato moralo zapustiti državo, odšli so v Bocvano, Južno Afriko in drugam, od koder domov pošiljajo denar. Težko je podpirati upravičence po zemljiški reformi, če ti širše gospodarstvo propada v tolikšni meri. Ob tem so imeli težave z inflacijo. Ko so prešli na ameriški dolar, se je situacija malo stabilizirala, zdaj pa ni dovolj dolarjev v državi, zaradi česar cveti črni trg. Za gospodarske težave je sicer delno kriva tudi zemljiška reforma, a ne v celoti. Izkušnja Zimbabveja nam torej kaže, da se reforme ne sme izpeljati na kaotičen način in zunaj vladavine prava, kaže pa tudi, da se da redistribuirati veliko zemlje manjšim kmetovalcem, ki so lahko zelo produktivni. A širše gospodarstvo moramo ohranjati dovolj zdravo, da jih lahko podpremo in da so lahko zelo uspešni čez 10, 20 ali 30 let.

Kaj želijo zagovorniki zemljiške reforme na koncu doseči v Južni Afriki? Lahko reforma sama po sebi zmanjša visoko stopnjo revščine v državi, kjer je več kot polovica prebivalstva revnega, revščina pa je največja ravno med črnskim prebivalstvom?
Zemljiška reforma lahko prispeva sicer pomembno, a razmeroma malo k zmanjšanju revščine in neenakosti. Večina ljudi na podeželju ne želi zemlje, ampak službe. Le 10 odstotkov črnskih kmetov, ki so tržno usmerjeni majhni kmetovalci, želijo zemljo. Če jim bomo pomagali, bodo postali bolj produktivni, njihov standard se bo izboljšal in ustvarjenih bo nekaj delovnih mest. A kot sem rekel prej, s pomočjo zemljiške reforme bi lahko ustvarili mogoče 1,2 ali 1,3 milijona delovnih mest. To samo po sebi ne bo dovolj. Velik problem Južne Afrike je, kako ustvariti delovna mesta na večji ravni. To pa ni samo naš problem, ampak ga delimo z drugimi družbami po svetu. Brezposelnost pri nas je okoli 35-odstotna. Med ljudmi do 35. leta starosti pa je celo 55-odstotna. Kako ustvariti delovna mesta zanje? To je največji izziv in zemljiška reforma sama na to ni odgovor.

Lastništvo zemlje ni edini kazalnik visoke neenakosti v Južni Afriki. Po podatkih Svetovne banke ima najbogatejši odstotek Južnoafričanov v lasti 70,9 odstotka premoženja v državi. Najnižjih 60 odstotkov ljudi pa ima skupaj v lasti le sedem odstotkov premoženja. Bi morale torej zemljiški reformi slediti tudi druge reforme z namenom zmanjšanja neenakosti?
Absolutno. Izziv je, kako ustvariti pravičnejše gospodarstvo. Zaradi apartheida imamo čudno stanje, ko imamo majhen, osrednji del gospodarstva, ki je razvit in vpet v svetovno gospodarstvo. Okoli 20 odstotkov prebivalstva v srednjem razredu dela v tem gospodarstvu, preostali ljudje na obrobju pa so iz velikega dela uradnega gospodarstva izključeni, imajo nizke prihodke, če sploh imajo službo, in so odvisni od državnih pomoči. To so strukturne značilnosti iz zgodovine, ki smo jih poustvarili, in ne veljajo le za kmetijski sektor, ampak za celotno gospodarstvo. Ustvariti moramo prostor za majhna in srednje velika podjetja, razbiti moramo koncentrirano moč peščice velikih korporacij v vsakem sektorju našega gospodarstva, ki zavirajo ustvarjanje delovnih mest. Zato moramo spremeniti širšo strukturo gospodarstva na splošno, ne zgolj na podeželju oziroma v kmetijstvu.

Boris Vasev
Prijavi napako
Komentarji
Marko32
# 30.08.2018 ob 07:02
Južna Afrika po poti Zimbabveja torej.
Harmonist
# 30.08.2018 ob 07:24
Orwellovovski novorek o kraji lastnine in pobijanja na podlagi barve kože. Boste napisali kak članek o izjavi Juliusu Malemi, ki je v kamero zatrdil, da ZA ZDAJ še ne nameravajo pobiti blecev?!

Ko so nas učili o Hitlerju, sem se spraševal, kakšni ljudje so bili novinarji, ki so tako željno agitirali za njegovo zločinsko poltitiko - tudi ta je bila 'legalna'. Za odgovor ni treba gledati dlje od tega portala.
mpslo
# 30.08.2018 ob 06:55
Na ozemlju, ki ga trenutno zajema JAR, so bili prvi Nizozemci. Sredi 17. stoletja so prišli tja, pred zuluti in ostalimi plemeni. Naj torej vso zemljo dobijo oni?
Prismuknjen
# 30.08.2018 ob 07:19
Se beremo čez 10 let. Zimbabwe 2.0.
Es
# 30.08.2018 ob 07:44
Okej, saj smo hitro ugotovili. Poiskali ste belca, da lahko udriha po zlobnih grabežljivih belcih. S tem se naj bi dokazalo, da tudi beli kmeti v resnici niso žrtve. Preveč predvidljivo, da bi nasedli. Hkrati pa niti besede o nasilju, ki je v Južni Afriki eno najvišjih na svetu, tako po umorih kot posilstvih. Prerazporeditev ki je v resnici kraja premoženja naj bi seveda rešila vse probleme.
anny22
# 30.08.2018 ob 07:19
Če jim spodleti in bodo lačni, lahko še vedno migrirajo v Evropo. :)
windstorm
# 30.08.2018 ob 07:58
Kakšna pravična redistribucija neki?! Boeri so bili tam pred Zuluji, leta 1652. Zuluji leta 1709, ostala plemena, ki so zdaj v JAR pa še kasneje.
TinkiB
# 30.08.2018 ob 07:10
Obširen članek, rad bi videl podobno obširen članek o Sloveniji, njenih problemih. Prvo počistimo svoj prag, imamo dovolj dela za naslednjih 20 let.
knedlck
# 30.08.2018 ob 07:55
Mal naj pomisljo kaj se je zgodil v drugih afriskih drzavah ko so na podoben nacin razlastili bele kmete. Iz prevec pridelane hrane so prsli na lakoto.
Šubidu
# 30.08.2018 ob 08:18
Prebral cel intervju, oz. čreva. Ta profesor se je prodal za dobro službo v javnem sektorju. Kot so nekateri že napisali so bili Buri na J Afrike, pred vsemi črnimi plemeni in to je dejstvo. Drugo dejstvo je, da sta nasilje in kruti umori med belimi farmerji, kruta realnost. Sem levičar, ampak ta intervju je tako lev, da glava boli. Ko pride na oblast un zumbo, ki na vsakem zborovanju prepeva "shoot the boer..." bo žal že prepozno.
Virus666
# 30.08.2018 ob 08:04
Zakaj se ne omenja množičnih pobojev belcev!?
Ali pa tega kako sam precednik nagovarja ostale k temu. Če ne verjamete, so na youtubu posnetki.
obelix complicus
# 30.08.2018 ob 08:03
KLIPAN: Če prav razumem naše desne prijatelje, je popolnoma ok, če belec ukrade zemljo črncu ..

Malce bolj preštudiraj zadevo. Na skoraj celotnem ozemlju sedanje JAR so bili belci (Nizozemci oziroma Buri) prvi naseljenci. dežela je bila večinoma neposeljena. Šele kasneje so se začeli naseljevati trudi črnska plemena. Avtohtonih črnskih plemen na tem prostoru praktično ni bilo zato res ne vem, o kakšni kraji zemlje se mi sploh pogovarjamo. Črnci so v JAR ravno tako prišleki, kot belci ... in kasneje so prišli na to področje.
Večjo pravico za odškodnino imajo Indijanci v ZDA, kot črnci v JAR.
Mitja80
# 30.08.2018 ob 07:20
pri vprašanju pomanjkanja znanja in kapitala, se je vprašani spretno ognil pomanjkanu znanja. le kapital je problem...

ne zavedajo se, da kapital brez znanja vodi v hiter propad. revni bojo še revnejši, bogati bojo pa kako vojno zakuhali. slabo jim kaže...
Harmonist
# 30.08.2018 ob 07:36
Levibober
Za razliko od Slovenije se tam poboji že dogajajo s prikritim sodelovanjem vlade - glej dokumentarec Farmlands kot številna pričevanja JAR blecev, recimo nedavni intervju Ernsta Roetsa s Stefanom Molyneuxom, Rusiji jim že ponujajo azil.
Sicer ne polemiziram s troli, a naj ti bo: odgovor je NE.
patriot1970
# 30.08.2018 ob 08:13
Apartheidski režim je tako ustvarjal rasno ekskluzivna območja,

In kaj ustvarja sedaj novi črnski režim,..kaj drugega kot rasno eksluzivna območja?
clutch00
# 30.08.2018 ob 07:30
predolg clanek, da bi celega prebral, a kej omenja genocid nad belci v juzni afriki?
kaktusaar
# 30.08.2018 ob 08:37
@KLIPAN
Sedaj so črnci krivi, da so jih belci stoletja maltretirali ko živino, jim odrekli demokracijo in najosnovnejše človekove pravice in jih ubijali samo zaradi barve njihove kože.


Pozanimaj se predno govoriš laži. Nizozemci so bili na tistem ozemlju pred afriškimi plemeni, ostalo so odkupovali - torej je bilo njihovo. Črnci pravzaprav hočejo nekaj, kar njihovo nikoli ni bilo. Šli so celo taqko daleč, da pobijajo bele kmete, ki se z razlastitvijo ne strinjajo, ti ob temu najverjetneje ploskaš. Pomilovanja vredno.
kaktusaar
# 30.08.2018 ob 08:13
Naj tale novinar še zraven naredi članek o pobojih belcev s strani črncev v JAR. Ti članski so že pomilovanja vredni. Tisti poboji belih kmetov so pa sprejemljivi ? Dajte no. JAR je najbolj razvita država na Afriški celini (oziroma počasi ne več) ravno zaradi belcev.
NOPCBS
# 30.08.2018 ob 08:35
Ce so bili tam v resnici belci pred crnci, potem lahko vidite, kaj se zgodi, ce postanemo manjsina

zakaj bi si tega zeleli v Evropi?

stop masovnemu ilegalnemu priseljevanju neevropejcev v Evropo, ki ga dejansko ta clanek s spodbujanjem kolektivne bele krivde promovira!
(avtor isti kot vceraj o Namibiji)
patriot1970
# 30.08.2018 ob 08:06
"Apartheidski režim je tako ustvarjal rasno ekskluzivna območja, proti čemur črnci niso imeli pravice protestirati."
...verjetno so lahko protestirali toliko,...kot lahko belci danes! Hvala MMC za ta rasističen članek!
Simba
# 30.08.2018 ob 08:12
obelix complicus: "Avtohtonih črnskih plemen na tem prostoru praktično ni bilo zato res ne vem, o kakšni kraji zemlje se mi sploh pogovarjamo."

Ne samo to, Buri so kupovali zemljo (med drugim tudi tudi od Zulu kralja)... kakšna kraja neki..
Righthand
# 30.08.2018 ob 08:37
Bil v JAR 39 let. Intervju je treba gledati v isti luči ,kot bi intervju o problemih Slovenije naredili s Brglezom.
pohorjezeleno
# 30.08.2018 ob 09:00
To je enako, kot so komunisti leta 45 vzeli zemljo kmetom, potem pa nihče ni znal zemlje obdelovati.
Repec
# 30.08.2018 ob 08:47
A ni to rasizem, ce nekomu vzames zemljo samo zato, ker je bel in jo das drugemu, samo zato ker je crn?
mirkoxx
# 30.08.2018 ob 09:03
Ampak, vedno se sprašujem zakaj nočete govoriti o tem, kako so belci klali po Afriki temnopolte in to v miljonih! Da o lovljenju črncev za sužnje niti ne govorimo.
Prevec si filmov gledal in prebiral zgodbe o Kunta Kinte v berilu za 5. razred.

Belci niso nikoli lovili crncev. Crnci so prodajali suznje (ki so jih pridobili v medplemenskih vojnah) belcem.
Rozmarin
# 30.08.2018 ob 09:02
KLIPAN
Skratka, belec nikoli nič ni kriv, čeprav že od pantiveka kolonizira, osvaja, grabi, krade, ubija....

Če smo tako slabi, zakaj potem ves svet rine v Evropo in Ameriko?
Altknight
# 30.08.2018 ob 09:01
Repec
A ni to rasizem, ce nekomu vzames zemljo samo zato, ker je bel in jo das drugemu, samo zato ker je crn?

Ne to ni rasizem. Temu se rece pozitivna diskriminacija baje.
DnB
# 30.08.2018 ob 09:00
Samo MMCju rata, da iz genocida naredi dizertacijo, zakaj je razlastitev belcev na vsak način potrebna in nujna pa četudi preko vseh trupel. Bravo, vsak dan dosegate novo dno!
neradl
# 30.08.2018 ob 08:56
V Južni Afriki se dogaja genocid nad belci, vi pa tu trosite neke nebuloze.
patriot1970
# 30.08.2018 ob 08:13
....in nič o pobojih belcev,...kot tudi nič o tem da si velika večina črncev želi nazaj apartheid,...saj je sedanji sistem ustreza le novim črnskim elitam!
kaktusaar
# 30.08.2018 ob 09:08
Ta "pozitivna diskriminacija" oziroma rasizem do belcev bo tudi nas v eu drago stal.

Dejstvo je, da so bili Nizozemci tam pred afriškimi plemeni, določena ozemlja pa se celo odkupovali. Kar preprosto pomeni to, da si črnci jemljejo nekaj kar ni njihovo. Zraven pa brez problema lahko pobijejo par belih kmetov. Ko bo pa posledično JAR čez par let totalno propadel, bodo pa znova množične migracije v Evropo, ker smo jim mi dolžni pomagat ? Nekateri nimate 5 čistih tam pod svojo streho.
bebest
# 30.08.2018 ob 08:38
Sodeč po prvih napovedih zelo podobno razmišlja pri nas nova vlada pod diktatom levice.

Kdor pri nas v privatnem sektorju zasluži več kot 1000 eur neto na mesec in je lastnik (ene) lastne nepremičnine je za te ljudi izkoriščevalec in brezsramni kapitalist. Zato mu bodo preko novih davkov in obdavčitev (najprej bo očitno na vrsti nov harač v zdravstvu) njegovo nepošteno pridobljeno premoženje odvzeli in ga razdelili sebi (se pravi javni upravi), ljudem na sociali, nevladnikom in vsem, ki se pasejo na javnih naročilih v zdravstvu in drugod.
felixon
# 30.08.2018 ob 08:24
Tokrat na pohodu črni rasizem, če bo samo pol toliko neumnosti narejenih kot v Zimbabeju jih bo veliko preveč. Črnci niso pripravljeni delati, da ne govorim o sposobnostih, na koncu bodo vsi revni, kot v Zimbabveju. Res ne vem kam gre ta svet.
The Matrix
# 30.08.2018 ob 09:24
Če hočejo črnci zemljo ni problema. Država naj lastnikom plača odškodnino in naj zemljo razdeli črncem. Čez 5-10 let ko bo lakota pa vsi v Đermani.
Vaseve bo pa pisal članke, da begunci iz JAR bežijo pred lakoto in da so za vse krivi belci....
kingeston
# 30.08.2018 ob 08:54
južna afrika se gre komunizem in redistribucijo lastnine ter zatiranje belcev.

čez 10 let, tako kot so nekateri napovedali, sledi propad države in velika revščina, ker talajo zemljo črncem neveščim delanja z njo, bele uspešne kmetovalce pa zatirajo.

še ena propadla afriška država, za katero bomo znova krivi evropejci?
simonc27
# 30.08.2018 ob 08:46
Zemljiška reforma v Južni Afriki, po kateri zemljo, ki je večinoma v lasti bele manjšine, delijo med črnske lastnike, je pomembnejša s simboličnega kot gospodarskega vidika.

Sem nehal brat že po tem prvem stavku.
Besede "reforma", "delitev", "simbolično" me je odbilo, saj gre očitno za nek SJW spin.
Lokita
# 30.08.2018 ob 09:39
vest opravičujete REVANŠIZEM, da se mi takoj spokate iz svojega namišljenega peiedestala...nimate kaj delat gor...a se sploh berete? Pa še par jih vzemite s seboj, če ste pa že tako zagreti za popravilo preteklih pravic...potem pa prosim tožite Turčijo...saj veste turški vpadi, morija, ugrabitve....čas je za reparacijo pa to...
Vongobongo
# 30.08.2018 ob 09:14
KLIPAN

" white guilt" je pa zelo mocna pri tebi ;) In ocitno zelo slabo poznas dogodke v Juzni afriki ;)
Nikec3
# 30.08.2018 ob 09:08
Venezuela???
Ne, kapitalistično-rasistična Južna Afrika.
Demokracija, človekove pravice......aja, mislim, tega pa temnopolti res ne rabijo, a ne?


Kolega, če že želiš igrat na to noto... Na svetu obstaja veliko uspešnih primerov kapitalizma (Švica, Danska, Nova Zelandija, Avstralija, Norveška, Nemčija, Avstrija,...) in niti en uspešen socialistični projekt.
cairns
# 30.08.2018 ob 08:58
Južna Afrika: "Zemlja kot simbol za širša vprašanja revščine, neenakosti, izključenosti"

Zemljiška reforma v stilu JAR.

Skupina črncev pride na farmo last belcev in jih lastnike pobijejo. Pokradejo vse kar sem jim zdi vredno, objekte zažgejo in odidejo.
Ko bo zemljiška reforma v JAR končana bodo lačni. Že videno v več afriških državah.

Kdor ne verjame pa naj si pogleda kakšen video na spletu. Avstralija in VB ne bi kar tako vabile ogrožene farmerje iz JAR in jim nudile azil.
kaktusaar
# 30.08.2018 ob 08:15
ok, a se bodo potem belci iz JAR vrnili v Evropo, nizozemsko/VB?

Lahko naredimo menjavo, tiste priseljence pošljemo dol oni naj pridejo v Evropo, pa bomo videli kje bo JAR čez 2 leti....
hehet
# 30.08.2018 ob 09:05
Ta gospod se mora vprašati, ali bo v njegovi državi res tako drugače kot je bilo v Zimbabveju.

Tudi sicer pa imamo ljudje s pomočjo interneta dober vpogled v to, kakšno je življenje v Južni Afriki za Afrikanerje, življenje v stalnem strahu, pa ne za lastnino kot bi to radi prikazali mediji, marveč za življenje.

In dobro si zapomnite nekaj, danes je v Evropi povečini belsko prebivalstvo, ko pa se bo trend čez 50 let obrnil, čigava bo zemlja in kakšne metode bodo uporabili za redistribucijo?

Dobro premislite.
Sula
# 30.08.2018 ob 08:56
Južna Afrika je pomembna proizvajalka hrane in izvoznica. Z uničenjem belih kmetov bo v Južni Afriki lakota, 50 milijonov črncev pa bo rinilo v EU. Ne gre pozabiti, da bo propad južnoafriških kmetov močno povišala cene hrane po svetu, ker je nihče ne bo mogel nadomestiti. Rezervo za širjenje proizvodnje ima zgolj še Rusija in tudi tam rabijo nekaj časa, da nadomestijo Južno Afriko, žal pa tam ne morejo gojiti enakih kultur kot v Južni Afriki, ker imajo drugačno podnebje. Bojo pa južnoafriški Buri dali lep prispevek k veliki rasti ruske kmetijske proizvodnje in to je pomembna razlika med Rusijo in EU. Rusija sprejema bele Afričane, EU pa črne Afričane.
Mimobeznik
# 30.08.2018 ob 08:50
JAR je naslednja Venezuela, ANC je zašel v krizo in se je lotil reševanja le te s še večjim populizmom, ki odganja tuj in domač kapital v tujino. Posledica so mizerna gospodarska rast, visoka inflacija, visoka brezposelnost, rast kriminala. Država se zaradi nesposobnih voditeljev pogreza v kaos.
WalterBronx
# 30.08.2018 ob 09:29
Čez dve leti pa bodo razni Karitasi, RK-ji že kričali "Pomagajte Južni Afriki, otroci so lačni".
Tudi zgleda, da se na primeru Zimbabveja črni niso ničesar naučili.
a res
# 30.08.2018 ob 09:01
Trenutno stanje v JAR: https://www.youtube.com/watch?v=a_bDc7Ff
Itk
Rasistično nasilje nad belci.
vranek
# 30.08.2018 ob 09:56
In povsod je enako. Bil pred 10 leti v Tanzaniji. Hoteli za 10 m visokk ograjo. Ob Viktorijinem jezeru plemenska vojna, zaprti v hotelih. Serenget park, vojasko spremstvo,streljajo slone in belce, malo karikiram, ni pa laz,v hotelu si pa zrtev misljenja, da smo vsi belci miljarderji in so kazali odkriti prezir, ker jim nisi pri vsakem konraktu dal še in še denarja. Ob euru so zavijali z ocmi.
JAR 5 let nazaj, cela drzava, partnerka igra golf pa sem bil spremljevalec na Afriski turneji, malo sala ampak golfisti z Bleda temu tako pravijo, Obiskali tudi Lesoto. Mislim da se Mandela obraca v grobu, ceprav tudi on ni bil noben angel, zavedal pa se je pomembnosti poze miroljubneza. Tile modeli se ne. Ce odide se malcek belcev, bodo poklali in pozrli sami sebe v hlastanju po imeti brez dela. Zato mi je logika revezev, vzemi in daj meni,tako odvratna. Kaj bodo pa z zemljo? Ce bi denar rasel na njej direktno, ga ne bi obrali, kaj sele zelenjavo. Sedijo, pijejo, kadijo, vsi od kraja v kartonskih skatlah s plocevinasto streho. To "streha" je poskus opisa stvari, ki bi naj pokrivala tisto " konstrukcijo" spodaj. To sliko sem videl povsod,xampak oovsod, kjer smo videli naselbine domacinov. Brez izjeme. Kmetije belcev zaposlujejo po 200 in vec ljudi, varujejo jih varnostniki. Nek obratni kkk na delu.
delfino_
# 30.08.2018 ob 09:44
Ta članek je propaganda, ker resnica je druga.
Šubidu
# 30.08.2018 ob 09:27
Škoda je te nenormalno lepe in z naravnimi viri bogate države. Sigurno imajo tudi belci dosti masla na glavi, a če jih ne bi bilo, bi bila JAR verjetno na nivoju kakšne Liberije. 2x sem prevozil dober del te velike države in večino časa sem se počutil, kot da bi bil v razviti Evropi. Vse kar je urejeno furajo belci, črni so samo za asistenco oz. kot pomožna delovna sila (varuške, gospodinje, vrtnarji, kelnarji etc.) Srednji klasi belcev pa vseeno niti pod razno ne zavidam vsega udobja, ki ga imajo. Zabarikadirani so v svojih naseljih in dejansko živijo v prostovoljnem zaporu. Kuča, poso in to je to. J**š služkinje in ostale lagodnosti, če se treseš za življenje.
kingeston
# 30.08.2018 ob 09:26
potrebno bo še bolj zaščititi evropske meje, ker navali migrantov bodo še bolj močni, ker se države vedno bolj pogrezajo same vase.

večino evrope zato že zavija v desno politično smer, edino slovenija še bolj v levo z levico na čelu... jao jao nam
Kazalo