Uredniški izbor
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 29 glasov Ocenite to novico!
Kons:o:vel
"Kosovel je bil edini med konstruktivisti, ki je za svoje pesniške podvige uporabil etimološko zanimivo in avtorsko najoriginalnejšo oznako, saj se besedica kons neposredno veže na konstruktivizem." V Anton Podbevšek Teatru pa so se v predstavi Kons:o:vel naslonili na odnos med priimkom Kosovel in konsi kot sintezo Kosovelovega pesniškega prizadevanja. Foto: Barbara Čeferin
       V Kosovelovi oznaki kons štiri črke razkrivajo avtorski pomen in Kosovelov osebni prispevek v zakladnico evropskega konstruktivizma in tako povečujejo Kosovelovo programsko in ustvarjalno samozavest.       
Janez Vrečko
Biografska in filozofska drama Kons:o:vel je delo literarnega zgodovinarja in teoretika Janeza Vrečka (1946), strokovnjaka za področje evropske in slovenske zgodovinske avantgarde, še posebej Srečka Kosovela in ruskega konstruktivizma. Sicer pa v polje njegovega raziskovanja spadajo tudi zgodovina epa, tragedije in romana od antike dalje. Foto: Osebni arhiv
Srečko Kosovel
Srečko Kosovel (1904-1926). Foto: Wikipedia Commons
       Narava ni bila več osovražena po človekovem pohlepu, organična tehnika je bila človeku v njegov blagor, vsebina se je izenačila z obliko.       
Kons:o:vel
V predstavi, ki jo je režiral Matjaž Berger, nastopajo Pavle Ravnohrib, Petra Govc, Barbara Ribnikar, Aleš Valič, Janez Hočevar, Jana Menger, Lana Voljč in Gal Žižek. Foto: Barbara Čeferin
       Ko je razmišljal o razliki med ekspresionizmom in konstruktivizmom, je Kosovel zapisal, da je delal ekspresionizem za rešitev ene generacije, konstruktivizem pa za rešitev človeštva v celoti. Zato je bilo zanj osrednje etično vprašanje človekov odnos do narave, kjer je bilo jasno, da bo človek preživel le, če bo preživel z naravo. Brez narave bo človek propadel. Za nas je to vprašanje še veliko bolj aktualno, saj smo s podnebnimi spremembami na robu ekološke katastrofe, novega vesoljnega potopa.       
Srečko Kosovel: Monografija
Knjiga Janeza Vrečka 'Srečko Kosovel: Monografija' iz leta 2011 je dve leti pozneje izšla v ruskem prevodu, nato 2015 v angleškem, v pripravi pa je še hrvaški prevod, izid katerega je napovedan za prihodnje leto. Foto: ZRC SAZU
       Kosovel je bil človek z veliko energije in samodiscipline, izjemno razgledan in neizprosen do sebe in drugih. Zato so mu prijatelji in sodelavci težko sledili in je pri poglavitnih projektih ostajal sam. V temperamentnih diskusijah je izzival nasprotnika, se celo postavil na njegova stališča, če bi se razprava utegnila končati, in ga končno argumentirano porazil.       
Srečko Kosovel: Kons 3
Srečko Kosovel: Kons 3. Foto: Wikipedia Commons
Srečko Kosovel
Kosovelovo ustvarjanje sega na področja tradicionalne in avantgardne lirike, impresionizma, ekspresionizma, futurizma, zenitizma in konstruktivizma. In prav njegove konstruktivistične pesmi oziroma konsi, kot jih je sam imenoval, se ponašajo s statusom najmodernejšega tipa slovenske poezije. Foto: Wikipedia
Kons:o:vel
Scenarij za predstavo Kons:o:vel so ustvarili Nastja Vidmar, Matjaž Berger in Kristina Ravnikar, ki je poskrbela tudi za dramaturgijo. Kostumografijo podpisujeta Peter Movrin in Metod Črešnar, koreografijo Jana Menger, glasbo Peter Penko, scenografijo pa Miran Mohar, sicer član umetniške skupine IRWIN. Foto: Barbara Čeferin
       Kosovel je v Sferičnem zrcalu desno od besedila z dvema vzporednima navpičnicama in dvakrat s po dvema vzporednima poševnicama z inženirsko skico oblikoval narobe zasukano črko K, to je inicialko svojega priimka. Gre za izrazit primer tega, kako "črke rasto v prostor", in s tem za zahtevo po gibljivem gledanju, saj moramo obračati glavo in pogled, da zajemamo pesem v celoti. Tradicionalni poeziji primerno linearno branje tu popolnoma odpove. Besedila ni več mogoče brati od leve proti desni in od zgoraj navzdol.       
Srečko Kosovel: Sferično zrcalo
Srečko Kosovel: Sferično zrcalo. Foto: Wikipedia Commons
Kons:o:vel
"Za ruske konstruktiviste prostor in čas nista bila več antitetični kategoriji, ampak prepletena v strukturiranju teksta. In ker gibanje spoji prostor s časom, pride do presevanja vsebine in oblike, kar je Kosovel sprejel v svoje definicije konstruktivizma kot enotnost vsebine in oblike, ki se spreminja v enotnost semantike in prostora," pojasnjuje Janez Vrečko. Foto: Barbara Čeferin
       Tega genialnega pesnika in misleca je treba zmeraj znova predstavljati Slovencem in svetu. Ni bilo lahko, še posebej, ker gre za izjemno obsežen miselni in pesniški opus.       
Janez Vrečko
Janezu Vrečku so v letu 2011 za monografijo Srečka Kosovela, ki je izšla pod okriljem SAZU ZRC, podelili nagrado Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS (ARRS) za izjemni znanstveni dosežek. Tri leta kasneje je za znanstveno-raziskovalno delo na področju zgodovinskih avantgard ter tudi in predvsem za nova odkritja v zvezi s Srečkom Kosovelom prejel še Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke v primerjalni književnosti in literarni teoriji, leta 2015 pa mu je ARRS podelila še znanstveno nagrado Odlični v znanosti za ruski prevod monografije o Kosovelu. Foto: Osebni arhiv
Srečko Kosovel: Kalejdoskop
Srečko Kosovel: Kalejdoskop. Foto: Wikipedia Commons
       Metodologijo rasti črk v prostor je Kosovel natančno opisal v pesmi Kalejdoskop in s tem dokazoval, da je konstruktivizem mogoč tudi na področju literature. Zato so Kosovelovi konsi zunaj postopkov likovne poezije, ki je zabrisovala mejo med poezijo in slikarstvom. Pri Kosovelu konsi presežejo slikarski medij z uveljavitvijo prostorske in protigravitacijske, pogosto sferične in ogledalne realizacije. Z "iskanjem globine" in "lomljenjem ploskev", se je Kosovel odlepil od zaprtih, statičnih površin in opravil prehod k prostorskim pesmim, od umetnosti iz muzeja estetikov k novi umetnosti.       
Kons:o:vel
"Kosovela, ki v svojem življenju ni mogel objaviti skoraj ničesar, po njegovi smrti pa so se z njegovo pesniško ostalino in njenim razumevanjem dogajale precej nenavadne stvari. V slovenski literarni vedi ob nobenem ustvarjalcu ni bilo takšnih razhajanj, prevratov in podtikanj kot v 'primeru Kosovel'." Foto: Barbara Čeferin
       Ker poezija v svojem razvoju ne dela preskokov, je bila morda res storjena škoda s tako pozno izdajo t. i. Integralov 26 v letu 1967. Vprašanje pa je, ali bi imelo intuitivno dojemanje konsov ustrezne posledice v tedanjem pesniškem ustvarjanju. V resnici je moralo preteči še 40 let, da sem leta 2011 končno dešifriral Kosovelove dnevniške zapiske in druge njegove misli na temo konstruktivizma v njegovi korespondenci in da sem končno znal razbrati ozadja, ki so botrovala nastanku konsov. Pokazalo se je, da to ni vizualna, ampak prostorska poezija.       
Za časa življenja je Srečko Kosovel uspel objaviti zgolj 40 svojih pesmi - 'zgolj' predvsem zato, ker je prezgodaj umrli ustvarjalec za seboj pustil več kot tisoč pesmi. Foto: Wikipedia Commons
Kons:o:vel
"Intelektualno in ustvarjalno radoveden je zavzeto študiral vse, kar mu je prišlo v roke, pogosto intuitivno dojemal filozofsko in literarnoestetsko ozadje posameznih umetniških smeri in gibanj in znal najti tisto, kar je ustrezalo njemu in slovenskemu literarnemu prostoru," opiše Kosovela Janez Vrečko. Foto: Barbara Čeferin
       Primorci so se prvi v tedanji Evropi uprli fašizmu, kar se danes premalo poudarja. Kosovel je bil del tega upora, saj v takšnih okoliščinah le uporni človek lahko razsvetli noč temnotesno. Zato se je zavzemal za spremembo slovenskega narodnega značaja in načrtoval mednarodno revijo Europeslave, s katero bi svet seznanil s krivicami, ki jih primorski Slovenci doživljajo pod fašizmom.       
Avgust Černigoj: Srečko Kosovel
Avgust Černigoj: Srečko Kosovel (linorez, 1926). Foto: Peter Krečič
       Večnemu vprašanju raziskovalcev, povezanim s konstruktivizmom, kaj je Kosovel poznal, kaj je imel v rokah, ali je šlo za posredne ali neposredne vplive, sledi neprijetna ugotovitev, da v resnici marsičesa niso poznali raziskovalci sami, to potem pripisovali Kosovelu in ugotavljali, da Kosovel o tem in tem, predvsem pa o konstruktivizmu ni vedel povedati ničesar.       

Dodaj v

Kosovela so si zmeraj lastili levi in desni, sam pa si ni želel natakniti "dogmatskih cokel"

Intervju z Janezom Vrečkom ob predstavi Kons:o:vel
26. april 2018 ob 08:03
Ljubljana - MMC RTV SLO

Levi in desni ideološko ostajajo v ločenih sferah in si kljub temu tako eni kot drugi lastijo Srečka Kosovela, ki pa je ob nasprotovanju ustvarjanju po socialnem naročilu v času svojega kratkega življenja prek impresionizma, ekspresionizma, futurizma in zenitizma postopoma - pa tudi ne vselej enosmerno - prišel do konstruktivizma in tako sintetiziral dve do tedaj v ustvarjalnosti ločeni sferi.

Ob tem je Kosovel svoje konse "razumel kot svojevrsten prispevek k evropskemu konstruktivizmu, kar je Ljubljano postavilo ob bok Berlinu". Odločitev Srečka Kosovela, da se je med avantgardističnimi gibanji najbolj posvetil konstruktivizmu, strokovnjak za zgodovinske avantgarde Janez Vrečko pojasnjuje z besedami, da je Kosovel s pomočjo konstruktivizma "lahko sintetiziral mehanično tehniko in organično prirodo, ki sta si bili v vsej dotedanji človekovi ustvarjalnosti nasprotni". Vrečko je avtor biografske in filozofske drame Kons:o:vel, ki so jo postavili na oder v Anton Podbevšek Teatru ter se naslanja na odnos med priimkom Kosovel in konsi kot sintezo umetniškega prizadevanja tega pesnika in misleca.

Leta 2011 je v okviru zbirke Monografije k zbranim delom slovenskih pesnikov in pisateljev, ki izhaja pod okriljem ZRC-ja SAZU-ja, izšla tudi monografija Srečka Kosovela, v kateri Vrečko glede njegove konstruktivistične usmeritve predstavi več novih dognanj. Kljub temu pa o njem pravi, da "ni mogoče reči zadnje besede, ker je sila zapleten pesnik in mislec, deloma zaradi ustvarjalne intenzitete v njegovih zadnjih štirih letih življenja. Raziskovalna skromnost je prvi pogoj, da se temu velikemu pesniku in mislecu sploh lahko približamo. Kosovel je namreč zmeraj nekaj korakov pred nami."

Kosovelu in njegovemu delu pa se poskušamo približati v spodnjem intervjuju z Janezom Vrečkom.

Predstavo najavlja navedek Srečka Kosovela: "Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno." Zakaj odločitev za prav ta navedek?
Navedene besede so iz nekega Kosovelovega pisma svojemu gimnazijskemu profesorju. Razumeti jih je mogoče na več načinov, najprej tako, da je dobro razumel svoj položaj v tedanji literarni Evropi, saj je pisal, da so se stvari najprej zgodile v Sloveniji in šele potem drugod, seveda pa tudi s stališča konstruktivizma in s tem novega razumevanja prostora in časa, kjer Kosovel na povsem nov način opredeli - tudi lastno - smrt kot odhajanje v veliki Prostor, kot umikanje življenju.

Drama Kons:o:vel se ne posveča zgodovini konstruktivizma, temveč temu, kako je ta lahko način življenja … Kaj je to pomenilo v Kosovelovem času in kaj to pomeni danes?
Dejstvo je, da je Kosovel dobro poznal posamezna avantgardistična gibanja, a najbolj med vsemi se je posvetil prav konstruktivizmu. Zanj se je odločil, ker je z njegovo pomočjo lahko sintetiziral mehanično tehniko in organično prirodo, ki sta si bili v vsej dotedanji človekovi ustvarjalnosti nasprotni; dosegel je skladje tatlinovsko zaobljene moderne, organične tehnike z že organično prirodo. V dnevniških zapiskih beremo tatlinovsko formulirano misel: "Treba je sprijazniti svet, industrijo in umetnost /.../". Narava ni bila več osovražena po človekovem pohlepu, organična tehnika je bila človeku v njegov blagor, vsebina se je izenačila z obliko.

Tatlin in drugi ruski konstruktivisti so nenehno poudarjali, da konstruktivizem ni še eden izmed umetnostnih stilov, ampak način življenja. To je Kosovel zelo jasno pokazal v svoji Tragediji na oceanu, kjer gre za vprašanje konstruktivistične ekološke etike. Ko je razmišljal o razliki med ekspresionizmom in konstruktivizmom, je Kosovel zapisal, da je delal ekspresionizem za rešitev ene generacije, konstruktivizem pa za rešitev človeštva v celoti. Zato je bilo zanj osrednje etično vprašanje človekov odnos do narave, kjer je bilo jasno, da bo človek preživel le, če bo preživel z naravo. Brez narave bo človek propadel. Za nas je to vprašanje še veliko bolj aktualno, saj smo s podnebnimi spremembami na robu ekološke katastrofe, novega vesoljnega potopa.

Kaj prinese oziroma kar skonstruira Kosovelova uvedba pojma kons?
Oznako kons povezujem z značilnim sovjetskim krajšanjem besed - loks pri Čičerinu, vešč pri Ereneburgu in Elu Lisickem, ki so ga prevzeli tudi nekateri evropski avantgardisti - merz pri Schwittersu, mont pri Huelsenbecku. V Kosovelovi oznaki kons štiri črke razkrivajo avtorski pomen in Kosovelov osebni prispevek v zakladnico evropskega konstruktivizma in tako povečujejo Kosovelovo programsko in ustvarjalno samozavest. Kosovel je bil edini med konstruktivisti, ki je za svoje pesniške podvige uporabil etimološko zanimivo in avtorsko najoriginalnejšo oznako, saj se besedica kons neposredno veže na konstruktivizem. Z njo poudarja tudi sebe kot avtorja konsa, bodisi s prvo črko priimka ali z zapisom imena Kvintilijan, ki je bilo njegovo nesojeno ime, ker je bil peti otrok v družini, bodisi s podpisom, pa tudi s t. i. lirsko pasažo, s katero je v svoje konse vrinil svojo impresionistično liriko - sam jo je imenoval baržunasto -, ki je s potujitvenim postopkom postala podrejena konstruktivnemu principu kot dominanti.

V tem smislu je Kosovel opredelil konstruktivistično zasnovano pesem z natančno sintagmo: s "filozofijo predmeta (geometrija in fizika)", v kateri je neevklidska geometrija premagovala fizikalne zakonitosti gravitacije. Iz tega je logično sledil sklep, da je vse arhitektura. Pesništvo, muzika. Slikarstva ni več. Kosovel je torej dosledno sledil konstruktivistični ideji, da se morajo vse umetnosti združiti okrog stavbe. Hlebnikov pa je takšne prostorske pesmi imenoval obojesmerne pesmi po vzoru na kontrareliefe.

Je torej naključje, če je svoje konstruktivistične stvaritve poimenoval kons? Kosovelu se je zdelo potrebno razmejiti konstrukcije od tradicionalnega pojmovanja umetniškega izdelka kot kompozicije, kot Kunstwerka, ki ga je Lisicki raje kot Kunstwerk, torej umetniško delo, imenoval vešč, čemur je v celoti ustrezal tudi Kosovelov povsem samosvoj pojem kons. Za Kosovela je bila s tem razlika med tradicionalnim pojmovanjem kompozicije in moderno konstrukcijo filozofsko utemeljena.

Kosovel s svojo zapuščino ne izstopa le v okviru slovenskega prostora, temveč tudi v evropskem merilu. Kaj ga dela tako izjemnega in do katere mere je njegovo ustvarjanje znano zunaj naših meja?

Kosovelu se je ob teoretskih spoznanjih Literarnega centra konstruktivistov in drugih konstruktivističnih zgledih, kot so Nagy, Lisicki, Erenburg, Čičerin itd., odprla možnost za pesniški eksperiment, ki bi "koreninil v naših razmerah", ki bi torej izhajal iz pomena literature za Slovence in tako z uveljavitvijo semantične dominante v konsih ustvaril "pozitivnost, aktivnost".


Kosovelova revija KONS, ki žal ni nikoli izšla, bi njegov izvirni, evropsko pomemben literarni konstruktivizem še pravočasno plasirala v evropski literarni prostor, saj so njegovi konsi predstavljali izčiščeno varianto literarnega konstruktivizma. Kosovel bi danes veljal za vodilnega evropskega konstruktivista. Zato je naša naloga, da storimo vse, da bi to postal.

Kaj je bilo potrebno, da se je glede konsov preseglo prepričanje, "da jih je večina vredna bolj kot časovni dokument, kot glosa k raznim aktualnim dogodkom, kakor pa kot polnokrvna, trajno živa umetnina", ki se jih je prijelo, odkar so bili predstavljeni slovenski javnosti?
V slovenski literarni zgodovini sodi Kosovelov primer med najbolj zapletene, saj se je z njegovim morebitnim odnosom do ruskega konstruktivizma ukvarjala plejada domačih in tujih literarnih znanstvenikov. V monografiji o Kosovelu mi je uspelo nespodbitno dokazati, da je Kosovel odlično poznal ruski konstruktivizem, s tem pa demantirati tezo, da je ta obstajal le v likovni umetnosti in arhitekturi, v literaturo pa ni segel. Z mojo raziskavo tako ni bil rešen le eden največjih sporov v slovenski literarni zgodovini, ampak je potrjeno tudi, da je prav po Kosovelovi zaslugi obstajal evropski literarni konstruktivizem.

Številnih ustvarjalnih vplivov in spodbud, s katerimi se srečamo v Kosovelovi poeziji, res ni mogoče odkriti v konkretnih naslovih ali omembah avtorjev, ki jih je Kosovel navajal v dnevnikih, pismih ali kje drugje. Ob poglobljenem študiju pa se pokaže, kje je treba iskati njihov izvor. Ne da bi navedel imena, se sklicuje na tekste Lisickega, Tatlina, Moholy-Nagya, Majakovskega, Hlebnikova itd., od literarnih konstruktivistov omenja le Erenburga in Čičerina. O vsem tem doslej ni nihče pisal, čeprav je v Kosovelovih pesniških, teoretskih in dnevniških tekstih ostajala kopica nepojasnjenih pasaž.

Zato za konse velja ugotovitev, da je šlo na začetku 20. stoletja za osupljiv preplet znanosti in umetnosti. Hkrati pa je prenašanje fizikalnih, matematičnih, kemičnih in drugih znanstvenih pojmov v poezijo še posebej značilno za konstruktivizem. Hlebnikov je denimo več let študiral matematiko, Lisicki je bil inženir, tako tudi Naum Gabo in Pevsner itd. Navsezadnje bi tudi Kosovel moral biti gozdarski ali celo ladijski inženir, saj je temu ustrezno končal realno gimnazijo, namenjeno tehničnim izobražencem.

Po Kosovelu je "umetnina /…/ plod dela, da je mogoče lepo hišo sezidati, le če je arhitekt, inženir, zidar – tehnika". Na prvi pogled je videti, da gre za povzemanje temeljnih principov konstruktivizma in LCK-ja (Literarnega centra konstruktivistov, op. n.), za razmerje med umetnostjo in tehniko, za enačenje pesnika z arhitektom in drugimi zelo konkretnimi poklici, predvsem pa gre za eno temeljnih opredelitev konstruktivističnega dela sploh, da mora biti viden sam delovni postopek, konstruktivni princip, pri katerem "črke rasto v prostor" in bo umetnina "arhitektonski problem (tehnika)", v kateri se bo "vsebina pokrila z obliko".

Sledeč tem spoznanjem je Kosovel v Sferičnem zrcalu desno od besedila z dvema vzporednima navpičnicama in dvakrat s po dvema vzporednima poševnicama z inženirsko skico oblikoval narobe zasukano črko K, to je inicialko svojega priimka. Gre za izrazit primer tega, kako "črke rasto v prostor", in s tem za zahtevo po gibljivem gledanju, saj moramo obračati glavo in pogled, da zajemamo pesem v celoti. Tradicionalni poeziji primerno linearno branje tu popolnoma odpove. Besedila ni več mogoče brati od leve proti desni in od zgoraj navzdol. Seveda pa to ni aleatorično branje, kakršnega so zahtevali futuristični in drugi kolaži. V primeru gibljivega branja gre za iskanje smisla, v drugem za hoteni nesmisel, za igro, za igračkanje, kot je Kosovel označil početje gospodov zenitistov.

Naslov pesmi Sferično zrcalo je tudi v tej pesmi v polemičnem odnosu z geometrijsko skico črke K, saj gre za šest vzporednic, ki se po načelih evklidske geometrije nikjer ne sekajo. Ker pa gre za preseganje gravitacije in s tem za novo razumevanja prostora in časa, sferična geometrija predpostavlja, da se bo teh šest vzporednic nekje v kozmosu sekalo in na ta način ustvarilo sferični prostor, torej tudi sferično zrcalo, ki ga v pesmi dejansko ni. Predpostavlja ga neevklidska geometrija, po kateri ni vzporednic, saj se premici, ki ležita v isti ravnini, vedno tudi sekata. Kosovelovo odlično poznavanje evklidske in sferične geometrije dokazuje, da je narisana evklidska skica črke K le izhodišče za ustvaritev sferičnega prostora, z drugo besedo, da geometrija vesolja ni evklidska.

Črka K se je z odslikano vsebino vred osvobodila horizontalne zemeljske privlačne sile oziroma močvirja in zaplavala v zraku, v prostoru, v etru. Pesem je brez težnosti, lebdi v prostoru, vse v njej izrečeno je postalo transparentno in v neštetih odsevih prodira, raste v prostor. Zdaj je jasno, da ni več poezije, da je vse arhitektura. To potrjuje poezija sama. Kosovel je to vedel in tudi znal ustvariti. Je bila s tem dosežena bauhausovska sinteza umetnosti v okviru arhitekture, kot je to želel Gropius?

Kako je prišlo do vašega sodelovanja z Anton Podbevšek Teatrom?
Pobuda je prišla od ravnatelja Matjaža Bergerja, saj sem v APT-u pred časom že imel predavanje o slovenski in evropski avantgardi.

Od kod želja, da Kosovel zaživi na odru prek biografske in filozofske drame? Kako ste se lotili dela, kaj vas je vodilo? Še posebej, ker gre za besedilo v prvoosebni obliki?
Tega genialnega pesnika in misleca je treba zmeraj znova predstavljati Slovencem in svetu. Ni bilo lahko, še posebej, ker gre za izjemno obsežen miselni in pesniški opus. V drami je bila prvoosebna oblika rešitev, do katere sem prišel šele po dolgem času.

Ali postavitev te biografske in filozofske drame na oder Kosovelovi konstruktivni poeziji na svoj način daje tudi vizualno, gibljivo in prostorsko razsežnost?
Konstruktivizem je sredi dvajsetih let postal osrednji v teoriji in praksi slovenske avantgarde. Takšen je bil tudi znotraj ruske avantgarde, z Erenburgovo in Lisickijevo revijo Vešč pa se je prebil tudi na Zahod, v Berlin. Zunaj Sovjetske zveze pa je prav Kosovel dal temu gibanju polet in živost, da je enega vrhuncev doživel v njegovih konsih. In Kosovel se je tega tudi zavedal, saj je s tem v zvezi pisal o dogodkih, ki so se zgodili najprej v Sloveniji, svoje življenje pa imel za "slovensko, sodobno, evropsko in večno". Svoje konse je Kosovel razumel kot svojevrsten prispevek k evropskemu konstruktivizmu, kar je Ljubljano postavilo ob bok Berlinu.

Za ruske konstruktiviste prostor in čas nista bili več antitetični kategoriji, ampak prepleteni v strukturiranju teksta. In ker gibanje spoji prostor s časom, pride do presevanja vsebine in oblike, kar je Kosovel sprejel v svoje definicije konstruktivizma kot enotnost vsebine in oblike, ki se spreminja v enotnost semantike in prostora. Zato Kosovel pesmi ni nikoli oropal pomena. Zanj je bila abstraktna pesem neobstoječa.

Da bi lahko študiral Ruse v originalu, se je Kosovel v zelo kratkem času naučil tudi ruščine. Za konstruktivizem se je odločil, ker je z njegovo pomočjo lahko sintetiziral mehanično tehniko in organično prirodo, ki sta si bili v dotedanji človekovi ustvarjalnosti nasprotni.

V predstavi slišimo tudi: '''Črke rasto v prostor / glasovi so kakor stavbe … Magija prostora. Svetlikanje prostora … svetloba besede /…/,' kar je - kot številne druge moje misli o konstruktivizmu - ostajalo slovenski literarni vedi skoraj 90 let nerazumljivo in zato tudi prezrto.'" Je slovenska literarna veda šla glede razumevanja Kosovela skozi različne faze v vseh teh desetletjih in kje je danes?
Metodologijo rasti črk v prostor je Kosovel natančno opisal v pesmi Kalejdoskop in s tem dokazoval, da je konstruktivizem mogoč tudi na področju literature. Zato so Kosovelovi konsi zunaj postopkov likovne poezije, ki je zabrisovala mejo med poezijo in slikarstvom. Pri Kosovelu konsi presežejo slikarski medij z uveljavitvijo prostorske in protigravitacijske, pogosto sferične in ogledalne realizacije. Z "iskanjem globine" in "lomljenjem ploskev", se je Kosovel odlepil od zaprtih, statičnih površin in opravil prehod k prostorskim pesmim, od umetnosti iz muzeja estetikov k novi umetnosti.

Ima dejstvo, da je predstava Kons:o:vel zaživela na odru gledališča, ki nosi ime po Antonu Podbevšku, tudi kak simbolni pomen, glede na to, da je Kosovel sprva imel Podbevška za vzornika?
Na slovensko zgodovinsko avantgardo se poleg Kosovela vežejo zlasti imena Antona Podbevška, Avgusta Černigoja, Bratka Krefta in Ferda Delaka. Kakšni so bili odnosi med temi ustvarjalci?

Z avantgardo je bil povezan že Podbevšek, ko je študiral v Zagrebu. Novomeška pomlad, Trije labodje in Rdeči pilot pomenijo estetsko, etično in politično prevrednotenje obstoječega. Kosovel je kot gimnazijec Podbevška skrbno spremljal in celo objavil tri pesmi v drugi številki Treh labodov.

Kosovel je bil človek z veliko energije in samodiscipline, izjemno razgledan in neizprosen do sebe in drugih. Zato so mu prijatelji in sodelavci težko sledili in je pri poglavitnih projektih ostajal sam. V temperamentnih diskusijah je izzival nasprotnika, se celo postavil na njegova stališča, če bi se razprava utegnila končati, in ga končno argumentirano porazil. Njegov spor s Černigojem je temeljil prav v nestrinjanju z njegovim konceptom konstruktivizma, podobno se je razšel z Delakom, Debevcem, z zenitisti, futuristi itd.

Le najožji krog prijateljev je poznal Kosovelovo delo. Ti so leta 1927 tudi izdali skromen izbor njegove poezije v zbirki z naslovom Pesmi. Res pa je, da je Kosovel v svojem prvem javnem nastopu v Ljubljani jeseni 1925 bral Ekstazo smrti in takrat je bilo marsikomu jasno, da se je rodil velik pesnik. Za generacijo dvajsetih let je postal pesnik Rdečega atoma, Godbe pomladi in Brinjevke, čeprav to ni Kosovel v svoji celoviti podobi. Deloma je to skušal popraviti krog prijateljev, ko je v Mladini objavil dva njegova konsa, pa tudi Ocvirk leta 1931 z izdajo pesmi, ko je smel na urednikovo zahtevo nekaj konsov objaviti le v opombah.

Kosovelov vrstnik Tine Debeljak v eseju o njem piše, da so ga dojemali kot zamudnega impresionista v obdobju modernega ekspresionizma in tudi, da so ga sicer imeli za najboljšega, ne pa tudi najmodernejšega ustvarjalca. Kdaj se začne na Kosovela gledati drugače in kako pride do tega? Kot vemo, ni Kosovel v svojem življenju objavil nobene pesniške zbirke, zbirko Integrali, v katerih so javnosti prvič postale dostopne njegove konstruktivistične pesmi, pa je varuh njegove zapuščine, Anton Ocvirk, objavil šele leta 1967, torej z več kot štiridesetletno zamudo.
Ker poezija v svojem razvoju ne dela preskokov, je bila morda res storjena škoda s tako pozno izdajo t. i. Integralov 26 v letu 1967. Vprašanje pa je, ali bi imelo intuitivno dojemanje konsov ustrezne posledice v tedanjem pesniškem ustvarjanju. V resnici je moralo preteči še 40 let, da sem leta 2011 končno dešifriral Kosovelove dnevniške zapiske in druge njegove misli na temo konstruktivizma v njegovi korespondenci in da sem končno znal razbrati ozadja, ki so botrovala nastanku konsov. Pokazalo se je, da to ni vizualna, ampak prostorska poezija.

S tem v zvezi sem si zastavil enega najtežjih problemov: pojasniti številna doslej neinterpretirana mesta v Kosovelovih Dnevnikih, pesmih in korespondenci, ki jih je literarna veda puščala ob strani. Ob upoštevanju predvsem dnevniških zapiskov, ki jih je bilo treba zaradi napačne transkripcije ponekod na novo dešifrirati, sem našel ključ do rešitve in jo uspešno uporabil pri razumevanju Kosovelovih konsov. Ti so po 90. letih od nastanka končno doživeli ustrezno branje in ovrednotenje, Kosovel pa je z njimi postal pomembno ime evropskega literarnega konstruktivizma. In tega se je zelo jasno zavedal tudi sam, saj je to večkrat poudarjal.

Kako bi opredelili pomembnost oziroma vlogo Antona Ocvirka v povezavi s Kosovelovim opusom?
Kosovela, ki v svojem življenju ni mogel objaviti skoraj ničesar, po njegovi smrti pa so se z njegovo pesniško ostalino in njenim razumevanjem dogajale precej nenavadne stvari. V slovenski literarni vedi ob nobenem ustvarjalcu ni bilo takšnih razhajanj, prevratov in podtikanj kot v 'primeru Kosovel'. Največ nesporazumov je nastalo, ko je urednik Zbranega dela Ocvirk del Kosovelovega opusa, znamenite konse, prvi povezoval s konstruktivizmom, pri tem pa doživel kar nekaj napadov in izzval zavračanja, čeprav njegovi nasprotniki niso imeli nobenih bistvenih protiargumentov.

Tako večnemu vprašanju raziskovalcev, povezanim s konstruktivizmom, kaj je Kosovel poznal, kaj je imel v rokah, ali je šlo za posredne ali neposredne vplive, sledi neprijetna ugotovitev, da v resnici marsičesa niso poznali raziskovalci sami, to potem pripisovali Kosovelu in ugotavljali, da Kosovel o tem in tem, predvsem pa o konstruktivizmu ni vedel povedati ničesar. Podobno se je zgodilo angleškemu zgodovinarju Willettu s tezo, da pod črto Dunaj–Budimpešta ni bilo avantgard, ki je izvirala iz njegovega nepoznavanja razmer na tem področju.

O Kosovelu ni mogoče reči zadnje besede, ker je sila zapleten pesnik in mislec, deloma zaradi ustvarjalne intenzitete v njegovih zadnjih štirih letih življenja. Raziskovalna skromnost je predpogoj, da se temu velikemu pesniku in mislecu sploh lahko približamo. Kosovel je namreč zmeraj nekaj korakov pred nami.

Kako je Kosovel gledal na takratno umetniško ustvarjanje pri nas in v tujini? Na kakšen način se je seznanjal z aktualnimi idejnimi strujami?
Intelektualno in ustvarjalno radoveden je zavzeto študiral vse, kar mu je prišlo v roke, pogosto intuitivno dojemal filozofsko in literarnoestetsko ozadje posameznih umetniških smeri in gibanj in znal najti tisto, kar je ustrezalo njemu in slovenskemu literarnemu prostoru. Pomemben vir informacij je bila sprva revija Zenit, ki je zaradi svoje enciklopedične narave veljala za eno od petih najboljših avantgardisitičnih revij v Evropi, saj je seznanjala bralce z berlinskim in ruskim konstruktivizmom, nizozemskim De Stijlom, madžarsko avantgardo, češkimi poetisti, italijanskimi futuristi, ruskim suprematizmom itn. Ker je bral v šestih jezikih, so mu bila dostopna številna dela in avtorji. Veliko je k jasnosti glede konstruktivizma prispeval tudi njegov prijatelj Ivo Grahor, ki je konec leta 1924 ilegalno prebegnil v Sovjetsko zvezo in od tam prinesel literaturo in druge materiale ter s tem potrdil pravilnost Kosovelove usmeritve v konstruktivizem.

Kdo si je Kosovela tako rekoč lastil ali poskušal lastiti v času njegovega življenja? Si ga kdo lasti danes in na kakšen način?
Kosovela so si zmeraj lastili levi in desni. Za Kermavnerja in Rebulo je bil pomemben religiozni pesnik. Kosovela pa si je želela prilastiti tudi takratna levica - in zato tudi oblast po letu 1945. Kosovel je res pisal o svojem premiku na levo, o tem, da se mu "odpirajo novi svetovi in ideje", za katere "se splača tudi trpeti". S tem je povezana tudi njegova socialnorevolucionarna poezija, ki jo je želel izdati v načrtovani založbi proletarskih piscev Strelci pod naslovom Integrali. Leta 1967 je Ocvirk pod tem naslovom zmotno objavil predvsem Kosovelovo konstruktivistično poezijo. V resnici je Kosovel zanjo pripravljal zbirko z naslovom Ikarov sen, ki že v naslovu poudarja protigravitacijska stališča. Integrali pa so bili namenjeni ponižanim in razžaljenim v deželi s "slamnatimi strehami", kjer je bil razkol med visoko zahtevnimi konsi in slabo pismenimi množicami nepremostljiv.

Partija je tudi pri nas kot v Sovjetski zvezi sprejela ideologijo avantgard, ne pa tudi njihove umetniške govorice, kar je že zgodaj nakazovalo spopad med političnimi in umetniškimi revolucionarji, spopad, ki se je za zadnje končal tragično in brezizhodno. Kosovel ga na srečo ni dočakal, ker ga je prehitela smrt. Prav po Kosovelovi zaslugi pa se je doktrinarnost tridesetih let s sporom na levici v Sloveniji vendarle končala drugače kot drugje po takratni Jugoslaviji.

Kosovel je videl v t. i. proletarski književnosti preveč ideološkosti, shematične partijske dogmatskosti in s tem konec poezije. Še več, bil je eden redkih intelektualcev v tedanji Evropi, ki je bil kritičen do Sovjetske zveze in do usode pesnikov ter njihove poezije po revoluciji, zato si ni želel natakniti "dogmatskih cokel"; zapisal je, da "ortodoksen ne bo postal nikoli, ker je pamet boljša od slepe vere". Bil je prepričan, da je treba revolucijo speljati na nekrvav način, na duhovni, etični ravni.

Po uveljavitvi rapalske pogodbe, ko je velik del Primorske in s tem tudi njegov Tomaj pripadel Italiji, se je Kosovel zavzemal za "zedinjenje Slovenšne cele" in bil zgrožen nad tem, kako brezbrižno se je vedla osrednja Slovenija do primorskih Slovencev, te "jetnišnice ob morju" z "okovi na rokah". Medtem ko je pogorel Narodni dom v Trstu, kjer je fašizem prvikrat preizkusil metode svojega delovanja, in je o tem molčalo tudi Društvo narodov, zapiše Kosovel, da "Ljubljana spi in igra biljard", njegove misli pa so bile "onstran" meje pri trpečih bratih. Znamenita Brinjevka govori o italijanskih lovcih, ki so streljali te ptice, kar kaže na genocidnost nove oblasti do avtohtonega prebivalstva. Poleg brinjevk so Kosovelu simbol upornosti postali tudi bori, ki so bili čez noč pahnjeni v tišino fašistične groze in se ovedli groze te tišine. Primorci so se namreč prvi v tedanji Evropi uprli fašizmu, kar se danes premalo poudarja. Kosovel je bil del tega upora, saj v takšnih okoliščinah le uporni človek lahko razsvetli noč temnotesno.

Zato se je zavzemal za spremembo slovenskega narodnega značaja in načrtoval mednarodno revijo Europeslave, s katero bi svet seznanil s krivicami, ki jih primorski Slovenci doživljajo pod fašizmom. Sodeloval je tudi s prvo antifašistično uporniško organizacijo TIGER v Evropi, nastalo leta 1924, ki se je leta 1927 preimenovala v TIGR. Po vsem povedanem je bil in je pričevalec zaznamovanega 20. stoletja, njegov glas pa močno sega tudi v naš čas.

Pina Gabrijan
Prijavi napako
Komentarji
FBR
# 26.04.2018 ob 08:19
Bil na predstavi... Odličen prikaz Kosovela skozi življenje z vsemi razmišljanji in razhajanji.
Vrhunski igralci govorci z super kuliso.
Hvala za predstavo
raknac navi
# 26.04.2018 ob 09:35
Lepo vas prosim! Pesnik je imel 22 let, ko je umrl in bi prakticno nepoznan. Desnica in levica ga je spoznala, ce ze, sele po smrti. Ne mistificirajte po nepotrebnem.
henrik.r
# 26.04.2018 ob 08:38
Neverjetno, kaj je Kosovel ustvaril v svojem kratkem življenju. Kot da bi se zavedal, da mora vse stisniti v tistih nekaj let, ki so mu bila namenjena.
Njegove pesmi so res umetnine, kot da bi jih ustvarjal in sestavljal v neki mehanični delavnici prihodnosti. Neka druga, težko dosegljiva, težko dojemljiva dimenzija.
bojfab
# 26.04.2018 ob 09:15
Ob Kosovelu je dilema levo-desno povsem brezpotrebna. Tako kot melanholični Gregorčič se je tudi on zavedal umestitve svojega naroda in jezika v Evropi. Kosovel nam ni bil v šolah nikoli predstavljen kot nekaj ideološkega. Za nas primorske dijake je tako-ali-tako bil ob boku Prešernu. Mogoče je poziv na kulturni boj v naslovu samo del marketinga. To v Sloveniji vedno vžge.

Popolnoma slučajno in nepovezano se je položaja svojega naroda (in jezika!) zavedala tudi levica. Desnica šele od 3. maja 1945 zvečer pa do konca 2. svetovne vojne.
@twwwter
# 26.04.2018 ob 12:45
Kosovela so si zmeraj lastili levi in desni, sam pa si ni želel natakniti "dogmatskih cokel"

Ozkoglednost, nečimrnost in malost politike in političnega novinarstva nima meja.
Brez predalčkanja in "slepe vere" bi bili vsi čisto nebogljeni in izgubljeni.
oleander
# 26.04.2018 ob 10:40
Škoda, ker tega imenitnega prispevka ne morem več prebrati naši noni, ki je že pokojna; zelo bi jo razveselil. Ljubila je Gregorčiča in Kosovela (in se pritoževala na ignoranco v osrednji Sloveniji do Primorcev, ki so se upirali fašizmu).
Peroz
# 26.04.2018 ob 14:07
Recept za članek, ki bo bran in komentiran:
Napiši tekst, dodaj levo in desno. Če ni pri roki, lahko uporabiš Janšo in Kučana.

Brez vsake potrebe se Slovenci oklepamo teh levih in desnih. V tazadnjo nas itak oboji. In itak so oboji za svoj žep desni, za naše pa levi.
Nadja92
# 26.04.2018 ob 14:21
@twwwter in Peroz, dva odlična zapisa.
Bolkonsky
# 29.04.2018 ob 19:28
what the fu...............................ck is this article?

kako si boš lastil nekoga,ki te noče?

če si kdo lahko lasti Kosovela smo to lahko samo MI,Primorci !!!

pa še mi si ga ne lastimo,ker smo Primorci itak vsi isti...

če nam kdo pride v 'trte' in začne 'polamudit' dobi hitro karto za-
via !!!
če ne gre zlepa,gre pa zgrda...

smo meli Avstro-Ogrce,smo meli Lahe,smo meli fašiste,smo meli naciste,smo meli komuniste,smo meli 'demokrate'(tam okoli 2004 na Nanosu) in vsem smo jasno pokazali,
da z nami 'se ne boš šou cigu-migu'...

če pa je Človek OK,alora gremo v hrm...in bomo tm počekulali...

in dejte si že enkrat dopovedat-
mi smo 'alergični' na 'jwplerje'...

pridi,poglej,spij en glaž(al pej kolkr ga njeseš) ...in se
vidmo drugič...
bori
# 26.04.2018 ob 14:45
Kosovela so si zmeraj lastili levi in desni, sam pa si ni želel natakniti "dogmatskih cokel"

Kosovel ni pisal kadilskih zakonov in amandmajev na amandmaje, o davčnih oazah, bančnih luknjah in tretjih tirih..
Kakšni levi in desni, dajte no..
Poslanske glose, komedije, tragedije naj objavijo.. predvsem zbirko 'Črna bančna luknja'.. gotovo dobijo kup nagrad in prevodov... sploh 'desni' 10+100 je daleč pred Kosovelom.. že po naslovu dela.. in 450-ih pisateljih tega vrhunca moderne dobe.
bojfab
# 26.04.2018 ob 11:54
Zadnji odstavek ne paše v ta prispevek. Zelo zelo zelo zelo grob približek zgodovinskim dejstvom.
pace
# 26.04.2018 ob 10:40
"se je Kosovel zavzemal za "zedinjenje Slovenšne cele" in

In kdo danes v Sloveniji ne spoštuje slovenstva ter mu povsod vriva balkanizacijo tujerodnih in slovenstvu povsem nasprotnih, kar sovražnih melosov, če že politizirate brez trohice čuta za to, da umetniška dela ne nastajajo kot stvar racionalnih ideološko političnih odločitev, temveč umetniški talent pomeni notranjo senzibilnost, povečano eksistencialno občutljivost, nekakšno dušno seizmografijo med silnicami časa in občih problemov človekove eksistence.

"Duh je Hitrejši od orient-ekspresa.
Neron v rdečem krvniškem plašču.
Človek prosi: Naj bom človek!"

(Srečko Kosovel)
tuintam
# 26.04.2018 ob 08:55
Socialisti so sklepali, da če ni bil levo (takrat se soc. ni smatzralo za pravo levic) in če ni bil desno, da je bil verjetno socialist.
Kazalo