Uredniški izbor
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.8 od 25 glasov Ocenite to novico!
"Moji nemirni duši, ki kot senca hodi za menoj že od rane mladosti, so gore dobro dele, v njih se je sproščal nemir, telo utrudilo, da je bila pot v dolino vesela, duša mirna in korak mehak," je zapisal v avtobiografiji. Foto: Rok Pezdirc
       "V knjigi sem se izpovedal. Marsikdo se ne bi, zato ker je včasih komu nerodno kaj povedati. Meni pač ni, mogoče mi je bilo takrat, ko so se stvari zgodile, danes pa več ne. Mogoče bo knjiga tudi kakšnemu mlademu s težavami pomagala: da je najpomembneje, da imaš svojo vizijo, željo, energijo, voljo, kaj bi rad v življenju. Ker najslabše je, če ne veš, kaj bi rad. Sam niti pod razno nisem pomislil, da bom kdaj tako globoko zabredel v alpinizem, ampak pač ko si enkrat notri, greš samo naprej, slediš reki energije, tako kot v vodo padeš, ki te pelje."       
Vrisana smer Slovenski start za Cerro Torre. (vir: knjiga Alpinist) Foto: Silvo Karo
       Biti ob pravem času na pravem mestu, pogosteje rečemo za tistega, ki hitro obogati. Jaz tam nisem bil ob pravem času niti ne na mestu, sem pa v alpinizem vstopil pravi čas, srečal prave ljudi in tudi to je bogastvo; tega se ne da kupiti, lahko si samo vesel, da ti je bilo dano. Z veliko hvaležnostjo se oziram nazaj in se zahvaljujem vsem svojim soplezalcem, da smo lahko skupaj preživeli mladostne sanje.       
 Iz knjige Alpinist
Knjiga je nastajala pod Kraškim robom. Foto: MMC RTV SLO
       Zelo rad se srečujem z mladimi plezalkami in plezalci, ko vidiš v njih tisto energijo, za katero sam dobro veš, kakšna je, ko si z njo prežet. Ko mi smo bili v njihovih letih, smo razmišljali samo, kam boš šel naslednjič plezat.       
Na vrhu Broad Peaka (8074 m) v Pakistanu. Leta 1986 sem imel dobrih 25 let, januarja sem stal na Cerro Torru, avgusta na Broad Peaku in decembra na Torre Eggerju, piše v knjigi Karo. Foto: Matevž Lenarčič
Zaradi nestanovitnosti patagonijskega vremena smo se že doma odločili, da bomo plezali s pomočjo fiksnih vrvi, denarja za tiste s testom UIAA ni bilo, vzeli smo kar domačo proizvodnjo iz ljubljanske Totre, ki je bila specializirana za izdelovanje vezalk za čevlje, zato je bilo potem malo več strahu med žimarjenjem. Na fotografiji: v Hudičevi zajedi v Fitz Royu. (vir: knjiga Alpinist) Foto: Janez Jeglič
       Danes bi bil zelo vesel, če bi skupaj sedeli in skupaj praznovali to knjigo ali pa še kakšno knjigo od Janeza, ki je žal ni, ali pa še kakšno od Frančka. Mislim, da je veliko ljudi, ki so pričakovali več zapisanih zgodb o Frančku, ki bi si res zaslužil še eno knjigo.       
 O tem, da je izgubil veliko kolegov
Pogled na mogočno jedro patagonijskih gora. Foto: Peter Skvarča

Dodaj v

Silvo Karo: Alpinist

Intervju ob začetku Festivala gorniškega filma
26. februar 2018 ob 06:08
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Nikoli nisem pomislil, da bom kdaj tako globoko zabredel v alpinizem, ampak ko si enkrat notri, greš samo naprej, slediš. Greš naprej in se navadiš, potem pa vidiš, da brez tega ne moreš," pravi eden naših najboljših alpinistov Silvo Karo, ki je po letih drezanja le spisal knjigo spominov.

Rojen v majhni vasi Brdo nad Ihanom blizu Domžal je bil v gore skorajda rojen. Prve korake vanje je naredil na pobudo župnika, izkušnje, ko je mami skupaj s tremi sorojenci pomagal pri delu na polju, pa so bile zanj dragocena popotnica pri plezanju. "Kdor je navajen trdo delati, bo gotovo dober plezalec." Kot je v predgovoru knjige zapisal njegov kolega Rolando Garibotti, s katerim sta plezala v Yosemitu in Patagoniji, se mu je plezanje z njim zdelo privilegij. "V enem človeku so bile združene vse veščine, ki bi jih utegnil potrebovati v gorah: lahko je plezal najtežje raztežaje, prenašal ogromne tovore, če bi šlo kaj narobe, pa bi brez težav zamenjal celotno ekipo reševalcev. Imel je neomejene količine energije in njegovo zabijanje klinov je vzbujalo izrazito pomirjujoč občutek, saj ga je skala kar prosila odpuščanja."

Festival gorniškega filma vabi
Danes se začenja 12. festival gorniškega filma, katerega direktor je Karo. V Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Domžale, Mestnem kinu Metropol v Celju in Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani bo na ogled 35 filmov iz 19 držav, in sicer v štirih kategorijah: alpinizem, plezanje, gorska narava in kultura ter gore, šport in avantura. Poleg filmov bodo obiskovalci lahko prisluhnili tudi trem predavanjem: zakonca Nives Meroi in Roman Benet bosta spregovorila o osvojenih 14 osemtisočakih in spopadanju s petnajstim osemtisočakom - Romanovo boleznijo, predavala bosta tudi nemška alpinistka in ledna plezalka Ines Papert in Silvo Karo, ki svojo 40-letno alpinistično pot zaokrožuje z Alpinistom.


Od leta 1977 je opravil okoli 2.000 plezalnih vzponov, med njimi je 300 prvenstvenih, udeležil pa se je 27 alpinistično-plezalnih odprav na različne konce sveta, od Himalaje do Grenlandije. Nanj je močno vplival Franček Knez, skupaj še z Janezom Jegličem Johanom so sestavili odlično navezo, imenovali so jih trije mušketirji, s svojimi vzponi pa so navdihovali številne generacije novih plezalcev po vsem svetu. Za enega njegovih največjih dosežkov velja vzpon na Bagirathi III, ko sta z Jegličem v šestih dneh v alpskem slogu preplezala izjemno zahtevno zahodno steno gore.

Knjigo je pisal več let, veliko težav pa je imel z izbiro naslova. Na koncu se je med več kot 30 možnostmi odločil za Alpinista. Kratko in jedrnato, brez balasta. Tak je tudi sam. Več pa v spodnjem intervjuju.

Kot ste napisali, so vas večkrat pobarali, kdaj boste kaj napisali. Knjiga vsebuje veliko podrobnosti, kar nakazuje, da ste skozi leta delali zapiske ...
Že ob začetkih plezanja, sploh pa odprav, so nam starejši alpinisti govorili, da je treba pisati dnevnik. Na odpravah nisem veliko napisal, eni so napisali cele zgodbe, jaz pa bolj alineje. Pomemben vir je bila knjiga vzponov, ki smo jo pa redno pisali – torej vse podrobnosti o vzponih, od tehničnih podatkov do morebitnih težav. Najzanimivejše zgodbe si pa tako in tako zapomniš.

Veliko bi lahko še napisal, nekaj zgodb je še na zalogi. Se mi zdi, da človek po toliko letih izlušči tisto bistvo. Recimo o 80. letih, do katerih že čutim distanco, sem pisal drugače, že malo nostalgično. O zadnjih odpravah sem pa napisal veliko manj, so še preblizu. Verjetno bi o njih čez čas pisal drugače. 80. leta so bila najbolj kultna, bili smo v tistih letih, ko si mlad in nor, ko smo imeli več idej, kot bi človek mislil, da je mogoče.

V obdobju vašega alpinističnega življenja sta alpinizem in plezanje doživela drastičen napredek, verjetno ne bo nikoli več takega preskoka.
Pravzaprav smo bili srečna generacija, da smo doživeli ta skokovit razvoj, predvsem na področju opreme. Pa to hrepenenje, da si sploh dobil kakšen kos opreme, kajti doma je ni bilo. Recimo ko si takrat dobil "frenda", to je pripomoček za varovanje, je bilo to celo premoženje. Zato smo se recimo v Koloradu leta 1982, kot sem napisal v knjigi, mučili, da smo kakšnega izpraskali iz stene, ko se je kakšnemu plezalcu zataknil v razpoki, pa ga je kar pustil. Mi smo pa praskali v nedogled, samo da smo ga dobili. Denarja nismo imeli veliko, zato nam je vsak kos opreme pomenil zelo veliko. Ko si ga vendarle dobil, si ga imel potem dolga leta. Odraščali smo v drugačnem okolju in času, že z majhnimi stvarmi smo bili zadovoljni. Danes je drugače: opreme je veliko, vsako leto je nova.

Ste pa po zaslugi plezanja lahko tudi odkrivali svet, kar takrat ni bilo ravno običajno. To je bil čas hladne vojne in železne zavese.
Podobno zgodbo so imeli tudi Poljaki. Nikoli ne bom pozabil, ko smo bili leta 1985 bili v Himalaji, na odpravi Yalung Kang, smo tam srečali poljsko odpravo, in to z avtobusom. In jih vprašamo, kdaj ste pa začeli. So povedali, da so šli že pozimi iz Poljske, s seboj so pa vzeli čisto vse, celo riž. Da pa riž vzameš iz Poljske v Azijo, je pa kar huda. Torej, pozimi so potovali, spomladi odpravili predmonsunsko odpravo, v času monsunov so bili v Katmanduju, potem so jeseni opravili še eno odpravo, pozimi pa domov. Zdoma so bili eno leto.

Režim je takrat nekako kar spodbujal takšne odprave oziroma jih je dopuščal. Tudi na tak način so pokazali, da so njihovi alpinisti za železno zavezo odlični. Poljaki so bili v Himalaji takrat res odlični. Odlikovali sta jih skromnost in velika želja po nečem, veliko truda so vložili v zbiranje denarja, da so lahko šli. Mi smo imeli podobno zgodbo, smo pa nekoliko lažje dobili potrebno opremo, ponjo smo šli v sosednjo Italijo. Dejstvo je, da smo takrat Jugoslovani na področju alpinizma po 2. svetovni vojni zaostajali, ko so zahodni razviti narodi hitro napredovali, recimo oni so takrat osvajali osemtisočake v Himalaji, pri nas smo hiše gradili.

Mi smo bili generacija, ki smo imeli potem že boljše pogoje, alpinizem smo zapeljali še v strmejše stene in začeli osvajati zahtevnejše vrhove. Ni šlo le za osvajanje osemtisočakov.

Vaša generacija je bila zelo močna in številčna. Bilo vas je veliko, ki ste se med seboj spodbujali, premikali meje.
Kot sem zapisal v knjigi, se je med nami pretakalo ogromno energije. Ta želja po nečem in pozitivna naravnanost, da bi rad nekaj naredil, na vse vplivata dobro. Ne more pa nekdo energije zgolj pobirati in ničesar dajati. 80. leta so bila res zelo lepa. Živelo se je skromneje, družabnost pa je bila zelo pomembna. Šele pozneje je prišla v ospredje individualnost. Nam je bilo pomembno, da si delal s soplezalcem, da si se na vrhu lahko s kom poveselil.

Vam so bile ljubše manjše odprave.
Poskušali smo prekinjati ta megalomanski sistem velikih odprav, ki ga je zagovarjala planinska zveza, ki je objavila najprej razpis in tako naprej. Že za Cerro Torre leta 1986 smo želeli tako majhno odpravo, pa še ni šlo, a že istega leta smo potem šli le trije. Tako se je potem tudi nadaljevalo.

Plezali ste na različnih koncih sveta, domače gore so z vami kot nekaj najbolj običajnega, a vaša ljubica je Patagonija.
Točno to. Čeprav se je starala, sem vedno hodil k njej (smeh).
V Patagoniji sem bil, če štejem še treke, ki sem jih pozneje organiziral, 14-krat. Saj mogoče bi bilo drugače, če bi šel na začetku na prvo odpravo kam drugam, mogoče bi mi potem tisti del sveta bolj prirasel k srcu. V Patagoniji, že predtem smo bili pa tudi v Ameriki, lahko rečem, da me je najbolj pritegnilo skalno plezanje. Tudi Franček Knez je bil magnet, tisti učitelj, ki je bil precej bolj predan skalnemu plezanju kot vzponom na osemtisočake.

V Patagoniji se Himalaja začne že pri 0 metrih.
V bistvu tako pravijo: kar je v osrednjih Alpah 3000 metrov, je v Patagoniji 1000 metrov. Ledeniki se res začnejo pri morju. Patagonija je zaključek Andov, še zadnjič se dvignejo na 3000 m in tam je Patagonija ledeno polje, velika ledena plošča. Na nadmorski višini okoli 1000 m na zahodni strani gredo ledeniki neposredno v Tihi ocean, medtem ko se na argentinski strani ledeniki dobesedno lomijo v jezera, se pravi takoj ko prideš iz te puste, suhe pokrajine, si dejansko skoraj takoj na ledeniku. Takoj ko se pojavi ledenik, razmere postanejo težje, čeprav gore seveda niso visoke, zato nimaš težav z nadmorsko višino. Ampak surovost gora ter razsežnost ledenikov in ledeniških razpok pa sta taki kot v Himalaji.

Zelo poetično ste opisali odnos do vaših "patagonijskih devic", ki ste jih raziskovali zelo drugače kot danes. Danes so vse odprave opremljene z vrhunsko tehnologijo, navsezadnje so alpinisti in plezalci v vsakem hipu dostopni, ko ste pa vi plezali, pa niti vremenske napovedi niste imeli. Tam ste bili in čakali, da bo vreme primerno.
Tu in tam komu ni bilo jasno, kako ni vremenske napovedi, ampak res je ni bilo. Saj je tudi v Himalaji ni bilo, a si imel v bližini območja, ko so to merili in si lahko izvedel napoved zanje. Šele pozneje, leta 2005, so prišle te satelitske in radarske slike in potem kar naenkrat vremenska napoved; ko sem bil potem v Patagoniji, sem si rekel, da je to nemogoče. Ampak da, vremensko napoved smo dobili iz Innsbrucka. Na neki način je s tem Patagonija izgubila nedolžnost.

Ker ste bili tolikokrat v Patagoniji, ste potem razvijali tudi svoje meteorološke sposobnosti?
Se spomnim, kako je bil v 80. letih tam Američan, Jay Smith, ki je bil zelo sistematičen človek. Rekel je, da bo dosegel neki rezultat, in si vsak dan zapisoval veter in gibanje oblakov. No, po mesecu dni mu ni bilo nič bolj jasno. Takrat ni bilo nobene opreme, redki domačini so pač rekli, da ko pride rahel južni veter, je potem mogoče, da se bo vreme zjasnilo, drugače si pa pač čakal.

Kako ste pa preživljali čas? Brali, pisali?
Bila je neka gostilna čisto spodaj na koncu ceste, kjer je bil nacionalni park, to je bilo pa tudi edino. Drugače smo pa počeli to, kar se je včasih počelo: družili smo se in pogovarjali. Saj so bile tam tudi druge odprave, tako da smo se družili ob tabornem ognju, šli na obisk k drugi odpravi, pač drugačni časi so bili. Recimo ko si šel doma plezat v Julijcih v 80. letih, si šel konec tedna v Tamar, pa si prespal in potem plezal še v nedeljo - in v soboto zvečer si v planinski koči srečal vsaj tretjino slovenskih alpinistov, ker smo vsi počeli približno isto.

"Čeprav alpinisti po navadi govorijo, da alpinizem ni tekmovalne narave, vendarle je; če ne bi bil, bi še danes osvajali osemtisočake na klasičen način in plezali štirico." Vi ste hoteli biti hitri?
Res je, hiter. Pač športen pristop, kot sem zapisal: če si takrat eno smer preplezal v nekaj urah, pomeni, da si bolje pripravljen kot nekdo, ki je plezal dva dni. Saj je seveda tudi to čisto v redu, saj vsak dela za svoje zadovoljstvo. To, koliko se boš pa spustil v alpinizem, je pa tvoja osebna odločitev, če si ambiciozen in bi rad dosegel več, to pač pomeni, da moraš preseči to raven, ki jo je pred tabo postavil nekdo drug. To pomeni, da moraš bolj delati; nam je bil to izziv, zato smo tudi veliko trenirali.

Koliko je pa sama sestava sten oz. gorovij, v katerih ste plezali, vplivala na vaše plezanje? Recimo krušljivost domačih Julijcev, kjer ste začeli, je gotovo prinesla prednost, ko ste šli v tuje gorovja, torej da ste bili previdnejši.
Naše gore so iz apnenca in so bolj krušljive, zato smo bili tega navajeni, previdnejši. Marsikdaj je imel namreč kakšen Američan, ki je prišel plezat sem, velike težave s tem. Mi smo se pa recimo morali navaditi plezati po popolnoma gladkih stenah, kjer je bila zgolj ena sama tenka razpoka v sredini in si se moral navaditi plezanja poči "jammat", se pravi vstavljati prste, roke v oči in tudi noge in po tem plezati, kar tudi zahteva svojo tehniko, medtem ko plezanje v krušljivem apnencu zahteva precej previdnosti, da dobiš občutek, kaj drži, ker velikokrat, sploh spomladi, ko je konec zime, ta naredi svoje, toplota spomladi začne rahljati stvari in mimogrede se zgodi, da kakšen konec pade dol.

Zanimivo, da ste se v knjigi dotaknili tudi dveh poglavij oz. dveh imen, ki razdvajata plezalni svet: Tomo Česen in Tomaž Humar.
Da, zelo neposredno sem povedal svoje mnenje. Tako je. Včasih rečejo, da smo Slovenci tako razklani, tudi v alpinističnem smislu so eni verniki, drugi neverniki. Nekateri nikoli niso bili težava, če se lahko tako izrazim: recimo Stane Belak - Šrauf, Marjan Manfreda – Marjon, Andrej Štremfelj, Franček Knez, Janez Jeglič, Slavko Svetičič, Pavle Kozjek, Marko Prezelj ... Zgodba s Česnovim vzponom na Lotse je lažna. V alpinizmu se je vedno verjelo na besedo in tako velik vzpon, kot je bil Lotse, bi moral biti čist kot solza, pa ima preveč madežev, da bi lahko verjeli tej zgodbi. Humar je bil dober alpinist, a koraka v razvoju alpinizma ni naredil, tega je naredil na medijskem področju.

Mi recimo nismo nikoli imeli težav z našimi vzponi in vrednotenjem v tujini; vedno so jih cenili visoko, na drugi strani pa doma velikokrat ne. Ko sva z Johanom (op.: Janez Jeglič) leta 1990 zlezla na Bagirathi III., je bil najin vzpon popolnoma v senci Česnovega Lotseja. In kaj je ostalo od tega? Sirove luknje. Najin vzpon pa je v svetovnem alpinizmu še vedno cenjen kot eden najbolj izjemnih vzponov v big wallu in bo tako ostalo.

Kako pa zdaj gledate na plezalce, ki premikajo meje, kot jih je recimo Alex Honnold?
Alex je res izjemen. Ko me vprašajo, kje je naš alpinizem, pravim, da je v krizi, in ne samo naš. Napredka ni; sicer plezajo, to so dobri vzponi, ampak presežkov ni. Ko bo nekoč v alpinizmu tak presežek narejen, kot ga je Alex Honnold naredil v skalnem plezanju, potem pa bo to res nekaj novega. Drugače se pa dosežkov iz 80. in začetkov 90. še ni preseglo. Kot sem zapisal v knjigi, se vsi se približujejo vzponom, da bi čim bolj zadostili merilom zlatega cepina. Čeprav imamo zdaj Luko Lindiča, ki je res "car". Manjkajo pa mu še kakšni izjemni vzponi; seveda dela odlične vzpone, ampak kot sem prej rekel; če bi kdo zdaj ponovil smer v Gašerbrumu IV leta 1985 od Wojciecha Kurtyke in Roberta Schauerja ali dokončal smer v isti steni, ki jo je v solovzponu zastavil skromen fant iz Šebrelj nad Idrijo Slavko Svetičič leta 1995 in je za vedno ostal na tej gori ... A kot pravi Luka, je pri nas težko najti enakovrednega soplezalca za take velike reči.

Spremljate zdaj te Poljake, ki čakajo tam na vzpon (Poljaki želijo osvojiti vrh v zimskem času, kar doslej ni uspelo še nikomur, op. p.)?
Poljaki so v Himalaji dejansko svoje že naredili. Ti mladi ne morejo preseči energije in trpljenja njihovih predhodnikov. Mogoče sem malo preveč kritičen, kot pravim, so dobri vzponi, ampak presežkov pa ni.

"Če smo kdaj razmišljali, da se nesreče dogajajo predvsem manj izkušenim, smo zdaj tisti, ki smo še ostali od generacije osemdesetih, s psiho precej nizko, drug za drugim se poslavljajo sami odlični alpinisti. Slovenski narod jih je v tem desetletju zapustilo kar 15," ste zapisali v knjigi. Ste se kdaj vprašali, zakaj je vaš angel varuh bolje naredil domačo nalogo?
Kaj hočemo, tako je. Boli me, ko me ljudje vprašajo, kako se počutiš, da si še edini. Danes bi bil zelo vesel, da bi skupaj sedeli in skupaj praznovali to knjigo ali pa še kakšno knjigo od Janeza, ki je žal ni, ali pa še kakšno od Frančka. Mislim, da je veliko ljudi, ki so pričakovali več zapisanih zgodb o Frančku, ki bi si res zaslužil še eno knjigo.

Začnete lahko že novo knjižno "misijo".
Imam že naslov za novo knjigo pravzaprav. Za to knjigo sem dolgo iskal naslov, v naboru jih je bilo okoli 35. Zdaj imam pa naslov že izbran, kdaj jo bom pa napisal, pa ne vem. Rad bi še bolj opisal 80. leta.

Kaj je zdaj izziv, ko greste v gore?
Ravno lani sem v severozahodni steni Planje splezal prvenstveno smer, ki sem jo poimenoval Johanova smer. Lepa smer je, dolgo sem jo iskal. Zdaj bo pa treba še eno v čast Frančku najti.

Ksenja Tratnik
Prijavi napako
Komentarji
Ta žleht
# 26.02.2018 ob 08:46
Kot alpinistični začetnik sem Silva srečal v Nemški smeri, ko je tekel v dolino. Takrat je v enem dnevu opravil s tremi slovenskimi klasičnimi smermi. 2300 metrov težkega plezanja. S soplezalcem pa sva po šolsko navezana plezala v obratni smeri.

Kasneje sva postala prijatelja in velikokrat se je pošalil, da ima za takratni podvig pričo.

Ni malo ljudi, ki misli, da smo alpinisti kamikaze, samomorilci in podobno. Razpravljati z njimi je jalovo početje, ker našega početja nikoli ne bodo sposobni razumeti.
[MOD]Beslic
# 26.02.2018 ob 06:21
Oo Silvo, domžalska legenda. Silvo karo Alpinista :))
krypto
# 26.02.2018 ob 07:03
Spostovanje "norc".
mmcuser
# 26.02.2018 ob 10:11
Silvo je eden (zelo) redkih alpinistov, ki so svoje alpinistične uspeh še nadgradili in z lastnim ugledom naredili nekaj dobrega za skupnost. Kašpo dol!
sosman
# 26.02.2018 ob 08:45
Da je res velik alpinist, sem izvedel v filmu Meru (2015), kjer so ga najboljši alpinisti sveta omenjali kot nekoga, h kateremu se zatečejo po nasvete.
elektrupunk
# 26.02.2018 ob 08:49
Veliki Silvo! Zadnji od treh mušketirjev. Komaj čakam da dobim tvojo knjigo v roke. Pomoje da jo bom "požrl".
Quatebriga
# 26.02.2018 ob 09:58
Tole ni šport, to je filozofija.
juksi
# 26.02.2018 ob 09:10
ko Silvo Karo peče palačinke v Patagoniji,je menda cel bazni tabor pri njem
leond
# 26.02.2018 ob 09:17
@zamudnik; najlažje je živeti v balonu. Samo kaj človek od takega življenja ima?
sosman
# 26.02.2018 ob 08:46
Ja, gora ni nora, ampak vsak se lahko sam odloči, ali bo šel plezat. Saj je odrasel in sposoben samostojnega odločanja in s tem rizika.
Janez1965
# 26.02.2018 ob 09:25
Ce bi za alpinizem delili olimpijske kolajne, bi bili Janezi na vrhu.
(Leta 1936 je bila kolajna podeljena bratoma Schmidt)
lesen
# 26.02.2018 ob 17:02
Kapo dol Silvotu in vsem ostalim (slovenskim) alpinistom. Zelo rad preberem kakšno njihovo zgodbo, knjigo. Navdihujoče, a zame nepredstavljivo.

Z vami, ki vas take in drugačne zgodbe zanimajo, pa en članek o poskusu prvega (uspešnega) zimskega vzpona na goro smrti - K2. Urubko se je kljub nestrinjanju ostalih članov odprave, na vrh odpravil sam (ker hoče biti na vrhu pred 1. marcem).

Članek na National geographic.
Quatebriga
# 28.02.2018 ob 10:58
Alpinizma se ne bi smelo medijsko podpirati.

Jaz pa se s tem strinjam. Če gre za notranje dogajanje v človeku, za njegov jaz in bit, to nima veze z nami ostalimi.
kislec
# 27.02.2018 ob 13:38
"Alpinizma se ne bi smelo medijsko podpirati. "

Potem tudi ne: F1, pa motorjev, pa samotnega jadranja okrog sveta, pa jadralnega padalstva, pa...
... no, ja - vsega razen "kavčarjenja".

Ps Vrč hodi po vodo, dokler se ne razbije.
SF0100
# 26.02.2018 ob 08:17
lako njemu... njemu vojska kupuje ta prave čevlje...

štos. Silvo je vrsto let zaposlen v športni enoti SV
zamudnik
# 26.02.2018 ob 08:23
Ti mladi ne morejo preseči energije in trpljenja njihovih predhodnikov.

Nesmiselno.

Alpinizma se ne bi smelo medijsko podpirati. Sam pravi, da je kot droga, in mnogo preveč mladih življenj vzame.Pa ne mi spet o tem, da te gora pokliče. To bi lahko rekli tudi za heroin, pa tega nihče ne hvali.
Kazalo