Ko so leta 1864 dediči najbogatejšega Kranjca tistega časa, Johanna Koslerja, podedovali veliko premoženje, so se odločili, da bodo zgradili pivovarno. Spodnja Šiška v Ljubljani se je zdela logična izbira, saj sta bila na dosegu roke dostop do vodnega vira in železniška povezava. Objekt, v katerem je danes Pivnica Pivovarne Union, je bila nekoč sladarna. Zaradi kroženja zraka je bil prostor popolnoma odprt. Na tleh so bili sodi, nad njimi pa vse do strehe nanizane mreže s sladom. Več kot sto let pozneje so objekt predelali v menzo in garderobne prostore za delavce Pivovarne Union in s tem razlogom prostor razdelili na več etaž z betonskimi ploščami.

"Ker smo izhajali iz tega, da je bil tu nekoč industrijski objekt, smo se vprašali, kakšen pa je bil v tistem času industrijski objekt in kaj je bilo zanj značilno? To so štiri osnovne točke: zgradbe so bile vedno opečnate, imele so kovinske konstrukcije, kot so mostovi v velikih dvoranah in kovinske stopnice, imele so element bakra, iz katerega so bile narejene cisterne, in seveda les, iz katerega so bili narejeni sodi. In nobenega od teh elementov ni bilo tu," v smehu pove arhitektka Eva Hrovatin (DASbiro).

Opeka, kovina, baker, les
V prvi fazi obnove so želeli z odstranitvijo ometa odkriti "staro pristno opeko, ki drži stavbo pokonci", nadaljuje arhitektka, a so razočarano ugotovili, da je ta popolnoma uničena. Še večjo težavo jim je pri obnovi starega objekta povzročala vlaga, zaradi katere je pod lesenimi opaži nastajala plesen. Objekt so sanirali, okoli njega uredili novo odvodnjavanje in ga dodatno zaščitili pred vnovičnim vdorom vlage. Namesto stare pristne opeke pa so uporabili reciklirano. "Na trgu dejansko obstajajo podjetja, ki se ukvarjajo s tem, da po rušenju stare hiše zberejo opeke in jih do neke mere očistijo. Vsaka opeka ima tako svoj značaj, saj so nekatere malo odbite ali pa se na njih še vidijo sledovi malte iz prejšnje uporabe."

Pri opremi Pivnice Pivovarne Union so uporabljene preverjene kombinacije barv in elementov, čemur ne oporeka niti arhitektka, ki pravi, da je to "dobra podlaga, da se počutiš prijetno". Čeprav klasičnih bavarskih pivnic ni brez podolgovatih klopi, masivnega lesa, ploščic in poslikanih keramičnih mask na točilnem pultu s podeželskimi motivi, je bilo ravno to tisto, od česar so se hoteli oddaljiti in prostor modernizirati. "Bilo pa mi je popolnoma jasno, da masiva in klopi morajo biti, saj to spada v pivnico … poleg tega prijeten občutek vzbujajo že sama topla opeka, masiven les ter črn industrijski tlak in črn strop."
28 metrov dolg masiven točilni pult
Omenjeni elementi industrijskih objektov z začetka prejšnjega stoletja so v prostor vneseni brez pretirane vsiljivosti. Poleg opečnatih sten in lesenih sedišč je element bakra vpeljan kot prevleka spuščene stene nad kuhinjskim delom, kovina pa je uporabljena kot material ograje na dvignjenem podestu in v profilih masivnega lesenega točilnega pulta. Ki je moral biti velik.

"Velik, velik točilni pult. To ne more biti malenkost, stisnjena v kot," vzhičeno pojasnjuje Eva Hrovatin­ in z rokama zamahne nad svojo glavo. Točilni pult iz masivnega lesa ni malenkosten. "Z 28 metri dolžine sodi med najdaljše v prestolnici," nadaljuje sogovornica in doda, da je bila zasnova notranje ureditve lokala naslonjena tudi na koncept odprte kuhinje. "Gre za novejši koncept, v katerem gost ne sedi le za mizo, ampak lahko opazuje kuharja med pripravo hrane, hkrati pa dajejo vonjave, ki se ob tem širijo, pivnici svojevrstno vzdušje."

Ustvarjanje ambienta
Dinamiko prostora je arhitektka redefinirala z različnimi nivoji, kot je dvig tal na dveh delih prostora in vtis navideznega stropa, ki ga je ustvarila z različnimi stropnimi svetili. "Izbira črne barve stropa je bila edina mogoča izbira, saj nobena druga barva ne bi imela enakega učinka. S tem smo poenotili vse napeljave, ki kot nepomemben del ambienta stopijo v ozadje".
Črna, kot protagonistka tega velikega in podolgovatega prostora, ima pravzaprav funkcijo nevtralnega elementa. Umirja in dopolnjuje mozaičnost opečnatih sten hkrati pa povezuje razpršeno razsvetljavo v prostoru. Z dovtipom rdeče, ki je sicer zaščitni znak pivovarne Union, arhitektka ni hotela pretiravati, zato se pojavi le tik ob vhodu v objekt in na rolojih nad barom.

Jedilnica, navijaška tribuna in plesišče
"Potiskani roloji imajo dekorativno funkcijo. Ko pa se dvignejo, za seboj odgrnejo televizorje in v tem primeru lahko dvignjeni podest nasproti točilnega pulta deluje kot navijaška tribuna. Vsi smo usmerjeni proti televizorjem, vsi gledamo, ko igra Slovenija nogomet. Podest pa se lahko spremeni tudi v plesišče, saj se vse na njem lahko izprazni, luči se lahko prilagodijo, tukaj lahko igra celo bend v živo, saj je vgrajeno ozvočenje" pojasni Eva Hrovatin, ki je izrisala tudi novo zunanjo ureditev vrta, kar je pomenilo podrtje nekdanje vratarnice pred Celovško cesto.

Ideja, da je vse združeno na eni točki nad barom, je nastala v oblikovalski agenciji Gigodesign. Ta je poskrbela za celostno grafično podobo Pivnice Pivovarne Union in pustila pečat zanimivih dovtipov v notranji opremi. Ob vhodu so oblikovali steno iz praznih pivskih steklenic (bilo naj bi jih okoli 1904), ki v prostor vnašajo tako strukturo kot barvo, saj je steklena stena na obeh straneh osvetljena. Namesto klasičnega izpisa gostinske ponudbe so na velikih lesenih medaljonih natisnjene znamke vrst piv, ki jih v pivnici točijo in se lahko poljubno spreminjajo.

Tu so še potisnjeni citati velikih mož na rolojih nad barom, ki se, kako pač, vsebinsko navezujejo na hmeljnato tekočino. Čeprav so v mrzlici bistroumnih idej kreativci razmišljali celo o izjavah Schwarzeneggerja, so morali zaradi spoštovanja avtorskih pravic uporabiti besede avtorjev, ki so mrtvi najmanj 70 let, kot so, recimo, Napoleonove: "Ob zmagi si pivo zaslužiš, ob porazu ga potrebuješ".

Foto: Katja Štok, razen 4 in 29 arhiv Pivovarne Union in Eve Hrovatin