Največjim ljubiteljem festivala dež ni prišel do živega. Foto: MMC RTV SLO
Največjim ljubiteljem festivala dež ni prišel do živega. Foto: MMC RTV SLO
Guano Apes
Guano Apes so kljub številnim očitkom, da živijo na stari slavi, sinoči znova pokazali, da še niso za v staro šaro, in dokazali, da znova uživajo v igranju skupaj. Foto: MMC RTV SLO
Rock Otočec
Vrata Rock Otočca so se sinoči odprla ob 16. uri in bodo odprta vse do ponedeljkovega jutra. Foto: MMC RTV SLO
Elvis Jackson
Za ogrevanje pred nastopom Guano Apes so poskrbeli domači Elvis Jackson. Foto: MMC RTV SLO
Guano Apes
Pred koncertom so člani skupine Guano Apes odgovarjali na vprašanja sedme sile na tiskovni konferenci. Foto: MMC RTV SLO
Franci Kek
Na tiskovni konferenci in na samem prizorišču pa je bilo tudi vodstvo festivala na čelu s Francijem Kekom. Foto: MMC RTV SLO
Mokro rajanje na Rock Otočcu

Ni Rock Otočca brez dežja. In - sodeč po včerajšnji noči, ko se je jasa ob reki Krki znova
spremenila v glasbeni "raj" - še kar ni skupine, ki bi na ples v dežju privabila mase. Četudi so
vabili prekaljeni Guano Apes.
Že res, da osrednje zvezde 15. ponovitve najstarejšega festivala pri nas ni pričakal nabito poln
travnik ob reki Krki, marveč stiskajoči se obiskovalci pod velikim šotorom v ozadju in iz svojih
malih šotorov kukajoči začasni prebivalci Otočca, toda okoli 300 najbolj vdanih oboževalcev
Guano Apes, je s svojo energijo presenetila tudi same člane skupine. Svoje idole so počakali
na dežju, z njimi poskakovali in prepevali v dežju in na njih naredili napozabni vtis. "Najlepše je,
ko z nami pojete v dežju. Vidi se, da se hočete le zabavati," je poudarila v enem izmed svojih
nagovorov pevka in zaščitni znak skupine Sandra Nasić.
Krajevna nevihta, ki je prekrila rajsko nebo nad Otočcem, je bila poleg cen vstopnic po
mnenju številnih osrednji razlog za manjše število ljudi pod odrom prvi večer v primerjavi s
preteklim letom. A število ljudi, ki se odločijo priti na koncert oziroma festival, ni nikoli kriterij
za Guano Apes, sta v intervjuju pred samim nastopom povedala za MMC kitarist Henning
Rümenapp in bobnar Dennis Poschwatta. "Ponavadi nastopamo povsod. Nikoli še nismo odpovedali nastopa zaradi dežja, vremena ali kakšnih zamud. Aprila smo bili na veliki turneji po Rusiji in smo imeli veliko težav na carini, ker niso pustili skozi našo opremo, pa smo še vedno odigrali celo turnejo. Vedno si lahko sposodiš stvari. Igramo tudi na navadne inštrumente, če moramo. To ni ravno najboljši občutek, ampak ne moreš pa okriviti in oškodovati zaradi tega ljudi, kajti oni so tam zaradi naše glasbe in mi, da jim jo zaigramo," je pojasnil kitarist.
Natanko ob enajsti uri zvečer so tako po več kot desetih letih Rümenapp, Poschwatta, Nasić
in basist Stefan Ude in bobnar znova razveselili svoje oboževalce v Sloveniji. Začelo se je
"tiho". Iz zvočnikov se je zaslišal resket električne kitare, ki je napovedal vsem znano balado
iz leta 2003 Quietly. Navidezna plahost Nasićeve se je že do samega refrena razgubila nekje v
zraku. Popolnoma vživeta v glasbo je prikazala pravo vokalno učno uro, seveda z
razkazovanjem svojega glasovnega razpona. Ta je segal od čutnih izpovedovanj Pretty in
Scarlet do skoraj metalskega dretja Big in Japan.
Premočeno občinstvo so Apesi ogreli po mirnejšem uvodu s prvim singlom iz njihovega
novega albuma Bel Air, Oh, What a Night, ki jima je sledil dvojček največjih uspešnic skupine:
You Can't Stop Me in ponarodela Open Your Eyes. Presek med njihovim preteklim in zdajšnjim
ustvarjanjem je lepo prikazala rockovska mehkejša, a še vedno hitra skladba Sunday Lover.
Na znana besedila aranžersko precej obogatenih uspešnic se je slišal tudi precej močen
odmev iz občinstva. In zdelo se je, kot da jih vsak dodatni ton tolikokrat že slišanih skladb, le
še bolj spodbuja k sodelovanju.
"Album je le trenutni posnetek, kaj je skupina v določenem trenutku. Nove skladbe so se že razvile, ko jih igramo v živo. Spremenili smo jih," je pojasnil kitarist med intervjujem za MMC.
Apesi so s svojo mešanico starih uspešnic in predstavljanja novega albuma sestavili bogat
repertoar, ki pa je imel eno napako: ni bil prilagojen vremenskim razmeram. Tako se je prav
videlo, kako so obiskovalci goreče čakali na znake inštrumentalnega dela skupine, ki so
napovedovali skladbe kot je bila No Speach, ki jih je razgrela po še eni vokalni mojstrovini
Nasićeve, ko se je iz skorajšnjega šepetanja povzpenjala v udarni refren Pretty in Scarlet.
A nemška skupina, ki se je prvič združila leta 1994, je jasno pokazala, zakaj je pravzaprav
nazaj na odrih - da predstavi svoj nov album Bel Air. Pri poskočni Underwear je že tako
prezeble obiskovalce pripravila do tega, da so se slekli in v zraku vrteli svoje dele oblačil.
In pri tem se je tudi zataknilo s strani občinstva, saj so ga veliko slabše poznali kot največje
uspešnice. Ko jih je pevka pozvala, da jo dopolnjujejo ob skladbi Sing That Song, najprej ni
mogla razbrati, kaj pojejo v občinstvu. Nato jih je skušala naučiti eno vrstico in na koncu
obupala.
"Ne smeš delati glasbe za ljudi, ampak zase, kar se sliši zelo egoistično. Toda to je po mojem mnenju edini in najbolj pošten način, kako ustvarjati glasbo. Mi moramo uživati v njej in ne smemo se obremenjevati, da bi zdaj morali narediti Open Your Eyes 2," je dejal bobnar med intervjujem za MMC.
Fanman je začrtal nadaljevanje koncerta, v katerem je vedno bolj v ospredje prihajal moški -
inštrumentalni del skupine. Seveda pa jih je ves čas spremljal Nasićin glas, ki do pravega
izraza pride šele ob skladbah kot je This Time. Pravo norijo je po pričakovanjih sprožil njihov
cover hit Big in Japan, norijo na odru pa je po odhodu Nasićeve in skandiranju "come back",
sprožila več kot desetminutna inštrumentalna seansa, ki je pravzaprav najljubši del
koncerta za basista, so priznali člani skupine. Šele zadnja skladba večera pa je poskrbela za
vsaj približek tega, kar lahko vidimo na posnetkih koncertov Guano Apes, složno prepevanje
in dopolnjevanje Nasićinega vokala z množico. Za to je poskrbela Lords of the Bords, ki se je
končala s takšno postavo na odru, kot se je začela: brez pevke.
"Mi smo Guano Apes, za nami pridejo Elvis Jackson," se je pred nastopom osrednje skupine
večera pošalil ob slovesu pevec Buda. Primorsko-štajerska ska-punk naveza je na Otočcu
stara znanka. Po uvodni zdravljici pevca so prav Elvis Jackson priklicali dež z Wake me Up.
Njihov festivalsko prilagojeni repertoar (kar pomeni, da so bili vključeni vsi značilni elementi v
pospešeni različici: napihljivi delfini, tečaj za (ne)plavalce, Budini prevali in letenje toaletnega
papirja) pa je najbolj navdušil s preverjenimi Morning, Market Sweets, You and I, Get up itd.
Uvodno ogrevanje je letos pripadlo domačinom Versus, ki so se predstavili z novim albumom
v novi/stari zasedbi (zamenjali so namreč bobnarja). Pred njimi so oder preizkušali stari
festivalski znanci Eskobars in najbolj vroča predskupina ta hip (vsaj zdi se tako, saj so
povsod) Arhibald Arhibaldovich. Predstavili pa so se tudi makedonski Strangled Mute in
zmagovalci natečaja Veter v laseh Strangers. Nastopi teh skupin so kot po navadi
predstavljali zvočno kuliso vsem tistim, ki so se prebijali skozi ostro oko varnostnikov
(tekočina je morala ostati pred vhodom Rock Otočca) in najprej poskrbeli za udobno
namestitev visoko v gozdu ali okoli igrišč za mivko. Velika prednost letošnjega festivala pa je
parkiranje, saj je to urejeno veliko bližje prizorišču kot pretekla leta.
Dežne kaplje so s preverjenimi priredbami pregnali člani domače zasedbe Cover Lover, ki jim
je pripadla čast, da zaključijo dogajanje na glavnem odru. Predvsem pa ji bilo pri skupini
zanimivo opazovati njihovega bobnarja Aleša Uranjeka, ki je še pred dobrim letom dni sedel na
istem odru ob dirigiranju ritma (začasno?) razpuščenim Šank Rock, ko so se iz ust okoli
tisočglave množice slišali Metulj, Delam kar paše mi in podobni hiti velenjskih rockerjev.
Cover Lover so tako pripeljali festival v megleno zgodnje jutro. Pravo obstransko dogajanje se
tako začenja šele danes, ko bo med drugim zaživel tudi blatni poligon. S svetle strani: tega
letos ne bo treba umetno ustvarjati.

Čeprav so vabili prekaljeni Guano Apes.

Že res, da osrednjih zvezd 17. ponovitve najstarejšega festivala pri nas ni pričakal nabito poln travnik ob reki Krki, marveč stiskajoči se obiskovalci pod velikim šotorom v ozadju in iz svojih malih šotorov kukajoči začasni prebivalci Otočca, toda okoli 300 najbolj vdanih oboževalcev skupine Guano Apes je s svojo energijo presenetilo tudi člane skupine. Svoje idole so počakali na dežju, z njimi poskakovali in prepevali v dežju ter na njih naredili nepozaben vtis. "Najlepše je, ko z nami pojete v dežju. Vidi se, da se hočete le zabavati," je v enem izmed svojih nagovorov poudarila pevka in zaščitni znak skupine Sandra Nasić.

Vabljeni k branju, kako je potekal:
- drugi dan Rock Otočca 2011
- tretji dan Rock Otočca 2011

Krajevna nevihta, ki je prekrila rajsko nebo nad Otočcem, je bila poleg cen vstopnic po mnenju številnih osrednji razlog za manjše število ljudi pod odrom prvi večer v primerjavi s preteklim letom. A število ljudi, ki se odločijo priti na koncert oziroma festival, ni nikoli kriterij za Guano Apes, sta v intervjuju pred samim nastopom za MMC povedala kitarist Henning Rümenapp in bobnar Dennis Poschwatta.

Kmalu boste lahko prebrali celoten MMC-jev intervju z Guano Apes.

"Nastopamo povsod. Nikoli še nismo odpovedali nastopa zaradi dežja, vremena ali kakšnih zamud. Aprila smo bili na veliki turneji po Rusiji in imeli smo veliko težav na carini, ker niso pustili čez mejo naše opreme, pa smo še vedno odigrali celotno turnejo. Vedno si lahko izposodiš stvari. Igramo tudi na navadna glasbila, če moramo. To ni ravno najboljši občutek, ampak ne moreš pa okriviti in oškodovati zaradi tega ljudi, kajti oni so tam zaradi naše glasbe in mi zato, da jim jo zaigramo," je pojasnil kitarist v intervjuju za MMC (ki ga boste lahko v celoti prebrali kmalu).

Natanko ob enajsti uri zvečer so tako po več kot desetih letih Rümenapp, Poschwatta, Nasić ter basist Stefan Ude in bobnar znova razveselili svoje oboževalce v Sloveniji. Začelo se je "tiho". Iz zvočnikov se je zaslišal resket električne kitare, ki je napovedal vsem znano balado iz leta 2003 Quietly. Navidezna plahost Nasićeve se je že do refrena razgubila nekje v zraku. Popolnoma vživeta v glasbo je prikazala pravo vokalno učno uro, seveda z razkazovanjem svojega glasovnega razpona. Ta je segal od čutnih izpovedovanj Pretty in Scarlet do skoraj metalskega dretja pri Big in Japan.

Premočeno občinstvo so "Apesi" ogreli po mirnejšem uvodu s prvim singlom z njihovega novega albuma Bel Air - Oh, What a Night, ki mu je sledil dvojček največjih uspešnic skupine: You Can't Stop Me in že kar ponarodela Open Your Eyes. Presek med njihovim preteklim in zdajšnjim ustvarjanjem (sodeč po odzivu poskakajočega občinstva) je lepo prikazala rockovska mehkejša, a še vedno hitra skladba Sunday Lover.

S svojo mešanico starih uspešnic in predstavitev pesmi z novega albuma so sestavili bogat repertoar, ki pa je imel eno napako: ni bil prilagojen vremenskim razmeram. Tako se je dobro videlo, kako so obiskovalci goreče čakali na znake instrumentalnega dela skupine, ki so napovedovali skladbe, kot je bila No Speach, ki jih je razgrela po še eni vokalni mojstrovini Nasićeve, ko se je iz skorajšnjega šepetanja povzpenjala v udarni refren Pretty in Scarlet.

A nemška skupina, ki se je združila leta 1994, je jasno pokazala, zakaj je pravzaprav spet na odrih - da predstavi svoj nov album Bel Air. In pri tem se je tudi zataknilo, saj je občinstvo nove pesmi poznalo veliko slabše kot največje uspešnice. Ko jih je pevka pozvala, naj jo dopolnjujejo ob skladbi Sing That Song, najprej ni mogla razbrati, kaj pojejo v občinstvu. Za tem je oboževalce poskušala naučiti eno vrstico in na koncu obupala.

"Ne smeš delati glasbe za ljudi, ampak zase, kar se sliši zelo egoistično. Toda to je po mojem mnenju edini in najbolj pošten način, kako ustvarjati glasbo. Mi moramo uživati v njej in ne smemo se obremenjevati s tem, da bi morali narediti Open Your Eyes 2," je dejal bobnar skupine Guano Apes med intervjujem za MMC.

Fanman je začrtal nadaljevanje koncerta, v katerem je vedno bolj v ospredje prihajal moški - instrumentalni - del skupine. Seveda pa ga je ves čas spremljal glas Nasićeve, ki do pravega izraza pride šele ob skladbah, kot je This Time. Pravo norijo je po pričakovanjih sprožila njihova glavna uspešnica Big in Japan, norijo na odru pa je po odhodu Nasićeve in skandiranju "Come back!" sprožila več kot desetminutna instrumentalna seansa, ki je pravzaprav najljubši del koncerta za basista, so poudarili člani skupine. Šele zadnja skladba večera je poskrbela za vsaj približek tega, kar lahko vidimo na posnetkih koncertov Guano Apes - složno prepevanje in dopolnjevanje vokala pevke z množico. Za to je poskrbela Lords of the Boards, ki se je končala s takšno postavo na odru, kot se je začela: brez pevke.

Domače skupine ogrevale občinstvo
"Mi smo Guano Apes, za nami pridejo Elvis Jackson," se je pred nastopom osrednje skupine večera ob slovesu pošalil pevec Buda. Primorsko-štajerska ska-punk naveza je na Otočcu stara znanka. Po uvodni zdravljici pevca so prav Elvis Jackson priklicali dež z Wake me Up. Njihov festivalsko prilagojeni repertoar (kar pomeni, da so bili vključeni vsi značilni elementi v pospešeni različici: napihljivi delfini, tečaj za (ne)plavalce, Budovi prevali in letenje toaletnega papirja) pa je najbolj navdušil s preverjenimi Morning, Market Sweets, You and I, Get up itd.

Uvodno ogrevanje je letos pripadlo domačinom Versus, ki so se predstavili z novim albumom v novi/stari zasedbi. Pred njimi so oder preizkušali stari znanci festivalskih odrov Eskobars in najbolj vroča predskupina ta hip (vsaj zdi se tako, saj so skoraj povsod) Arhibald Arhibaldovich. Predstavili pa so se tudi makedonski Strangled Mute in zmagovalci natečaja Veter v laseh Strangers.

Nastopi teh skupin so kot po navadi predstavljali zvočno kuliso vsem tistim, ki so se prebijali mimo ostrih pogledov varnostnikov (tekočina je morala ostati pred vhodom Rock Otočca) in najprej poskrbeli za udobno namestitev visoko v gozdu ali okoli igrišč za mivko. Velika prednost letošnjega festivala pa je parkiranje, saj je to urejeno veliko bližje prizorišču kot pretekla leta.

Dežne kaplje so s preverjenimi priredbami pregnali člani domače zasedbe Cover Lover, ki jim je pripadla čast, da končajo dogajanje na glavnem odru. Predvsem pa je bilo pri skupini zanimivo opazovati njihovega bobnarja Aleša Uranjeka, ki je še pred dobrim letom sedel na istem odru ob dirigiranju ritma (začasno?) razpuščenim Šank Rock, ko so se iz ust okoli tisočglave množice slišali Metulj, Delam, kar paše mi in podobne uspešnice velenjskih rockerjev.

Cover Lover so tako pripeljali festival v megleno zgodnje jutro. Pravo obstransko dogajanje se tako začenja šele danes, ko bo med drugim zaživel tudi blatni poligon. Svetla stran dežja je to, da tega letos ne bo treba umetno ustvarjati.

Več si lahko ogledate v spodnji galeriji in videu.

Mokro rajanje na Rock Otočcu