Težko pričakovani koncert kamniške zasedbe Matter v Kinu Šiška, ki je bil prestavljen že dvakrat, bo drevi nasposled le ovekovečil njihov že četrti studijski album Haos (КАФАНА, rx:tx, 2022). Ta je izšel v knjižni obliki, kar pravzaprav ni presenetljiva poteza, saj si trojica Dario Nožić Serini – Dacho, Luka Lah – Levanael in Matej Tunja – Tunja že od vsega začetka ne želi predalčkati, ne glasbeno ne ustvarjalno.

Svoje meduzaste lovke širijo na različna področja ustvarjanja; od videospotov do blagovne znamke in založbe Kafana (КАФАНА), izdaje pesniške zbirke (Mrak), filma (Ameba) in celo alkoholne pijače.

Kot pravijo, želijo vse to početi popolnoma nevsiljivo, brez zagotovil o zagotovljenem uspehu. "Na koncu smo izhajali iz tega, da delamo nekaj, kar ni vedno neposredno povezano samo z glasbo, ampak da je zadaj neka ideja, konceptualna umetnost, ki je vezana tudi na formo slovenske poezije, na pisano besedo," razlaga Dario.

A oblak mističnosti, ki preveva njihovo pojavnost, ludistična besedila in filozofijo, še nikoli ni bil tako razgaljen, kot je ravno z njihovim zadnjim izdelkom. Ne skrivajo, da je bil razlog epidemija. "Zaprti smo bili v isti prostor in smo ustvarjali," pravijo, "zapadeš lahko v neki ujeti krog in postaneš pasiven". Zato so se zakopali vase, in to globoko. "Prej smo opazovali zunanji svet, zdaj smo bolj raziskovali sami sebe," pristavi Tunja.

Poželenje, hrepenenje, ljubezenske izpovedi, izpraševanje obstoja, smrti, procesiranje družbe in umeščanje sebe vanjo. Dario in Tunja nastopata bolj v kantavtorski vlogi kot v vlogi pripovedovalca kamniških sag. Te so tokrat prepustili črkam, knjigi Haos (ur. Emil Kozole idr.), "v kateri so naše osebne stvari, skozi to knjigo nas lahko (poslušalci) malo bolj doživijo, kdo smo," pravi Luka, ki se je pri Haosu produkcijsko presenetljivo znova nekoliko naslonil na zvok njihovega prvenca Amphibios, le da je, kot doda, zvok tokrat "bolj zrel". Zagotovo tudi zaradi sodelovanja s Tsujigirijem (izgovori se cičigiri), s katerim je skupina sodelovala pri projektu Better. Poleg omenjenega ustvarjalca pri albumu kot pevec sodeluje še Tschimy ter producenta Lou Cyan in Nikson.

O tujini niso nikoli resno razmišljali, "da bi svojo glasbo gledali tržno in naredili projekt za srbski trg, recimo za Bassivity (srbska založba Bassivity Digital, ki je izdala Senidah)," pravi Luka. "Matter kot Matter deluje kot neka kontinuiteta, ki mora biti vezana na prostor, v katerem smo. Sicer stvar izgubi pomen," pa doda Dario. Več o njihovem novem projektu in o tem, ali je Haos resnično njihov zadnji projekt ter zakaj si pravijo turistični band, pa v pogovoru.

Od zadnje plošče so minila štiri leta, vmes smo preživeli še dve leti epidemije. Kaj se vam je kreativno dogajalo v tem obdobju?
D: Vmes je nastal album Better z Gregorjem Kocijančičem. Nastal je v šusu in iz dolgočasja, ko smo se družili in delali glasbo. A manjkali so nastopi. Zapadeš lahko v neki ujeti krog, postaneš pasiven.
L: Zaprli so nas v naše domove, kaj smo pa hoteli drugega, kot da delamo glasbo. Bolje, da ne bo še ene karantene, saj bomo izdali še nekaj albumov.
D: Na zalogi je še nekaj komadov in ne vemo, kaj bomo z njimi naredili.

Se vam je v tem času nabralo toliko materiala, da ste se odločili izdati še eno ploščo, ali ste imeli koncept, da jo želite izdati?
T: Oboje po malo.

Kakšen zvok ste hoteli – nadaljevanje Better ali nadgraditev Matter?
L: Malo smo se vrnili v prvotni minimalizem Matter, ki je produkcijsko veliko bolj dodelan in ni poplava nekih zvokov. Better je veliko širši, ima veliko melodij, harmonij. Nekaj je zelo izkristaliziranih elementov, ki so produkcijsko in aranžersko zelo nadgrajeni. Album ima sicer bolj zvok Amphibiosa kot Mrk ali Troglav, ampak je bolj zrel. Večino komadov smo delali tako, da smo bili vsi skupaj zaprti v isti prostor in smo skupaj ustvarjali. Ko smo dobili neko harmonijo, ki nam je vsem dogajala, sta Dario in Matej napisala besedila.

Kateri je bil prvi komad, ki ste ga naredili?
L: Polna luna. Tri tri je bil narejen že nekaj let prej in smo z njim nastopali že pred korono. A če tega ne štejemo, je bil Polna luna prvi, ko smo se po dolgem času znova dobili in začeli delati.
D: Ker že toliko časa skupaj delamo glasbo, smo razvili veliko svojih besed in fraz, ki jih uporabljamo. To je kot neka metafizika. Tunja napiše nekaj in jaz nekaj podobnega, kot da je v igri neka telepatija.
T: To, to.
L: Pogovarjamo se iste teme, imamo iste strahove.

Kakšne strahove imate?
T: Uf, kakšnih nimamo?

Življenje?
Vsi: Da.
D: Kot tisto (začne rapati), "jebeš smrt, kakšna smrt, dokler smo tle". Eksistencializem. Ko si začneš gristi nohte, ker, o, šit, enkrat bom umrl – kaj bo potem?
T: Vedno sam sebe prepričuješ, da te tega ni strah.
D: In pišeš takšna besedila, ki so neke vrste mantre.
T: Pa iz tega narediš tudi neke vrste fun.

Hudiču je treba pogledati v oči?
T: To ja.
D: Sajtan.

Ste kdaj razmišljali, da bi prodajali svoje produkcije v tujino?
L: Če bi bila prava priložnost, da. Nimam pa neke velike želje, saj rad delam zaključene celote, ne prodajam beatov kot polizdelkov, da nekdo rapa čez. Rad delam to, kar delamo, skupaj.

Tunja, na tej plošči se te lahko več sliši?
T: Super.
D: Ima dolge tekste.
T: Da, več je bilo rapanja. Ko sem pisal svoja besedila, nisem hotel biti traperski kot na Troglavu. Hotel sem nazaj v rapanje, a na nekonvencionalne raperske beate. Da ima nekaj šmeka.
L: Zelo dobro zaživijo Tunjeva besedila na tej plošči, so zelo sočna in zelo dolga.
D: In potem si mora človek vse to zapomniti (smeh).

Ne vem, ali se strinjate, vendar se mi zdi album Haos zelo ljubezenski?
D: Je. Dobro si opazila. Neko hrepenenje.
T: Saj, katera plata pa ni ljubezenska?
L: Je manj dekadentna od prejšnjih in bolj nagovarja neko povezanost s še kar temačnimi metaforami.
D: "Ko ti odideš, odplakneš mi sonce" (odrepa). Tako da si dobro opazila.

Morda celo vaša najbolj "ljubezenska"do zdaj. Če omenim samo komade Nevidna stran neba, Skodelica čaja, Tri tri in seveda Krst pri Duplici ("v trikotniku sem plavu, štiri roke, ena bejba, dons na vrsti ti boš cela").
Vsi: (malo zamišljeni, Tunja nekaj momlja, kratek premor, obotavljajoče) Res je.
L: A vse te pesmi, ki si jih naštela – poudarek ljubezni je bolj na Darievih besedilih, zato se morda Tunja toliko ne strinja.
T: Morda je ta plošča bolj svetla.

Če te ravno izpostavljamo, Dario, zdi se mi, da si se tokrat malo bolj odprl, da si poslušalca bolj spustil v svojo intimo. Koliko je to težje v primerjavi s "f**k, pozabu sm svojo kapco"?
D: (nasmeh) Te stvari pridejo same od sebe. V tem času, ko smo bili mi trije sami in druženje ni obstajalo. Vrnil sem se v srednjo šolo. Prideš do hrepenenj, podoživljanj ljubezni iz srednje šole.

Aha, iz srednje šole. Sem mislila, da si se navezoval bolj na sedanjost!
D: Saj je tudi sedanji čas, a gre bolj za način, na katerega sem začel razmišljati o srednji šoli. Tista hrepenenja, ko samo čakaš, da gre ena punca, ki ti je všeč, mimo tebe na kolesu, samo na kolesu, in ti je že to dovolj.
L: Če se lahko malo pošalim, toliko je star, da samo še o spominih razmišlja. Tudi na Facebooku deli samo še spomine.
T: (glasen) Ahahahahaha!
L: Kako je bilo včasih (smeh). Zlati časi (smeh).

Nenehno izhajate iz svojega odraščanja. Pa vendar, kako dolgo lahko govoriš o eni temi? Tudi Zlatko se je preselil iz Fužin?
D: Saj smo se tudi mi preselili iz Kamnika.

Da, saj ste se, ampak – koliko časa lahko kot ustvarjalec črpaš iz ene teme, da se ne začneš ponavljati?
D: Dokler ima ta svet kontinuiteto. Dokler vse to daje neki občutek, ki ga lahko deliš, in dokler lahko ljudje reflektirajo čas, v katerem živijo danes. Ko to izgubiš, ti je džabe Matter, Matter sam po sebi izgubi power (moč).
L: Pa vmes se spreminja tudi tvoja perspektiva (…)
T: (…) na iste stvari.

V smislu, zgodbe življenja na tem Planetu se vseskozi ponavljajo?
Vsi: Tako je.
D: Mi si delimo otroštvo in neko skupno folkloro, zato ima stvar kontinuiteto.
L: V besedilih pride tudi do razvoja likov.
T: Tudi oni odraščajo.

Liki v smislu alterega?
T: Ne, ampak, kot si prej omenila Daria in njegove spomine, tudi on se je razvil. Na Amphibiosu smo dali poudarek drugemu folku iz Kamnika, zdaj pa je poudarek na nas, ki pa smo tudi iz Kamnika.
D: Ta je dobra.

Torej je album bolj intimen? Morda sem se prej narobe izrazila, da je ljubezenski?
Vsi: Da.
T: To pa ja, s tem se pa strinjam.
L: Intimen je, več poudarka je na bližini, tudi zaradi časa, ki se je zgodil, ko smo bili zaprti v flete (stanovanja). Tisti stiki, ki so ti blizu, jih obdržiš in se še boj povežeš z njimi, dosti jih pa odpade.
T: Točno to. Prej smo mi veliko bolj opazovali zunanji svet, zdaj pa smo bolj raziskovali sami sebe.

No, saj ravno zato sem prej vprašala, ali se je težje izraziti, ko je izpoved tvoja, saj se bolj razgališ?
T: To je bilo zelo naravno. Prej smo imeli zunanje dražljaje, med epidemijo pa smo bili doma sami s seboj, nisi šel ven, nisi se družil.
D: In potem se potopiš v svojo podzavest.

Je to vaša zadnja plata?
T: (premor) Ma, ne vem. To so nas spraševali tudi že pri Troglavu.

Opažam namreč, da si je že kar nekaj recenzentov vaših plošč zastavilo to vprašanje.
D: S tem albumom se vse skupaj lepo konča, kot neki opus. Zdaj že pripravljamo neke druge stvari.

Res, kaj pa? Ekskluzivo, prosim!
D: Pripravljamo ploščo s Sunny Sunom, ki bo šla še veliko bolj nazaj.
T: Bolj old school (stara šola rapa v ZDA).
D: Zgodnja devetdeseta, hiphop.
T: Dark (temačen) New York.
L: Wu-tang shit.
T: Brez Auto-Tuna, čisti zvok bam bam.

V slogu DJ Premier?
T: Samo to, ampak še bolj dark (temačno).
D: Na koncertu bomo nastopali s pesmijo Rubikon.
L: Do zdaj je ni še nihče slišal.

In, o čem govori?
L: Kot Point of no return (točka brez vrnitve).
D: (rapa) "Hod dol po bloku, prečka Rubikon, pet šest modelov baca molotov". Zanimivo, ravno po tem se je začelo to z Ukrajino.

Ko ste omenjali devetdeseta. Dotaknimo se še malo vaših novih vizualizacij. Za pesem Tri tri sem vas razkrinkala: to je skupina 4 FUN in pesem Kraljica noči. Božični Deejay Time, klub Dakota, 21. december 1995. Evo.
Vsi: (smeh) Jaaa.
T: DC3 Dakota (…) Pa saj to ni nič za razkrinkati.

No, je bilo pa težko odkriti, ker je star posnetek, ali poje Deja Mušič ali Karmen Stavec!
D: Nihče tega ni ugotovil, tako da – bravo.
T: Pa bojsi, k uletavajo not, plešejo, rejvajo (nakaže z rokami).

"Dejmo, dejmo roke v zrak, da naredimo mrak, mrak," je bil slogan. Vi bi morali reči, "da naredimo mrk, mrk"?
D: Da, da. Roke v ogenj dam, za DJ Time (smeh), ampak mi smo bolj Ambasada.

O. K., to je že nekoliko višji nivo. Kot pravite, "delam haos, haos", besedna igra kaosa in glasbene zvrsti house.
Vsi: Tako, ja.
T: Dakota pa Deja Mušič.
D: Nam je sedel tudi punk, ampak potem si šel pa tudi v Lipo na en cheap ass party (ceneni). Pa ti je bilo vse dobro (smeh).

Koliko je stal vaš najdražji spot? To sprašujem, saj imate veliko zelo dovršenih videospotov, pa vemo, da morajo nekateri glasbeniki jemati tudi kredite zanje?
D: Ti spoti bi bili načeloma zelo dragi, a mi vračamo te usluge.
L: V bistvu gre za blagovne menjave.
D: Tudi svoj film (Ameba) smo tako posneli, da smo delili avtorske pravice med vse. To pogačo smo razdelili med ljudi. To je edini način, sicer bi nas to stalo resnično veliko denarja.

V knjigi, ki je izšla skupaj z albumom Haos, so izseki besedil pesmi, vaše kamniške zgodbe, pa dela nekaterih sodobnih umetnikov, satirikov. Knjigo je uredil Emil Kozole. So to ustvarjalci, ki so vam blizu, ali jih izbirate, ker so del zeitgeista. Kaj jih povezuje z vami?
L: Emil je tudi soustvarjalec knjige, ki je vizualno-besedilni koncept. Z njim najraje delamo, saj nas dobro razume. Načeloma so v knjigi avtorji, ki so že prej sodelovali z nami, razen morda Fejzota, ki je naredil nekaj stvari posebej za to knjigo. Zbrali smo jih na podlagi tega, komu so Matter blizu. S to knjigo smo hoteli pokazati, kaj je zakulisje Matter. Na družbenih omrežjih smo malo prisotni in z njimi ne rokujemo najbolje. Tu pa so naše osebne stvari, skozi to knjigo nas lahko malo bolj doživijo, kdo smo.
D: Zelo dobro smo prišli do tega skupnega imenovalca – do intime. Tudi pri tej knjigi smo ugotovili, kar se pogovarjamo zdaj, da je Matter uspel, kot je, tudi zaradi naših prijateljev. Vsak je dal en del, da je uspelo. Sicer bi morali vse naročati in plačevati. Vse bi bilo tudi zelo plastično, in to ne bi postalo neko gibanje.
L: Bistveno je bilo tudi to, kdo se zna s tem poistovetiti in kdo v tej zgodbi vidi sebe. Sicer bi bila to stvar le nas treh.

Kdo je lepši – Tunja ali Dacho (preberem meme iz knjige, ki ga je naredil bojan_memeji)?
D: (smeh) Pa, Tunjo.
T: (smeh) Pa, Dacho.

Vprašala sem Kolektiv Smetnjak, kaj bi rekel o vas. Na podlagi objavljenih memov vas je označil za, citiram, "teroristični band".
Vsi: (smeh) Huda! Dobra. Samo, se pa res zna izražati. Nice (lepo).
L: Smo pa tudi turistični bend.
D: Imamo vodene oglede po Kamniku.

Res?
T: Jaz sem imel zadnjič ene z radia Študent in smo se sprehajali čez Duplico.
D: Nekajkrat smo že slišati, da so šli ljudje gledat mesta, kjer smo snemali (videospote), pa so potem ugotovili, da so to trije bloki in zadaj en traktor (smeh)

Kot pravite, niste toliko vešči družbenih omrežij, ampak želite delati širšo umetnost. Poleg rapa, videospotov imate svojo založbo, pijačo, oblačila (…)
D: (…) svoj film.
L: Ampak nič pa ne tržimo posebej.

Čakate, katera riba bo zagrabila?
L: Tako.
D: Zdi se nam, da če ljudi z nečim posiljuješ, stvar izgubi svoj čar.
L: Tudi za koncert ne objavljamo, da je samo še sto kart: "Ej, pohitite, da vam ne bo žal!". Ne maramo delati panike. Kdor bo hotel priti na naš koncert, bo, kdor ne, pa ne.
D: Kot da to razvrednotiš. Če pa je to organsko in si ljudje delijo med seboj, lahko to živi, sicer pa je to en plastičen, umeten, fiktiven prostor.