Točka 660 je 37 kilometrov od Kangerlussaqa, pri čemer se pot vzpne za 340 metrov, tako da v resnici ni visoka ravno 660 metrov, ampak malo manj. "Cesto" je leta 2000 izdelal Volkswagen, saj je nameraval tu izvajati zahtevnejša testiranja terenskih vozil, ampak je idejo hitro opustil. Je pa zanimivo, da je cesta speljana po smučarski trasi, ki jo je naredil norveški raziskovalec, ki je tudi z nami na odpravi.

Najprej smo morali prečiti spodnji del ledenika, kjer je teren zelo razgiban, in se povzpeti na planoto, ki je ravna kot puščava.

Ker je zapadlo kar nekaj novega snega, poleg tega pa je lepo mrzlo, so bile razmere zelo dobre in smo lahko začeli čisto na točki 660, kar je pomenilo, da nam ni bilo treba nositi stvari, ampak smo jih lahko vlekli. Že v prvem dnevu smo tako premagali približno štiri ure in pol poti proti notranjosti ledenika.

Vse skupaj je videti kot en ogromen ledeni labirint, v katerem iščeš najboljšo pot mimo lukenj in razpok – pot ves čas zavija levo, desno, gor, dol ... Potovanje smo sicer zastavili po podatkih, ki jih imajo Norvežani, ki po ledeniku redno hodijo, tudi poleti, ko se led topi in nastajajo razpoke. Norvežani imajo namreč zelo dobre GPS-sledilnike, tako da že ustaljeno pot od zahoda proti vzhodu ves čas posodabljajo, si javljajo, kje so kakšne "luknje", kje je območje najbolj nevarno.

Tudi mi smo poskušali hoditi po podatkih iz tega GPS-sledilnika, vendar ne gre. Kar malo tavamo, hodimo sem in tja in iščemo najboljšo kombinacijo, najboljši prehod skozi ta razgibani teren.

Signal je malo slabši, zato fotografije niso najboljše, pri komunikaciji z domačimi mi pomagajo Norvežani, ki imajo boljšo opremo, ampak mislim, da boste vseeno dobili občutek, kako je videti.

Čeprav je precej mrzlo ("prijetnih" -15 stopinj Celzija) mi mraz ali kondicija ne povzročata težav, manjše težave imam s spanjem, ker je ves čas svetlo.