Foto: Pixabay
Foto: Pixabay

Postopek prijave za vizum je za državljane številnih nezahodnih držav, vključno s Turčijo, Rusijo, Kitajsko, Južno Afriko in Indijo, tako zapleten, dolg in drag, da si ga številni ne morejo privoščiti.

Za vsak obisk Evrope stane vizum 80 evrov, zanj morate zaprositi osebno, predložiti pa je treba tudi celo vrsto dokumentov. In v zadnjih mesecih je v številnih državah skrajno težko dobiti že datum za vlogo prošnje. Če so včasih prosilcem vizum za EU izdali v približno treh tednih, zdaj lahko celoten postopek traja tudi več mesecev, tako da številni prosilci vizuma niso prejeli pravočasno za svoja potovanja, nekaterim pa so prošnjo gladko zavrnili, poroča New York Times.

Ameriški časopis pri tem navaja primer Duygu Yildirim (36), turške profesorice, ki živi v ameriški zvezni državi Tennessee. Yildirim je povedala, da je v zadnjih letih zaprosila za najmanj deset vizumov za območje schengena, pri čemer se je morala voziti po ure in ure, saj v njeni okolici ni nobene pisarne za schengenski vizum.

Za prihajajočo tridnevno akademsko delavnico v Belgiji je Yildirim v pismu zaprosila za vizum, ki bi bil veljaven nekaj mesecev, kar bi ji omogočilo več potovanj v Evropo brez dodatnih prošenj in stroškov. A Belgija ji je vizum odobrila zgolj za pet dni. “Nikdar ne veš, ali boš dobil vizum za en mesec ali šest mesecev. Gre za povsem arbitrarno odločitev. Finančno in psihično je to zelo stresno," je povedala.

Tisti, ki so na udaru zaradi teh vizumskih zapletov, so tako prisiljeni bodisi spremeniti svoje načrte bodisi se povsem odpovedati potovanjem v Evropo. Birokratski stroj ne povzroča zgolj glavobolov popotnikom, ampak razkriva tudi neugodno realnost – da se mora s temi nevšečnostmi in finančnim bremenom spopadati zgolj specifična skupina ljudi, pri čemer gre za milijarde ljudi po svetu, deležnih sistemskih neenakih priložnosti in dostopa do potovanj.

Foto: Pixabay
Foto: Pixabay

Elaine, ki živi v Londonu, a ima potni list ene od južnoazijskih držav, je postopek prijave za schengenski vizum opisala kot “marginalizacijsko izkušnjo", ob kateri se je počutila kot drugorazredna državljanka. “Za druge ljudi so potovanja tako preprosta. Sama pa se ne morem kar izmisliti konec tedna, da se usedem na vlak in grem malo v Francijo,” je povedala.

Države članice schengena imajo od leta 2009 skupno politiko, ki terja od državljanov več kot stotih držav, da zaprosijo za te vizume. S tem naj bi zaščitili zunanje meje in zagotovili varnost potnikov in prebivalcev, navaja Evropska komisija. Številne (večinoma zahodne) države, vključno z ZDA, so iz tega izvzete. Vizume izdajajo vlade posameznih držav, a jih večina najema zunanje izvajalce za razgovor s kandidati, sprejetje vlog in dokumentov ter druge administrativne naloge, pri čemer ti zunanji izvajalci računajo še dodatno pristojbino za svoje delo (običajno okoli 30 evrov).

Kateri dokumenti se od prosilcev zahtevajo, se malce razlikuje po državah, a pogosto morajo predložiti vse od zdravstvenega zavarovanja in bančnih izjav do rezervacij nastanitve, povratnih letalskih vozovnic in dokazil o zaposlitvi. Prav tako morajo do odločitve izročiti svoj potni list, nemalokrat pa morajo imeti na bančnem računu nerazumno visoko vsoto sredstev, včasih od njih terjajo celo davčno dokumentacijo. Če ti vizum zavrnejo, običajno ne povrnejo stroškov prosilcem.

"V Belgijo potujem na povabilo organizatorjev, oni pa od mene terjajo mesečne izpiske iz banke? Prepričati se želijo, da se ne mislim priseliti v Belgijo, samo zato, ker sem Turkinja. Čudno in ponižujoče je spraševati, koliko denarja zaslužiš," je potožila Yildirim.

Primer schengenskega vizuma. Foto: Schengenvisainfo
Primer schengenskega vizuma. Foto: Schengenvisainfo

Francois Haasbroek (44), vinar iz Južne Afrike, vsako leto zaprosi za schengenski vizum, da se lahko udeleži vinskih sejmov v Evropi in se sreča z vinskimi uvozniki in distributerji. Potuje večinoma v Francijo in Belgijo in pravi, da je že povsem sit vseh pogojev vstopa, ki mu jih nalagajo, časa, energije in stresa, ker nikdar ne ve, ali bo prejel vizum pravočasno. “Kolikokrat moram še dokazati, da sem zaupanja vreden popotnik, kar koli že to pomeni?” se sprašuje Haasbroek, ki živi vzhodno od Cape Towna in se ta mesec podaja na poslovno potovanje v Belgijo in Nizozemsko. “Imamo ta nepraktična, nesmiselna pravila in goro birokracije, ampak se kar vrtimo v tem neskončnem krogu.”

Postopki so vse bolj zapleteni, a tudi prošenj za vizum je v nekaterih evropskih državah vse več, pri čemer je ponekod povpraševanja za vizume več, kot je na voljo razgovorov. Zlasti po odpravi vseh protikoronskih ukrepov.

O tegobah, povezanih s schengenskim vizumom, obstajajo kilometrske strani na spletu, kjer si prosilci izmenjavajo nasvete in izkušnje. Številni priznavajo, da uporabljajo take "kreativne metode", kot je tista, da zaprosijo za vizum za manj zaželene destinacije znotraj schengena, iz katerih lahko nato potujejo na svoj končni cilj. Če jih razkrinkajo, jim vizum zavrnejo.

Zaostanki pri vlogah za schengenske vizume pa lahko koristijo nekaterim državam nečlanicam EU-ja, kot so Velika Britanija, Turčija in Mehika, ki poročajo o hitrejšem in močnejšem okrevanju turizma kot države, ki zahtevajo vizum, ugotavlja poročilo Vise, objavljeno maja.

Tim Fairhurst, direktor Evropske turistične zveze (ETA), je za New York Times povedal, da se zdi, da članice EU-ja predvidevajo, da se bodo "ljudje, ki si želijo obiskati Evropo, preprosto postavili v vrsto in bodo potrpežljivi". "A podatki kažejo, da se bodo številni preprosto raje odločili za drugo destinacijo. Ljudje si želijo potovati. In vsaka destinacija, ki se odloči za odpravo vizuma, kot je to denimo storila Tajska, si lahko nemudoma obeta boljši obisk," je še dodal.