Princesa Diana je s svojim milim videzom in dobrodelnostjo postala princesa oz. kraljica ljudskih src. Foto: EPA
Princesa Diana je s svojim milim videzom in dobrodelnostjo postala princesa oz. kraljica ljudskih src. Foto: EPA
Najboljši prijatelji
Njen dobri prijatelj je bil pevec Elton John, ki ji je na pogrebu posvetil slavno skladbo Candle In The Wind. Foto: EPA
Princesa Diana
Princesa Diana se je v svojih prizadevanjih za prepoved pehotnih min tudi izpostavila nevarnosti. Foto: EPA
Princesa Diana
Princesa je pogosto obiskovala otroke, ki so jih poškodvale mine. Na fotografiji se rokuje z bosanskim dečkom Amirjem na njenem obisku v Sarajevu. Foto: EPA
Princesa Diana
Smrt princese je šokirala javnost in sprožola val žalovanja po vsem svetu. Foto: EPA
Princesa Diana
Številni so ob njeni smrti pred Kensingtonovo palačo prinesli cvetje. Foto: EPA

hladnostjo, postala in ostala princesa ljudskih src.

Če ne bi bilo usodnega trčenja 31. avgusta 1997, bi Diana Frances Spencer oz. princesa Diana na danjašnji dan praznovala 48. rojstni dan. Diana je postala ljubljenka Britancev in tudi drugih ljudi po svetu že z naznanitvijo zaroke s princem Charlesom, prvim v vrsti za britanski prestol. Kljub ločitvi je ostala ljubljenka ljudi, njena nesrečna smrt v predoru pod Pont de l'Alma (v nesreči je umrl tudi njen ljubimec Dodi Al Fayed) pa je pretresla ljudi po svetu in sprožila množično žalovanje.

Diana Frances Spencer se je rodila 1. julija leta 1961 v Sandringhamu kot četrti otrok Frances in Johna Spencerja. Imela je dve starejši sestri Sarah in Jane, brat John pa je umrl še kot dojenček. Tri leta po njenem rojstvu so sestre dobile še enega brata Charlesa. Charles in Diana sta sprva po ločitvi staršev leta 1969 živela pri materi, nato pa je sodišče skrbništvo dodelilo očetu, ki se je leta 1976 znova poročil.

Preživljala se je z različnimi deli
Sprva je Diana obiskovala šolo Silfield in dekliško šolo West Heath. Leta 1977, ko je bila stara 16 let, pa je začela obiskovati Institut Alpin Videmanette in prav takrat je spoznala prihodnjega moža, ki se je takrat videval z njeno starejšo sestro Sarah. Preden je dopolnila 17 let, se je preselila v materino stanovanje v London, ki ga je nato dobila kot darilo za 18. rojstni dan, v njem pa je s tremi sostanovalkami živela do leta 1981.

Diana je želela postati balerina, vendar se zaradi svoje višine ni mogla pridružiti profesionalnim plesalkam, po prigovarjanju matere se je učila kuhanja, do poškodbe na smučanju pa je delala tudi kot inštruktorica plesa za otroke. Nekaj časa je delala tudi kot pomočnica varuške v vrtcu, denar pa je služila tudi s čiščenjem pri svoji sestri in nekaj prijateljih ter z delom hostese na različnih zabavah.

Zaroka, poroka in otroka
Po nekaj letih poznanstava pa se je zanjo začel leta 1980 resneje zanimati britanski prestolonaslednik princ Charles, na katerega je družina pri zgodnjih 30 letih že kar močno pritiskala glede poroke. Diana in Charles sta se bolje spoznala na nekaj zmenkih v Londonu, po predstavitvi njegovim staršem pa jo je Charles 6. februarja leta 1981 zaprosil za roko in svojo ljubezen "pokazal" z 30.000 funti vrednim zaročnim prstanom.

29. julija 1981 pa je v katerdarli sv. Pavla sledila pravljična poroka, kot so jo označili mediji, ki si jo je prek televizijskih ekranov ogledalo 750 milijonov gledalcev. Štiri mesece po poroki je Diana iskreno priznala novinarjem, da s Charlesom pričakujeta otroka. Princ William je bil rojen 21. junija 1982 v zasebni bolnišnici St. Mary. Drugi sin princ Harry pa je bil rojen dobri dve leti kasneje, 15. sepembra 1984. Čeprav njene odločitve glede otrok (odpustila je družinsko varuško in najela svojo, sama jima je izbirala obleke, svoje obveznosti pa je pogosto prilagajala otrokoma), njen odnos do preostale družine in komuniciranje z mediji pogosto niso bili po godu kraljevi družini, je Diana vedno veljala za skrbno in ljubečo mamo.

Ljudem pa se je v srca in spomin vpisala tudi zaradi svoje dobrodelnosti. Že v začetku 80. let je začela sodelovati v številnih dobrodelnih projektih, znana je bila po svoji pomoči v boju proti aidsu, zasvojenim z drogo, brezdomcem, mladim in ostarelim. Najbolj znan projekt, ki je po njeni smrti dobil tudi Nobelovo nagrado, pa je bila mednarodna kampanja za prepoved pehotnih min.

Družinska nesoglasja in ločitev
V 90. letih pa se je začelo manj prijetno obdobje, vsaj kar zadeva družinsko življenje. Nesoglasja v zakonu princa Charlesa in Diane so sprva presentila javnost, nato pa so novico mediji z veseljem pograbili. Zakonca sta prek prijateljev in medijev drug drugega obtoževala za razpad zveze, Charles pa je v tem času obnovil svojo zvezo z nekdanjo ljubico Camillo Parker-Bowles (Diana mu je očitala razmerje z njo že kmalu po poroki), s katero je še danes.

Leta 1995 je v televizijski oddaji Panorama priznala, da je imela med drugim razmerje s svojim inštruktorjem jahanja Jamesom Hewittom (to je bilo njeno najdaljše razmerje), za razpad zakona pa je pogosto obsojala kraljico Elizabeto II. V javnosti pa so na dan prišle tudi govorice, da je Tiggy Legge-Bourke, s katero naj bi imel princ Charles razmerje, izgubila njegovega otroka.

Zaradi škandalov je angleška kraljica sama pozvala sina in snaho, naj se ločita. Ločitev je bila uradno končana 28. avgusta 1996, Diana pa je dobila okoli 17 milijonov funtov izplačila ter naziv princesa Walesa.

Tragična smrt, ki še vedno razburja javnost
Po ločitvi je živela v Kensingtonski palači, mediji pa so ji pripisovali številne ljubimce. S pakistanskim kirurgom Hasnatom Khanom se je videvala skoraj dve leti, do junija 1997. Nato se je začela videvati z milijonarjem Dodijem Al Fayedom, s katerim je tudi umrla v tragiči nesreči v Franciji.

Znano je, da sta se takrat 36-letna Diana in njen šest let starejši ljubimec Dodi Al Fayed odpeljala izpred hotela Ritz v Parizu. Sedela sta zadaj, Dodijev telesni stražar Trevor Rees-Jones, ki je edini preživel nesrečo, pa je sedel poleg voznika Henrija Paula. Pet minut po odhodu iz hotela sta bila Dodi in Paul že mrtva, Diano pa so ob 2.03 pripeljali v bolnišnico, kjer je zaradi hudih poškodb pljuč in srca umrla.

Že naslednji dan je francoska policija začela uradno preiskavo, a z njenimi izsledki ni bil zadovoljen nihče. Najprej so za nesrečo (posredno) krivili paparace, ki so zasledovali limuzino. Leta 2003 so ustanovili Stevensovo komisijo, ki je za svoje delo porabila največ denarja v zgodovini britanske policije. Po treh letih preiskave je komisija decembra 2006 izdala poročilo. Uradne rekonstrukcije dogodka trdijo, da se je nesreče zgodila, ker je bil voznik pod vplivom opojnih substanc in ker je vozil prehitro.