Cigarete marsikomu prinašajo užitek ali lajšajo vsakdan. V vsakem primeru pa škodujejo zdravju. Foto: EPA
Cigarete marsikomu prinašajo užitek ali lajšajo vsakdan. V vsakem primeru pa škodujejo zdravju. Foto: EPA

Industrija pripravlja zelo inovativne kampanje. Pred kratkim je na dan prišlo poročilo o tem, kako nagovarjajo mladino v Južni Ameriki. Reklame za tobak postavijo tik zraven sladkarij. Povsem jasno je, da merijo naravnost na otroke.

Cigareta pač ni in ne more biti normalen izdelek, saj nima neke stopnje, do katere bi bila uporaba še vedno neškodljiva. V nasprotju z alkoholom ali sladkorjem. Alkohol in sladkor in podobne zadeve lahko učinkujejo nevtralno ali pozitivno, če se jih uživa zmerno. Cigarete pa so samo škodljive.

Robert Eckford
Eckford je sodeloval pri uvajanju enotne tobačne ovojnine v Veliki Britaniji. Trdi, da zadeva deluje, in se zavzema za uvedbo tudi v Sloveniji. Foto: MMC RTV SLO/Aljoša Masten

Ne dopustimo podjetjem, da prignetejo še eno generacijo zasvojenih ljudi, in to na izdelek, za katerega nihče ne more zagotoviti, da dolgoročno ni škodljiv.

Eckford o regulaciji elektronskih cigaret oz., kot temu pravijo uporabniki, vejpinga.
Cigarete
Nasprotniki novega zakona trdijo, da se bo z njim povečala količina pretihotapljenih tobačnih izdelkov. Na fotografiji ena izmed zaseženih nezakonitih pošiljk (2015). Foto: Matej Vučič

15–29 let 28,2 %

30–44 let 30,5 %

45–59 let 30,2 %

60–74 let 14,0 %

75 let in več 4,1 %
NIJZ
NIJZ-jeva infografika o kadilskih navadah 15-letnikov. Foto: NIJZ

Direktorji podjetij so stali pred ameriškim kongresom in jasno izjavljali, da ne verjamejo, da bi nikotin lahko povzročal odvisnost. Na dan pa so prišle cele gore dokazov iz lastnih gradiv podjetij, ki kažejo, da so direktorji jasno vedeli, da je nikotin zasvojljiv. Ko predsedniki uprav tako lažejo ameriškim kongresnikom, mislim, da sem dokaj varen.

NIJZ
NIJZ-jeva infografika o 15-letnikih. Foto: NIJZ

Toda tobačna industrija je tukaj orala ledino, pa naj bo pri slabih korporativnih praksah, pri laganju o učinkih njenih proizvodov, pri poskusih spodkopavanja nacionalnih zakonodaj in uredb na področju zdravstva ali pa pri lobiranju pri vladah - povsod resnično postavlja dobiček na prvo mesto, morebitno škodo na drugo.

Eckford
Robert Eckford
Robert Eckford se je v Sloveniji udeležil okrogle mize na temo zdravja, ki jo je priredila Slovenska tiskovna agencija. Foto: MMC RTV SLO/Aljoša Masten
false
Grafična zdravstvena opozorila so lahko zelo odbijajoča. Primer, ki kaže posledice kajenja na zobeh in dlesnih. Foto: EPA

V Sloveniji kadi vsak četrti odrasli in vsak deseti petnajstletnik. V odgovor, pa tudi zaradi uvajanja nove evropske direktive, slovenska država pripravlja nov zakon o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov. Z njim namerava omenjena deleža kadilskega dela prebivalstva zniževati, ukrepi pa so sprožili številne razprave o upravičenosti in učinkovitosti. Osnutek je bil do nedavnega v javni razpravi, zato ga pred potrditvijo na vladi (in kasneje v DZ-ju) najbrž čakajo še manjše spremembe.

A če na kratko povzamemo, kaj osnutek predloga prinaša, je na prvem mestu uvedba enotne, puste ovojnine, kar pomeni, da bi vse znamke cigaret uporabljale enako zunanjost škatlice z velikimi opozorili na škodljivost zdravju vred. Drugi ukrepi so še prepoved tobačnih izdelkov z aromami in dodatki; prepoved prodaje tobaka in drugih tobačnih izdelkov po medmrežju, prepoved kajenja v avtomobilih ob prisotnosti mladoletnih, popolna prepoved oglaševanja, uvedba tobačnega centa ter licenc (z licenčninami vred) za prodajo tobačnih izdelkov. Nacionalni institut za javno zdravje (NIJZ) se je o njej izrekel pozitivno.
Nasprotniki uvedbe menijo, da se bo povečal črni trg. To je nesmisel, pravi Robert Eckford, predstavnik največje mednarodne organizacije na področju tobaka na svetu, Kampanje za otroke brez tobaka (Tobacco Free Kids Campaign), ki se je te dni mudil v Sloveniji. Je pomočnik direktorja organizacije, pristojen za trgovsko in naložbeno pravo. V preteklosti je deloval na britanskem zunanjem ministrstvu kot pravni strokovnjak za področje enote tobačne ovojnine. MMC ga je ujel za krajši pogovor.


Gospod Eckford, ste kdaj kadili?
Res je. Kadil sem dve ali tri leta kot najstnik in v svojih zgodnjih dvajsetih letih.

Podobno kot ostali, torej. Večina kadilcev začne kot otroci in najstniki. Med svežimi začetniki redko najdemo sive lase.
Točno tako, in še dobro, da sem v dvajsetih doumel, da ne bom s kajenjem odnesel nič dobrega.

Kaj vas je potegnilo noter?
Dobro vprašanje - še zdaj ne vem točno. Mislim, da je bila to kombinacija okolice, kjer je bilo kajenja veliko, torej tedanje kulture, in pomanjkanja informacij. Tedaj je bilo tudi precej več oglaševanja tobaka, torej še pred prepovedjo. Kljub časovni oddaljenosti se spomnim kopice starih oglasov, še vedno mi odzvanjajo po glavi. Na primer, znano glasbo Hamleta, ali pa velike plakate podjetja Lamber & Butler s smejočimi se liki. V kajenje me ni potegnila ena sama zadeva, en sam dogodek, temveč prodorna kadilska kultura.

Tudi danes je mladina ključen del kadilcev, ne glede na vse prepovedi in omejitve, ki so vzniknile v vmesnem obdobju. Proti pojavu se borite v Kampanji za otroke brez tobaka. Kaj ste ugotovili, kdaj navadno prižgejo prvo cigareto?

Kot najstniki. 80 odstotkov jih začne kaditi v zgodnjih najstniških letih, preostanek v poznih najstniških ter v zgodnjih dvajsetih. Ko se enkrat prebiješ skozi to obdobje, si navadno že sprejel odločitev, da pač ne boš kadil, pa tudi poznaš nevarnosti zasvojenosti.

Tobačna industrija se problematike otrok zaveda. Kaj pa storijo glede tega - kaj ste izvedeli?
Industrija pripravlja zelo domiselne kampanje. Pred kratkim je na dan prišlo poročilo o tem, kako nagovarjajo mladino v Južni Ameriki. Reklame za tobak postavijo tik zraven sladkarij. Povsem jasno je, da merijo naravnost na otroke.

Tudi na spletnih družbenih omrežjih so zelo premeteni. Tobačna podjetja plačujejo mladež - včasih ne v obliki denarja, temveč alkohola in cigaret - za to, da na medmrežju promovirajo določeno znamko. Moja organizacija poskuša to početje ovirati, ker se je pretkano izmuznilo zakonodaji o sponzorstvu in promociji. Je to sponzorstvo? Ne zares. Pa je to oglaševanje? Spet, ne zares. Organizirajo zabave, kjer so cigarete vsepovsod in na voljo zastonj. Tjakaj jih ne položi podjetje samo, temveč sodelujoča mladina v skladu z dogovorom.

Pričakoval sem povsem nasproten odgovor: kaj industrija počne, da bi olajšala problematiko kajenja med otroki in mladino. Ker tudi v skrajnem primeru, če z zadeve olupiš popolnoma vse etične dileme, še vedno ostaja problem pri odnosih z javnostjo. Zasvojeni otroci in najstniki. Nisem si mislil, da bo industrija pravzaprav počela nasprotno in se agresivno osredinila ravno nanje, kot pravite.
To počnejo in to bodo počeli. Ker če ne bodo, bo industrija pač izumrla, tako kot umirajo kadilci. Ves čas potrebuješ nove. Nadalje, ta industrija ima že zdaj tako zdelan ugled, da se s tem najbrž sploh ne ubada več. Kar jo zanima, je njena podoba pri vladi, saj si želi vplivati na politike, in zato gradi na podobi odgovorne korporacije. Toda na področju javnega dojemanja je njihova igra že izgubljena, zato so tobačniki pripravljeni storiti vse, kar zakon še dovoljuje, oziroma potisniti meje sprejemljivega do skrajnosti in še čeznje. Tako je v Združenem kraljestvu. Zakon je močan, izvajanje učinkovito in tudi vlada je ... lahko rečem, da ni zares koruptivna. Če bo industrija kaj zagrešila, bo zakon opravil svoje.

Toda na svetu je veliko držav, kjer korporativno upravljanje ni tako zelo učinkovito, izvajanje zakonov še manj, vlade so morda nekoliko bolj skorumpirane, in tam industrija zakone, vključno z oglaševalskimi, grobo krši. To bodo počeli in se rinili naprej, vse dokler jih ne odkrijejo, nakar se bodo nekoliko povlekli nazaj. To je vojevanje z izčrpavanjem nasprotnika. Morda poznate primere obtožb, ki jih zdaj preiskujejo, povezane s podjetjem British American Tobacco in domnevnim podkupovanjem uradnikov počez po Afriki?

Naštevate, kako je v Veliki Britaniji zakon dober, izvajanje tudi. Toda po rokah otrok se valjajo cigarete. To ne gre povsem skupaj.
Otroci jih dobijo od prijateljev, morda jih najdejo v hiši, ker so starši kadilci; morda nekateri prodajalci ne preverjajo identitete tako, kot bi jo morali. Ko imate takšno epidemijo, da kadi kar petina prebivalstva, je v državi veliko cigaret. Milijarde in milijarde. Otroci jih bodo pač dobili, in to ni nujno povezano s kršitvami oglaševalskih zakonov.

S tem v mislih: ali nadzor nad tobakom dejansko učinkuje?
Da. V samem bistvu je nadzor nad tobakom učinkovit. Nimamo ravno ene srebrne krogle, enega čudežnega ukrepa, ki bo kajenje ustavil. Ključ je v navadah, v kulturi. Ko sem bil še mlad, je bila kultura takšna, zdaj je drugačna, spremenila se je, in tudi kajenja je manj. Danes potrebujemo celosten pristop, ki vključuje denormalizacijo. Sporočiti je treba, da cigarete niso normalen izdelek. Ne moreš jih prodajati, kot je običajno za druge dobrine, in tudi uporabljati jih ne moreš normalno. Vse to bo pripeljalo do položaja, ko bo vse manj ljudi želelo začeti kaditi in vse več jih bo hotelo končati. Sploh slednje, opustiti kajenje, je skrajno težko. Tudi zato morajo biti ukrepi zelo široko in sistematično zastavljeni, naperjeni na kopico različnih psiholoških elementov, da to petino kadečega prebivalstva zmanjšujemo in zmanjšujemo. Dokazi so jasni: kar se ukrepov tiče, je celota večja od vsote sestavnih delov.

Torej ni srebrne krogle, je pa toča svinca.
Dobra, to bom še kdaj uporabil [smeh].

Videti je torej, da je tobačna industrija na neki način edinstvena. Celo nekatere druge gospodarske panoge, ki so povezane s tveganim početjem, denimo hazardiranje, še vedno poskušajo omejevati ali popravljati njihove negativne učinke na družbo. Igralnice, denimo, razdeljujejo tiskovine, s katerimi obveščajo o tveganem vedenju; zasvojencem so na voljo svetovalci, in če kdo želi, mu kazino sam prepove in onemogoči vstop. Kaj pa stori tobačna industrija?
Morda so te igralnice k takšnemu početju zakonsko zavezane? Dvomim, da bi se tega lotile na lastno željo. Tobačna industrija svoja svarila na pakete tiska ne zato, ker bi sama želela, temveč ker je k temu prisiljena. Ni edinstvena, prej skrajna. Stvari, ki jih počne, vse te njene taktike, lahko opazimo tudi pri prehrambni industriji, pri kockanju itd. Toda tobačna industrija je tukaj orala ledino, pa naj bo pri slabih korporativnih praksah, pri laganju o učinkih njenih proizvodov, pri poskusih spodkopavanja nacionalnih zakonodaj in uredb na področju zdravstva ali pa pri lobiranju pri vladah - povsod resnično postavlja dobiček na prvo mesto, morebitno škodo na drugo. Torej, ni edinstvena, je pa skrajna.

To so kar ostre obtožbe, se ne bojite, da vas bodo tožili?
Ne izmišljujem si obtožb kar tako, zanje imam dokaze. Moje besede so drugi izrekli tisočkrat poprej. Če bodo koga tožili, bodo morali na sodno klop pripeljati ogromno ljudi, preden pridem jaz na vrsto [smeh]. Lagali so o škodljivih učinkih. Direktorji podjetij so stali pred ameriškim kongresom in jasno izjavljali, da ne verjamejo, da bi nikotin lahko povzročal odvisnost. Na dan pa so prišle cele gore dokazov iz lastnih gradiv podjetij, ki kažejo, da so direktorji jasno vedeli, da je nikotin zasvojljiv. Ko predsedniki uprav tako lažejo ameriškim kongresnikom, mislim, da sem dokaj varen.

Do zdaj sva se pogovarjala o odgovornosti industrije. Kaj pa ljudje sami? Niso podjetja tista, ki ljudem porivajo cigarete v usta. Sami si jih vtaknejo. In prepričan sem, da se večina dobro zaveda, kakšne so lahko posledice. Da si lahko škodujejo, da življenju najbrž odštevajo leta. Marsikdo to počne iz želje po užitku, po tem, da letom doda življenje; da ima nekaj užitka v sicer težkem vsakdanu. Zakaj bi ga za to kaznoval?
No, v tem, kar ste povedali, je veliko prvin, ki jih je treba nasloviti. Na prvem mestu je svobodna izbira. Nihče ni prepovedal kajenja. Ena sama država je s tem poskušala, Butan, in ni delovalo. Deloma zato, ker je majhna, in so ljudje svoje cigarete pač dobili iz soseščine. Tudi prohibicija alkohola v ZDA je bila polomija. Za povrh, če ti v državi kadi od 20 do 30 odstotkov ljudi, bi prepoved zelo zelo velikemu deležu prebivalstva prepovedala, da bi počel tisto, kar si želi. Poudariti moram, da protikadilskih zakonov nimamo zaradi ljudi, ki se odločijo kaditi, temveč zaradi ljudi okoli njih. Zaradi pasivnega kajenja. Zato, da če se nekdo odloči, da bo pri lastni volji škodoval sebi, ne bo tudi drugim.

Druga stvar je, kot rečeno, denormalizacija. Protikadilski zakoni posegajo v javne prostore, v odprte prostore, a ne zato, da bi posameznikom preprečevali kajenje, temveč zato, da te stvari ne ohranjajo status običajnega. Na isti način deluje nadzorna zakonodaja, pa preprečevanje promocije, sponzorstva in oglaševanja kajenja. Cigareta pač ni in ne more biti normalen izdelek, saj nima neke stopnje, do katere bi bila uporaba še vedno neškodljiva. V nasprotju z alkoholom ali sladkorjem.

Niti cigareta na dan?
Niti ena. Nobene koristi ni od nje. Alkohol in sladkor in podobne zadeve lahko učinkujejo nevtralno ali pozitivno, če se jih uživa zmerno. Cigarete pa so samo škodljive. Zakaj ljudje samo uživajo v njih? V prvi cigareti ne uživaš, ker kajenje samo po sebi, v osnovi, ni užitkonosna dejavnost. Užitek prinaša več ali manj blaženje učinkov odvisnosti. Ko nimaš dovolj, se začneš počutiti tesnobno in živčno. Pride dim, vdih, in vse je super. Poudarjam, da - vsaj za zdaj - nihče noče tega vzeti. Toda škodo ostalim pa je treba preprečevati.

Ko že govorimo o kajenju in najstnikih: marsikateri slovenski gimnazijec se pri pouku seznani z zgodbo zloglasnih cigaret Death (Smrt). O človeku, ki je dejal: Vem, da bom zaradi kajenja verjetno umrl, toda to je moja odločitev, in v tem uživam. Začel je proizvajati lastno linijo in na pakete tiskal krste in lobanje.
To je le del dinamičnega procesa in vprašanja, ki ste mi ga zastavili na začetku intervjuja: zakaj začnemo? Problem je kompleksen, do odločitve ne privede zgolj en dejavnik. Eden izmed njih pa je zagotovo uporništvo in prepričan sem, da so ljudje v cigaretah Death videli prav to. Simbol trme in upora. Že od Jamesa Deana naprej se v Hollywoodu in medijih cigarete povezane z upornim imidžem slabih fantov, in uporništvo je neločljivo povezano z najstništvom. A kljub temu, to so še vedno posamezniki, ljudje, ki sprejemajo informacije in odločitve, te pa, na koncu koncev, s cigaretami polnijo blagajne teh groznih korporacij. Uporniki bodo morali to uzavestiti, tudi v lastno dobro.

Poleg tega so ti posamezniki odgovorni za lastne odločitve, ko pa sprejemamo odločitve na splošni ravni, moramo gledati na družbo kot celoto. In dejstvo je, da v državah z uveljavljeno celovito tobačno politiko delež kadilcev pada, z najstniškim kajenjem vred.

Tudi brez cigarete si lahko upornik.
Še vendo lahko postajaš po uličnih vogalih [smeh].

Ironično je, da je lastnik znamke Death počel ravno to, za kar se vi zavzemate s konceptom enovitega, pustega ovitka. S škatlico cigaret je pošiljal sporočilo, da kajenje ubija. In spet ironično je s tem zmanjševal razširjenost kajenja, saj je moral po nekaj letih podjetje zapreti.
Ta človek je kanil napihniti lastno znamko, zajahati na valu uporništva s pravimi psihološkimi triki. Njegove škatlice niso odvračajoče, tako kot Applov emblem so enostavne in privlačne. Mi pa želimo s konceptom pustega ovitka oz. enotne ovojnine (ang. plain package) storiti nasprotno, ga narediti neprivlačnega, odbijajočega. Je v blatno rjavi barvi, kar ljudje najbolj povezujejo s škodljivimi učinki tega rekvizita. Nanj poveznemo zelo eksplicitna vizualna opozorila. Vse države, ki so rešitev uvedle, so jih naredile zelo velike. Še posebej v Avstraliji so te sličice dokaj nagnusne. Nihče si ne želi strmeti v oči ali pljuča bolnika z rakom na pragu smrti.

Ukrep je učinkovit na vedenjski ravni, kar so pokazale raziskave, ki so jih v Avstraliji izvedli pred uvedbo in po njej, pri čemer so spremljali, koliko ljudje na ogled postavlja škatlice po restavracijah in krčmah. Upad je bil očiten.

Torej osnovni namen ni v tem, da pri kadilcu škatlica sproži gnus, saj bo tako ali tako prižigal naprej, temveč da je ne razkazuje naokoli.
Škatlica deluje na več ravneh. Grdo zdravstveno opozorilo vleče pozornost in pogled stran od svetlikajočih se napisov in znamke. Tudi to so sprožilci, in kot vemo, zasvojenost deluje prav prek sprožilcev. Eden izmed njih je ta lični, svetlikajoči se predmet, ki si ga prijetno motaš po dlaneh in ki ti sporoča, da poseduješ privlačen in dober izdelek. Tako si utrjuješ vzorce vedenja. Ko pa enkrat v dlani dobiš pusto, neprivlačno, celo gnusno zadevo, sprožilec ošibi. Ukrep ni čudežna srebrna krogla, ampak deluje.

Ljudje so po uvedbi škadlice dajali v posebne ovitke, ki so grde podobe skrili. Na kakšni podlagi ste tako prepričani, da pusti ovitek res deluje?
Ker res deluje. Spomnim se te zadeve z dodatnimi zunanjimi škatlicami, veliko se je valjala po medijih kot argument, da bo ukrep propadel. V mnogih državah je tobačne znamke prepovedano nameščati na druge izdelke kot denimo kratke majice ali ovitke. Tako nekdo ne more enostavno natisniti dodatnega rdečega ovitka z napisom Marlboro. Lahko pa ima enostaven rdeči ovitek, v katerega bi vtikal svoje ogabne škatlice. To je precej enostavno in ljudje bi, če bi le hoteli, to nemudoma storili. Ampak veste, kaj? Načeloma ne. Tudi to je znak sprejemanja dejstva, da rokujejo z grdo zadevo, ki jim škoduje. Tako pač tečejo zadeve, ko kar 70 odstotkov kadilcev želi nehati.

Avstralija je pokazala, da pusti ovitek deluje. Izkazala je največji upad razširjenosti kajenja, in to ravno v času, ko je ukrep uvedla.

Kaj pa elektronske cigarete oziroma vejping, kot početje imenujejo v Združenju vejperjev Slovenije? Uporabniki pri nas so ostro proti temu, da bi jih dali v isti predal s kadilci, in sicer z utemeljitvijo, da je to početje neprimerljivo manj škodljivo. Se s tem strinjate?
O tem se zadnje čase veliko razpravlja. V sedanjem položaju se nihče ne zavzema za prepoved elektronskih cigaret. Tega vprašanja ni na mizi. Prava zagata je, do kakšne mere vejping regulirati. Po mojem mnenju je smiselno, da vlade k temu pristopajo previdno, saj dozdajšnji dokazi kažejo, da bi zadeva lahko bila škodljiva.
Morda želite ravnati tako kot v primeru tobaka, ki dolgo sploh ni bil podvržen regulaciji? Kjer je prva smiselna regulacija začela nastajati šele desetletja za tem, ko se je škoda začela razkrivati? Zato bi bilo pametno, da so vlade previdne in rečejo, da gre za zasvojljivo in škodljivo zadevo, zato jo je treba urejevati tako, kot se s škodljivimi in zasvojljivimi substancami ravna. Ne dopustimo podjetjem, da prignetejo še eno generacijo zasvojenih ljudi, in to na izdelek, za katerega nihče ne more zagotoviti, da dolgoročno ni škodljiv.

Eden odmevnejših primerov smrti zaradi posledic kajenja v zadnjem času je znani Spock iz Zvezdnih stez oziroma igralec Leonard Nimoy. Kaditi je nehal že dolgo pred smrtjo, 30 let prej, toda kljub temu ga je početje dohitelo v obliki kronične pljučne bolezni. Zadnja leta je preživel z masko za dovajanje kisika in omejeno gibljivostjo, zato pa je bil toliko bolj aktiven na Twitterju. Tam je le malo pred smrtjo sporočil: prenehajte kaditi zdaj, takoj, saj je lahko že prepozno. "Učite se z mojega primera." Če bi to sporočilo slišali pri svojih 18 letih, bi prižgali prvo?
Kako bi to prispevalo k barviti mešanici dejavnikov tedanjega časa? Ne vem, težko ugibam, kaj bi spet storil kot 18-letnik. Morda bi Spockova gesta učinkovala. Bolje je, če jo postavimo sem, v tukaj in zdaj, ter upamo, da jo bo le slišal kakšen najstnik.
Oddaja Odkrito o novem protitobačnem zakonu:


















Industrija pripravlja zelo inovativne kampanje. Pred kratkim je na dan prišlo poročilo o tem, kako nagovarjajo mladino v Južni Ameriki. Reklame za tobak postavijo tik zraven sladkarij. Povsem jasno je, da merijo naravnost na otroke.

Cigareta pač ni in ne more biti normalen izdelek, saj nima neke stopnje, do katere bi bila uporaba še vedno neškodljiva. V nasprotju z alkoholom ali sladkorjem. Alkohol in sladkor in podobne zadeve lahko učinkujejo nevtralno ali pozitivno, če se jih uživa zmerno. Cigarete pa so samo škodljive.

Ne dopustimo podjetjem, da prignetejo še eno generacijo zasvojenih ljudi, in to na izdelek, za katerega nihče ne more zagotoviti, da dolgoročno ni škodljiv.

Eckford o regulaciji elektronskih cigaret oz., kot temu pravijo uporabniki, vejpinga.

15–29 let 28,2 %

30–44 let 30,5 %

45–59 let 30,2 %

60–74 let 14,0 %

75 let in več 4,1 %

Direktorji podjetij so stali pred ameriškim kongresom in jasno izjavljali, da ne verjamejo, da bi nikotin lahko povzročal odvisnost. Na dan pa so prišle cele gore dokazov iz lastnih gradiv podjetij, ki kažejo, da so direktorji jasno vedeli, da je nikotin zasvojljiv. Ko predsedniki uprav tako lažejo ameriškim kongresnikom, mislim, da sem dokaj varen.

Toda tobačna industrija je tukaj orala ledino, pa naj bo pri slabih korporativnih praksah, pri laganju o učinkih njenih proizvodov, pri poskusih spodkopavanja nacionalnih zakonodaj in uredb na področju zdravstva ali pa pri lobiranju pri vladah - povsod resnično postavlja dobiček na prvo mesto, morebitno škodo na drugo.

Eckford