Zgodovina oziroma pozornost ljudi se bore malo zanima za druga mesta. Prvo mesto šteje. Večina ve, kdo je bil prvi človek na Luni. Malokdo pomni, kdo je bil njegov naslednik na odpravi Apollo 12*. In zdaj, ko se človeštvo vrača na Luno, se spet začenja prerivanje za različne oblike "prvih dosežkov". Kdo bo prvi človek na Mesecu v tem tisočletju? Kdo bo prva ženska, prva temnopolta oseba, kdo bo prvi Neameričan na Luni? Večina teh vprašanj za zdaj ostaja neodgovorjenih. V Nasi sicer zagotovo že oblikujejo predloge, saj vežbanje za konkretno misijo, sploh takšne zahtevnosti, trajala več let, Artemis III pa je samo tri leta stran. Javnost s tem seveda ni seznanjena. A vsaj na zadnje vprašanje – kdo bo prvi Neameričan – smo dobili javni odgovor. To bo skoraj zagotovo Japonec. Zakaj pa skoraj zagotovo? Ker je bilo pri svežem naznanilu ZDA in Japonske nekaj zmede. Zmede, ki morda kaže tudi na to, da želi Nasa sprožiti neke vrste tekmovanje med podrejenimi partnerji programa Artemis, Evropi pa je vrgla rokavičko, češ, naj pohiti.

^{*Odgovor: Charles Conrad.}

Predsednik ZDA Joe Biden in japonski premier Fumio Kišida sta v petek na novinarski konferenci poslala nedvoumno sporočilo. "Naše vezi sežejo vse do Meseca. Dva japonska astronavta se bosta pridružila bodočim ameriškim odpravam. Eden izmed njiju bo postal prvi Neameričan, ki bo pristal na Luni," je izjavil Biden. "Pozdravljam, da bo v okviru programa Artemis na Luni pristal japonski astronavt in postal prvi astronavt na Mesecu, ki ni iz ZDA," pa je dejal Kišida.

A poznejša sporočila za javnost so bila dvoumnejša. Tako Nasa kot Bela hiša sta ubrali drugačno vižo: "Voditelja sta oznanila skupni cilj, da bo Japonec kot prvi Neameričan pristal na Luni v okviru ene izmed bodočih misij Artemis, pod predpostavko, da bodo določena pomembna merila izpolnjena." Torej, skupni cilj – in ne dejstvo; ki lahko brez izpolnjenih pomembnih meril (v originalu ang. important benchmarks) pade v vodo, Japonca pa nadomesti Evropejec, Kanadčan, Savdijec ... Japonska vesoljska agencija gre še korak nazaj. V svojem sporočilu za javnost je zapisala, da bosta "dva japonska astronavta pristala in opravljala dejavnosti na lunarnem površju" – in nič več. Vse skupaj daje vtis, da med novinarsko konferenco državnih poglavarjev še ni bilo vse zacementirano ali pa da se ZDA res nekoliko poigravajo s svojimi partnerji, iščoč največji izplen.

Video: Posnetek konference

Vse skupaj je sicer konkretizirano v sporazumu, ki sta ga podpisala ravnatelj Nase Bill Nelson in japonski minister za izobraževanje, kulturo, šport, znanost in tehnologijo Masahito Morijama. Sporazum določa bistveno izmenjavo: Jaxa bo dobila dve vozovnici do tal Lune, v zameno pa bo izdelala in upravljala večje lunarno vozilo, primerljivo z manjšim avtobusom, ki je bilo predstavljeno že pred leti (več o njem spodaj). Implementacijski sporazum je na voljo tukaj.

Več zadev ostaja nedoločenih. Ni znano, na kateri odpravi Artemis bodo leteli Japonci. Niti ni znano, kdo. Japonska ima pet aktivnih astronavtov. To so: Satoši Furukawa, Akihiko Hošide, Norišige Kanaj, Takuja Oniši in Kimija Jui, ter dva kandidata, Makoto Suwa, Aju Joneda.

Kaj pa Kitajska

Vse skupaj lahko pade v vodo, če jih bodo prehiteli Kitajci. Kitajska je namreč oznanila, da bo najpozneje do leta 2030 poslala tajkonavta na tla Meseca. Roki, ki jih javno postavi ta azijska velesila, so navadno zanesljivejši od ameriških ali evropskih. Zahod posledično nima veliko časa.

V praksi sta na voljo dve misiji. Prva je Artemis III, na kateri pa bodo – po dozdajšnjih podatkih – samo Nasini astronavti. Nič čudnega, gre za zgodovinski dogodek, v katerega so Američani vložili desetletja in milijarde.

Artemis III se, nepresenetljivo, nenehno zamika. Ni veliko vode preteklo, odkar smo izstrelitev napovedovali za leto 2024, torej bi morala biti tik pred nosom. A nedavno so jo prestavili na leto 2026, strokovni portali pa kot bolj realno opcijo navajajo leti 2027 ali 2028. Zakaj? Skafandri niso pripravljeni, razvoj je zelo težaven, brez njih ne gre. Niti ni pripravljen pristajalnik, SpaceX-ov Starship, in vprašljivo je, ali bo do leta 2027 dovolj zanesljiv za tako zahteven podvig.

V tem desetletju ostaja samo še odprava Artemis IV, ki bo predvidoma leta 2028 ali leto pozneje. Odvisna je tudi tega, ali bo Nasi uspelo izgotoviti novo premično izstrelitveno platformo za raketo SLS – razvoj je v precejšnjih težavah – ter proizvesti nadgrajeno verzijo rakete SLS. SLS je že kar zloglasna po svoji brezbrižnosti do časovnic. Potem pa že nastopi leto 2029, ko bodo Kitajci verjetno dosegli Luno, Japonska, Evropa in še kdo drugi pa se lahko za titulo "prvega Neameričana na Mesecu" kolektivno obrišejo pod nosom.

Evropa ima zagotovljene tri vozovnice in želi, da bi vsaj ena vodila do tal, a pogajanja še potekajo. K programu Artemis prispeva: Evropski podporni modul, ki je del vesoljske ladje Orion, in dva modula bodoče vesoljske postaje Lunarni portal (opremo enega izmed njiju bo sicer zagotovila Jaxa). Pripravlja tudi tovorno vesoljsko plovilo Argonaut, ki naj bi začenši z naslednjim desetletjem dostavljalo po dve toni tovora na Luno.

Lunarno vozilo, kakršnega še ni bilo

Kot rečeno: Jaxa bo v zameno za vozovnici izgotovila ogromno lunarno vozilo na električni pogon, in sicer v sodelovanju s Toyoto. Naznanila ga je že leta 2019, upajoč prav na sodelovanje v programu Artemis, zdaj pa je predstavila nekoliko osvežen načrt.

Vozilo z vzdevkom Lunar Cruiser bo dolgo šest metrov, široko 5,2 metra in 3,8 metra visoko. V nasprotju z lunarnimi vozili iz programa Apollo bo imelo kabino z ozračjem, kjer bodo astronavti lahko slekli skafandre in relativno udobno bivali do 30 dni. Prevažalo bo dva astronavta, štiri v primeru sile. Kabina bo ponujala sedem kvadratnih metrov (šest manj od prvotnih načrtov iz leta 2019!). Med lunarno nočjo (ki traja 14 zemeljskih dni) ga bodo poganjale vodikove gorivne celice, podnevi pa se bo napajal s paneloma sončnih celic. Z enim polnjenjem bo lahko premeril do tisoč kilometrov.

Izbira goriva ni naključje. Gorivne celice združujejo vodik (H) in kisik (O), pri čemer se sprošča energija. Stranski proizvod je voda (H₂O), ki je na Luni lahko nadvse koristna. Tudi za astronavte, ki morajo piti; lahko pa se s pomočjo električne energije iz sončnih celic razbije nazaj v vodik in kisik. Prve zaloge bi torej morali pripeljati z Zemlje, nato pa bi recikliranje poskrbelo za določeno mero samooskrbe.

Vozilo bo imelo tri pare koles. Zanje bo poskrbelo podjetje Bridgestone, ki pa ne bo naredilo gumenih pnevmatik, temveč kolesa izključno iz kovine. Guma je zaradi temperaturnih razlik neuporabna, pravijo v podjetju, in dodajajo, da so se pri strukturi zgledovali po kameljih podplatih, da se bo vozilo lažje spopadlo z vzponi po sipkem lunarnem prahu. Vsako kolo se bo lahko samostojno obračalo.

Vozilo bo nadalje opremljeno z veliko komunikacijsko anteno, pa okrepljeno zunanjo strukturo, ki bo odporna tako proti meteoritom kot škodljivemu vesoljskemu sevanju. Prilagojeno bo na velike temperaturne razlike, ki na Luni segajo med minus 170 stopinj ter plus 120 stopinj Celzija, medtem ko bo v notranjosti vzdrževalo življenju prijazno temperaturo.

Po navedbah Toyote bo "terenec" zmožen samostojne vožnje, kar ni samoumevno. Treba bo premagovati nepredvidljiv in razgiban teren s starodavnimi kraterji, pečinami, skalami, razgibanimi, prašnimi planjavami in hribi. Ko ga Nasa ne bo potrebovala za prevoz posadke, bo lahko sam raziskoval okolico. Navigiral bo s pomočjo prepoznave okolice, zvezd in pospeškomerov – brez GPS-a, Galilea in podobnih sistemov, na katere se zanašamo Zemljani. Vozniku bo pomagal pri iskanju najboljše poti.

Jaxa se veliko ukvarja z notranjim oblikovanjem, ki naj bo čim bolj udobno. Agencija namreč poudarja, da bodo dolgi dnevi vožnje precej stresni za astronavte, kar zvišuje možnost napak. "Na raziskovalni odpravi bosta dva astronavta preživela po mesec dni v roverju. Po šest dni, šest do osem ur na dan, bosta vozila po opustošenem, enoličnem, črno-belem površju. Takšne razmere lahko povzročijo močan psihični pritisk na posadko in negativno vplivajo tako na učinkovitost kot motivacijo. Zaradi zahtevnega iskanja poti je visoka tudi možnost napak," so zapisali.

Težava bo fini Mesečev prah. Ta je lahko škodljiv za tehniko, zavleče se marsikam in lahko škodi zunanjim, izpostavljenim gibljivim delom. Delci so škodljivi tudi ljudem. Zaradi pomanjkanja erozije (vetra, geoloških procesov ...) so ostri, in če jih človek vdihava, lahko uničuje pljučne celice, potencialno pa še marsikaj naprej po telesu. Dizajn roverja bo moral biti tak, da prahu astronavti ne bodo mogli nehote prinašati v notranjost.

Zaradi težnosti, ki je na površju Lune šestkrat manjša, se bo vozilo vedlo drugače. Težje bo zavirati, lažje se bo prevrnilo. Jaxa bo izdelala prototip in ga poskušala testirati na Zemlji.

V zraku visi pomembno, a neodgovorjeno vprašanje. Kaj, če se vozilo pokvari daleč stran od baze? Treba bo najti alternativni prevoz domov, sicer lahko posadka umre. Morda bo Jaxa zagotovila rezervnega terenca, ki bo čakal v bazi, ali pa bodo nalogo opravljali manjši električni roverji brez kabine (Lunar Terrain Vehicle), za katere je pravkar odprt Nasin razpis (poglavje 1). Slednje bodo sicer astronavti uporabljali le za krajše ekskurzije.

Video: Predstavitvenik

Video: Stari predstavitvenik

Video: Nasini roverji iz programa Apollo