Ljudje obstajamo relativno malo časa, približno 0,005 odstotka zgodovine življenja na Zemlji. Večino tega obdobja nismo bili v človečnosti sami, temveč so vzporedno živele sestrske vrste ter podvrste. Zdaj jih ni več med živimi, kljub temu pa ostajajo z nami, v naših genih. Iz tega sledi logičen sklep, da so se morali naši raznoliki predniki ubadati z medvrstnim parjenjem, in to množično.

Posrednih dokazov za to je precej, zdaj pa so znanstveniki za sklep dobili še en, neposreden dokaz. Ostanke mešanca med neandertalcem in denisovanom, piše v sporočilu za javnost nemškega instituta Max Planck. Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji Nature. To je prvič v zgodovini, da so našli neposrednega potomca dveh različnih človeških vrst, povrhu nam najbližjih (izumrlih) sorodnikov sploh.
Zlata jama
Zgodba se je začela leta 2008, ko so ruski arheologi izvedli izkopavanja v jami Denisova sredi Sibirije. Naleteli so na tisoče ostankov ljudi in živali v različnih plasteh, kar je nakazovalo prisotnost skozi desettisočletja. Nekaj kosti se je skozi genetsko analizo izkazalo za posebej zanimive, saj niso pripadale nobeni do takrat znani človeški (pod)vrsti, zato so razglasili, da so pripadale – denisovanom. Pozneje se je izkazalo, da je bila jama resnično obljuden kraj, saj so v njej po različnih časovnih obdobjih in mestoma vzporedno bivali omenjeni denisovani, neandertalci, ena neznana vrsta (domnevno pokončni človek), pa še sodobni ljudje; in da je bila najbrž prizorišče incesta ter parjenja vsepovprek vrstnih meja.

Primer: Denisova 11
Napredek analize DNK je odgrnil še eno tančico. Mednarodna raziskovalna skupina pod vodstvom paleogenetičarke Viviane Slon in kolega Svanteja Pääboja je sekvencirala genom iz ostanka Denisova 11. To je 2-centimetrski košček kosti, ki je bil relativno dobro ohranjen s proteinskimi strukturami in dednino vred. Za ohranitev je najbrž poskrbel sibirski hlad.
Proteinska analiza je pred dvema letoma potrdila, da gre za ostanek človečnjaka. Debelina kosti je priskrbela oceno starosti: vsaj 13 let. Nesrečni osebek torej ni živel dolgo ali pa je bil v razvoju nekoliko podhranjen. Obstajal je od 50.000 do največ 90.000 let nazaj, pa je povedala ogljična metoda datiranja.

Kaj je povedala dednina
Genska analiza je trajala dlje, izvedli so jo na oddelku inštituta Maxa Plancka za evolucijsko antropologijo v Leipzigu v Nemčiji. Od kosti so oddrobili manjše vzorce, jih spremenili v prah in iz njih razbrali ostanke DNK, piše v sveži objavi v znanstveni publikaciji Nature. Spolni kromosomi so povedali, da je bil osebek ženska.
Genom kot celota se je z denisovanskim in neandertalskim skladal približno enako. Delež genov, ki je na njenih kromosomskih parih vseboval različne zapise (t. i. heterozigotni aleli), je bil na vseh kromosomih približno polovičen. To pomeni, da so materini in očetovi kromosomi prišli neposredno iz različnih skupin. Dekle, ki so jo poimenovali Denny, torej ni bila del populacije denisotalskih hibridov, temveč neposreden potomec različnih staršev.
Zadnji košček sestavljanke je dal mitohondrijski DNK, ki se deduje po materini strani in je bil povsem neandertalski. Tako ni kančka dvoma več, da gre za prvo generacijo hibrida med neandertalko in denisovanom, sporočajo raziskovalci. Ena izmed hipotez je bila tudi že dalj časa obstajajoča hibridna populacija.

To ni bilo prvo križanje v družini
Za smetano na češnji je poskrbel podrobnejši vpogled na očetov del genskega materiala. Iz njega se je dalo razbrati, da je imel tudi oče že nekaj neandertalskih genov v sebi, kar pomeni, da so že njegovi predniki, najbrž več dedkov nazaj, izbirali podobne "neveste". Pri tem sicer ni jasno, ali je bila spolnost obojestransko želena ali pa je bila morebiti storjena sila. Je pa droben namig v smeri, da so bili tudi medvrstni potomci plodni.

Genom je še namignil, da so se neandertalci najbrž večkrat selili med Zahodno Evropo in Sibirijo, dekletov je bil podobnejši ostankom neandertalca, najdenim na Hrvaškem, kot tistim iz Azije.

Ob tem se zastavlja vprašanje, zakaj se niso denisovani in neandertalci skozi čas zlili v eno? Oboji – vključno z našo podvrsto – naj bi se iz skupnega prednika razcepili pred najmanj 390.000 leti, par protagonistov pa izgine pred približno 40.000 leti. V vmesnem času bi iz njiju lahko nastala nova (pod)vrsta človeka, a o njej ne duha ne sluha. Morda drži teza, da niso izumrli, temveč se asimilirali in zlili z nami, homo sapiens sapiensi – sodeč po februarski raziskavi Univerze v Washingtonu se je to zgodilo v vsaj dveh večjih valovih. Človeška zgodovina tako ni enostavno, linearno sosledje (pod)vrst, temveč zapacana mešanica.

Incest in še ena, neidentificirana vrsta
V isti jami naj bi sicer bil pogost tudi incest. Leta 2013 so gensko analizirali prst na nogi, nekdanjo last neke druge neandertalske stanovalke. Ugotovili so, da so se njeni starši še preveč dobro poznali, da je bila takšna praksa dokaj redna tudi navzgor po družinskem deblu. Prebivalci so bili v takšne incestne zgodbe najbrž prisiljeni, saj je bila njihova populacija zelo maloštevilna, po svetu redko posejana, najti partnerja za "zmenek" pa precej zahtevna naloga.

V taisti jami so na podlagi tretje najdbe, prsta denisovanca, našli posredne dokaze za še eno medvrstno poseganje po spolnosti. V njem so identificirali dele genoma, ki jih niso mogli uvrstiti v znane kategorije, zato so postavili hipotezo, da so morda sled pokončnega človeka, homo erectusa, spet drugi so mnenja, da gre za homo antecessora, katerega fosile so našli v bližini mesta Burgos v Španiji.

Al' se prav piše ...
Obenem še vedno ni soglasja, kam neandertalca in denisovana uvrstiti na drevesu življenja. Se prav piše homo neanderthalensis, kar je vrsta, ali homo sapiens neanderthalensis, podvrsta? Isto velja za denisovane, kjer nomenklatura tudi ni zacementirana. Sveža raziskava govori v korist podvrste, saj so se lahko medsebojno parili. Sicer ni znano, ali so bili potomci plodni, je pa v raziskavi namig v tej smeri.