Vaša ocena: 
Ocena 4,7 od 12 glasov
Ocenite to novico!
Vesoljski teleskop Hubble je znova posnel ostanek eksplozije supernove, ki so jo na Zemlji prvič opazili leta 1987. Novi posnetek je prvi po nadgradnji in popravilu sistema teleskopa.
Slavna supernova je eden izmed najbolj opazovanih in proučevanih pojavov na južnem nebu, saj je bila na južni polobli vidna tudi s prostim očesom. Novi posnetek eksplozije bo znanstvenikom omogočil nadaljnje spremljanje 'potovanja' materiala, ki ga je po eksploziji raztreslo po vesolju, piše znanstvena revija Science.
Ko zvezda 'umre'
Supernova, ki so jo poimenovali SN 1987A, se nahaja v bližini Velikega Megallanovega oblaka v galaksiji nasproti Rimske ceste. Ker je od Zemlje oddaljena 'samo' 168 tisoč svetlobnih let, je znanstvenikom omogočila podroben vpogled v to, kaj se zgodi, ko velika zvezda konča svoje 'življenje'.
Eksplozija (ko je bila na Zemlji starejša kamena doba, svetloba pa je do Zemlje pripotovala leta 1987) je povzročila silovit oblak plinov in prahu, med ostanki pa naj bi bili tudi številni težki elementi, med katerimi so žveplo, silicij in železo, domnevajo znanstveniki. Ti ostanki se združujejo s snovmi, ki jih je zvezda 'izločila', preden se je sesedla, jih segrevajo, kar povzroča žarjenje. "Z novimi opazovanji bomo lahko natančno merili hitrost in kompozicijo izbruhanega materiala ter izvedeli več o prenosu energije in odlaganju težkih elementov v galaksijo," je po ogledu novih posnetkov prepričan Kevin France z Univerze v Koloradu.
Znanstveniki sicer domnevajo, da je notranji krog, ki obdaja mesto ekplozije in je videti kot biserna ogrlica, nastal okoli 20 tisoč let pred glavno eksplozijo. 'Biseri' se bodo najverjetneje še povečevali, se na koncu združili in tvorili neprekinjen krog, domnevajo znanstveniki.
SN 1987A je Zemlji najbližja supernova, po tisti, ki so jo opazili leta 1604, ki je eksplodirala v Rimski cesti. SN 1987A je bila sicer dovolj močna, da se jo je opazilo s prostim očesom.
so ljudje ki verjamejo da zvezde niso starejše od 6000 let
govori, da čas , prostor in svoj položaj v svetu še zmeraj ne razumemo dobro. Če želimo res relativno
gledati (kar v bistvu počne že relativnostna teorija ) in se približati resnici, moramo prisluhniti
tudi sebi, svojim občutkom. Ko gledaš zvezde imaš občutek, da gledaš večnost. In zares,
kaj je 168.000 let v življenju zvezde ? Malo.
Čas je sestavni del vesolja in človeški um je preozek, da bi lahko vse zaobjel.
A v konkretnem primeru je nekdo imel srečo, da je v točno določenem trenutku videl
najbolj spektakularen delček življenja (ki mu skoraj ni videti konca) zvezde.