Zmagovalna ekipa Gimnazije Želimlje po prejemu prve nagrade. Foto: Jan Adamič
Zmagovalna ekipa Gimnazije Želimlje po prejemu prve nagrade. Foto: Jan Adamič
Vodomat, Gimnazija Želimlje
Pred začetkom turnirja je bil sef pred radovednimi očmi varno skrit pod odejo. Foto: Jan Adamič
Vodomat, Gimnazija Želimlje
Varuhi sefa budno spremljajo poskuse vdiralcev. Foto: Jan Adamič
Vodomat, Gimnazija Želimlje
Še en neuspešen poskus vloma. Foto: Jan Adamič
Vodomat, Gimnazija Želimlje
Počitek na trati pred inštitutom. Foto: Jan Adamič
Vodomat, Gimnazija Želimlje
Tudi takole ne bo šlo? Foto: Jan Adamič
Vodomat, Gimnazija Želimlje
Navodila, ki so jih prejeli vdiralci, natančno opisujejo, kaj je treba narediti. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Vodomat, Gimnazija Želimlje
Profesorju so takole okrasili vrata učilnice. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Vodomat, Gimnazija Želimlje
Še eden od neuspešnih poskusov. Foto: Jan Adamič
Vodomat, Gimnazija Želimlje
Na tekmovanju so se vdiralci veselo gnetli okoli sefov in poskušali srečo. Foto: Jan Adamič
Vodomat, Gimnazija Želimlje
Vodomat doma na varnem, nagrade pa tudi. Foto: Jan Adamič

Na mednarodnem turnirju v odpiranju fizikalnih sefov na Weizmannovem inštitutu znanosti v Rehovotu v Izraelu je sodelovalo 72 ekip, najmočneje je bila s številnimi ekipami zastopana domača država, sodelovale pa so tudi ekipe iz Avstrije, Kanade, Romunije, Slovenije, Španije, Švice, Velike Britanije in ZDA.
Ekipa mojstrov fizike z gimnazije Želimlje, ki jo sestavljajo Jan Adamič, Šimen Hosta, Izidor Simončič, Janez Goršin in Miha Nagode, je pod vodstvom profesorja fizike Petra Šlajpaha najprej pometla s konkurenco na državnem prvenstvu in si tako priborila pot na mednarodni turnir v Izrael.

Državno prvenstvo v odpiranju fizikalnih sefov vsako leto v Sloveniji organizira Hiša eksperimentov, pri kateri so se s tem tradicionalnim tekmovanjem v Izraelu seznanili že daljnega leta 2006, je za MMC pojasnil direktor hiše Miha Kos. Gradnja fizikalnih sefov se jim je zdela izvirna ideja, ki spodbuja ustvarjalnost mladih, in tako so se odločili za organizacijo državnega prvenstva, ki so ga prvič izvedli že leta 2009. Tudi takratna slovenska ekipa z Gimnazije Vič je prišla, videla in zmagala, je še poudaril Kos.

Odpiralci sefa so na tekmovanju prejeli natančna navodila, kaj je treba narediti. Ocenjevala se je sposobnost ekipe pri vdiranju, odpornost sefa na vdor in teoretični zagovor. Sef so ocenile tudi nasprotne ekipe glede na prijaznost do vdiralca, torej ali je bilo dovolj jasno, kaj je treba sploh narediti, da se bo odprl.

Sefi morajo biti do vdiralca prijazni
Mentor dijakov Šlajpah je povedal, da so tekmovalci dobili natančna navodila in imeli deset minut časa za vdor v sef. Po pravilih turnirja je moral biti sef do vdiralca čim bolj prijazen, saj kot je poudaril: "Ni težko narediti zelo kompliciranega sefa, v katerega ne more nihče vdreti. Zato je za sef pomembno, da ne sme biti skritih trikov in zavajanja, pa ga vseeno nihče ne odpre."

Ekipa, ki odpre sef, dobi točke, če pa ga ne more odpreti, dobi točke ekipa, ki je sestavila sef, ob tem pa mora ekipa, ki sefa ne odpre, le-tega po tem, ko ji pokažejo, kako zadeva deluje, še oceniti po "prijaznosti do vdiralca" in ravno v tej kategoriji so Želimljčani pobrali največ točk.

"Na koncu, ko se je sef odprl, so rekli: Vau, tako to deluje! Triki morajo biti očitni, jasni in čisti, mi smo si najbolj prizadevali za to, da je ravno prav zoprno, a vseeno prijazno," je pojasnil Šlajpah.

Nisi vsak dan svetovni prvak
Miha je povedal, da so bili občutki po zmagi gotovo nekaj posebnega, saj nisi svetovni prvak vsak dan. "Ta zmaga je za nas potrditev našega dela in zagon za naprej," je dodal. Dobrih izkušenj je bilo veliko, je nadaljeval Janez in naštel vzgon mrtvega morja, vdiranje v druge sefe in zanimanje drugih tekmovalcev za njihov sef.
Edino negativno izkušnjo je izpostavil Izidor. To so bile nefizikalne uganke, ki so se prikradle v posamezne zaklepne mehanizme.
Med 72 ekipami je bilo veliko kakovostnih z zanimivimi sefi, je dodal Jan in povedal, da je drugo mesto zasedla ekipa Velike Britanije, tretje pa Kanadčani. O pripravah pa: "Priprave so nam vzele kar nekaj časa, naporno pa ni bilo, ker smo ob delu uživali."
Šimen je vtise strnil takole: "Najprej smo sef zagovarjali pred komisijo, nato pa vdirali v druge sefe, medtem ko je varuh (eden iz ekipe) pazil na sef med vdiranjem drugih ekip. Njegova naloga je bila tudi predstavitev sefa vdiralcem." O nadaljnjem študiju je povedal, da mogoče ne bodo ravno študirali fizike, nekaj v naravoslovni smeri pa zagotovo.
Skrivnosti zmagovalnega sefa Vodomat
Dijaki so sef poimenovali Vodomat, saj sta v sefu dve fizikalni uganki, ključ za rešitev obeh pa je voda. V prvem delu je treba prečrpati vodo, v drugem pa s pomočjo steklene prizme pravilno usmeriti laserski žarek.

Najprej je bilo treba s pomočjo cevke vodo spraviti iz posodice v kozarček z električnimi kontakti, ki prižgejo laser. Cevka se potopi v vodo, potem pa je treba z rokami segreti bakreno cev ob strani, na katero je pritrjena cevka, zrak iz cevke zaradi raztezanja uide, potem bakreno cev s pomočjo mokre krpice ohladimo in cevka vodo posrka. Vode, ki je električni prevodnik, zdaj ni težko prenesti v kozarček s kontakti in laser se prižge.

Drugi optični del uganke pa rešimo s pravilno postavitvijo dveh steklenih prizem, a to ni vse, saj popolni odboj laserskega žarka med steklom in zrakom zgreši fototranzistor. Problem se reši tako, da tekmovalec uporabi vodo, ki jo je prej pretočil v kozarček s kontakti (ta je delno zunaj sefa). Vodo mora tekmovalec prenesti na stično ploskev med prizmama in odbojni kot se, ko je v igri voda, korigira naravnost v fototranzistor, ki odpre komoro s ključem sefa.

Preberite tudi intervju z mentorjem zmagovalcev Petrom Šlajpahom.


Kako se je vse skupaj začelo?
Kolega Miran Tratnik, profesor fizike z gimnazije iz Nove Gorice je najbolj zaslužen, da smo v Sloveniji začeli to delati. Oni so bili že večkrat tam, lani so zasedli odlično tretje mesto. Letos so bili manj uspešni, ampak je gotovo Tratnik tisti, ki se je najbolj trudil, da bi se tekmovanje v gradnji fizikalnih sefov razširilo po slovenskem prostoru. Naša šola je letos sodelovala prvič.

Gre za nekakšno svetovno prvenstvo "MacGyverjev"v gradnji sefov, kajne?
Gotovo, ker tukaj ni nobenih strogih navodil, treba se je znajti s tistim, kar imaš. Ideje so začetek, potem pa je treba s sredstvi, ki so na razpolago, te ideje realizirati.

Kako huda je bila konkurenca, glede na to, da se je pomerilo 72 ekip?
Takole čez palec rečeno, polovica jih je bila iz druge lige sefov, saj je med njimi veliko takšnih, ki so izdelani predvsem zato, da so dijaki pridobili maturitetno oceno iz praktičnega dela. Med drugimi pa je bilo seveda nekaj odličnih izdelkov, posebej zanimiv je princip ocenjevanja, saj ni bil pomemben samo en parameter. Vse se ti mora ujemati in nam se očitno je, tako da nam je potem uspelo zmagati.

Je šlo za enak sef, s katerim ste zmagali na državnem prvenstvu?
Gre za isti sef, le nekaj lepotnih popravkov je bilo tu in tam narejenih. Malce smo popravili svetlost, da je bila boljša preglednost v notranjosti, princip pa je seveda ostal popolnoma enak.

Letos ste se prvič udeležili tekmovanja in takoj zmagali?
O udeležbi smo razmišljali že lani, prav aktivno pa smo sodelovali letos prvič. Eno leto lahko narediš dober sef in imaš super ekipo, drugo leto je lahko povsem drugače, ni pravih idej in je mogoče slabša realizacija. Ni tako kot bi imel kondicijo, lahko narediš prvič daleč najboljši izdelek pa potem dolgo nič in tako naprej.

Takšen sef verjetno ne nastane čez noč. Kako dolgo je ekipa pilila, žagala, sestavljala in si belila glavo?
Razmišljati smo začeli že v septembru. Najprej z zbiranjem idej, pomembno je, da je ekipa odprta, da ima vsak pravico povedati svoje mnenje in kritizirati, na sodelovalni ravni seveda. Ogromno idej je bilo, številne so zdaj že odšle v pozabo. Sledi obdobje eksperimentiranja in poskus realizacije različnih idej, ki se počasi začnejo kristalizirati. Tam nekje pol leta smo porabili, na stotine ur že v začetnem delu. Včasih pride na stopnji prehoda od idej do realizacije do manjše krize, no, ko je bila skrinja narejena in je bilo že nekaj videti, pa je bilo lažje nadaljevati.
Katere veščine so bile najbolj uporabne pri gradnji?
Osnova je čim širše fizikalno znanje, to je stvar ekipe, treba je poznati čim več fizikalnih principov, saj ne gre le za zagovarjanje in gradnjo domačega sefa, treba je tudi razvozlati uganke sefov drugih ekip pri vdiranju vanje. Potem pa je seveda treba prijeti tudi za žago, tu nastopi problem, ker gimnazije niso ravno bogato založene s tovrstnim orodjem. Tako smo fizikalno učilnico spremenili v delavnico, orodje pa nosili od doma.
Največja težava, na katero ste naleteli med gradnjo sefa?
Ravno pri črpanju vode nam je nagajal hidrostatični tlak. Temperaturne razlike so relativno majhne in tako je tlačna razlika majhna. Ko smo hoteli izčrpati malo več vode, nam je nagajal hidrostatični tlak, ki ga je izničila teža vode v cevki. Zadevo smo rešili tako, da smo cevko navili v spiralo in ni bilo več višine, ampak samo prostornina.
So ekipe vgrajevale tudi lažne pripomočke, ki ne pomagajo, vlomilcu pa kradejo čas in živce?
Kot so poročali fantje pri odpiranju sefov, je verjetno šlo bolj za nenamerne vgradnje, ki pa so bile moteče. Tudi mi smo imeli eno odprtino, ki je bila sprva predvidena, pa smo jo potem opustili in smo potem, da bi se izognili zavajanju, zraven nje označili, da ne služi nobenemu namenu.
V vaš sef ni vdrl nihče, kje je tičala najhujša zanka, ki je ni nihče razvozlal?
Že prva na začetku, mi smo sicer predvidevali, da bo tekmovalcem s prvim problemom črpanja vode še šlo in da bo nekaj več težav pri optiki. No, izkazalo se je, da niti čez prvo fazo nobena skupina ni prišla.
Torej ni bila najbolj razburljiva tekma?
Recimo tako, so pa varuhi sefa poročali, kako zanimivo je opazovati tekmovalce, ki poskušajo odpreti sef in kakšne ideje vse dobijo. Varuh sefa je bila ena najzanimivejših vlog na tekmovanju.

Je vaš sef edini ostal neodprt?
Ne, takšnih sefov je bilo sedem.
Lahko opišete, kakšen sef tujih ekip, ki je predstavljal izziv z zanimivo fizikalno uganko?
Eden prvih sefov, ki sem si jih ogledal in me je navdušil, je bil sef, pri katerem si dobil kot pripomoček magnet. Sprva je bilo videti, da lahko s pomočjo tega magneta obračaš prizmo, ki je usmerjala laser. To je bila lažna varianta, sef je bilo namreč treba obrniti tako, da je zemeljsko magnetno polje prizmo pravilno usmerilo. Magnet pa je bilo potem treba v naslednji fazi s pomočjo indukcije uporabiti za pridobitev dovolj električnega naboja na kondenzatorju. Uporaba zemeljskega magnetnega polja se mi je zdela zelo dobra varianta.
Za naravoslovno znanost na Slovenskem se ni bati, kaj menite?
Jaz sem prepričan, da ne. Stvari, ki se dogajajo, je ogromno, sefi so le ena. Ko se pogovarjam s kolegi, izvem za številne stvari, ki se jih lotevajo, mi bomo poskušali še naprej. Ni pa to za vse, nekaj nadpovprečnega veselja s tem področjem je treba imeti, motivacija je odločilen dejavnik.
Ste morda prejeli že kakšno ponudbo slovenskih bank, ki imajo večne probleme z luknjami v svojih sefih?
(Smeh) Mislim, da je bolj problem, da so ti sefi bolj ali manj prazni. Torej, ni toliko problem odpiranje, ampak vsebina teh sefov.