To je roman eksila, zasnovan skoraj kot simfonija v štirih stavkih ali poglavjih, nastal na podlagi dolge, velike, strahotne izkušnje. To je roman ljubezni do lastne kulture, predvsem pa roman o ljubezni do svojega mesta – tako svoj prvi roman predstavi pisatelj, pesnik, publicist Đorđe Matić.

Đorđe Matić se je rodil leta 1970 v Zagrebu, kjer je tudi odraščal. Po letu 1991 je najprej dve leti živel v Italiji, potem na Nizozemskem, kjer tudi doštudiral angleško in italijansko književnost. V letu 2020 sta izšli dve njegovi knjigi: v francoščini Obrazi tišine oziroma Visages du silence (Theatroom, Pariz), v srbščini pa Sence naših prednikov – Senke naših predaka: otrgnuto od zaborava.

Đorđe Matić je urednik in eden od avtorjev Leksikona YU mitologije, (Rende, 2004) in z Merimo Ključo soavtor trojezičnega priročnika Eastern European Folk Tunes (Schott World Music, 2009).

Pogovoru s pisateljem Đorđem Matićem prisluhnite danes v oddaji NaGlas! ob 12.40 na TVS1 ali intervju preberite tukaj:

Jeseni leta 1991 ste odšli iz Zagreba. Dve leti ste živeli v Rimu in potem 28 let v Amsterdamu. Svoje izkušnje ste opisali v prvem romanu Od nikoder z ljubeznijo. Kako je bilo 30 let živeti v tujini?
To je prava starogrška epopeja, velikanska pustolovščina. To niso nujno samo moje izkušnje. Pisec romana si izmišlja, to je deloma fikcija. Vanjo pa je vpletenih dolgih 28, celo 30 let. Življenje v tujini je težko, mučno in osvobajajoče hkrati.

Kaj je bilo najtežje?
Najtežje? Občutek oddaljenosti od doma, osamljenosti, tega, da v bližini ni tvoje kulture. Pripadam generaciji, ki je odhajala, tako imenovani rukzak generaciji, predinternetni, brez informacij, brez knjig, brez vsega. Težko smo se spet povezovali s svojo kulturo.

Zakaj ste se po toliko časa vrnili?
Zaradi tistega, kar je tudi v naslovu romana – predvsem ljubezni.

Kako ste se odločili, kam se boste vrnili? Ko sva se pripravljala na ta pogovor, ste mi dejali, da ste mešanega rodu. Kako se odločite, kam se boste vrnili, države, iz katere ste odšli, pa ni več?
Vrnil sem se iz zasebnih razlogov, tja, kjer me je čakala ljubezen – tudi do vsega tega območja.

Rodili ste se v Zagrebu, sredi 80. let pa ste pogosto prihajali v Ljubljano na koncerte. Kako se spominjate Ljubljane tistega časa in kaj vam je pomenila?
To je mesto, na katero so bili pripadniki moje generacije, vsaj tisti z malo bolj izostrenim okusom, močno navezani. Zelo pogosto sem prihajal v Ljubljano, na kraje svoje mladosti. To so Šiška, K4, velika dvorana Tivoli, kjer smo odrasli. Hodili smo tudi na koncerte v Križanke, skoraj do začetka vojne.

Tudi eden izmed vaših dedov je Slovenec.

Tako je. Živel je na Primorskem. Zaradi zgodovinskih sprememb je pozneje postal Italijan. Res je, imam tudi slovenske korenine.

Glasba je pomemben del vašega življenja. Napisali ste knjigo Tajne vezi in v Amsterdamu imeli svojo skupino. Kako glasba pomaga izseljencem, koliko jim pomeni?
Zelo veliko. Kot sem že rekel, smo bili generacija brez knjig in brez informacij. Tisto, kar si človek najlažje zapomni in nosi s seboj, pa so pesmi, ki si jih je zapomnil. Zato je bila glasba jezik ob jeziku, ki nas je rešil.

A ker je na Nizozemskem ni bilo, ste jo morali ustvarjati.
Tako je. Moral sem sestaviti skupino samih Nizozemcev.

Kako so to glasbo doživeli in razumeli?
Zelo dobro. Seveda jim manjka osnova, ki jo mi nosimo v sebi, bistvo, glede tehnike pa sem bil neskončno ponosen na to, kako so igrali naše panritme, težke akordne progresije. Bil sem počaščen, da sem igral z njimi. In tudi oni z mano.

Seveda. Med drugim ste tudi urednik in eden od avtorjev slovitega Leksikona YU mitologije. Napisali ste čudovite in ganljive prispevke o Džeju, Tozovcu …Kako ste se začeli zanimati tudi za ljudsko glasbo, saj ste vendarle ste roker? Kako se je to zgodilo?
Kriza v 90. letih v naših tukajšnjih družbah se je časovno ujela s širšo kulturno krizo v tujini. Prva zvrst, ki je bila žrtev tega, je prav rokovska kultura. S krizo in zasebno oddaljenostjo nas odhajajočih sem znova odkril to glasbo. Ne zaradi nostalgije, ampak zato, ker sem v tej glasbi našel absolutno vrednost.

Ali je tudi ljudska glasba del vaše identitete in identitete vseh nas, ki je mogoče nismo poslušali?
Čeprav je nismo poslušali, jo nosimo v sebi kot del kulturne popotnice, morda nezavedne.

Kakšen pojav je to? Pravite, da nezaveden.
Vse to smo nekje pobrali, po Jungovo bi rekli: spomin pred spominom. Vsi smo kovček spominov, tudi kulturnih in psiholoških, ki se prenašajo nezavedno. Ko poslušamo te skladbe, čeprav nam nekatere niso znane, se zavedamo, da vendarle imamo v sebi ta glasbeni gen in z njim seveda tudi kulturni.

Zdaj živite v Poreču. Kako je živeti tam po 30 letih v Amsterdamu?
Čudovito. V okolici je mirno, dela pa je več kot kdaj prej. To je nasprotje med prelepo, mirno vasjo, kjer živim, in veliko dela. Na Nizozemskem sem imel neprimerno več časa. Tam življenje teče počasi, pri nas je bolj napeto.

Vedno je nekaj, o čemer se da pisati. Zanimivo je, da pišete za nekatere hrvaške časopise, denimo zagrebško Prosvjeto, sodelujete pa tudi s portalom Oko magazin RTV Srbije. Kako povezujete medije v različnih državah?
Brez težav. Doma sem na obeh straneh. Na tisti, iz katere izhajam, kulturno pa sem povezan s temami v Srbiji. To doživljam kot vezne posode. Vse skupaj je en prostor.

Kako pa je zdaj z imenom Đorđe? Ali je na Hrvaškem bolj sprejemljivo kot pred 30 leti?
S tem nimam težav. Sem član hrvaškega društva pesnikov oziroma pisateljev. Društvo pesnikov bomo še ustanovili (smeh). Spadam pod Ministrstvo za kulturo. Nikoli nisem bil za nič prikrajšan. Skoraj neprijetno mi je, ko me kdo vpraša o tem. Vprašanje je logično, a s tem nimam nobenih težav. Kultura se je spremenila, prav tako politične okoliščine. Ne pritožujem se.

Koliko pa ste se vi spremenili?
Zelo veliko.

Kakšen Đorđe je odšel s Hrvaškega in kakšen Đorđe se je vrnil na Hrvaško?
Đorđe ni odšel s Hrvaškega … Odšel je iz zvezne enote, odšel je iz Jugoslavije, vrnil pa se je v novo državo. Že to je razlika. Od večjega k manjšemu.

Kako pa premagujete te razlike in tisto, kar prepoznate v sebi? Se zdaj imate za hrvaškega pisatelja ……Za pojugoslovanskega ali pa za oboje in imate več identitet?
Nič "po" nisem. Sem hrvaški in južnoslovanski pisatelj, to je moja opredelitev. In evropski pisatelj. Moja dela objavljajo v nekaterih evropskih državah. Izdal sem knjige na Nizozemskem in v Franciji.

Kako pa sprejemajo prevode na Nizozemskem, v Franciji, v državah, kjer vas poznajo?
Zelo dobro. To niso prevodi. Pesniško zbirko sem napisal v nizozemščini. Bila je dokaj dobro sprejeta, seveda v zelo ozkih krogih, v katerih prebirajo poezijo.

Kako pa je pisati pesmi na primer v nizozemščini?
Težko in zapleteno. Potreboval sem zelo veliko časa. Vendar je v tem jeziku lažje kaj izraziti kot v materinščini.

Na primer, kaj je lažje izraziti v tujem jeziku?
Čustva, ki bi bila v moji hrvaški poeziji prevzeta z nekaterimi besednimi igrami, narečji, ki jih rad uporabljam. Vse to odpade, ostaneta pa čisti jezik in čista misel. Nizozemščina je kot vsi germanski jeziki primerna za to vrsto neposrednega izražanja misli. To nujno poraja potrebo po poštenju avtorja, da se ne skriva za besednimi igrami. Povedal sem nekaj, česar v svojem jeziku nisem mogel povedati.

Roman Od nikoder z ljubeznijo ste napisali v svojem jeziku. Nam lahko poveste, kaj pri tem lahko še pričakujemo? Pohvalil vas je Igor Mandić, v naši regiji smo lahko prebrali tudi druge dobre kritike. Kako bi vi predstavili svoj roman?
To je roman eksila, zasnovan skoraj kot simfonija v štirih stavkih ali poglavjih, nastal na podlagi dolge, velike, strahotne izkušnje. To je roman ljubezni do lastne in nacionalne kulture, narodnega in narodne kulture, predvsem pa roman o ljubezni do svojega mesta.

Pogrešate Zagreb?
Vedno manj, ker vedno pogosteje odhajam tja (smeh).

Kaj pa ste pogrešali v Zagrebu?
Čase pred časom, ko sem odšel. Tiste, ki so se mi zdeli neskončni, o čemer pišem v svojem romanu, konec 80. in začetek 90. let, ko se je zdelo, da bo ta nenavadni, čudni raj obstajal večno. A to je bilo slepilo.

Ti časi so minili.
Ja.

Zdaj je spet neki novi Zagreb.
Tako je. In ni popolnoma slab.