"Seveda smo vedeli, da gre za neponovljive dogodke, ki bodo spremenili tok zgodovine," razmišlja Tanja Starič. Foto: Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Na TV Slovenija bo ob 20. uri prenos državne proslave. V Odmevih ob 22. uri bodo z gosti obudili spomin na leto 1990.

Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila čas družbenega vrenja v Sloveniji. "Plebiscit se ni zgodil čez noč, ampak je bil le vrhunec številnih majhnih in velikih sprememb in procesov, ki so se v Sloveniji zgostili zlasti po procesu proti četverici leta 1988. Ta je mobiliziral množice, ki so vse bolj jasno, glasno in brez strahu zahtevale demokratične spremembe in svojo državo. Prvi institucionalni korak je bila ustanovitev strank, drugi prve večstrankarske volitve. Tretji, odločilni za nastanek države, je bil plebiscit," se dogodkov v prelomnem času za Slovenijo spominja dolgoletna novinarka RTV Slovenija Tanja Starič, ki je ravno v tem času sama začenjala profesionalno pot. Po njenih besedah so bili ljudje – razumljivo – tudi zaskrbljeni, a zaradi velikega soglasja, da tako ne gre več naprej, so dvomi ostajali v ozadju.

Slovenija - 30 let

Na MMC RTV SLO smo s kolegi iz Informativnega programa TV Slovenija pripravili posebni tematski podportal 30 let, na katerem bomo v prihodnjih dveh letih budili dogodke, poglede in spomine na ta prelomni čas v slovenski zgodovini. Predstavili bomo tudi gradivo, ki ga hrani dokumentacija RTV Slovenija. Vabljeni, da nas spremljate.

Branko Maksimovič v studiu in Tanja Starič na terenu pri volilni komisiji.
Branko Maksimovič v studiu in Tanja Starič na terenu pri volilni komisiji. "Banalna podrobnost: ker je bilo takrat mogoče voliti samo v kraju stalnega bivališča, moje pa je bilo takrat še v Novem mestu, sem kar nekaj časa porabila za logistična vprašanja. Na primer, kako priti iz Ljubljane v Novo mesto in nazaj (naj spomnim, da avtoceste takrat še ni bilo!), hkrati pa se že zelo zgodaj v živo javljati iz skupščine v informativne oddaje. Naj skrajšam: nekako smo problem, ki se z današnje perspektive zdi smešen, rešili," se spominja Tanja Starič. Foto: Televizija Slovenija

V začetku oktobra leta 1990 je poslanska skupina Socialistične stranke Slovenije predlagala izvedbo plebiscita o samostojni državi, a je vladajoči Demos menil, da je za to prehitro in da je treba najprej sprejeti ustavo. Ker pa se je sprejemanje ustave zaradi mnogih vloženih amandmajev zamikalo, so tudi v Demosu sklenili, da naj bo plebiscit izveden prej. Vladajoča in opozicijska stran sta se po intenzivnih usklajevanjih odločili o besedilu plebiscitnega vprašanja na lističu in kvorumu, ki bo določil izid. Pretehtal je predlog, ki ga je zagovarjala opozicija, da bo plebiscit uspešen, če bo ZA glasovala večina vseh volilnih upravičencev. Vprašanje se je glasilo 'Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?'. Pravico do glasovanja so imeli vsi, ki so imeli splošno volilno pravico in stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

Vse politične stranke so podpisale sporazum o skupnem nastopu na plebiscitu, s katerim so se zavezale, da bodo delovale usklajeno, saj se zavedajo zgodovinskega pomena odločanja na tem plebiscitu.

"Vzdušje pričakovanja in olajšanja"

Tri tedne intenzivnega predstavljanja stališč in pomena prihajajočega glasovanja so združili pod geslom "Štiri milijone pridnih rok". In 23. decembra 1990 se je na volišče odpravila velika večina – kar 93,2 odstotka volilnih upravičencev.

"Sama sem plebiscitni dan preživela v stavbi slovenske skupščine, današnjega parlamenta. Tam je zasedala volilna komisija, ki je zbirala podatke z volišč. Stavba je bila sicer precej zapuščena. V živo sem se oglašala s svežimi podatki o udeležbi in o izidih. Z radijskim kolegom Matjažem Albrehtom sva skušala prva v živo sporočiti, da je plebiscit uspel. Še danes ne vem, kdo od naju je bil hitrejši. Seveda je bila to še analogna doba in je vse potekalo bistveno počasneje kot danes. Za vsak vklop v živo sem morala preteči nekaj stopnic, oglašala sem se lahko samo iz enega prostora v stavbi. Spominjam se posebnega vzdušja pričakovanja in olajšanja, ko je takratni tajnik volilne komisije sporočil, da so prešteli dovolj glasovnic in da je izid že jasen," svoj plebiscitni delovni dan opiše Tanja Starič.

"Če je bilo med nami kaj dvomljivcev, so se potuhnili"

Njen novinarski kolega televizijski novinar in voditelj Branko Maksimovič pa je na ta dan vodil večerni TV-Dnevnik. Začel ga je z besedami: "Lepo pozdravljeni na dan, ko smo dohrepeneli odločitev o svoji državi."

"Poročila o delu predsedstva SFRJ-ja in zvezne vlade smo doživljali kot prenos iz muzeja voščenih lutk. Seveda takrat še nismo imeli pojma o prevratniških načrtih JLA in Miloševićeve klike, zato tudi nismo čutili potrebe po kakšnem junačenju," se spominja Branko Maksimovič. Foto: Arhiv RTV SLO

"Tako pomembna, nedvomno zgodovinska odločitev je zahtevala temu primeren vzvišen pozdrav," se spominja danes. "Takrat, 23. decembra 1990, smo bili na začetku 'dovoljenih sanj', ki so postale nedovoljene – od federacije in JLA – šele pozneje."

Šele potem, ko je postalo jasno, da ima slovenska politika polno podporo ljudi in s tem kredibilnost tudi pred tujo javnostjo, da nadaljuje pot osamosvajanja. Za samostojno državo se je namreč izreklo kar 88,5 odstotka vseh ljudi z volilno pravico v Sloveniji.

"Da bomo osamosvojitev uresničili sorazmerno hitro, se niti nismo zavedali. Vse novinarje in urednike je navdihoval duh časa in ljudske volje, če je med nami (mogoče) bilo kaj dvomljivcev, so se potuhnili. Beograd in njegove federalne institucije so bili zelo oddaljeni in vedno manj upoštevanja vredni. Odločno, brez omahovanja smo šli po začrtani poti," pripoveduje Maksimovič.

Da je plebiscit uspel, je bilo znano že nekaj po 22. uri. Predsednik Demosa Jože Pučnik je takrat izrekel znameniti stavek: "Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo." Izide plebiscita so uradno razglasili čez tri dni.

TV Dnevnik 23.12.1990

Vsak dan tekma s časom

Kako je bilo opravljati novinarsko delo v teh časih, ko med ljudmi vlada takšno posebno vzdušje? Tanja Starič poudarja, da je bil vsak dan nov izziv – tekma s časom, tudi s kolegi iz drugih medijev za čim bolj ekskluzivne in točne informacije.

"Nacionalna televizija takrat ni imela konkurence, kar pomeni, da so bile gledanosti res velikanske, odgovornost za vsako izrečeno besedo pa zato tudi toliko večja. Proces osamosvajanja je bil povezan tudi s čustvi, evforijo, veseljem, pa tudi z zaskrbljenostjo in dvomi. Zato smo bili novinarji, tako kot danes, pod drobnogledom javnosti in pogosto tudi tarča upravičenih in od politike pogosto tudi neupravičenih kritik. Tako sem se že zelo zgodaj naučila natančnosti in odgovornosti pri svojem delo, pa tudi bolj trdo kožo sem dobila."

"V naglici, neprestani bitki s časom, da so bili prispevki pravočasno in dovolj dobro narejeni, vznemirjenju in pričakovanju, pa tudi zaskrbljenosti zaradi groženj iz Beograda, se nismo v polni meri zavedali, za kako prelomen trenutek v zgodovini naroda v resnici gre. Plebiscit je bil, vsaj zame, logična nadgradnja in vrhunec vrenja osemdesetih. Ključen v zgodovini naroda, zame pa v prvi vrsti novinarski izziv.

Tanja Starič

Branko Maksimovič dodaja, da se mu ob samem plebiscitu dogajanje niti ni zdelo prevratno, saj je vse potekalo gladko. "Tega sem bil kot državljan vesel, kot novinar pa se nisem predal evforiji. Ko sem ob nekem poznejšem prelomnem trenutku, verjetno ob sprejetju ustavnega zakona, v napovedi oddaje Žarišče dejal, da smo zamenjali državo in tudi državno ureditev, sem bil v dvomih: kdaj smo o slednjem sploh izrecno odločali? Saj niti najmanj ne dvomim, da se ljudstvo ne bi izreklo za prehod iz samoupravnega socializma v kapitalizem. Toda o njem smo imeli popolnoma drugačno predstavo."

Po besedah Staričeve so vedeli, da gre za neponovljive dogodke, ki bodo spremenili tok zgodovine. "A zame je bil proces demokratizacije Slovenije predvsem priložnost , da se v zelo kratkem času naučim vsega, kar novinar mora vedeti in znati, da lahko profesionalno in hkrati z veseljem opravlja svoj poklic. Zaznamovalo me je za vse življenje," zaključuje.