Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Sledi časa

809 oddaj

809 oddaj


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


28.06.2020

Za domovino z rockom naprej

Za raziskovanje zgodovine popularne glasbe, še posebej rocka in rock'n'rolla se je v dokumentaristiki izoblikoval poseben žanr, imenovan rockomentarec. Združena dokumentarnost in rockovske vsebine dosegajo v elektronskih medijih pravcati preporod in v Sledeh časa se poskušamo trendom približati. Ne bomo govorili o posamezni skupini, ali o obdobju, ali katerem rockovskih fenomenov… Pobližje si bomo ogledali zanimivo razstavo, ki so jo na začetku poletja odprli v Muzeju novejše zgodovine Celje. Oddaja nosi pomenljiv naslov: »Za domovino z rockom naprej!«

30 min 58 s

21.06.2020

Kako je Triglav postal simbol Slovenije

Ime boga Triglava se pojavlja med slovanskimi narodi vse Evrope. Trimužjat, Troglav, Terglau, Terglou, pri zahodnih, neslovanskih sosedih tudi Dreiherrnspitze in Corno Tre Signori. Imena, ki izpričujejo zgodbo božanstva, ki smo ga Slovenci v obliki gore vzeli kot enega izmed najbolj prepoznavnih narodnih simbolov. Kako je Triglav postal Slovencem tako pomemben simbol, kakšno vlogo je imel pri tem baron Žiga Zois, kakšna je bila tržna vrednost vrha te Slovencem svete gore leta 1895 in kaj nam pomeni danes? Pred dnevom državnosti vam v poslušanje ponujamo ponovitev oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Jure K. Čokl.

28 min 57 s

14.06.2020

Guiseppe Tartini

Verjetno je najbolj stvarna resnica, da velikih mož nikoli ne spoznamo do obisti, vedno je nekaj, kar še ne vemo, kar je še potrebno dognati in raziskati. Giuseppe Tartini je najbolj sloviti Pirančan, ki je bil že za časa svojega življenja (1692 – 1770) cenjen in spoštovan predvsem kot violinski virtuoz, skladatelj in pedagog. Letos mineva 250 let od njegove smrti, kar je priložnost za utrditev spomina nanj in nadaljevanje preučevanja njegovega dela in življenja. Letos bo veliko pozornosti posvečeno zlasti vprašanju, kako se Tartini kaže skozi svoja pisma, ki jih večino hranijo v piranskem zgodovinskem arhivu. Med drugim bo govor tudi o pismu Maddaleni Lauri Lombardini, njegovi učenki, ki šteje za prvi primer učenja na daljavo, saj ji v njem daje navodila za učenje igranja violine. Žal je pandemija koronavirusa močno omejila in za nekaj časa prekinila obeleževanje te pomembne obletnice v Piranu, vendar ostaja upanje, da bodo do konca leta lahko izpeljali obsežen, predvsem glasbeni program, ki so ga namenili tej obletnici. Program naj bi se sicer iztekel februarja prihodnje leto. Kot skladatelj je Tartini napisal več kot tristo predvsem instrumentalnih skladb. Muzikolog Paul Brainard je na primer preučil njegovih 175 sonat za violino, grški violinist in muzikolog Minos Daunias pa je zbral 125 njegovih violinskih koncertov. Pogosto je v njih zaznati elemente istrskega glasbenega izročila. Med najbolj znanimi sonatami so Vragov trilček, Zapuščena Diadona in Pastorale. Tartini je za življenja veljal za prvega violinista Evrope, kar je nadgradil z zasebno šolo v Padovi, v katero ni bilo lahko priti, saj je bil tako kot virtuoz tudi kot pedagog izjemno zahteven. Njegovi učenci so sicer prihajali iz različnih evropskih držav, zato se ga je tudi prijel naziv Maestro delle Nazione, učitelj narodov. Tartini je znan tudi po teoretskih tehničnih raziskavah, med drugem o violinskem loku. Bil je tudi odličen sabljač. Posebna zgodba je povezana tudi s spomenikom temu glasbenemu velikanu, ki stoji sredi njegovega, Tartinijevega trga v Piranu. Odkrili so ga pred več kot 120-imi leti, leta 1896. Gre za spomenik, ki so ga financirali donatorji iz vse Istre in Furlanije Julijske krajine, njegovo odkritje pa velja še danes za največji dogodek te vrste v Piranu. Spomenik je delo slovitega italijanskega kiparja Antonia Dal Zotta, njegov najboljši, šele ob natančnem pregledu leta 2016 pa so na obodu violine odkrili posvetilo kiparjevi ženi Idi Lessiach Nayi Dal Zotto, ki je med njegovo izdelavo umrla. O tem in še drugih zanimivih podrobnostih iz Tartinijevega dela in življenja v Sledeh časa Jurija Popova.

32 min 25 s

07.06.2020

Karel Pečko, svetovljan iz Slovenj Gradca

Karel Pečko. Slovenj Gradec. Ne nujno v tem vrstnem redu, vendar neločljivo povezana na način, ki ga ne more spregledati nihče. Če je koroškemu mestu vsestranski slikar, galerist in muzeolog in še marsikaj Karel Pečko vdahnil dušo, je Slovenj Gradec njemu vrnil navdih, naravo in ljudi, ki so ga cenili. Letos mineva 100 let od rojstva velikega umetnika in njegovo mesto se mu je poklonilo z razstavo njegovih del in življenja. V oddaji Sledi časa je Jure K. Čokl odšel po sledeh te nesmrtne ljubezenske zgodbe.

26 min 42 s

31.05.2020

Postreščki

Postreščki so bili nekoč sestavni del ponudbe v večjih mestih. Že samo ime nam pove, da je šlo za uslužnostni poklic, in ljubljanski postreščki so bili v obdobju nastanka, pa tudi pozneje, nekaj posebnega. Na začetku, leta 1864, so bili edini v vsej avstro-ogrski monarhiji, ki so poleg prenašanja kovčkov in druge prtljage od železniške postaje do hotelov in drugih nastanitvenih točk opravljali še vrsto drugih dejavnosti, drobnih in večjih naročil, uslug in podobnih stvari. Do leta 1899 so postreščke imenovali »dinstmanni«, po vzoru Innsbrucka in Lindaua, na Primorskem, predvsem v Trstu, pa so jim rekli »fakino« in so sodelovali pri nakladanju in razkladanju ladij v pristanišču. Na začetku je v Ljubljani delovalo 16 postreščkov, pozneje pa se je njihovo število povečalo na 30. Poklic postrešček je nastal v odgovor na potrebe po uslužnostnih dejavnostih, saj že samo ime postrešček pomeni, da gre za ljudi, ki te postrežejo oziroma ki ti pomagajo pri prenašanju bremen, še zlasti pri selitvah. Ker v preteklosti ni bilo čistilnic, so postreščki tudi čistili obleke in ker niso poznali varnostnikov, so zaklepali in odklepali trgovine ter opravljali nadzor. Še več: postreščki so prenašali tudi ljubezenska sporočila. O tem zanimivem poklicu, ki pa ni utonil v pozabo, govorimo v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.

35 min 44 s

24.05.2020

Trojni umor v Lučah

Tokratna oddaja prinaša preplet pripovedi in arhivskih besedil o tragediji v gostišču Struge blizu Luč v Zgornji Savinjski dolini, aprila leta 1884, ko je Karel Čuvan na roparskem pohodu okrutno pokončal tri ljudi. Dogodek je pretresel kraj in dolino ter se zasidral v spomin in zgodbe tamkajšnjih prebivalcev.

26 min 38 s

17.05.2020

Prvi respirator

Na začetku šestdesetih let je bila Tovarna avtomobilov Maribor eden izmed slovenskih industrijskih gigantov, če že ne prav na vrhu tehnološkega in proizvodnega ponosa socialistične ekonomije. Ena velikih žrtev slovenske osamosvojitve danes živi le še v spominu, njena razvejena dejavnost pa je pristala na pozabljenih dvoriščih balkanskih vojn ali pa v zaprašenih mapah arhivov. Tako sta ušli iz spomina tudi tehnološka naprednost in inventivnost, ki so ju v nasprotju s stereotipi gojili v razvojnih oddelkih tovarne. Nekaj njihove vojaške tehnike je takrat sodilo v sam vrh svetovne proizvodnje takih vozil. Toda ob tem so v majhni stavbi sredi tovarniškega kompleksa načrtovali naprave, ki so šele v zadnjih mesecih prišle v zavest slovenske javnosti. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa predstavlja usodo prvega slovenskega respiratorja.

33 min 14 s

10.05.2020

»Govori radio Svobodni Maribor…«

Radio Maribor je res star tri četrt stoletja, toda načrtovan je bil že dolgo prej. Ko je jeseni 1928. začel oddajati Radio Ljubljana, je bil od Celja proti slovenskemu severovzhodu slabo slišen. Tam so radijski sprejemniki laže, predvsem pa z manj motnjami, sprejemali vrsto tujih postaj, celo dunajski, budimpeštanski in praški radio. Zato je mariborski župan dr. Alojzij Juvan ob desetletnici Radia Ljubljana napovedal graditev relejne postaje v Mariboru. Zgodba se je sicer začela, vendar jo je prehitela vojna. Po njej pa je bilo nenadoma vse tako zelo drugače in 19-letni radijski navdušenec Vili Mešič je postal osrednja osebnost zgodbe o Radiu Maribor – drugem najstarejšem slovenskem radiu.

29 min 50 s

26.04.2020

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

30 min 13 s

19.04.2020

Planinska gora

Napoved: Planinska gora je dobila ime po trgu Planina na Notranjskem in je za nekatere izjemna romarska točka, za druge cilj popoldanskega izleta, kamor lahko pobegnejo pred vsakodnevnim hrupom, in za tretje izhodišče za polet z jadralnim padalom, za spust z gorskim kolesom in podobno. Je pa to tudi kraj, ki ga prepredajo številne legende, pravljice in izročilo. Pa še nekaj je zanimivega, z imenom Planinska gora označujejo sedlo med dvema vrhovoma, in sicer Grmado in Petričevim hribom. In domačini, ki se odpravijo na ta kraj, rečejo, da gredo »na guro – na goro«. Posebnost je tudi to, da Planinska gora ni gora s strmimi prepadnimi stenami, ampak je porasla z gozdom, ki ga sekajo delno opusteli travniki in pašniki. Kljub temu pa je popotnik, ki se vzpne na to goro, deležen čudovitega razgleda na Notranjsko. To so v času med obema svetovnima vojnama zelo dobro vedeli tudi Italijani, ki so goro prepredli s številni podzemeljskimi utrdbami in bunkerji. Ti seveda mamijo s skrivnostnimi vhodi, vendar pa v njih prežijo nevarnosti, in kar nekaj neprevidnih obiskovalcev je zato že dobilo hude telesne poškodbe. Pa vendar je Planinska gora čudovita pohodniška točka, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Planinsko goro in z njo povezano izročilo bomo spoznali v oddaji Sledi časa – njen avtor je Milan Trobič.

35 min 31 s

12.04.2020

Sledi časa

Libeliče so vas, ki je vkovana pod Libeliško goro v obliki podkve. Podkev je eden od najbolj znanih simbolov sreče v svetu. Simbolizira sožitje človeka in konja. Ker je iz železa, pomeni trdnost, varnost in zaščito, sicer pa spominja na mesec oziroma živalske rogove, kar simbolizira plodnost in rodovitnost. Mogoče je vse to razlog, da so Libeliče, ki so nastale najbrž v desetem stoletju ali kakšno prej, zgrajene prav v obliki tega simbola, vse značilnosti simbola pa so tudi značilnosti, ki do danes krasijo značaje vaščanov. Vas je polna zgodovinskih zgodb in znamenj od ene izmed treh slovenskih kostnic naprej, njena lega ob meji z Avstrijo pa jo je v zgodovini še posebej zaznamovala. Gre za dogajanje ob koncu prve svetovne vojne, ko so se v Evropi risale nove meje in je ta proces potekal z veliko zapleti in ne najboljšimi in pogosto tudi krivičnimi odločitvami. Znano je, da pri določanju teh mej tisti, ki so odločali o njih, niso bili najbolj dosledni. Na naši meji z Italijo, na primer, so upoštevali tajni Londonski sporazum iz leta 1915 med Antanto in Italijo na račun Istre, Dalmacije celo Grčije. Za nekatera sporna območja Evrope so določili plebiscit kot rešitev, ki naj bi bila pravična. Tudi za Koroško so ga. Pred sto leti je bil. Žal so se ljudje na njem večinsko odločili za Avstrijo. K tej novo nastajajoči državi so priključili tudi Libeliče, kar pa večina prebivalstva ni sprejela. Začel se je svojevrsten upor, kakršnega drugod po Evropi ne poznajo. Trajal je dve leti in Libeličani so dosegli svoje. Vrnili so se v objem matične dežele. Kako je to potekalo in kaj vse se je v teh dveh letih dogajalo, pa v oddaji avtorja Jurija Popova. Foto: Jurij Popov, Radio Prvi

30 min 51 s

05.04.2020

Potovanje na Veliki Zvonik

Ker so nam planine trenutno nedosegljive, jih obiščimo vsaj iz udobja domačega naslanjača. V Oddaji Sledi časa, bomo stopali po sledeh Franceta Kadilnika in ga spremljali med vzponom na najvišjo goro tedanje monarhije. Takrat se je še Veliki Klek imenoval »Veliki Zvonik,« in France, ki je bil začetnik organiziranega slovenskega planinstva, je vzpon nanj opisal v imenitnem potopisu, ki ga za radijske potrebe prireja Marko Radmilovič.

30 min 45 s

22.03.2020

Zdravljica postane himna

Jeseni 1844, okrog praznika sv. Martina, je France Prešeren napisal prvo inačico pesmi, ki je ob nastanku imela naslov »Zdravica ob novini leta 1844«. Tankočutni bralci so v poznejših različicah tedaj spočete pesmi začutili slavospev bratstvu, svobodi in enakosti. Ta duh je na pomlad narodov 1848 odprl vrata gibanju, po katerem v monarhiji tudi s Slovenci nič več ni bilo tako kot dotlej. Besedilo je vznemirilo glasbenega ustvarjalca izpod Nanosa, duhovnika in skladatelja Stanka Premrla. Leta 1917, ko je bila v dunajskem parlamentu prebrana Majniška deklaracija s slovenskimi narodnimi zahtevami, je bila Premrl-Prešernova pesem prvič javno izvedena. Sedem desetletij zatem, v času političnih sprememb, zlasti od leta 1987 naprej, so začeli ljudje ob njenem prepevanju spontano vstajati. Slovenija je dobila himno, ki jo je bilo treba le še formalno potrditi. Da je postala državna himna, pa je morala najprej nastati še slovenska država.

28 min 50 s

15.03.2020

Hugo Wolf

Življenjsko zgodbo Huga Wolfa lahko primerjamo z življenjsko zgodbo Wolfganga Amadeusa Mozarta. Oba sta se rodila v glasbenih družinah, pri obeh je imel odločilno vlogo pri vzgoji in na njuni glasbeni poti oče, oba sta imela popoln posluh in sta nastopala že kot otroka. Žal je usoda hotela, da sta imela tudi podobno tragično življenjsko zgodbo – oba sta umrla v revščini, bolna in brez ugleda, ki bi si ga brez dvoma zaslužila že za življenja. Danes sta oba simbola mest, v katerih sta se rodila – Salzburga in Slovenj Gradca. Rojstno hišo slovenskega Mozarta Huga Wolfa je v oddaji Sledi časa ob 160. obletnici slovenskega skladatelja obiskal Jure K. Čokl.

29 min 30 s

01.03.2020

Rapalska meja

Ob Ligurski obali, prav tam, kjer leži eno najslikovitejših italijanskih obmorskih območij Cinque Terre, leži še en letoviški kraj, ki ga pri nas pogosto omenjamo, ne da bi se tega zavedali. Gre za Rapallo na širšem območju Genove. Mesta samega po sebi ne omenjamo, omenjamo pa rapalsko mejo. Ime je dobila prav po tem letoviškem kraju, v katerem so predstavniki Kraljevine Italije in Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 12. novembra leta 1920 podpisali krivični sporazum o meji med državama. Podpis rapalske pogodbe ni bil posledica pogajalskega procesa. Ne, to je bilo dejanje, v katero so Kraljevino SHS prisilili predstavniki antante, zavezniki v prvi svetovni vojni, ki so se bojevali proti centralnim silam in jih premagali. Zato ne more imeti pravne podlage. Predstavniki antante so s pogajanji in darovanjem tujih ozemelj prepričali Italijo, da je leta 1915 odprla novo fronto v vojni proti centralnim silam – fronto na meji med habsburško monarhijo in Italijo, ki je bila dolga 600 kilometrov. Približno 93 kilometorv je je potekalo po današnjem slovenskem ozemlju. Ta del fronte imenujemo soška fronta. Antanta je Italijanom s tajnim londonskim sporazumom leta 1915 obljubila pravico do priključitve vseh ozemelj, ki so jih zahtevali, tako na Slovenskem kot v Istri, Dalmaciji, Albaniji in tako naprej. S tem ni imela težav, saj Italijanom ni obljubila svojih ozemelj ali ozemelj, za katera bi se posebno zanimala. O tem se tudi ni pogovarjala s predstavniki držav, na katerih so ozemlja ležala. Kaj pa je to pomenilo za slovenski narod? To je bila zgodovinska zareza, ki je velik del slovenskega naroda ločila od matice in ga prepustila italijanski politiki preganjanja, poniževanja in ne nazadnje raznarodovanja. V Sledeh časa ob stoti obletnici tega dogodka se je Jurij Popov pogovarjal o življenju ob tej meji in za njo tudi z živima pričama rapalske meje, Andrejem Milavcem iz Planine pri Rakeku in Francem Jerončičem iz Kanalskega Kolovrata.

33 min 40 s

23.02.2020

Bizoviške perice

Pranje perila je ena najstarejših domačih uslužnostnih obrti, je leta 1958 zapisala etnologinja Pavla Štrukelj, ki je raziskovala to obrt v okolici Ljubljane. Največji razmah je ta obrt dosegla v vaseh severozahodno in jugovzhodno od Ljubljane. O pericah v okolici Ljubljane je pisal že Janez Vajkard Valvazor, ki sicer omenja to obrt v Spodnjih Dobrunjah in drugih vaseh. Vendar je osrednja točka, kjer je potekalo poklicno pranje perila, prav gručasta vas Bizovik. To pa zato, ker priteče izpod Orl posebna, tako imenovana mehka voda, in to je bilo za pranje perila zelo pomembno. V vasi so poleg manjšega števila kmetov živeli predvsem kajžarji, to je pomenilo, da so morali iskati dodaten zaslužek za preživetje. Možje in fantje so imeli predvsem sezonsko delo kot tesarji in pozneje kot zidarji, pleskarji in kamnoseki. Njihov zaslužek ni zadoščal za preživetje velikih družin, zato so žene in dekleta prigarale dodaten zaslužek s pranjem perila za bogatejše meščanske družine v Ljubljani, pa tudi za obrtnike, trgovce in podjetja.

29 min 49 s

16.02.2020

Sledi časa

Lahko bi rekli, da se je zgodba o vurmoharjih začela veliko prej, kot se je dejansko. Na primer leta 1492, ko je cesar Friderik III Habsburški podelil prebivalcem Kočevske tako imenovani krošnjarski patent. Ta je prebivalcem teh krajev dovoljeval prodajo doma narejenih izdelkov na Hrvaško in v druge dežele cesarstva brez plačila davkov. Začetek te zgodbe lahko pomaknemo še dobro stoletje bolj v preteklost, v obdobje, ko so se začeli turški vpadi na to območje, ki so med ljudi zasejali revščino. To je bil namreč neposredni vzrok za sprejem omenjenega patenta, ki je ljudem omogočal najprej preživetje, pozneje pa tudi boljše življenje. Res pa je tudi, da je bilo krošnjarjenje v teh krajih znano tudi iz obdobja pred turškimi vpadi. Krošnjarji so bili trgovci brez trgovine, ki so prodajali svoje doma narejene izdelke ali pridelke od mesta do mesta, od vasi do vasi, od hiše do hiše. Poznamo več vrst krošnjarjev – iz ribniškega konca so prihajali zdumarji, ti so prodajali suho robo in lončene izdelke, krošnjarji s Kočevskega in iz Bele krajine so prodajali južno sadje in galenterijsko robo, krošnjarji iz Kostela in Velikih Lašč so prodajali kostanj, krošnjarji iz zgornje doline Kolpe pa so bili žagmojstri in vurmoharji. Ti so se pojavili zadnji, na začetku 19. stoletja. Jurij Popov se je za oddajo Sledi časa odpravil po poti vurmoharjev. To so bili krošnjarji iz zgornje doline Kolpe, ki so prodajali stenske ure in jih nekateri tudi popravljali. Krošnjarili so na Hrvaško, v Vojvodino in tudi na Madžarsko. Tovrstno krošnjarjenje se je ohranilo najmanj časa, dobrega pol stoletja.

31 min 4 s

09.02.2020

Novo življenje pesnikove knjižnice

Janko Glazer, pesnik Pohorja, po katerem so v Mariboru poimenovana najvišja priznanja za ustvarjalnost na področju kulture, je, kot je zapisal literarni zgodovinar dr. Bruno Hartman, »od konca prve svetovne vojne do svoje smrti leta 1975 bistveno oblikoval duhovni svet Maribora: bogatil ga je s poezijo, mu utiral pot k znanju in znanosti ter ga utrjeval v slovenstvu«. 1. januarja 1931 je prevzel vodenje tedanje Študijske knjižnice v Mariboru in ji služil, dokler ga niso nacisti z družino dobro desetletje kasneje izgnali v Srbijo. Janko Glazer je že kot dijak zbiral knjige, njegova zapuščina, vključno s pisalno mizo in v njenih predalih skoraj pol stoletja nedotaknjeno vsebino, je na željo pesnikovih najbližjih našla svoj dom in pregledno postavitev v Univerzitetni knjižnici v Mariboru.

29 min 41 s

02.02.2020

Izbrana poglavja iz holokavsta

Letošnje spominjanje vseh žrtev holokavsta, ki se jim poklonimo konec januarja, je posebno, saj je minilo 75 let od osvoboditve Auschwitza. Predvsem na vzhodu države, na katerem so pred več kot desetletjem začeli obujati spomin, so obletnico letos pripravili še pozorneje kot po navadi. Te dni si je mogoče na različnih krajih v Mariboru in Prekmurju ogledati štiri vsebinsko različne razstave, ki jim je skupen le boj za preživetje v okviru nacistične »dokončne rešitve«. Del letošnjega spominjanja žrtev holokavsta povzema Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa.

29 min 56 s

26.01.2020

Častitljivih 100 let prohibicije

1. Svetovna vojna se je končala in v ZDA so nastopila rjoveča 20. leta – obdobje dekadentnih zabav v ritmu charlestona in gospodarskega napredka. Lahko bi rekli, da so si ljudje po koncu vojne dali duška. Vendar je po mnenju nekaterih posameznikov, pozneje društev in nato celo zveznih držav slavje trajalo predolgo. Začelo se je tiho, nato pa vedno bolj glasno in tudi odmevno nasprotovanje alkoholu, ki je vodilo v eno izmed najbolj zanimivih poglavij tako ameriške kot tudi svetovne zgodovine. Prohibicijo. Kako je ta povzročila razcvet organiziranega kriminala, pahnila revne sloje v uživanje strupenih nadomestkov alkohola in hkrati statistično zmanjšala število obolelih zaradi posledic alkohola? Kako je prohibicija našla svoje podpornike tudi na naših tleh in kako se je končala, je v oddaji Sledi časa na Prvem raziskoval Jure K. Čokl.

30 min 22 s

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov