Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Sledi časa

814 oddaj

814 oddaj


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


23.02.2020

Bizoviške perice

Pranje perila je ena najstarejših domačih uslužnostnih obrti, je leta 1958 zapisala etnologinja Pavla Štrukelj, ki je raziskovala to obrt v okolici Ljubljane. Največji razmah je ta obrt dosegla v vaseh severozahodno in jugovzhodno od Ljubljane. O pericah v okolici Ljubljane je pisal že Janez Vajkard Valvazor, ki sicer omenja to obrt v Spodnjih Dobrunjah in drugih vaseh. Vendar je osrednja točka, kjer je potekalo poklicno pranje perila, prav gručasta vas Bizovik. To pa zato, ker priteče izpod Orl posebna, tako imenovana mehka voda, in to je bilo za pranje perila zelo pomembno. V vasi so poleg manjšega števila kmetov živeli predvsem kajžarji, to je pomenilo, da so morali iskati dodaten zaslužek za preživetje. Možje in fantje so imeli predvsem sezonsko delo kot tesarji in pozneje kot zidarji, pleskarji in kamnoseki. Njihov zaslužek ni zadoščal za preživetje velikih družin, zato so žene in dekleta prigarale dodaten zaslužek s pranjem perila za bogatejše meščanske družine v Ljubljani, pa tudi za obrtnike, trgovce in podjetja.

29 min 49 s

16.02.2020

Sledi časa

Lahko bi rekli, da se je zgodba o vurmoharjih začela veliko prej, kot se je dejansko. Na primer leta 1492, ko je cesar Friderik III Habsburški podelil prebivalcem Kočevske tako imenovani krošnjarski patent. Ta je prebivalcem teh krajev dovoljeval prodajo doma narejenih izdelkov na Hrvaško in v druge dežele cesarstva brez plačila davkov. Začetek te zgodbe lahko pomaknemo še dobro stoletje bolj v preteklost, v obdobje, ko so se začeli turški vpadi na to območje, ki so med ljudi zasejali revščino. To je bil namreč neposredni vzrok za sprejem omenjenega patenta, ki je ljudem omogočal najprej preživetje, pozneje pa tudi boljše življenje. Res pa je tudi, da je bilo krošnjarjenje v teh krajih znano tudi iz obdobja pred turškimi vpadi. Krošnjarji so bili trgovci brez trgovine, ki so prodajali svoje doma narejene izdelke ali pridelke od mesta do mesta, od vasi do vasi, od hiše do hiše. Poznamo več vrst krošnjarjev – iz ribniškega konca so prihajali zdumarji, ti so prodajali suho robo in lončene izdelke, krošnjarji s Kočevskega in iz Bele krajine so prodajali južno sadje in galenterijsko robo, krošnjarji iz Kostela in Velikih Lašč so prodajali kostanj, krošnjarji iz zgornje doline Kolpe pa so bili žagmojstri in vurmoharji. Ti so se pojavili zadnji, na začetku 19. stoletja. Jurij Popov se je za oddajo Sledi časa odpravil po poti vurmoharjev. To so bili krošnjarji iz zgornje doline Kolpe, ki so prodajali stenske ure in jih nekateri tudi popravljali. Krošnjarili so na Hrvaško, v Vojvodino in tudi na Madžarsko. Tovrstno krošnjarjenje se je ohranilo najmanj časa, dobrega pol stoletja.

31 min 4 s

09.02.2020

Novo življenje pesnikove knjižnice

Janko Glazer, pesnik Pohorja, po katerem so v Mariboru poimenovana najvišja priznanja za ustvarjalnost na področju kulture, je, kot je zapisal literarni zgodovinar dr. Bruno Hartman, »od konca prve svetovne vojne do svoje smrti leta 1975 bistveno oblikoval duhovni svet Maribora: bogatil ga je s poezijo, mu utiral pot k znanju in znanosti ter ga utrjeval v slovenstvu«. 1. januarja 1931 je prevzel vodenje tedanje Študijske knjižnice v Mariboru in ji služil, dokler ga niso nacisti z družino dobro desetletje kasneje izgnali v Srbijo. Janko Glazer je že kot dijak zbiral knjige, njegova zapuščina, vključno s pisalno mizo in v njenih predalih skoraj pol stoletja nedotaknjeno vsebino, je na željo pesnikovih najbližjih našla svoj dom in pregledno postavitev v Univerzitetni knjižnici v Mariboru.

29 min 41 s

02.02.2020

Izbrana poglavja iz holokavsta

Letošnje spominjanje vseh žrtev holokavsta, ki se jim poklonimo konec januarja, je posebno, saj je minilo 75 let od osvoboditve Auschwitza. Predvsem na vzhodu države, na katerem so pred več kot desetletjem začeli obujati spomin, so obletnico letos pripravili še pozorneje kot po navadi. Te dni si je mogoče na različnih krajih v Mariboru in Prekmurju ogledati štiri vsebinsko različne razstave, ki jim je skupen le boj za preživetje v okviru nacistične »dokončne rešitve«. Del letošnjega spominjanja žrtev holokavsta povzema Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa.

29 min 56 s

26.01.2020

Častitljivih 100 let prohibicije

1. Svetovna vojna se je končala in v ZDA so nastopila rjoveča 20. leta – obdobje dekadentnih zabav v ritmu charlestona in gospodarskega napredka. Lahko bi rekli, da so si ljudje po koncu vojne dali duška. Vendar je po mnenju nekaterih posameznikov, pozneje društev in nato celo zveznih držav slavje trajalo predolgo. Začelo se je tiho, nato pa vedno bolj glasno in tudi odmevno nasprotovanje alkoholu, ki je vodilo v eno izmed najbolj zanimivih poglavij tako ameriške kot tudi svetovne zgodovine. Prohibicijo. Kako je ta povzročila razcvet organiziranega kriminala, pahnila revne sloje v uživanje strupenih nadomestkov alkohola in hkrati statistično zmanjšala število obolelih zaradi posledic alkohola? Kako je prohibicija našla svoje podpornike tudi na naših tleh in kako se je končala, je v oddaji Sledi časa na Prvem raziskoval Jure K. Čokl.

30 min 22 s

19.01.2020

Stoletnica organiziranega izobraževanja slepih in slabovidnih

V Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani so ob stoletnici prve šole za slepe in slabovidne na Slovenskem pripravili razstavo z naslovom »V tem domu luč prosvete sije!« Kako se je pisala zgodovina prve šole za slepe in slabovidne in kakšen je bil razvoj izobraževanja slepih v zadnjih sto letih, pa tudi o ključni vlogi, ki jo je imela v izobraževanju slepih Minka Skaberne, ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe, in o sami razstavi bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.

31 min 5 s

12.01.2020

Pavel Knobl

Koliko let mora miniti in kaj vse se mora zgoditi, da se v ozadje potisnjene resnice prebijejo na plano? Univerzalnega odgovora ni. Mogoče bi bil edino primeren odgovor sestavljen le iz dveh besed – skupek okoliščin. Skupek okoliščin je v 19. stoletju pripomogel k temu, da je bil za avtorja prve slovenske posvetne pesniške zbirke imenovan Valentin Vodnik. Pesniška zbirka nosi naslov Pesme za pokušino. To se je zgodilo leta 1805. Toda tudi takrat je krog, ki si je privoščil to netočnost, vedel, da to ni res. Tudi sam Valentin Vodnik je vedel, saj je imel prvo slovensko posvetno pesniško zbirko v svojih rokah. Izšla je pet let prej, leta 1801 v Kranju. Njen naslov je Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi, napisal pa jo je ljudski pesnik ali bukovniški verzifikator, kot so ga imenovali – Pavel Knobl, Notranjec, doma iz Orehka pri Postojni. Kdo je bil Pavel Knobl in kakšne pesmi je pisal? Odgovor na to vprašanje je iskal Jurij Popov.

32 min 1 s

05.01.2020

Debeli sneg je düno

Pomurski muzej je v zadnjih tednih leta 2019 izdal drobno knjižico etnologinje Jelke Pšajt z naslovom Debeli sneg je düno. V njej se raziskovalka ukvarja s spominjanjem na vreme, ki ga je našla in analizirala na področju Slovenskih Goric in Pomurja. Ne le vremenski pregovori, temveč tudi vremenske statistike, zapisi o vremenu in predvsem usodna povezanost med človekom in vremenom so temelj tega zanimivega dela. Knjižica je avtorju Marku Radmiloviču služila kot opora za oddajo Sledi časa, v kateri se s pomočjo avtorice podaja v razmišljanje o našem odnosu do vremena nekoč in danes.

29 min 48 s

29.12.2019

Praznični spomin iz Kort

Korte so največji kraj izolskega zaledja ter središče izolskega podeželja, župnije in krajevne skupnosti. V Nedeljski reportaži Jurija Popova se ne bomo poglabljali v tako daljno zgodovino tega kraja s tipično mediteransko podobo, ampak se bomo ob pomoči spominov treh domačinov preselili v božično-novoletno obdobje pred petimi oziroma šestimi desetletji. Takrat je bilo to območje še del Svobodnega tržaškega ozemlja, to pa je na poseben način zaznamovalo tudi Korte. To obdobje se je končalo leta 1954, revščina pa je kraje zapustila veliko let pozneje. Na seznamu zgodovinskih vaških praznikov smo jih našteli 11, posebej pa bosta v oddaji odmevala dva – koledovanje otrok z voščili in običajem “dobra roka” na novega leta dan in božična vilja, večerja z raznovrstno zelenjavo, bakalajem na belo, palento in fritlami ter odhod k polnočnici. V oddaji bomo izvedeli tudi, kdo sta šanta teta in fioco ter kakšna vez ju druži, pa kdaj je bil Šentnikolo, kaj je bila kvaternica in tudi s kako malim so morali biti otroci zadovoljni. Pomaranča je bila v tistem obdobju že zelo luksuzno darilo, po navadi so se morali zadovoljiti z mandlji. Preselili se bomo torej v obdobje, ki ga najbolje lahko opišemo z eno samo besedo – skromnost.

32 min 19 s

22.12.2019

Kultura spomina

Med zadnjimi peripetijami okoli državljanstva koroške Slovenke Angelike Mlinar so naši rojaki na avstrijskem Koroškem spet prišli v žarišče javnosti. In le še enkrat več se je pokazalo, kako malo vemo o današnjem trenutku, kaj šele o preteklosti življenja naše manjšine onkraj Karavank. Zato se Marko Radmilovič v Sledeh časa odpravlja iskat spomin med koroške Slovence in po čem se njihovo spominjanje na preteklost razlikuje od spominov matičnega naroda.

28 min 9 s

15.12.2019

Kovaški muzej Klavže

Če vas pot zanese v Klavže v Baški grapi, lahko za to obstajata dva razloga. Eden je, da točno veste, koga ali kaj tam iščete. Drugi je, da ste se verjetno izgubili. Svet, ki se zdi kot iz pravljice, je turistom seveda privlačen. Tistim, ki so si tam služili in si še služijo vsakdanji kruh, pa ni bilo nikoli lahko. Zato ne preseneča, da so se ljudje od tam kljub mnogim poskusom oblasti odseljevali, naseljeval pa se je v te kraje malokdo. Vseeno so bila nekatera obdobja do prebivalcev prijaznejša kot druga. Tako obdobje je bilo tudi na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko so na tem pozabljenem koncu zaradi potreb po povezavi Primorske z Gorenjsko začeli graditi železniško progo. Takrat se začne tudi zgodba kovačije Antona Kogoja, ki kljub številnim težavam kot zasebna zbirka ali še bolj kot muzej stoji še danes. V čas kovaških mojstrov se je z njegovim vnukom Ljubom v oddaji Sledi časa vrnil Jure K. Čokl.

18 min 41 s

08.12.2019

In potem so tudi ženske oblekle hlače …

Pogovorna fraza, češ da naj bi se vedelo »kdo v hiši nosi hlače«, bi morala že zdavnaj romati na »smetišče zgodovine«. Kajti zdaj že davnega leta je francoski modni oblikovalec Poul Poiret v Parizu predstavil tri modele tako imenovanih jupe-culotte oziroma hlačnih kril, kot smo oblačilo poimenovali na Slovenskem, ki pa se zaradi širokih hlačnic niti ni bistveno razlikovalo od »navadnega« ženskega krila. Širom po Evropi je potem prišlo že pred prvo svetovno vojno do različnih odmevov. Eni so bili pozitivni, saj so nekateri novo oblačilo povezovali z emancipacijo žensk, po drugi strani pa je bilo predvsem med moškimi tudi veliko negativnih odzivov. V Italiji je tako na primer vojaški častnik, ko je hčerko videl v hlačah, zaradi sramote naredil samomor, v Romuniji pa je zaročenec ubil svojo partnerko, ko jo je v hlačah videl na ulici …

29 min 58 s

01.12.2019

Dr. Milko Matičetov

Letošnje leto mineva tudi v znamenju 100. obletnice rojstva dr. Milka Matičetovega, etnologa, narodopisca, ki je širši javnosti znan po pravljicah Zverinice iz Rezije. Rodil se je leta 1919 v Koprivi na Krasu. Leta 1929 se je vpisal na gimnazijo v Kopru in se leto pozneje prepisal v Gorico. Tam je leta 1938 tudi maturiral. Nato je študiral klasično in moderno filologijo na univerzi v Padovi do leta 1943. Po kapitulaciji Italije se je pridružil borcem prekomorskih brigad in bil dodeljen prvi tankovski diviziji, za katero je uredil pet številk glasila Čelična - Jeklena pest. Po demobilizaciji iz Jugoslovanske ljudske armade leta 1945 se je zaposlil kot kustos v Etnografskem muzeju v Ljubljani, vendar je že leta 1952 postal prvi redno zaposleni član Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU-ju v Ljubljani. Tu je osnoval arhiv slovenskih ljudskih pripovedi. Doktoriral je leta 1955 s folklorno študijo Sežgani in prerojeni človek pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Med letoma 1975 in 1985 je bil upravnik na Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU, v letih od 1995 do 2008 pa predsednik njegovega znanstvenega sveta. Leta 1995 je postal izredni in 2001 redni član SAZU v razredu za filološke in literarne vede. Milko Matičetov je desetletja zbiral ljudsko gradivo predvsem v Reziji, zbral je več kot 3000 pravljic, raziskoval pa je tudi po drugih slovenskih pokrajinah, od Istre do Porabja. V oddaji Sledi časa bomo Milka Matičetovega, ki se je od nas poslovil leta 2014, spoznali nekoliko drugače, skozi spomine njegovih svojcev in znancev. Avtor oddaje je Milan Trobič.

39 min 54 s

24.11.2019

Znano-neznani kruci

Že zdavnaj znana, pa tudi manj znana poglavja naše zgodovine zadnja leta dobivajo novo konotacijo. Pogosto dogodke ali ljudi izkopljemo iz pozabe, ne le več samo zaradi akademskega zanimanja, temveč tudi zaradi bolj prozaičnih razlogov. Na primer zaradi promocije različnih krajev, regij ali pokrajin. To pa ne pomeni, da je obujena zgodovina zato manj vredna ali manj žlahtna. To načelo se je nedavno uresničilo v majhni vaški dvorani na Goričkem, v kateri so naredili prvi korak pri obuditvi "krucev". Kdo ali kaj so bili, boste izvedeli ob poslušanju oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

27 min 11 s

17.11.2019

Sledi časa

Berlinski zid oziroma po nemško Berliner Mauer je bil svojevrsten simbol železne zavese, ki je tisočem ljudi pomenil ločnico med obljubljenim boljšim življenjem na zahodu in ponekod kruto resničnostjo, ki so jo živeli na vzhodu. Pomenil je mejo med dvema ideologijama – socializmom na eni in kapitalizmom na drugi strani. Njegov konec pred skoraj natanko 30 leti je bil kamenček, ki je za seboj potegnil mogočen plaz, ki ga ni bilo več mogoče zaustaviti. Po 9. novembru 1989 stara celina ni bila nikoli več taka, kot je bila do tedaj. Jure K. Čokl je s sogovornikoma, ki sta bila v dogajanje vsak na svoj način vpeta neposredno, skušal odgovoriti na nekatera vprašanja, ki lahko pomagajo razumeti, zakaj se je zid podrl in kaj bi se zgodilo, če bi stal še danes.

33 min 8 s

10.11.2019

»Stric, kdaj bodo spet lutke?«

Včasih se zdi, da je kdo pozabljen, pa v resnici ni. Mogoče nekaj časa ni v središču pozornosti, toda ob kakšnem posebnem dogodku pride na dan, da v resnici ni nikoli bil povsem izbrisan iz spomina. Za legendarnega kočevskega lutkarja Matijo Glada je bila to postavitev razstave o njegovem življenju in delu ter poimenovanje dvorane, v kateri je razstava, po njem. Že na samem začetku razstave obiskovalce pozdravijo njegove prve lutke Dedek, Babica, Žogica Nogica, Zdravnik in Mati Ježonka. Nekatere so stare 50 in več let. Vse lutke na razstavi je naredil sam. Najprej je delal marionete, najbolj zahtevne lutke, tako za izdelavo kot za vodenje, zatem triprstne in na koncu iz pene. Bil je deklica za vse. V Šeškovem domu, kjer je imel delavnico, je tudi stanoval z družino, tam je bil hišnik in predsednik tamkajšnjega kulturno-umetniškega društva, predvsem pa je bil lutkar. Poleg vsega je tudi novačil mlade lutkarje, jih učil voditi lutke, z njimi vadil posamezne igrice, ki jih je sam tudi režiral, sam je izbiral program in se nenehno izobraževal. Ljudje so ga poznali kot predanega in prijaznega človeka, najbolj pa otroci, ki so ga v Kočevju cukali za površnik in ga spraševali: »Stric, kdaj bodo spet lutke?« Matija Glad ni bil le lokalni lutkar, s svojimi 43 znanimi lutkami in več kot 40-imi uprizoritvami lutkovnih igric je sooblikoval tudi zgodovino slovenskega lutkarstva. Življenjsko pot je sklenil kot kipar v lesu. Njegovo življenje je v oddaji Sledi časa povzel Jurij Popov.

28 min 20 s

03.11.2019

Kako je geograf iz Haloz postal prvi rektor druge slovenske univerze

Dobra dva meseca po tistem, ko je regent Aleksander Karađorđević podpisal »Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani« in natanko na dan, ko je bil v mariborskem gledališču premierno odigran Jurčičev Tugomer, se je pri tedanji Sveti Barbari v Halozah, današnjih Cirkulanah, rodil Vladimir Bračič. Sojenice so mu namenile, da bo najprej učitelj in nato doktor znanosti, dobrega pol stoletja pozneje pa je postal rektor druge slovenske univerze – Univerze v Mariboru. V tokratnih Sledeh časa se bomo pomudili v rojstnem kraju dr. Vladimirja Bračiča in na Oddelku za geografijo mariborske Filozofske fakultete, ki jo je v podobi nekdanje Pedagoške akademije začel graditi skladno z leta 1975 ustanovljeno univerzo. Za nekdanjim rektorjem je ostal spoštljiv spomin, zajeten znanstveni opus… in še vedno živa lončnica v kabinetu sedanjega predstojnika oddelka. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.

30 min 4 s

27.10.2019

Čudež brez Kobarida

Te dni se spominjamo vrhunca bitke, ki je v zgodovino odšla kot soška fronta. Meglenega oktobrskega jutra so namreč enote sil osi prebile italijanske linije v Soški dolini in nekoliko nenatančno je ta akcija znana kot "preboj pri Kobaridu". Čez nekaj dni se je zato zrušila vsa fronta, a zgodovina se je, sploh za Slovence, ki so živeli v zaledju fronte, kljub vsemu zavrtela v neprijazno smer. O bitki sami radi rečemo, da je bilo prelito že ogromno črnila, pa je ravno nasprotno. Tehtnih, predvsem vojaških študij je sorazmerno malo, čeprav se štabi raznih vojska v zadnjih sto letih še kako radi ozirajo na strategije in taktike, uporabljene na Soči. Več o tem prinaša oddaja Sledi časa, ki jo tokrat prijavlja Marko Radmilovič.

31 min 1 s

20.10.2019

Gorička Mariška - od uporabnosti do romantika

Letos je bilo veliko besed o Prekmurju. Je pač stoletnica priključitve Prekmurja k matični državi, to pa je jubilej, ki za nekaj časa vzbudi večjo pozornost. Brskanje po zgodovini kaže na krajino, ki je bila nekoč pozabljena od boga: revščina, nerazvito kmetijstvo in industrija, skromna izobrazba, izseljevanje, transportna nepovezanost navznoter in navzven in vse drugo, kar sodi k nižji stopnji razvitosti ali celo k nerazvitosti – vse to je pred sto leti krasilo krajino onkraj Mure. V začetku 20. stoletja še železnice ni imela. Prvo je dobila 26. junija 1907, ko so slovesno odprli progo Murska Sobota–Hodoš. Za krajino je ta proga pomenila veliko novost in je zbujala nemalo pozornosti. Vlak, ki je vozil po njej, je kmalu dobil ime Gorička Mariška. Danes Goričke Mariške kot železnega parnega vlaka ni več, je pa ohranjena v spominu ljudi in v številnih književnih zapisih. Nanjo spominja tudi parna lokomotiva pred prenovljeno železniško postajo v Murski Soboti, ki pa ni Mariška. Kje pa je ta? Nihče ne ve. Kot da bi izparela skupaj z vso paro, ki jo je do leta 1968 izpuščala v goričko ozračje. Nanjo spominja tudi rek: »Sopihaš kot Gorička Mariška.« Kaj je Gorička Mariška pomenila za krajino in kakšna je bila njena zgodovina od prvega do zadnjega piska, o tem bo govorila oddaja Sledi časa Jurija Popova.

30 min 24 s

13.10.2019

Dober prijem

Ribolov se je skozi tisočletja in stoletja iz ene najstarejših oblik človekovega črpanja naravnih virov za preživetje preobrazil v priljubljeni način preživljanja prostega časa. Oddaja razkriva, kako se je ta razvoj zgodil ob slovenskih rekah in jezerih.

32 min 45 s

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov