Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

»New age« ali »old age«: kako živ je gnosticizem?

23.09.2019


Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.


New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom

 


Ars humana

817 epizod


Oddaja predstavlja humanistične teme, od filozofije in literature do jezikoslovja in zgodovine. Oddajo oblikujemo predvsem na podlagi pogovorov s priznanimi strokovnjaki iz določenega področja, največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe ali znanstvenike. Namen oddaje je dvojen: poglobljeno razmišljanje o temah s področja humanistike in njena popularizacija.

»New age« ali »old age«: kako živ je gnosticizem?

23.09.2019


Ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva?

Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetkov krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost je jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.


New age in gnosticizem: podobnosti in razlike

New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new aga. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new aga kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu. Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar nasploh velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda »gnoza« pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new agu najdemo nekaj podobnega. Gnoza nasploh je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino. Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje preko spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikuejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega-višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem Delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new agem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta. Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new agu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Če zaključim, se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, in čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age za razliko od gnosticizma poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Ortodoksija in heterodoksija

Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja nek temelj, ker obstaja nek nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom

 


27.06.2022

Resničnost je hujša, kot mislimo, da je – o teorijah zarot

Zemlja kot ravna plošča, nekdo nam vstavlja čipe in oddajniki za brezžična omrežja kot velike mikrovalovne pečice – to so pripovedi, ki so v zadnjem času dobre kandidatke za teorije zarot. S filozofom Tomažem Grušovnikom med drugim razgaljamo vzroke za njihov nastanek, njihovo družbeno vlogo in njihovo pojavljanje skozi zgodovino. FOTO: arhiv RTV SLO


20.06.2022

Od Okre do Albijske gore – Notranjska med prazgodovino in antiko

Gori Nanos in Snežnik sta ključni topografski orientacijski točki in dajeta notranjski pokrajini pomemben pečat. Tako sta tudi njuni antični imeni, Okra za Nanos oziroma Razdrto, in Albion za Snežnik botrovali naslovu arheološke monografije s podnaslovom Notranjska med prazgodovino in antiko, ki jo je nedavno izdal Narodni muzej Slovenije. Njen avtor, muzejski arheolog dr. Boštjan Laharnar, se raziskovalno že dolgo ukvarja s prazgodovino Notranjske, torej z obdobjem železne dobe v prvem tisočletju pr.n.št do rimske zasedbe. Internetni dostop do lidarskih posnetkov celotnega ozemlja države od leta 2015 naprej je arheologom omogočil vnovičen premislek topografije in novih odkritij do takrat nevidnih ostankov arheološke krajine izpred dveh tisočletij. Zato je monografija, s tem premislekom obogatena doktorska disertacija Laharnarja, desetletje po njenem zagovoru izšla prav zdaj. Njegov kolega iz Narodnega muzeja dr. Peter Turk in izr.prof.dr. Matija Črešnar z ljubljanske FF, tudi arheologa železne dobe, z avtorjem pred mikrofonom vmeščajo vlogo tega prostora in daljnosežne kulturne razlike dediščine arheološke krajine zahodnega in vzhodnega dela Slovenije, ki so se že v tem oddaljenem času začele vzpostavljati. Na fotografiji naslovnica monografije Od Okre do Albionske gore vir: Program Ars


11.06.2022

Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo

"Danes je že povsem razširjena ideja, da so kulturniki tisti, ki so kot pijavke prisesani na državni proračun, s čimer cuzajo davkoplačevalski denar, ki ga s trudom svojih rok in v potu svojega čela prigarajo pravi delavni ljudje. Vse bolj se širi ideja, da je pravi zaslužek mogoč samo na trgu, ki edini lahko pokaže, kdo si zasluži uspeh in kdo ne. Da je trg tisti, ki edini lahko določa kaj je vredno, da uspe in kaj si zasluži propad. Subvencije pa so tisto zlo, ki naš trdo prigarani denar kanalizira k lenuhom, ki ustvarjajo lastne blodnje," premišjuje dr. Blaž Kosovel in dodaja: "Po drugi strani pa so ZDA dežela, ki po celotnem svetu izvažajo svojo popularno kulturo, hkrati pa sploh nimajo ministrstva za kulturo. So dežela, kjer dejansko trg diktira, kaj lahko preživi in kaj ne. ZDA so hkrati tako blizu nas, a hkrati tudi nekaj tako drugačnega. Ker so nas kolonizirale s svojo popularno kulturo, imamo občutek, da vemo vse o njih. In ker je veliko ameriških produktov banalnih, ZDA onkraj političnega sistema in aktualne dnevne politike skorajda niso predmet teoretske analize v slovenskem prostoru." Evropejci se dojemamo kot del zahodnega sveta, a ravno vprašanje o ministrstvu za kulturo kaže, kako različna sta si Stari in Novi svet.  Zakaj torej Združene države Amerike nimajo ministrstva za kulturo in kako to spremeni naivno doživljanje Združenih držav Amerike in Evrope same? Blaž Kosovel je urednik revije Razpotja, kulturni delavec, član Društva humanistov Goriške in festivala Mesto knjige, turistični vodnik in avtor dokumentarne serije Goriški sprehodi. Po duši je filozof in raziskovalec, ki še posebej rad premišlja in predstavlja samoumevnosti okoli nas kot nekaj nesamoumevnega. Kot Fulbrightov štipendist je leto 2013 preživel v New Yorku, zatem doktoriral iz kulturnih študij, disertacijo pa kasneje razširil v predstavljeno knjigo, ki je tudi njegov monografski prvenec.


06.06.2022

Zvok je ranljiv in nas čaka

Zvok izrazito vpliva na človeške možgane – na razvoj otroka, na ustvarjalno mišljenje, ima terapevtske zmogljivosti ali pa nam povzroča stres. Zvoki v našem urbanem okolju nas čakajo. Vsepovsod so. Tudi oni so ranljivi, tako kot mi. Na francoskem inštitutu Cresson, ki deluje na Fakulteti za arhitekturo v Grenoblu, med drugim raziskujejo zvok v javnem prostoru. Akustik dr. Nicolas Remy pove, da pri študijah sodelujejo arhitekti, inženirji, sociologi in filozofi. Vsa ta področja so namreč pomembna v kontekstu zvočnosti. Kako torej zagotoviti prostore pozitivnih zvočnih izkušenj? Enoznačnega odgovora ni, je pa pomembno ozaveščanje o pomenu zvoka in razvijanje občutljivosti zanj. To bi se moralo začeti že v otroštvu. Ko govorimo o pozitivnih učinkih zvoka, namreč večinoma pomislimo na glasbo, sicer pa sta pogosta tema šum, hrup. A to je, še doda Remy, ohlapna in enoznačna opredelitev. V družbi vizualno naravnanih informacij je torej pomembno, da o zvoku govorimo, ga beležimo, opisujemo, načrtujemo. Po eni strani je namreč zvok objektivno dejstvo, merljiv z napravami, po drugi strani pa občuten, subjektivno doživet, kontekstualiziran pojav. Tuje kraje smo po spletu navajeni raziskovati s fotografijami, videoposnetki, članki in potopisi, ogledujemo si zemljevide. Zvok pa nam nudi sicer bolj subtilne, na prvi pogled morda manj izrazite značilnosti prostora, vendar hkrati lahko na nek način zelo veliko pove in zahteva, da se mu skoraj meditativno posvetimo. V različne kraje po svetu nas odpelje tudi spletni projekt Cartophonies – Kartofonije. To so zvočni zemljevidi s posnetki z različnih bolj ali manj urbanih koncev sveta, ki jih raziskovalci posnamejo, opremijo s podatki o času in kraju ter opišejo. Projekt Kartofonij ima torej prav to posebnost, ki ga loči od ostalih zvočnih baz. Raziskovalec zvok pospremi s svojim opazovanjem tako akustičnih značilnosti kot tudi vzdušja in vtisa, pojasnita raziskovalca v Cressonovem laboratoriju Sylvie Laroche in Jul McOisans. Cresson vsako leto organizira mednarodni seminar in delavnice o zvoku – WinterSchool. Z udeleženci – študenti in strokovnjaki razvijajo razne zvočne projekte, ki bi jih lahko pozneje integrirali v urbano okolje. S seminarjem je povezan tudi projekt B-AIR, ki raziskuje vlogo zvoka v razvoju človeka. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio Foto: Jul McOisans (Klop za poslušanje in čutenje zvoka)


30.05.2022

Sedanjost v slovenskem gledališču

Začenja se 57. festival Borštnikovo srečanje. Ob tej priložnosti smo z gosti spregovorili o obdobju zadnjih dveh let, dveh gledaliških sezon, ki ju je močno prizadela epidemična situacija. Z gosti smo se pogovarjali o tem, kako so delali v negotovih in spreminjajočih se razmerah v Lutkovnem gledališču ljubljanskem, Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in kako je delovalo društvo Pekinpah, o tem, kako so z ustvarjalnim mišljenjem in izvirnimi rešitvami presegali omejitve ter kako se to obdobje, po besedah selektorice 57. Borštnikovega srečanja, odraža na vsebinski in kakovostni ravni slovenske gledališke pokrajine. Vabimo vas k poslušanju! na snemanju oddaje, od leve proti desni: Žiga Predan, Nika Leskovšek, Petra Tanko, Danijel Malalan, Uroš Korenčan foto: Radio Slovenija


23.05.2022

O pritiskih na novinarje in urednike Radiotelevizije Slovenija

Oddajo Ars humana z naslovom O pritiskih na novinarje in urednike Radiotelevizije Slovenija pripravlja Marko Golja in ugotavlja, da še nikoli ni bilo toliko zadržkov do sodelovanja v oddaji v živo. In ti zadržki so razlog več za oddajo.


16.05.2022

Živaživost – slovenska književnost v Italiji in Avstriji

Skupaj z Radiem Trst A in slovenskim programom ORF Celovec razmišljamo, zakaj je izraz zamejska književnost neprimeren in zastarel, kakšne so skupne značilnosti slovenskih avtoric in avtorjev iz Italije in kakšne so skupne značilnosti slovenskih avtoric in avtorjev iz Avstrije, razgrnemo pa tudi, kaj v kontekstu sodobne literature predstavlja dvojna identiteta, kje so meje slovenske literature in kakšna je podoba slovenske literature v Italiji in Avstriji. O teh temah s prof. dr. Silvijo Borovnik iz Maribora, dr. Miranom Košuto iz Trsta in mag. Dominikom Sriencom iz Celovca.


09.05.2022

Božidar Debenjak: "Ukrajina je del splošnih retrogradnih procesov. Smo v hudi krizi."

Podnebna kriza, vojne in njihovi begunci, vzpenjanje skrajne denice v Evropi in po svetu, ameriško vrhovno sodišče premišljuje o prepovedi pravice do splava, življenje postaja vse dražje... Kaj vse je šlo zadnjih deset let po zlu, da se je svet približal točki vrelišča? Zakaj zgodovina za napovedovanje prihodnosti nima smisla in kako naj sploh poimenujemo silnice dogajanja, ki iz leta v leto vse bolj razosebljajo ljudi? "Občost je nekaj popolnoma drugega kot velika množina, pravi Hegel. In ko vsak čvekne, kar si misli, dobimo veliko množino. To ni razmišljanje, to ni logičen korak naprej, to je evrovizijsko glasovanje publike," pravi dr. Božidar Debenjak o prepirih na družabnih omrežjih in Muskovem nakupu Twitterja. O trenutku sodobnosti, ki jo seveda vedno razlagamo za nazaj, 87-letni filozof premišljuje s panoramskim pogledom na ideje in miselni tok 20. stoletja, a skrbno in natančno sledi trenutnemu dogajanju. Ali je mogoče, da spremljamo dokončen spopad idej, ki so poganjale 20. stoletje in velik poraz razsvetljenskih idej? "Prišli smo v situacijo, v kateri mediji molčijo o določenih stvareh ... O katerih koli. Med pandemijo smo imeli priložnost videti, kako enoumni smo bili. O čem se ni smelo govoriti. Iste stvari, denimo, so bile v vseh medijih, določenih, o katerih bi morali govoriti, pa ni bilo," premišljuje dr. Debenjak in dodaja: "Na levici je na podoben način razpadel intelektualni prostor. Razne 'korektnosti', s katerimi se cenzurira vsako besedo, so grozota." foto: Arhiv RTV SLO/Iz dokumentarnega filma Dr. Božidar Debenjak, filozof v filmu pod mostovi


02.05.2022

Pravljice, ki si jih pripovedujemo odrasli

V trenutkih, ko se začnejo politiki sklicevati na antropologe, pri njih iskati navdih in vplivni blogerji Hararija obtožujejo sodelovanja v globalni ideološki zaroti, je morda čas za miselni premor. Žanr makrozgodovinopisja je namreč v polnem zagonu. Če kdaj, danes človeštvo poskuša razumeti, od kod prihaja in kam bo zašlo? Poskusi, v celoti ubesediti skrivnostno zgodovino človeštva, niso novi. Z razvojem tehnologije in znanosti postajajo zgodbe o nas popolne in totalne. Pripovedujejo jih denimo Yuval Noah Harari, ki je pri nas najbolj znan po delih Sapiens - Kratka zgodovina človeštva, 21. nasvetov za 21. stoletje, Homo deus: kratka zgodovina prihodnosti, Jared Diamond s knjigami Propad civilizacij, Puške, bacili in jeklo in seveda številni drugi. Pod trenutno najbolj zanimivo in razvpito razpravo, ki še ni prevedena v slovenski jezik, sta se podpisala pokojni David Graeber in David Wengrow. Knjigo The Dawn of Everything: A New History of Humanity, torej Svitanje oz. zora vsega: nova zgodovina človeštva, sta pisala kar deset let. Če so naše informacije točne, se za prevod zanimata dve slovenski založbi. O relevantnosti, znanstveni vrednosti in natančnosti totalnih zgodb premišljujeta prof. za kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Rajko Muršič in antropolog dr. Dan Podjed z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani.


25.04.2022

Pregon 1942 - ob 80-letnici izselitve koroških Slovencev

Druga svetovna vojna je imela usodne posledice za mnoge koroške Slovence. Aprila leta 1942 so jih nacistične enote začele prisilno izseljevati. Tega leta je bilo tako iz avstrijske Koroške v nemška nacistična taborišča pregnanih 227 slovenskih družin. V sodelovanju s slovenskim programom ORF Celovec in Radiem Trst A se spominjamo tega pretresljivega zgodovinskega dogodka, ki je zaznamoval usodo mnogih Slovencev. Pogovor vodi celovška kolegica Daniela Topar, v njem pa sodelujejo: iz Celovca umetnik in arhitekt Karl Vouk in zgodovinar Valentin Sima, iz Ljubljane Ivica Žnidaršič, predsednica Društva izgnancev Slovenije, in iz Trsta zgodovinar Aleksej Kalc.


18.04.2022

Mnogi svetovi - Mnogi svetovi - misliti s filozofijo

Vprašanje mnogih svetov, ki zadeva prav jedro filozofije, pa tudi nekatere vzhodnjaške religijske prakse, je povezano z različnimi razmišljanji, ki se lahko dotikajo na primer časa ali svobodne volje, pa tudi vzdrževanja različnosti, kjer – kar je dandanes še posebej aktualno – ne gre samo za toleranco, temveč za aktivno sprejemanje drugačnosti. O pomenu mnogih svetov razmišljata dr. Marko Uršič in dr. Olga Markič.


11.04.2022

Kdo se boji improvizirane glasbe?

Kaj sploh je svobodna improvizirana glasba? Kako se je razvijala? Kdo so njeni ustvarjalci in ustvarjalke? Pretresamo samosvojo glasbeno skupnost, ki ima lastno infrastrukturo, prek katere vstopa v kulturno-umetniški prostor, v institucije, medije, kulturne politike in njene mehanizme vrednotenja, nagrajevanja ter podpiranja. O improvizirani glasbi in njeni skupnosti z Nino Dragičević, Luko Zagoričnikom in Ičom Vidmarjem. Foto: Gregor Podlogar


04.04.2022

Biti ženska in ustvarjalka

Skupaj z Radiem Trst A in slovenskim programom ORF Celovec pretresamo, kaj danes pomeni biti ženska in ustvarjalka, kakšni so pri tem izzivi in kako je sploh ženska ustvarjalnost sprejeta – v iskanju teh odgovorov sodelujejo: iz Ljubljane Tanja Tuma, iz Trsta Vilma Purič in iz Celovca Julija Schellander-Obid. Foto: Pixabay


28.03.2022

Metelkova 6

Katera in kakšna društva, zavodi in institucije delujejo na Metelkovi 6 v Ljubljani? Zakaj so pomembni za slovensko družbo? Kaj pomeni za njihov obstoj in delovanje poziv Ministrstva za kulturo, naj sporazumno zapustijo stavbo? Kako potekajo tožbe? Ali gre za maščevanje Vlade Republike Slovenije nad zavodi in institucijami, ki so lahko kritični do njenih potez? To je samo nekaj vprašanj, na katera bodo odgovorili metelkovci Katarina Bervar Sternad (direktorica Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja), Alja Lobnik (direktorica zavoda Maska), Brane Mozetič (Center za slovensko književnost in Škuc), dr. Iztok Šori (direktor Mirovnega inštituta), morda tudi Eva Rohrman (zavod Forum Ljubljana) in odvetnik Dino Bauk, med udeleženci oddaje pa ne bo dr. Vaska Simonitija. Tudi tokrat, že četrtič ali petič, minister za kulturo ni sprejel povabila Marka Golje v oddajo Ars humana v živo. Nikar ne zamudite.


21.03.2022

Podoba poezije danes

Ob svetovnem dnevu poezije pretresamo, v kakšni kondiciji je danes poezija pri nas, ali ima kakšne skupne značilnosti, kaj je zanjo značilno in kako se odziva na družbenopolitične spremembe. O tem z Natašo Velikonja, Varjo Balžalorsky Antić, Petrom Semoličem in Muanisom Sinanovićem. Foto: Gregor Podlogar


14.03.2022

Vojne divjajo, ledeniki se talijo

Z ledeniki je enako kot s severnimi medvedi in drugimi karizmatičnimi vstami ali pojavi. Nekaj časa so ikona, potem jih ne opazimo več - ali pa nočemo. Za človeštvo predstavljajo velik problem. Veliko večji, kot sta vojna v Ukrajini in vprašanje uvoza energentov. Prihodnost človeštva je skoraj povsem odvisna od tega, kdaj bo taljenje doseglo točko brez povratka. Pri tem je tragično, da lahko rešimo velike tehnološke in družbene izzive, a to ne bo imelo smisla, ker bo podnebna kriza do takrat popolnoma spremenila svet. O tem, zakaj je sploh še smiselno opozarjati na podnebje in ledenike v svetu vojne in uničenja, premišljuje direktor organizacije Project Pressure Klaus Thymann. Zadnje razmere na pomembnih ledenikih po svetu opisuje klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije Republike Slovenije za okolje. Spremembe severnoatlantskega toka zaradi taljenja Grenlandije za Evropo namreč ne pomenijo dobrih novic. foto: Simon Norfolk in Klaus Thymann


07.03.2022

Ukrajinska zgodovina in kultura

V Ukrajini zdaj divja vojna zaradi odločitve ruskega vodstva, da v to državo pošlje vojsko. Ukrajina ima dolgo, večkrat tudi tragično zgodovino od Kijevske Rusije v 9. stoletju do danes. Prebivalci te, po verski pripadnosti večinoma pravoslavne, dežele so se dolgo borili za emancipacijo svojega jezika in kulture v ruskem imperiju. O zgodovini Ukrajine kulture govori predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani in raziskovalec na Katoliškem institutu dr. Simon Malmenvall. Vir foto: Pixabay


28.02.2022

Ogenj, ki je zajel Evropo

Znanstveno monografijo o zgodovini Narodnega doma v Trstu, ki je hkrati zgodovina tržaških in primorskih Slovencev in Slovenk ter širše, sta napisala dr. Gorazd Bajc, redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, in dr. Borut Klabjan, znanstveni svetnik na Inštitutu za zgodovinske študije na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Njuna monografija ima vrsto odlik: med drugim vsebuje natančno analizo poteka požiga Narodnega doma 13. julija 1920, prikaz načrtnega italijanskega nacionalističnega nasilja nad drugimi slovenskimi in hrvaškimi ustanovami, poglobljeno in berljivo pa predstavlja tudi zgodovinski in kulturni kontekst Narodnega doma v stoletnem obdobju. Več o monografiji (objavljeni pri Cankarjevi založbi) povesta soavtorja znanstvene monografije v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.


21.02.2022

Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti kot pričevalci kulturne in intelektualne zgodovine na Slovenskem

Rokopisi in rokopisni fragmenti so pričevalci bogatega intelektualnega življenja na našem ozemlju v srednjem veku, ki nam razkrivajo, katere avtorje in dela so ljudje tu brali in poznali. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani poleg liturgičnih knjig, kot so misali, graduali, antifonali itd., kot fragmentarno gradivo hranijo številna pravna besedila, antično poezijo in filozofijo s komentarji, srednjeveško poezijo, zgodovinska besedila, univerzitetna skripta in prav izvirne slovarje. Ta fragmente nam s svojim raziskovanjem odkriva prof. ddr. Nataša Golob, ki se je konec leta 2021 podpisala pod drugi zvezek zbirke Manuscripta et fragmenta, ki jo Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdaja v sodelovanju z ustanovami, ki na Slovenskem hranijo rokopisno gradivo, tokrat z NUK-om. Foto: Nataša Golob predstavlja enega od rokopisov, avtorica fotografije: Iza Pevec


14.02.2022

Nevladne organizacije v kulturi so pionirke na področju razvoja sodobne umetnosti v šolah

Zavod Bunker, Mesto žensk – Društvo za promocijo žensk v kulturi, Društvo Gledališče Glej že leta razvijajo in izvajajo kulturno-umetnostne programe s področja sodobne umetnosti v osnovnih in srednjih šolah. Kakšne so njihove izkušnje, katere programe izvajajo, kakšen je odziv šol in o izzivih v prihodnosti na tem področju v Ars humani premišljujejo: vodja projektov kulturno-umetnostne vzgoje in direktorica zavoda Bunker Alma Selimović, koordinatorica programov kulturno-umetnostne vzgoje pri nevladni organizaciji Mesto žensk – Društvo za promocijo žensk v kulturi Tea Hvala, vodja projektov in producentka pri Društvu Gledališče Glej Anja Pirnat, režiserka Lea Kukovičič, profesorica likovne umetnosti in umetnostne zgodovine na Gimnaziji Poljane v Ljubljani in strokovna svetovalka na zavodu za šolstvo za omenjeni področji Nina Ostan ter profesorica likovne vzgoje na Osnovni šoli Prežihov Voranc Ljubljana Alenka Ložar Borko.


Stran 6 od 41
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov