Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba majhnih deklic Ksenije in Klare je zgodba, v kateri bi se lahko prepoznalo veliko družin. Resda nista lačni in tudi vrtec lahko obiskujeta, so ju pa zaznamovali ločitev staršev, nato pa selitve: najprej v materinski dom, nato v nujno bivalno enoto.
Ko sta se končno lahko preselili v neprofitno stanovanje, njun prvi “pravi” dom, so se njuni brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubeži in strah pred izgubo doma njihov vsakdan. Kljub temu se mama na vse načine trudi deklicama zagotoviti kar se da normalno otroštvo . . .
“Predstavljajte si, kako je, ko ti grozijo z izselitvijo. Dobiš telefonski klic ali pa te obiščejo na domu in ti rečejo, da moraš v nekaj dneh plačati dolg, če ne, te pridejo izselit. Dolžan si dva tisoč evrov, v denarnici pa jih imaš le še deset, s katerimi bo treba preživeti še ves teden. Predstavljajte si, kako je to. Ne morete si, če niste doživeli. Toda Bog ne daj, da bi vas doletela taka izkušnja, saj je katastrofalna,” pravi mama šestletne Ksenije in triletne Klare.
Najemniško stanovanje je njihov četrti dom. Po ločitvi so najprej živele v materinskem domu, potem v nujni bivalni enoti. Zdaj, ko so končno našle svoj “pravi” dom, pa so se brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubež in strah pred izgubo doma njihov vsakdanjik.
Oče zanju plačuje preživnino in tudi vrtec lahko obiskujeta, pa vendar je njihov vsakdanjik poln odrekanja in stisk. Mama se ob pomoči socialnih prejemkov nenehno trudi, da bi jim omogočila nemogoče – preživetje. V utrinkih njihovega vsakdanjega življenja, ki jih niza, bi se lahko prepoznalo na tisoče družin, še posebno enostarševskih.
“Bojujemo se s položnicami, trudimo se, da ne bi ostale brez vsega. Toda s 500 evri, od katerih bi jih bilo treba dati 180 za ogrevanje in 140 za najemnino, pa še vrtec je treba plačati, je težko. Nabrali so se dolgovi, vseskozi nam grozi rubež, nikakor ne moreš splavati tako, da bi imel le tekoče obveznosti. Vseskozi si sposojaš denar in ga spet vračaš, skušaš nekako prelagati sem in tja, da bi le uspelo …”
Rubežniki tako ali tako nimajo česa odnesti, najemniško stanovanje je opremljeno z odsluženimi, podarjenimi kosi pohištva. Pa vendar je to mučna izkušnja. “Pridejo in začnejo že na vratih poniževati, groziti… Vem, vsi smo krvavi pod kožo, vsi smo se kdaj napačno odločili, naredili napačno potezo in svoje grehe je treba poplačati. Toda rubežniki bi morali imeti več spoštovanja do ljudi. Tako pa vržejo predte položnico, ti grozijo, kaj vse bodo odnesli, in pravijo, da jih ne zanima, kako boš preživel, do petka jim moraš prinesti petsto evrov ali pa se spet vidimo prihodnji teden, le da takrat v spremstvu policije.” Policija namreč rubežnikom stoji ob strani, ko vlomijo v stanovanje, da bi z zaseženimi predmeti poplačali terjatev, še pojasni mama.
“Včasih razmišljaš tudi o tem, da bi morda vsemu naredil konec. A hkrati seveda razmišljaš, kaj in koga boš pustil za seboj. Vse možne misli, vse možne scenarije imaš v glavi. Kako izplavati iz tega? …”
Predvsem zaradi punčk si mama želi, da bi pritisk dolgov vsaj malo popustil. “Da bi jima, ko bomo šle kam ven, lahko privoščila vsaj kepico sladoleda, sok, morda celo kos pice. Da jima ne bi bilo treba gledati v tla, pač pa v oči, ko vprašata: Lahko dobiva tole? Zdaj gresta tiho mimo, pogledata proč in sploh ničesar ne vprašata, saj vesta, kakšen bo odgovor. Tebi pa se srce trga, ker veš, da te ne vprašata tudi zato, da bi ti prihranili bolečine in te ne bi še bolj prizadeli,” joče mama.
Pravi, da punčki ne sitnarita za nove igrače, nova oblačila, tudi ne za posteljici, čeprav spita na vzmetnicah na tleh, a mama bolj kot o tem že razmišlja o stroških, ki jih bo imela jeseni, ko bo Ksenija postala šolarka. Babica, ki jo je želela razveseliti s šolskimi potrebščinami, vnukinjinega veselja ob začetku šolskega leta ne bo dočakala, ker je ni več …
“Babice ni več, šola se bliža, ne vem, ali bomo imele takrat streho nad glavo in denar za kurjavo, kaj šele, da bi ji lahko kupila vse, kar bo potrebovala. Kako otroku, ki se veseli šole, povedati, da si ne bo mogel izbrati torbe, puščice in zvezkov, da bo moral biti zadovoljen s tistim, kar bo dobil? Kako uničiti otroku sanje, ki se mu porodijo, ko gleda šolarje z lepimi torbicami in lepimi oblačili in misli, da bo tudi on dobil take …?”
Mama se trudi, da bi deklicama dala občutek, da sta enaki drugim: doma jima pripravlja ustvarjalne delavnice, da sta lahko ponosni na svoje izdelke, in neutrudno išče brezplačne predstave, da popoldnevov ne bi preživljali le med štirimi stenami.
“Udeležimo se prireditev, kot sta sprejem dedka Mraza ali Miklavža, povsod smo bile zraven in mahale. Gremo, da bi imeli občutek, da sta enakopravni, da nista nekaj posebnega. Da imata takrat, ko se v vrtcu pogovarjajo, kje so bili in kaj so videli, tudi oni dve kaj povedati … Kamor lahko gremo zastonj, zagotovo gremo, sicer pa si doma krajšamo čas.”
“Sploh pa pri nas vlada ljubezen. Vse selitve, vse težave, ki smo jih imele, ko smo skoraj vsako leto zamenjale domovanje, so nas povezale. Druga drugi smo bile podpora, da smo lahko prišle do sem, kjer smo zdaj. Čeprav je hiša zelo stara in so stroški visoki, smo to stanovanje začutile kot dom, tu nam je lepo, uživamo in zelo si želimo, da bi lahko ostale. Vendar nas je strah, kaj se bo zgodilo, kako bomo zmogle. Nam bo uspelo ali se bomo morale znova seliti? Svoje skrbi čim bolj skrivam pred deklicama, a ko gresta spat, se zaprem v kopalnico, ki je najbolj oddaljena od sobe, v kateri spita, da ne bi slišali kakšnega krika. Takrat lahko dam vse iz sebe, se slišim in si na glas priznam: Res je hudo.”
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Ksenijini in Klarini družini.
Ali izpolnite položnico:
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete “za Ksenijo in Klaro iz zgodbe Vala 202”. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.
535 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Zgodba majhnih deklic Ksenije in Klare je zgodba, v kateri bi se lahko prepoznalo veliko družin. Resda nista lačni in tudi vrtec lahko obiskujeta, so ju pa zaznamovali ločitev staršev, nato pa selitve: najprej v materinski dom, nato v nujno bivalno enoto.
Ko sta se končno lahko preselili v neprofitno stanovanje, njun prvi “pravi” dom, so se njuni brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubeži in strah pred izgubo doma njihov vsakdan. Kljub temu se mama na vse načine trudi deklicama zagotoviti kar se da normalno otroštvo . . .
“Predstavljajte si, kako je, ko ti grozijo z izselitvijo. Dobiš telefonski klic ali pa te obiščejo na domu in ti rečejo, da moraš v nekaj dneh plačati dolg, če ne, te pridejo izselit. Dolžan si dva tisoč evrov, v denarnici pa jih imaš le še deset, s katerimi bo treba preživeti še ves teden. Predstavljajte si, kako je to. Ne morete si, če niste doživeli. Toda Bog ne daj, da bi vas doletela taka izkušnja, saj je katastrofalna,” pravi mama šestletne Ksenije in triletne Klare.
Najemniško stanovanje je njihov četrti dom. Po ločitvi so najprej živele v materinskem domu, potem v nujni bivalni enoti. Zdaj, ko so končno našle svoj “pravi” dom, pa so se brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubež in strah pred izgubo doma njihov vsakdanjik.
Oče zanju plačuje preživnino in tudi vrtec lahko obiskujeta, pa vendar je njihov vsakdanjik poln odrekanja in stisk. Mama se ob pomoči socialnih prejemkov nenehno trudi, da bi jim omogočila nemogoče – preživetje. V utrinkih njihovega vsakdanjega življenja, ki jih niza, bi se lahko prepoznalo na tisoče družin, še posebno enostarševskih.
“Bojujemo se s položnicami, trudimo se, da ne bi ostale brez vsega. Toda s 500 evri, od katerih bi jih bilo treba dati 180 za ogrevanje in 140 za najemnino, pa še vrtec je treba plačati, je težko. Nabrali so se dolgovi, vseskozi nam grozi rubež, nikakor ne moreš splavati tako, da bi imel le tekoče obveznosti. Vseskozi si sposojaš denar in ga spet vračaš, skušaš nekako prelagati sem in tja, da bi le uspelo …”
Rubežniki tako ali tako nimajo česa odnesti, najemniško stanovanje je opremljeno z odsluženimi, podarjenimi kosi pohištva. Pa vendar je to mučna izkušnja. “Pridejo in začnejo že na vratih poniževati, groziti… Vem, vsi smo krvavi pod kožo, vsi smo se kdaj napačno odločili, naredili napačno potezo in svoje grehe je treba poplačati. Toda rubežniki bi morali imeti več spoštovanja do ljudi. Tako pa vržejo predte položnico, ti grozijo, kaj vse bodo odnesli, in pravijo, da jih ne zanima, kako boš preživel, do petka jim moraš prinesti petsto evrov ali pa se spet vidimo prihodnji teden, le da takrat v spremstvu policije.” Policija namreč rubežnikom stoji ob strani, ko vlomijo v stanovanje, da bi z zaseženimi predmeti poplačali terjatev, še pojasni mama.
“Včasih razmišljaš tudi o tem, da bi morda vsemu naredil konec. A hkrati seveda razmišljaš, kaj in koga boš pustil za seboj. Vse možne misli, vse možne scenarije imaš v glavi. Kako izplavati iz tega? …”
Predvsem zaradi punčk si mama želi, da bi pritisk dolgov vsaj malo popustil. “Da bi jima, ko bomo šle kam ven, lahko privoščila vsaj kepico sladoleda, sok, morda celo kos pice. Da jima ne bi bilo treba gledati v tla, pač pa v oči, ko vprašata: Lahko dobiva tole? Zdaj gresta tiho mimo, pogledata proč in sploh ničesar ne vprašata, saj vesta, kakšen bo odgovor. Tebi pa se srce trga, ker veš, da te ne vprašata tudi zato, da bi ti prihranili bolečine in te ne bi še bolj prizadeli,” joče mama.
Pravi, da punčki ne sitnarita za nove igrače, nova oblačila, tudi ne za posteljici, čeprav spita na vzmetnicah na tleh, a mama bolj kot o tem že razmišlja o stroških, ki jih bo imela jeseni, ko bo Ksenija postala šolarka. Babica, ki jo je želela razveseliti s šolskimi potrebščinami, vnukinjinega veselja ob začetku šolskega leta ne bo dočakala, ker je ni več …
“Babice ni več, šola se bliža, ne vem, ali bomo imele takrat streho nad glavo in denar za kurjavo, kaj šele, da bi ji lahko kupila vse, kar bo potrebovala. Kako otroku, ki se veseli šole, povedati, da si ne bo mogel izbrati torbe, puščice in zvezkov, da bo moral biti zadovoljen s tistim, kar bo dobil? Kako uničiti otroku sanje, ki se mu porodijo, ko gleda šolarje z lepimi torbicami in lepimi oblačili in misli, da bo tudi on dobil take …?”
Mama se trudi, da bi deklicama dala občutek, da sta enaki drugim: doma jima pripravlja ustvarjalne delavnice, da sta lahko ponosni na svoje izdelke, in neutrudno išče brezplačne predstave, da popoldnevov ne bi preživljali le med štirimi stenami.
“Udeležimo se prireditev, kot sta sprejem dedka Mraza ali Miklavža, povsod smo bile zraven in mahale. Gremo, da bi imeli občutek, da sta enakopravni, da nista nekaj posebnega. Da imata takrat, ko se v vrtcu pogovarjajo, kje so bili in kaj so videli, tudi oni dve kaj povedati … Kamor lahko gremo zastonj, zagotovo gremo, sicer pa si doma krajšamo čas.”
“Sploh pa pri nas vlada ljubezen. Vse selitve, vse težave, ki smo jih imele, ko smo skoraj vsako leto zamenjale domovanje, so nas povezale. Druga drugi smo bile podpora, da smo lahko prišle do sem, kjer smo zdaj. Čeprav je hiša zelo stara in so stroški visoki, smo to stanovanje začutile kot dom, tu nam je lepo, uživamo in zelo si želimo, da bi lahko ostale. Vendar nas je strah, kaj se bo zgodilo, kako bomo zmogle. Nam bo uspelo ali se bomo morale znova seliti? Svoje skrbi čim bolj skrivam pred deklicama, a ko gresta spat, se zaprem v kopalnico, ki je najbolj oddaljena od sobe, v kateri spita, da ne bi slišali kakšnega krika. Takrat lahko dam vse iz sebe, se slišim in si na glas priznam: Res je hudo.”
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Ksenijini in Klarini družini.
Ali izpolnite položnico:
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete “za Ksenijo in Klaro iz zgodbe Vala 202”. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.
Številne družine, ki so v naših oddajah predstavile svoje stiske, so s svojimi pripovedmi močno pripomogle, da je javnost spoznala, kako velike razsežnosti in posledice ima revščina v naši družbi
Že vrsto let z izbiranjem imen tedna in meseca na Valu 202 opozarjamo na dosežke izjemnih posameznikov. In nemalo jih je bilo nominiranih zaradi pomoči sočloveku. Leta 2015 sta bila med njimi tudi nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic in zdravnica ter vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog. Njune humanitarne akcije na Štajerskem so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti poleti 2018. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Letos bo ta akcija potekala od petka, 10. januarja do Rokovega rojstnega dne 16. januarja.
Novo leto bo pod pragom revščine pričakalo vsaj 280.000 ljudi, od tega vsaj 45.000 otrok. 150 jih še čaka na svojega botra. Minilo je leto skoraj rekordno nizke brezposelnosti, rekordno visokega proračuna in izjemnih kapitalskih dobičkov. Skoraj vse je drugače, kot je bilo pred sedmimi leti, ob največji krizi, ko smo začeli podpirati program Botrstvo. Skoraj vse, razen stisk, ki jih doživljajo najrevnejši. Nanje smo vse leto opozarjali tudi na Valu 202.
Med Imeni meseca so bili tudi taki, ki so poslušalce prepričali s svojimi humanitarnimi dejanji, s humanitarnostjo pa je izbor Imena leta povezan že vrsto let
Čeprav gredo v poseben sklad, je neposredna odločitev za izbrano organizacijo še vedno izjemno pomembna. Med okoli 6000 možnimi prejemniki je tudi ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi program Botrstvo v Sloveniji
Demagogija o množičnih zlorabah socialnih pomoči je načrtna in brez dokazov
Plačljiva praznična doživetja so za družine v finančni stiski popolnoma nedosegljiva, Čarobna zima pomaga podariti vsaj kanček čarobnega
Deseto leto je, kar program Botrstvo v Sloveniji s pomočjo več kot 7400 botrov pomaga otrokom v stistki. Botri so z mesečnim nakazilom 30 evrov pomagali že več kot 9200 otrokom, eden izmed njih pa je tudi naš današnji sogovornik. Da bo postal boter kar desetim otrokom, se je naš sogovornik odločil, ko je slišal oddajo s pripovedjo o revščini pri nas. To ni edina humanitarna akcija, v kateri sodeluje, je pa prepričan, da je revščina neodpravljiva samo zato, ker je človeška sebičnost neuničljiva.
"Ko bi ljudje vedeli, kako te lahko osreči vrečka hrane!" - V skladišču ZPM Moste Polje močno primanjkuje hrane za družine in projekta Botrstvo
Dolgoletni spremljevalec otrok na letovanjih, zdravnik Žiga Krušič, opozarja na dolgotrajne posledice psihosomatskih obolenj in stisk revnih otrok
Konzerva mačje hrane, skrbno razdeljena, da skupaj z makaroni omogoča vsaj dva topla obroka, ledeno mrzle sobe, nepopisna osamljenost in še večji strah in sram, da bi kdo izvedel, kako pošastno starost živijo. Starost nekaterih starostnikov je nepredstavljivo slaba celo za tiste, ki so vajeni marsičesa. V Humanitarčku, društvu, ki vrsto let pomaga najranljivejšim ljudem iz skrajnega roba, so se odločili, da s projektom Vida opozorijo na zgodbe starostnikov, ki so jih osebno spoznali. Zanje ne zbirajo neposredne (finančne) pomoči, pač pa z opisom njihove usode opozarjajo na to, da so ljudje, ki potrebujejo raznovrstvo pomoč, vsepovsod okoli nas. Vida je bila starostnica, ki ji »Humiji« niso uspeli pravočasno pomagati. A s projektom Vida, poimenovanem po njej, lahko pravočasno vidimo tiste, ki so še tukaj in ki živijo pod robom vsega znosnega.
Usoda najrevnejših dijakov ostaja odvisna od donacij humanitarnih društev
Polnih devet let je, kar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel projekt Botrstvo v Sloveniji. Njegov namen je bil pomagati otrokom pri razvoju njihovih talentov, kakovostnejšem preživljanju prostega časa ali omogočiti udeležbo na plačljivih obšolskih dejavnosti. V tem času je bilo pomoči deležnih več kot 9000 otrok, zbrali pa so več kot 14,5 milijonov evrov.
Revščina je v najstniškem obdobju ena največjih možnih stigem, zato dijaki praviloma ne prosijo za pomoč
Končala se je 8. večja dobrodelna dražba za pomoč otrokom iz projekta Botrstvo. Tokrat smo ponudili ekskluziven kos zgodovine slovenskega športa. Primož Roglič je namreč rdečo majico zmagovalca Vuelte podaril Botrstvu, da bi z izkupičkom, ki je skupaj dosegel 30.000 evrov, lahko pomagali mladim talentom iz vse Slovenije.
Začenjamo 8. večjo dobrodelno dražbo za pomoč otrokom iz projekta Botrstvo. Tudi tokrat ponujamo ekskluziven kos zgodovine slovenskega športa. Primož Roglič je namreč rdečo majico zmagovalca Vuelte podaril Botrstvu, da bi z izkupičkom lahko pomagali mladim talentom iz vse Slovenije. Tistim talentom, ki ne morejo na kolo, smuči, v plesne, športne dvorane, v bazene ali na stadione. Ki torej potrebujejo pomoč, da bo njihov talent lahko dobil krila in priložnost, da ga bo sploh kdo lahko prepoznal. Podpisana rdeča majica, simbol zmage na dirki po Španiji, s katero je Primož Roglič kolesaril do vrha zmagovalnega odra, je na voljo za izklicno ceno 99 evrov. Je namreč 99. kolesar v zgodovini, ki mu je uspelo osvojiti etapne zmage na vseh treh največjih tritedenskih kolesarskih dirkah – po Italiji, Franciji in Španiji. Izkupiček dražbe bo brez slehernih odbitkov namenjen za razvoj mladih športnih talentov iz projekta Botrstvo.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Osemnajstletnik bo eden od več kot 130 dijakov, ki bodo letos prejemali subvencijo stroškov bivanja v dijaških domovih.
Včeraj popoldne se je z letovanj ob morju ali v gorah vrnila še zadnja izmena otrok iz projekta Botrstvo. Letos ste poslušalci s svojimi donacijami ta odmik od doma in vsakdana omogočili rekordnemu številu otrok, saj se jih je letovanja lahko udeležilo kar 120!
Neveljaven email naslov
