Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba majhnih deklic Ksenije in Klare je zgodba, v kateri bi se lahko prepoznalo veliko družin. Resda nista lačni in tudi vrtec lahko obiskujeta, so ju pa zaznamovali ločitev staršev, nato pa selitve: najprej v materinski dom, nato v nujno bivalno enoto.
Ko sta se končno lahko preselili v neprofitno stanovanje, njun prvi “pravi” dom, so se njuni brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubeži in strah pred izgubo doma njihov vsakdan. Kljub temu se mama na vse načine trudi deklicama zagotoviti kar se da normalno otroštvo . . .
“Predstavljajte si, kako je, ko ti grozijo z izselitvijo. Dobiš telefonski klic ali pa te obiščejo na domu in ti rečejo, da moraš v nekaj dneh plačati dolg, če ne, te pridejo izselit. Dolžan si dva tisoč evrov, v denarnici pa jih imaš le še deset, s katerimi bo treba preživeti še ves teden. Predstavljajte si, kako je to. Ne morete si, če niste doživeli. Toda Bog ne daj, da bi vas doletela taka izkušnja, saj je katastrofalna,” pravi mama šestletne Ksenije in triletne Klare.
Najemniško stanovanje je njihov četrti dom. Po ločitvi so najprej živele v materinskem domu, potem v nujni bivalni enoti. Zdaj, ko so končno našle svoj “pravi” dom, pa so se brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubež in strah pred izgubo doma njihov vsakdanjik.
Oče zanju plačuje preživnino in tudi vrtec lahko obiskujeta, pa vendar je njihov vsakdanjik poln odrekanja in stisk. Mama se ob pomoči socialnih prejemkov nenehno trudi, da bi jim omogočila nemogoče – preživetje. V utrinkih njihovega vsakdanjega življenja, ki jih niza, bi se lahko prepoznalo na tisoče družin, še posebno enostarševskih.
“Bojujemo se s položnicami, trudimo se, da ne bi ostale brez vsega. Toda s 500 evri, od katerih bi jih bilo treba dati 180 za ogrevanje in 140 za najemnino, pa še vrtec je treba plačati, je težko. Nabrali so se dolgovi, vseskozi nam grozi rubež, nikakor ne moreš splavati tako, da bi imel le tekoče obveznosti. Vseskozi si sposojaš denar in ga spet vračaš, skušaš nekako prelagati sem in tja, da bi le uspelo …”
Rubežniki tako ali tako nimajo česa odnesti, najemniško stanovanje je opremljeno z odsluženimi, podarjenimi kosi pohištva. Pa vendar je to mučna izkušnja. “Pridejo in začnejo že na vratih poniževati, groziti… Vem, vsi smo krvavi pod kožo, vsi smo se kdaj napačno odločili, naredili napačno potezo in svoje grehe je treba poplačati. Toda rubežniki bi morali imeti več spoštovanja do ljudi. Tako pa vržejo predte položnico, ti grozijo, kaj vse bodo odnesli, in pravijo, da jih ne zanima, kako boš preživel, do petka jim moraš prinesti petsto evrov ali pa se spet vidimo prihodnji teden, le da takrat v spremstvu policije.” Policija namreč rubežnikom stoji ob strani, ko vlomijo v stanovanje, da bi z zaseženimi predmeti poplačali terjatev, še pojasni mama.
“Včasih razmišljaš tudi o tem, da bi morda vsemu naredil konec. A hkrati seveda razmišljaš, kaj in koga boš pustil za seboj. Vse možne misli, vse možne scenarije imaš v glavi. Kako izplavati iz tega? …”
Predvsem zaradi punčk si mama želi, da bi pritisk dolgov vsaj malo popustil. “Da bi jima, ko bomo šle kam ven, lahko privoščila vsaj kepico sladoleda, sok, morda celo kos pice. Da jima ne bi bilo treba gledati v tla, pač pa v oči, ko vprašata: Lahko dobiva tole? Zdaj gresta tiho mimo, pogledata proč in sploh ničesar ne vprašata, saj vesta, kakšen bo odgovor. Tebi pa se srce trga, ker veš, da te ne vprašata tudi zato, da bi ti prihranili bolečine in te ne bi še bolj prizadeli,” joče mama.
Pravi, da punčki ne sitnarita za nove igrače, nova oblačila, tudi ne za posteljici, čeprav spita na vzmetnicah na tleh, a mama bolj kot o tem že razmišlja o stroških, ki jih bo imela jeseni, ko bo Ksenija postala šolarka. Babica, ki jo je želela razveseliti s šolskimi potrebščinami, vnukinjinega veselja ob začetku šolskega leta ne bo dočakala, ker je ni več …
“Babice ni več, šola se bliža, ne vem, ali bomo imele takrat streho nad glavo in denar za kurjavo, kaj šele, da bi ji lahko kupila vse, kar bo potrebovala. Kako otroku, ki se veseli šole, povedati, da si ne bo mogel izbrati torbe, puščice in zvezkov, da bo moral biti zadovoljen s tistim, kar bo dobil? Kako uničiti otroku sanje, ki se mu porodijo, ko gleda šolarje z lepimi torbicami in lepimi oblačili in misli, da bo tudi on dobil take …?”
Mama se trudi, da bi deklicama dala občutek, da sta enaki drugim: doma jima pripravlja ustvarjalne delavnice, da sta lahko ponosni na svoje izdelke, in neutrudno išče brezplačne predstave, da popoldnevov ne bi preživljali le med štirimi stenami.
“Udeležimo se prireditev, kot sta sprejem dedka Mraza ali Miklavža, povsod smo bile zraven in mahale. Gremo, da bi imeli občutek, da sta enakopravni, da nista nekaj posebnega. Da imata takrat, ko se v vrtcu pogovarjajo, kje so bili in kaj so videli, tudi oni dve kaj povedati … Kamor lahko gremo zastonj, zagotovo gremo, sicer pa si doma krajšamo čas.”
“Sploh pa pri nas vlada ljubezen. Vse selitve, vse težave, ki smo jih imele, ko smo skoraj vsako leto zamenjale domovanje, so nas povezale. Druga drugi smo bile podpora, da smo lahko prišle do sem, kjer smo zdaj. Čeprav je hiša zelo stara in so stroški visoki, smo to stanovanje začutile kot dom, tu nam je lepo, uživamo in zelo si želimo, da bi lahko ostale. Vendar nas je strah, kaj se bo zgodilo, kako bomo zmogle. Nam bo uspelo ali se bomo morale znova seliti? Svoje skrbi čim bolj skrivam pred deklicama, a ko gresta spat, se zaprem v kopalnico, ki je najbolj oddaljena od sobe, v kateri spita, da ne bi slišali kakšnega krika. Takrat lahko dam vse iz sebe, se slišim in si na glas priznam: Res je hudo.”
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Ksenijini in Klarini družini.
Ali izpolnite položnico:
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete “za Ksenijo in Klaro iz zgodbe Vala 202”. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.
534 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Zgodba majhnih deklic Ksenije in Klare je zgodba, v kateri bi se lahko prepoznalo veliko družin. Resda nista lačni in tudi vrtec lahko obiskujeta, so ju pa zaznamovali ločitev staršev, nato pa selitve: najprej v materinski dom, nato v nujno bivalno enoto.
Ko sta se končno lahko preselili v neprofitno stanovanje, njun prvi “pravi” dom, so se njuni brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubeži in strah pred izgubo doma njihov vsakdan. Kljub temu se mama na vse načine trudi deklicama zagotoviti kar se da normalno otroštvo . . .
“Predstavljajte si, kako je, ko ti grozijo z izselitvijo. Dobiš telefonski klic ali pa te obiščejo na domu in ti rečejo, da moraš v nekaj dneh plačati dolg, če ne, te pridejo izselit. Dolžan si dva tisoč evrov, v denarnici pa jih imaš le še deset, s katerimi bo treba preživeti še ves teden. Predstavljajte si, kako je to. Ne morete si, če niste doživeli. Toda Bog ne daj, da bi vas doletela taka izkušnja, saj je katastrofalna,” pravi mama šestletne Ksenije in triletne Klare.
Najemniško stanovanje je njihov četrti dom. Po ločitvi so najprej živele v materinskem domu, potem v nujni bivalni enoti. Zdaj, ko so končno našle svoj “pravi” dom, pa so se brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubež in strah pred izgubo doma njihov vsakdanjik.
Oče zanju plačuje preživnino in tudi vrtec lahko obiskujeta, pa vendar je njihov vsakdanjik poln odrekanja in stisk. Mama se ob pomoči socialnih prejemkov nenehno trudi, da bi jim omogočila nemogoče – preživetje. V utrinkih njihovega vsakdanjega življenja, ki jih niza, bi se lahko prepoznalo na tisoče družin, še posebno enostarševskih.
“Bojujemo se s položnicami, trudimo se, da ne bi ostale brez vsega. Toda s 500 evri, od katerih bi jih bilo treba dati 180 za ogrevanje in 140 za najemnino, pa še vrtec je treba plačati, je težko. Nabrali so se dolgovi, vseskozi nam grozi rubež, nikakor ne moreš splavati tako, da bi imel le tekoče obveznosti. Vseskozi si sposojaš denar in ga spet vračaš, skušaš nekako prelagati sem in tja, da bi le uspelo …”
Rubežniki tako ali tako nimajo česa odnesti, najemniško stanovanje je opremljeno z odsluženimi, podarjenimi kosi pohištva. Pa vendar je to mučna izkušnja. “Pridejo in začnejo že na vratih poniževati, groziti… Vem, vsi smo krvavi pod kožo, vsi smo se kdaj napačno odločili, naredili napačno potezo in svoje grehe je treba poplačati. Toda rubežniki bi morali imeti več spoštovanja do ljudi. Tako pa vržejo predte položnico, ti grozijo, kaj vse bodo odnesli, in pravijo, da jih ne zanima, kako boš preživel, do petka jim moraš prinesti petsto evrov ali pa se spet vidimo prihodnji teden, le da takrat v spremstvu policije.” Policija namreč rubežnikom stoji ob strani, ko vlomijo v stanovanje, da bi z zaseženimi predmeti poplačali terjatev, še pojasni mama.
“Včasih razmišljaš tudi o tem, da bi morda vsemu naredil konec. A hkrati seveda razmišljaš, kaj in koga boš pustil za seboj. Vse možne misli, vse možne scenarije imaš v glavi. Kako izplavati iz tega? …”
Predvsem zaradi punčk si mama želi, da bi pritisk dolgov vsaj malo popustil. “Da bi jima, ko bomo šle kam ven, lahko privoščila vsaj kepico sladoleda, sok, morda celo kos pice. Da jima ne bi bilo treba gledati v tla, pač pa v oči, ko vprašata: Lahko dobiva tole? Zdaj gresta tiho mimo, pogledata proč in sploh ničesar ne vprašata, saj vesta, kakšen bo odgovor. Tebi pa se srce trga, ker veš, da te ne vprašata tudi zato, da bi ti prihranili bolečine in te ne bi še bolj prizadeli,” joče mama.
Pravi, da punčki ne sitnarita za nove igrače, nova oblačila, tudi ne za posteljici, čeprav spita na vzmetnicah na tleh, a mama bolj kot o tem že razmišlja o stroških, ki jih bo imela jeseni, ko bo Ksenija postala šolarka. Babica, ki jo je želela razveseliti s šolskimi potrebščinami, vnukinjinega veselja ob začetku šolskega leta ne bo dočakala, ker je ni več …
“Babice ni več, šola se bliža, ne vem, ali bomo imele takrat streho nad glavo in denar za kurjavo, kaj šele, da bi ji lahko kupila vse, kar bo potrebovala. Kako otroku, ki se veseli šole, povedati, da si ne bo mogel izbrati torbe, puščice in zvezkov, da bo moral biti zadovoljen s tistim, kar bo dobil? Kako uničiti otroku sanje, ki se mu porodijo, ko gleda šolarje z lepimi torbicami in lepimi oblačili in misli, da bo tudi on dobil take …?”
Mama se trudi, da bi deklicama dala občutek, da sta enaki drugim: doma jima pripravlja ustvarjalne delavnice, da sta lahko ponosni na svoje izdelke, in neutrudno išče brezplačne predstave, da popoldnevov ne bi preživljali le med štirimi stenami.
“Udeležimo se prireditev, kot sta sprejem dedka Mraza ali Miklavža, povsod smo bile zraven in mahale. Gremo, da bi imeli občutek, da sta enakopravni, da nista nekaj posebnega. Da imata takrat, ko se v vrtcu pogovarjajo, kje so bili in kaj so videli, tudi oni dve kaj povedati … Kamor lahko gremo zastonj, zagotovo gremo, sicer pa si doma krajšamo čas.”
“Sploh pa pri nas vlada ljubezen. Vse selitve, vse težave, ki smo jih imele, ko smo skoraj vsako leto zamenjale domovanje, so nas povezale. Druga drugi smo bile podpora, da smo lahko prišle do sem, kjer smo zdaj. Čeprav je hiša zelo stara in so stroški visoki, smo to stanovanje začutile kot dom, tu nam je lepo, uživamo in zelo si želimo, da bi lahko ostale. Vendar nas je strah, kaj se bo zgodilo, kako bomo zmogle. Nam bo uspelo ali se bomo morale znova seliti? Svoje skrbi čim bolj skrivam pred deklicama, a ko gresta spat, se zaprem v kopalnico, ki je najbolj oddaljena od sobe, v kateri spita, da ne bi slišali kakšnega krika. Takrat lahko dam vse iz sebe, se slišim in si na glas priznam: Res je hudo.”
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Ksenijini in Klarini družini.
Ali izpolnite položnico:
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete “za Ksenijo in Klaro iz zgodbe Vala 202”. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.
Šolsko leto, ki je v tako veliki meri potekalo na daljavo, je nedvomno prineslo veliko posledic. Za nekatere otroke in mladostnike celo olajšanje, večina bo čez čas nanj gledala kot na zanimiv čas posebnih preizkušenj. Nedvomno pa bo del otrok in mladostnikov še dolgo čutil negativne posledice slabih materialnih in socialnih razmer, nasilja, zanemarjanja, tudi prikrajšanosti za pomoč, po vrnitvi v šole pa tudi nerazumevanje za vse stiske, ki so se nabrale. Prav zato so pri ZPM LJ Moste Polje pred zadnjim poglavjem tega šolskega leta s posebnim pozivom opozorili na velikokrat prikrite stiske in pozvali naj bo šola predvsem dejavnik varnosti in ne dejavnik še večjih stisk.
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Epidemija je otroke in mladostnike še bolj prikovala k računalnikom, tablicam in pametnim telefonom, saj so ti postali nujno orodje za šolanje. Nekateri otroci so se prvič srečali s sodobno tehnologijo, drugim so splet in socialna omrežja dobro poznana. Miha Kramli, terapevt in vodja centra za zdravljenje zasvojenosti v novogoriškem zdravstvenem domu, opaža več zlorab sodobne tehnologije, ko so otroci in mladostniki čas pred računalniki, namesto za učenje, izkoriščali za zabavo.
Skoraj natanko leto dni v naših oddajah nenehno opozarjamo, da epidemija nikakor ne prizadeva le tistih, ki so okuženi ali bi jih okužba z virusom lahko ogrozila, pač pa da med najranljivejše skupine nedvomno sodijo tudi otroci in mladi. Nenehnim opozorilom navkljub pa so rezultati raziskave med študenti, ki so razkrili, da vsak četrti razmišlja o samomoru, minuli teden močno presenetili javnost.
Mojca Rodič je novomeškim romskim otrokom 13 let pomagala kot članica nevladnih organizacij, v tem šolskem letu pa na novomeški osnovni šoli Drska tudi njim nudi dodatno strokovno pomoč. Izkušnje, nabrane v neposrednem delu v romskem naselju, ji olajšajo razumevanje, kako drugačne življenjske okoliščine, jezikovne prepreke in vrednotenje izobrazbe otrokom nastavljajo komajda premostljive ovire. Telefonski klici ali komuniciranje prek družabnih omrežij so najpomembnejši načini, kako otrokom dati občutek, da šola nanje ni pozabila. Večina za kakovostno šolanje na daljavo namreč doma nima primerne računalniške in druge opreme, a četudi bi jo imeli, jim katastrofalne internetne povezave, neznanje uporabe programske opreme in pomanjkanje pomoči bližnjih onemogoča, da bi bili zares deležni šolanja na daljavo in povezovanja s sošolci, ki vse našteto imajo. Izkušnje v zadnjem letu pa so dokazale, da je prav sposobnost pomoči in podpore v domačem okolju, izobraženost staršev, pomoč sorojencev ali bližnjih, pa tudi odnos družine do izobrazbe kot vrednote, ključen dejavnik pri tem, ali bodo otroci, sploh mlajši in pa tisti z učnimi težavami, zmogli tovrstno šolanje. Romski otroci naštetega praviloma nimajo, in zato je šola zanje še pomembnejši prostor.
Protikoronski ukrepi, ki dobro leto krojijo življenje prav vsem, imajo za otroke in mlade zelo velike in tudi daljnosežne posledice. To kažejo tudi klici na svetovalni telefon TOM telefon, namenjen prav tej starostni skupini. Pred nekaj tedni so analizo klicev zadnjega leta predstavili javnosti in rezultati se precej skladajo z ugotovitvami naše današnje sogovornice, svetovalke otrokom in mladostnikom, ki ostaja anonimna, saj anonimnost njej in vsem klicateljem zagotavljajo pravila te svetovalne linije.
Skupno poročilo Evropske mreže za boj proti revščini EAPN ni le še ena akademska zbirka podatkov. Gre za zbir izkušenj iz terena, zbranih pri številnih neodvisnih nevladnih organizacijah, ki že dobri dve desetletji delujejo z roko v roki z ljudmi, ki so revščino izkusili. In prav neposredne izkušnje z uporabniki njihovih programov kažejo, da bo epidemija še poglobila revščino na evropskih tleh. Pri pripravi poročila za leto 2020, ki je bilo predstavljeno pred kratkim, so s svojimi izkušnjami s terena prvič sodelovale tudi humanitarne organizacije iz Slovenije, med drugim tudi ZPM Ljubljana Moste Polje, pod okriljem katere poteka tudi Botrstvo.
15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.
V obdobjih raznovrstnih kriz so stiske družin še posebej velike. Anita Ogulin, predsednica ZPM Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, poudarja, da so številni moški vsekakor tudi povsem sami sposobni prevzemati bremena vzgoje več otrok. Toda njihova dolgoletna praksa kaže, da so v hudih časih kriz in stisk praviloma ženske tiste, ki nosijo večja, težja in dolgotrajnejša bremena. Prositi za pomoč, povedati, da ne zmoreš in da sploh ne vidiš več, kako naprej, je nepopisno težko.
Osnova šola Koper je vodilna partnerica evropskega projekta "Izzivi medkulturnega sobivanja". Osnovni cilj projekta je prispevati k razvijanju vrednot medkulturnosti ter k izboljšanju strokovne usposobljenosti vodstvenih in strokovnih delavcev v vzgojno-izobraževalnih zavodih za uspešnejše vključevanje otrok priseljencev iz drugih jezikovnih in kulturnih okolij v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Epidemija je izzive okrepila, težave poglobila. Otroci priseljenci, ki so prišli pred začetkom novega šolskega leta, so se lahko pravočasno računalniško opismenili in spoznali sovrstnike. Ostali, ki so prišli med letom, pa ne več na ta način.
Več kot 2600 staršev je v le šestih dneh odgovorilo na spletno anketo Inštituta 8. marec o šolanju na domu in hkrati tudi opisalo razmere in njegov vpliv na počutje in odnose v družinah. Šolanje na daljavo je namreč močno poseglo v njihovo življenje in poglobilo socialne in družbene neenakosti. To so zgodbe o izčrpanosti, tesnobnosti, apatičnosti, depresiji, občutku brezizhodnosti. Sodelujoči v anketi so opisali številne stiske ter vse prej kot idealizirano podobo življenja družin v času šolanju na domu, pravita Mark J. Užmah, član inštituta 8. marec, študent pedagogike in vodja raziskave ter strokovna sodelavka, metodologinja dr. Jasna Mažgon, profesorica metodologije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk in obsega znanja, nikakor za neusmiljeno pridobivanje ocen.
Tudi na področju kulture je seveda nemalo ustvarjalcev v institucionalnih ali v nevladnih organizacijah redno zaposlenih. Toda velika večina je samozaposlenih – bodisi s statusom samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje vsaj osnovne prispevke, bodisi takih, ki delujejo kot samostojni podjetniki. In sploh ti so povsem odvisni od zaslužka na trgu in izvedbe projektov. Zanje to nikakor niso prešerni časi, saj njihova dejavnost tako rekoč več ne obstaja, hkrati pa bo tudi po epidemiji potrebovala izjemno dolgo, da se bo znova vzpostavila. Posebej težko je za tiste ustvarjalce, ki morajo s svojim, od projekta do projekta bolj negotovim delom preživljati tudi svoje otroke.
Šolanje na daljavo, ki za večino otrok poteka že več kot 100 dni, za večino dijakov pa z nekaj jesenskimi tedni izjeme že od marca lani, kaže vse več negativnih učinkov. Najpogosteje zamolčan med njimi je večja prikritost spolnih zlorab. Številne vrste zlorab, sploh pa spolne zlorabe otrok in mladostnikov, so pri nas izjemen tabu. Številke zlorabljenih otrok so ogromne, so grozljive in na vse te otroke smo sedaj pozabili. Ker smo si pred njimi zelo uspešno zatiskali oči že pred epidemijo, je skrb, kaj se dogaja za tako dolgo in tako tesno zaprtimi vrati domov, še toliko večja, opozarja psihoterapevtka in direktorica inštituta za zaščito otrok, Lunina vila, Nina Kočar.
Rekordno visoka smrtnost v decembru in nasploh visok smrtni davek epidemije med starostniki je mnoge svojce soočil tudi z visokimi stroški pogrebov. Ki jih v največji večini primerov krijejo sami. Odkar je t.i. pogrebnina pred sedmimi leti prenehala biti pravica iz zdravstvenega stanovanja in je bila spremenjena v socialni transfer, se je namreč število upravičencev močno znižalo. Zdaj so do nje upravičeni le tisti svojci, ki so na dan smrti pokojnega prejemali denarno pomoč ali varstveni dodatek oz. dokazano živeli z zelo nizkimi dohodki. Kadar preminuli umrejo brez bližnjih sorodnikov ali ga ti ne zmorejo plačati, je za pogreb dolžna poskrbeti občina. A ta takrat tudi v celoti odloči, kakšen naj bo pogreb, kar znova lahko prinaša celo paleto stisk. S smrtjo starostnikov, ki so bili vključeni tudi v njihove programe, se pogosteje soočajo tudi člani mariborskega društva Humanitarček. V projektu Vida opozarjajo tudi na dostopnost do pogrebnin.
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 % več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Že spomladi, ko smo tudi uradno zaključili dobra dva meseca trajajoč 1. val epidemije, so strokovnjaki opozarjali, da posledice na duševnem zdravju šele pridejo. Otroci in učitelji so se na drugi val nedvomno bolje pripravili in bolje odzvali. Toda z nepričakovano dolžino trajanja šolanja na daljavo, ki vključuje tudi izjemno dolgo vsakodnevno ždenje pred zasloni vseh vrst, se soočajo z vse večjimi težavami. Po treh mesecih starši, učitelji in otroci enostavno ne zmorejo več. Dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, poudarja, da so posledice tovrstnih stisk tudi tragične.
“Če so otroci v okolju, kjer manjka socialnih dejavnikov in se morajo soočiti z nefunkcionalnostjo staršev, to enostavno ni zdravo za njih.” Majda Marinšek je socialna delavka na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor. Opozarja, da ima šolanje na daljavo trajne posledice, ki bodo državo drago stale. Razslojevanje ne deli otrok po njihovih sposobnostih, ampak po razmerah, v katerih živijo. “Družinam, ki imajo več materialnega kapitala, znanja in vedenja, zakaj je izobraževanje pomembno, gre bistveno lažje kot tistim, ki tega nimajo. Njim gre čedalje težje.”
Med več kot 8.500 botri, ki so v desetletju obstoja programa Botrstvo botrovali kateremu od več kot 10.400 otrok iz vse Slovenije, je tudi naš sogovornik, gospod Branko. Botrstvo razume kot svojo človeško dolžnost in tudi kot misijo, v katero želi vključiti čim več tistih, ki bi zmogli pomagati najranljivejšim – otrokom v stiski. Več informacij, kako pomagati, najdete na boter.si, pomoč pa je tudi poslan SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10 na 1919. Hvala vsem, ki pomagate.
Že več kot dva meseca so poleg šol zaprti tudi dijaški domovi in bodo takšni ostali tudi v začetku prihodnjega leta. Za nekatere dijake je to izjemno težko, saj v teh domovih ne živijo zgolj zato, ker je njihov kraj šolanja preveč oddaljen od doma, pač pa neredko tudi zato, ker je njihov dom vse prej kot varen in spodbuden kraj. Zaprtje dijaških domov je zanje še toliko težje. Le v nekaterih so smeli ostati dijaki, ki doma nimajo primernih razmer in možnosti za šolanje na daljavo. Med njimi je tudi 18-letna Ana. V teh dneh lahko dijaški sklad, ki pomaga tudi Ani, podprete tako, da kupite kak Nasmeškotek, dobrodelni piškotek, ki je naprodaj v prodajalnah Hofer ali se odločite za donacijo v poljubni višini prav za botrski sklad. Opozarjamo tudi, da se izteka čas za izpolnitev obrazca, s katerim lahko delček svoje dohodnine namenite ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi Botrstvo, saj mora ta na finančno upravo prispeti še letos. Dobrodelni pa ste lahko tudi s poslanim geslom BOTER5 lis BOTER10 na 1919, s čimer izbrani znesek namenite akciji čarovna zima, Hvala vsem, ki pomagate ljudem v stiski.
Z najnovejšim odlokom vlade šole še vedno ostajajo zaprte tudi za otroke s posebnimi potrebami. Staršem teh je sicer Ustavno sodišče pritrdilo, da ima zaprtje veliko večje posledice kot pri drugih otrocih, izostanek pa bo lahko vplival na njihov nadaljnji razvoj. S tem se strinjajo tudi stroka, starši in učitelji. S kakšnimi stiskami in težavami se srečujejo otroci s posebnimi potrebami ter njihovi starši?
Neveljaven email naslov
