Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni.
Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
"Ali je prav, da denar porabljam za svoje zdravje, ali bi bilo prav, da ga začnem dajati na stran za sina?"
“Preživela sem težko operacijo in kemoterapijo, trajala je pol leta in strašansko težko sem jo prenašala, a misel na sina mi je ves čas dajala veliko moč. Niti za hip nisem pomislila, da zmaga ne bo moja…tudi izvidi so nato pokazali, da je vse v redu, zdravnik je rekel, da sem ozdravljena in da raka ni več. To je bilo ponovno rojstvo in veselje, še najbolj za Gala, ker ga ni več skrbelo zame. Odkar živiva brez njegovega očeta je še bolj navezan name in ga zelo skrbi,” s tresočim glasom govori Galova mama, mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, športom, ki mu veliko pomeni. Pred nekaj meseci pa so se vsi njuni načrti sesuli.
Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
Veselje nad premagano boleznijo namreč ni trajalo dolgo. Markerji v krvi so pokazali, da se je rak vrnil, nadaljnje preiskave pa, da se je vrnil v veliko hujši obliki. “Da je moja diagnoza veliko slabša, kot je kazalo sprva. Ponovno me čaka kemoterapija, ki zelo izmuči človeka. Prejšnjič sem jo premagala s pomočjo alternativnega zdravljenja, ki mi je pomagalo, predvsem pri obvladovanju bolečin in slabosti. Seveda sem upala tudi, da mi bo prinesla zdravje, saj je to velik finančni zalogaj. Ves čas sem se spraševala, ali je prav, da dajem ves ta denar zase, za svoje zdravje, ali naj ga raje kar začnem dajati na stran za sina…”
“Upam, da poskrbim zanj vsaj toliko, da, če pride do najhujšega, ne bo prikrajšan za stvari, ki mu jih lahko nudim zdaj. Nočem, da izgubi hokej, nočem, da izgubi vero, da bo lahko vsako poletje na morju raziskoval življenje, nočem, da je prikrajšan za najbolj osnovne otroške radosti.”
“Z Galom sva se v času mojega zdravljenja preselila k mojim mami, tudi zato, da bi kar se da zmanjšala stroške. Prej sva bila podnajemnika in najemnina je bila precej visoka. Hkrati pa je tudi mama zdravstveno kar precej odvisna od drugih, tako, da smo nekako sklenili dogovor, da tudi jaz skrbim zanjo. Demenca in druge zdravstvene tegobe namreč zahtevajo, da je tak starostnik pod nadzorom.”
“Ne kupim si nikakršnih novih oblačil, čeprav sem izgubila veliko kilogramov, nosim stara. Galu tudi že nekaj časa nisem kupila novih čevljev, včasih sicer dobi rabljene, pa tudi oblačila, od otrok mojih prijateljic, a čevlji in športna obutev so pri tako aktivnem fantku kar precejšen finančni zalogaj, ker se hitro ponosijo. Ne privoščiva si več tudi gledaliških predstav, pa kakšnih ustvarjalnih delavnic, le hokej še zmeraj plačujem, ker mu toliko pomeni, čeprav je seveda tudi to visok strošek. Saj varčujemo pri vsem, tudi pri hrani, pa kljub temu ne moreva več na izlete. Zelo me skrbi, kaj bo letos s počitnicami na morju. Že lani mi ni uspelo, Gal pa si tako zelo želi, da bi lahko šla skupaj. Tudi meni bi dobro delo za nekaj dni spremeniti okolje, da te isto okolje ne spominja nenehno na vse tegobe in vse, kar te še čaka…”
“Čaka me še ena preizkušnja s hudo kemoterapijo. Zbiram moči zanjo in močno upam, da mi bo uspelo. A nekje v ozadju je ves čas prisoten strah, kaj pa, če ne uspe, kaj, če Gal ostane sam. Ker ne more živeti z očetom, je moja skrb še toliko večja, zato se trudim, da bi čim več rešitev za njegovo prihodnost poiskala že zdaj, da bi bilo zanj res najbolje poskrbljeno.”
“Zelo me je strah, kdo bo skrbnik mojemu sinu. Ga bo Gal sprejel? Bo sam sprejet? Bo zanj poskrbljeno tako, kot mora biti poskrbljeno za fantiča, ki je šele stopil v šolo? To vse so skrbi, ki me zdaj razjedajo, čeprav bi se morala posvetiti svoji bolezni, a dokler ne začutim varnosti zase in za svojega sina, me te misli glodajo in glodajo. Najbolj me skrbi, ali se bo Gal lahko normalno šolal, bo imel možnosti razviti vse svoje čudovite lastnosti in talente? Zelo me skrbi, v kakšne roke bo prišel…”
Skrbi me, s kom bo živel in kako bo poskrbljeno zanj tudi v čustvenem smislu, a me seveda skrbi tudi finančna plat. Če to ni urejeno, je lahko življenje precej kruto. Zato me zelo skrbi za njegovo prihodnost.
“Zase si želim, da ne bi morala nenehno razmišljati tem, ali je prav, da si z alternativnimi metodami lajšam vse te vse bolj neukrotljive bolečine, ker moram za to plačevati. Želim si, da bi zmagala v tej bitki in da teh problemov ne bi bilo več. Gal bi imel mamo in jaz Gala. Moram uspeti! Preveč rada imam to življenje, da bi ga izpustila kar tako iz rok,” v solzah konča svojo pripoved mama prvošolčka, ki je zdaj že v bolnišnici, kjer še zadnjič poskuša premakniti meje mogočega.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Galu.
Ali izpolnite položnico:
535 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni.
Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
"Ali je prav, da denar porabljam za svoje zdravje, ali bi bilo prav, da ga začnem dajati na stran za sina?"
“Preživela sem težko operacijo in kemoterapijo, trajala je pol leta in strašansko težko sem jo prenašala, a misel na sina mi je ves čas dajala veliko moč. Niti za hip nisem pomislila, da zmaga ne bo moja…tudi izvidi so nato pokazali, da je vse v redu, zdravnik je rekel, da sem ozdravljena in da raka ni več. To je bilo ponovno rojstvo in veselje, še najbolj za Gala, ker ga ni več skrbelo zame. Odkar živiva brez njegovega očeta je še bolj navezan name in ga zelo skrbi,” s tresočim glasom govori Galova mama, mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, športom, ki mu veliko pomeni. Pred nekaj meseci pa so se vsi njuni načrti sesuli.
Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
Veselje nad premagano boleznijo namreč ni trajalo dolgo. Markerji v krvi so pokazali, da se je rak vrnil, nadaljnje preiskave pa, da se je vrnil v veliko hujši obliki. “Da je moja diagnoza veliko slabša, kot je kazalo sprva. Ponovno me čaka kemoterapija, ki zelo izmuči človeka. Prejšnjič sem jo premagala s pomočjo alternativnega zdravljenja, ki mi je pomagalo, predvsem pri obvladovanju bolečin in slabosti. Seveda sem upala tudi, da mi bo prinesla zdravje, saj je to velik finančni zalogaj. Ves čas sem se spraševala, ali je prav, da dajem ves ta denar zase, za svoje zdravje, ali naj ga raje kar začnem dajati na stran za sina…”
“Upam, da poskrbim zanj vsaj toliko, da, če pride do najhujšega, ne bo prikrajšan za stvari, ki mu jih lahko nudim zdaj. Nočem, da izgubi hokej, nočem, da izgubi vero, da bo lahko vsako poletje na morju raziskoval življenje, nočem, da je prikrajšan za najbolj osnovne otroške radosti.”
“Z Galom sva se v času mojega zdravljenja preselila k mojim mami, tudi zato, da bi kar se da zmanjšala stroške. Prej sva bila podnajemnika in najemnina je bila precej visoka. Hkrati pa je tudi mama zdravstveno kar precej odvisna od drugih, tako, da smo nekako sklenili dogovor, da tudi jaz skrbim zanjo. Demenca in druge zdravstvene tegobe namreč zahtevajo, da je tak starostnik pod nadzorom.”
“Ne kupim si nikakršnih novih oblačil, čeprav sem izgubila veliko kilogramov, nosim stara. Galu tudi že nekaj časa nisem kupila novih čevljev, včasih sicer dobi rabljene, pa tudi oblačila, od otrok mojih prijateljic, a čevlji in športna obutev so pri tako aktivnem fantku kar precejšen finančni zalogaj, ker se hitro ponosijo. Ne privoščiva si več tudi gledaliških predstav, pa kakšnih ustvarjalnih delavnic, le hokej še zmeraj plačujem, ker mu toliko pomeni, čeprav je seveda tudi to visok strošek. Saj varčujemo pri vsem, tudi pri hrani, pa kljub temu ne moreva več na izlete. Zelo me skrbi, kaj bo letos s počitnicami na morju. Že lani mi ni uspelo, Gal pa si tako zelo želi, da bi lahko šla skupaj. Tudi meni bi dobro delo za nekaj dni spremeniti okolje, da te isto okolje ne spominja nenehno na vse tegobe in vse, kar te še čaka…”
“Čaka me še ena preizkušnja s hudo kemoterapijo. Zbiram moči zanjo in močno upam, da mi bo uspelo. A nekje v ozadju je ves čas prisoten strah, kaj pa, če ne uspe, kaj, če Gal ostane sam. Ker ne more živeti z očetom, je moja skrb še toliko večja, zato se trudim, da bi čim več rešitev za njegovo prihodnost poiskala že zdaj, da bi bilo zanj res najbolje poskrbljeno.”
“Zelo me je strah, kdo bo skrbnik mojemu sinu. Ga bo Gal sprejel? Bo sam sprejet? Bo zanj poskrbljeno tako, kot mora biti poskrbljeno za fantiča, ki je šele stopil v šolo? To vse so skrbi, ki me zdaj razjedajo, čeprav bi se morala posvetiti svoji bolezni, a dokler ne začutim varnosti zase in za svojega sina, me te misli glodajo in glodajo. Najbolj me skrbi, ali se bo Gal lahko normalno šolal, bo imel možnosti razviti vse svoje čudovite lastnosti in talente? Zelo me skrbi, v kakšne roke bo prišel…”
Skrbi me, s kom bo živel in kako bo poskrbljeno zanj tudi v čustvenem smislu, a me seveda skrbi tudi finančna plat. Če to ni urejeno, je lahko življenje precej kruto. Zato me zelo skrbi za njegovo prihodnost.
“Zase si želim, da ne bi morala nenehno razmišljati tem, ali je prav, da si z alternativnimi metodami lajšam vse te vse bolj neukrotljive bolečine, ker moram za to plačevati. Želim si, da bi zmagala v tej bitki in da teh problemov ne bi bilo več. Gal bi imel mamo in jaz Gala. Moram uspeti! Preveč rada imam to življenje, da bi ga izpustila kar tako iz rok,” v solzah konča svojo pripoved mama prvošolčka, ki je zdaj že v bolnišnici, kjer še zadnjič poskuša premakniti meje mogočega.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Galu.
Ali izpolnite položnico:
Do jutri morajo devetošolci oddati vloge za vpis v srednje šole. Zanje je to velika življenjska odločitev, ki pa je nekaterim ne krojijo le želje in osnovnošolske ocene, pač pa tudi številke iz družinskega proračuna. Plačilo stroškov bivanja v dijaških domovih je namreč pretežno na ramenih staršev. Poseben dodatek, ki ga za bivanje prejmejo ob štipendiji, namreč tudi najrevnejšim dijakom krije kvečjemu tretjino stroškov domskega bivanja. Zato tem pomaga Dijaški sklad projekta Botrstvo.
Veliko mladih ne verjame vase, ker jim to odrasli na različne načine nenehno sporočamo, ker zelo velik pomen pripisujemo ocenam, ker od njih pričakujemo izpolnitev lastnih neizpolnjenih mladostniških ciljev. Kako pomemben steber podpore ob tem so otrokom (lahko) učitelji, sploh tistim otrokom, ki spodbud ne dobijo v družini, razmišlja svetovalna delavka na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji Irena Avsenik.
Dobri dve leti je, kar so poslušalci pomagali hudo bolnemu očetu, ki že od Nikolajevega rojstva sam skrbi zanj. Skrb za živahnega malčka je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno, sploh, ker sta živela le od socialnih transferjev. Kako jima je pomoč poslušalcev spremenila življenje in kakšne preskušnje ju še čakajo?
Novoletna zaobljuba Maje Peharc za leto 2018 je bila: vse leto brez novega kosa oblačila, nakita ali obutve. Bilo je leto polno skušnjav, v katerem jo je podpirala in zanjo navijala tudi slovenska tviteraška skupnost. Ta je na 366. dan akcije močno podprla tvit z dokazilom, da je tisoč evrov za projekt Botrstvo že nakazanih. A njena misija se ni končala že z nakupom prvega para nogavic: k (finančni) podpori je povabila prijatelje, dobila nekaj sledilcev, ki se različnim stvarem odpovedujejo letos, skupaj s partnerjem pa sta sprejela za številne presenetljivo odločitev.
Kaja svojega očeta ne pozna, vse otroštvo in tudi življenje pa ji je zaznamoval očim, ki je po letih nasilja pred njenimi oči in očmi mlajšega brata umoril njuno mamo. Takrat sedemletna deklica je klicala policijo in bila edina opora bratcu, s katerim so jo še isti dan poslali v rejništvo k povsem neznanim ljudem, pri katerih sta ostala vrsto let. In imela samo drug drugega. Po spletu naključij zdaj skorajda nimata stikov in tako je Kaja še toliko bolj sama pred naslednjim velikim korakom: morebitno odločitvijo za študij in samostojno življenje.
Odličen in odmeven poletni počitniški poskus - združiti počitniško varstvo otrok in bivanje starostnikov- so v Domu Danice Vogrinec ponovili tudi med zimskimi počitnicami. Brezplačno počitniško varstvo je tudi tokrat pripravil Večgeneracijski center Štajerska. Polona Lah, ki ga vodi, je za svoj družbeni in dobrodelni angažma lani postala Ime meseca na Valu 202, kasneje pa je na izboru revije Zarja prejela naziv Ženska leta 2018. S predstavniki centra, mentorji, prostovoljci in stanovalci Doma Danice Vogrinec ter z otroki - Nejo, Zojo, Mijo, Nejcem in Matevžem - se je pred dnevi družila tudi Irena Kodrič Cizerl. Z njeno pomočjo boste doživeli utrip tega medgeneracijskega druženja, dajanja in sprejemanja, obudili pa bomo tudi nekaj spominov o preživljanju počitnic nekoč.
V družbi je veliko vrst nasilja in vse več se o njem govori. A če mislite, da je bilo o nasilju v družinah povedano že vse in da znamo tudi učinkovito ukrepati – pomislite še enkrat. Nedavno, na še enem od številnih posvetov o nasilju, tokrat v organizaciji društva Beli obroč, smo namreč slišali priznanje: po večini prepričujemo že prepričane. A prišli so jasna diagnoza in pozivi: ker v državi pristojnim prevečkrat zmanjka specifičnih znanj, žrtve ne dobijo pravih informacij in so prepuščene same sebi – zato je nujno vlagati v izobraževanje. Slišali pa smo tudi ljudi, ki se jim je uspelo izviti iz začaranega kroga.
Že tretje leto Dijaški sklad projekta Botrstvo omogoča dijakom subvencioniranje bivanja v dijaških domovih. Več kot 100 se jih letos tudi z njihovo pomočjo lahko šola na želenih šolah, in sicer brez skrbi, da bi plačilo doma obremenjevalo njihove družine.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi njihovih zgodb. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan, v veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli. »Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč," pravi mama. Kako živijo danes?
Končala se je nekajdnevna humanitarna akcija v spomin na lani umrlega mladega mariborskega humanitarca Roka Černica. Akcijo je organiziralo mariborsko društvo za pomoč brezdomcem Humanitarček, ki je z Rokom večkrat sodelovalo, med pobudniki pa je bila predsednica društva Ninna Kozorog. Za zbiranje izključno nogavic za brezdomce so se odločili zato, ker si je Rok lani zadal, da bo to zimo zanje zbral vsaj 1000 parov. Žal zime ni dočakal, so pa ljudje iz vseh koncev Slovenije in Evrope z mislijo nanj to delo opravili v preteklih dneh in zbrali več kot 6500 parov nogavic. Nogavice so zbirali na treh mestih v Mariboru in enem v Ljubljani, po pošti pa so pripotovale iz različnih mest, vse od Idrije do Kočevja, paketi so prispeli tudi iz Trsta, Nemčije, Finske, Švedske, Srbije in celo iz Avstralije. Petdeset parov nogavic so napletle članice Združenja pohorskih kmečkih žena. Med donacijami pa se ne znajdejo vedno le stvari, ki so še uporabne, zato so se člani društva Humanitarček odločili, da na to temnejšo plat humanitarnosti opozorijo tudi javno.
Kar nekaj Imen meseca na Valu 202 je bilo izbranih prav zaradi humanitarnih dejanj posameznikov. Med njimi sta tudi mlada zdravnica in vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog in nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic. Njune humanitarne akcije na štajerskem koncu so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti lani poleti. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, ob Rokovem rojstnem dnevu, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Rokovanju, ki se začne 16. 1., se z zbirnim mestom za pomoč brezdomcem pridružuje tudi Botrstvo. Rokovanje, humanitarna akcija v spomin Roku Černicu in v opomin, kako kratko je življenje in kako pomembna je humanitarna pomoč. Roka Černica, takrat še dijaka mariborske ekonomske šole in navdušenca NK Maribor, ste na Valu 202 prvič lahko spoznali septembra 2015, ko ste ga poslušalci izbrali za Ime meseca. Rok je namreč na spletni dražbi je prodal dva dresa in kopačke iz svoje velike zbirke in tako zbral 1430 evrov. Kljub socialni stiski, ki sta jo preživljala z mamo, je del izkupička poklonil društvu Žvižgač, ki je pomagalo njemu, del pa namenil otrokom, ki potrebujejo osnovna sredstva za preživetje.
Številne lutkovne in gledališke predstave, plavanje v bazenih ali zdraviliščih, izleti po Sloveniji, koncerti in kino predstave so naredili to zimo čarobnejšo za otroke in njihove družine iz projekta Botrstvo. Cilj akcije Čarobna zima so namreč prav skupna doživetja. Doslej se je dogodkov udeležilo več kot 560 družin in tako so bili praznični in počitniški dnevi lažji in prijetnejši za več kot 2400 tistih, ki si takih doživetij zaradi finančnih stisk nikakor ne bi mogli privoščiti.
Vse leto je izbor Imena tednov, ki prek izbranih imen mesecev pripelje tudi do Imena leta, tesno prepleten tudi s projektom Botrstvo. Tudi imena mesecev letošnjega izbora smo zato povprašali, kakšen je njihov pogled na ta projekt.
Več kot 2300 otrok iz botrstva je skupaj s svojimi družinami že lahko doživelo čarobnost te zime ali pa jih to čaka v prihodnjih dneh. Z zbranimi donacijami so namreč pri Botrstvu kupili vstopnice za različne priredite in jih podarili tistim, ki si skupnih izletov, predstav, športnih užitkov in drugih doživetij nikakor ne morejo privoščiti. Med prostovoljci in spremljevalci, ki so pomemben člen med donatorji in prejemniki, je bila vso lansko zimo tudi Andreja Vrbančič. Geslo BOTER5, poslano na številko na 1919 je le ena od poti, kako lahko podprete akcijo Čarobna zima, ki omogoča prav skupna doživetja staršev in otrok. Donacije v poljubnem znesku je zelo preprosto mogoče podariti tudi prek aplikacije na spletni strani čarobnazima.si
Akcija Čarobna zima je zasnovana tako, da otrokom ogled prireditev, kratke izlete ali sodelovanje v aktivnostih omogoča skupaj z njihovimi družinami. Za vse družinske člane je to velikokrat sploh edina priložnost, da skupaj izkusijo tako prijetna doživetja. Akcija Čarobna zima bo trajala vse do konca zime, več o njej najdete na spletni strani. Tam je na zelo preprost način z le nekaj kliki mogoče donirati poljubni znesek.
V Večgeneracijskem centru Skupna točka ZPM Ljubljana Moste-Polje se je zaključila okrogla miza z naslovom Pravo ali prav
“Ko smo šli na prvo prireditev, gledališko predstavo z obiskom dedka Mraza, so mi tekle solze in imela sem kar kurjo polt. Zato, ker je bilo nekomu mar za nas,” v spominih na prvo akcijo Čarobna zima mamo treh otrok znova oblijejo solze. Možnost, da so skupaj z mamo lahko obiskali prireditve, je bila neizmerna sreča tudi za mlajša otroka, za katerima so burni časi ločitve, selitev, pomanjkanja, stisk in strahov. “Obiskali smo tudi kopališče in sta lahko fanta v šoli povedala, da sta tudi ona bila nekje in sta imela lepe praznike. Hvala vsem donatorjem, ki razumejo, koliko nam to pomeni,” je hvaležna mama, ki sama preživlja tri otroke. In razumevanje tistih, ki donirajo, je res ključno. Čarobno zimo lahko podprete s posebnim nakazilom na spletni strani čarobnazima.si ali s poslanim geslom Boter5 na številko 1919.
Nova spletna stran projekta Botrstvo odslej omogoča tudi ustvarjanje kampanij. To pomeni, da ima vsakdo možnost z nekaj kliki odpreti posebno kampanjo, v kateri se sredstva zbirajo za izbrani namen. Ta možnost je namenjena predvsem tistim, ko bi namesto daril zase želeli raje obdarovati tiste, ki tako pomoč potrebujejo, pa tudi ob trenutkih, ko se družina želi odreči darovanju cvetja in sveč v humanitarne namene.
Skozi leta obstoja tega najbolj prepoznavnega humanitarnega projekta za pomoč otrokom pri nas, je tudi Botrstvo močno razvejalo svojo dejavnost. Začetni ideji, da boter mesečno pomaga svojemu varovancu s 30 evri nakazila, so se prav na pobudo botrov pridružile še možnosti dodatne pomoči, tudi novoletnega obdarovanja otrok. In prav zdaj je najboljši čas, da tisti botri, ki to želijo, svojim varovancem pomagajo tudi na ta način.
Neveljaven email naslov