Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razmišljanje ene od boter v projektu Botrstvo, ki je bila nekoč tudi sama v socialni stiski, zdaj pa pomaga drugim.
Botra bi nujno potrebovalo več kot 250 otrok
“Spali smo v sobici, veliki 2 krat 3 metre, zeblo nas je zaradi luknjastih oken in vrat, posodo sem pomivala na stranišču in se med kuhanjem hodila pogret v majhen prostor, ker je bilo tam, kjer smo kuhali, tako zelo mrzlo. Izkusila sem nepopisen občutek nemoči, ko nisem vedela, kaj naslednji dan dati v lonec, ker preprosto ni bilo ničesar, tudi otrokom nisem mogla ničesar ponuditi,” o dogodkih izpred dobrih dveh desetletij še danes težko govori naša sogovornica, ena od več kot 4000 boter oziroma botrov iz projekta Botrstvo.
“Nenehno sem otroka opozarjala, da nimam denarja, da jima ne morem ničesar kupiti, zato o svojih željah sploh nista govorila. Nato pa sva s starejšo hčerko šli mimo izložbe, v kateri so bile igračke, in ona je spontano vzkliknila: ‘Joj, mami, poglej, kako lepe igračke,’” se sogovornici zatrese glas in po kratkem premoru s tresočim se glasom nadaljuje: “In takoj nato se je popravila in rekla: ‘Ah, ne, saj niso tako lepe, saj vem, da nimamo denarja …‘”
“Prelagala sem denar z enega na drug konec, pa se nam nikakor ni izšlo s plačili stroškov. Nato sem komaj zbrala pogum, da sem odšla v humanitarno organizacijo prosit, ali bi lahko vsaj deklici peljali na morje. Takrat letovanja niso bila povsem brezplačna, kot so lahko zdaj, zato se spomnim, s kakšno težavo sem zbirala denar, da sem plačevala po obrokih, kar je bilo še treba doplačati. Ampak sem, ker sem vedela, koliko jima bo to pomenilo.
Spomnim se, s kako težkimi koraki sem šla po stopnicah po to pomoč, kako me je bilo sram, vmes sem nekajkrat zastala, se opogumljala. Nikomur prej še nisem povedala, kako težko nam je, še moji domači niso nikoli izvedeli. Le midva z možem sva vedela, kako težko živimo. Vem, kako težko je narediti tak korak, premagati ponos, kako težko je zaprositi nekoga, naj ti pomaga.”
Na svojega botra v tem hipu še vedno čaka več kot 250 otrok. Več informacij, kako lahko postanete boter ali botra enemu izmed njih, je na spletni strani www.boter.si.
Prav zato sogovornica tako zelo razume ljudi, ki zaradi sramu ne pridejo po pomoč, čeprav bi jo močno potrebovali: “Seveda razumem! Saj prav to sem živela, ne eno, ampak vsaj deset let, preden smo toliko zlezli na zeleno vejo, da smo zaživeli kolikor toliko normalno. Seveda jih razumem. Po drugi strani pa ne razumem ljudi, ki bi lahko pomagali, a nočejo. Jih ne! Umaknem se jim, ker ne razumem ljudi, ki imajo preveč, pa ne uvidijo, da so ob njih ljudje, ki bi pomoč potrebovali. Ničesar nočem imeti s takim človekom.”
“In takrat sem si prisegla, da ko bom imela dovolj denarja, bom tudi jaz pomagala nekomu. Botrstvo je prav to, pomagam lahko otrokom, ki tako pomoč potrebujejo. Poznam sicer samo ime otroka, ki sem mu botra, nikoli se nismo srečali, vendar imamo posredne stike, vsako leto mu pošljem kakšno malenkost in ne da se opisati besed hvaležnosti, ki jih dobim od njegove mame. Nekajkrat je napisala, da ne ve, ali vem, koliko jim pomenita moja pomoč in pozornost. Jaz pa vem, še kako dobro vem. Trideset evrov, ki jih dajem vsak mesec, je preračunano približno toliko, kot sem morala takrat plačati za obrok za počitnice svojih deklet, in vem, kako zelo težko sem jih takrat prihranila.”
“Vsako leto mu pošljem tudi posebno darilce, takšno, ki si ga res sam izbere, in ne tisto, kar bi potreboval. Letos smo lahko kupili nekaj, kar mu je res veliko pomenilo in ga je res osrečilo, in mama mi je sporočila, da je plesal in skakal po sobici od veselja …”
“Trenutno se mi zdi politika anonimnosti, da ne jaz ne družina ne poznava identitete drug drugega, pravilna, saj se lahko na eni ali na drugi strani pojavijo deviacije. Nekoč pa si želim spoznati tega fantka, da bi se srečala, da bi on spoznal mene in jaz njega. Morda čez nekaj let.”
Naša sogovornica je ena od več kot 4000 botrov in boter, nepogrešljiv del projekta Botrstvo, ki se ta mesec spominja pete obletnice ustanovitve.
535 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Razmišljanje ene od boter v projektu Botrstvo, ki je bila nekoč tudi sama v socialni stiski, zdaj pa pomaga drugim.
Botra bi nujno potrebovalo več kot 250 otrok
“Spali smo v sobici, veliki 2 krat 3 metre, zeblo nas je zaradi luknjastih oken in vrat, posodo sem pomivala na stranišču in se med kuhanjem hodila pogret v majhen prostor, ker je bilo tam, kjer smo kuhali, tako zelo mrzlo. Izkusila sem nepopisen občutek nemoči, ko nisem vedela, kaj naslednji dan dati v lonec, ker preprosto ni bilo ničesar, tudi otrokom nisem mogla ničesar ponuditi,” o dogodkih izpred dobrih dveh desetletij še danes težko govori naša sogovornica, ena od več kot 4000 boter oziroma botrov iz projekta Botrstvo.
“Nenehno sem otroka opozarjala, da nimam denarja, da jima ne morem ničesar kupiti, zato o svojih željah sploh nista govorila. Nato pa sva s starejšo hčerko šli mimo izložbe, v kateri so bile igračke, in ona je spontano vzkliknila: ‘Joj, mami, poglej, kako lepe igračke,’” se sogovornici zatrese glas in po kratkem premoru s tresočim se glasom nadaljuje: “In takoj nato se je popravila in rekla: ‘Ah, ne, saj niso tako lepe, saj vem, da nimamo denarja …‘”
“Prelagala sem denar z enega na drug konec, pa se nam nikakor ni izšlo s plačili stroškov. Nato sem komaj zbrala pogum, da sem odšla v humanitarno organizacijo prosit, ali bi lahko vsaj deklici peljali na morje. Takrat letovanja niso bila povsem brezplačna, kot so lahko zdaj, zato se spomnim, s kakšno težavo sem zbirala denar, da sem plačevala po obrokih, kar je bilo še treba doplačati. Ampak sem, ker sem vedela, koliko jima bo to pomenilo.
Spomnim se, s kako težkimi koraki sem šla po stopnicah po to pomoč, kako me je bilo sram, vmes sem nekajkrat zastala, se opogumljala. Nikomur prej še nisem povedala, kako težko nam je, še moji domači niso nikoli izvedeli. Le midva z možem sva vedela, kako težko živimo. Vem, kako težko je narediti tak korak, premagati ponos, kako težko je zaprositi nekoga, naj ti pomaga.”
Na svojega botra v tem hipu še vedno čaka več kot 250 otrok. Več informacij, kako lahko postanete boter ali botra enemu izmed njih, je na spletni strani www.boter.si.
Prav zato sogovornica tako zelo razume ljudi, ki zaradi sramu ne pridejo po pomoč, čeprav bi jo močno potrebovali: “Seveda razumem! Saj prav to sem živela, ne eno, ampak vsaj deset let, preden smo toliko zlezli na zeleno vejo, da smo zaživeli kolikor toliko normalno. Seveda jih razumem. Po drugi strani pa ne razumem ljudi, ki bi lahko pomagali, a nočejo. Jih ne! Umaknem se jim, ker ne razumem ljudi, ki imajo preveč, pa ne uvidijo, da so ob njih ljudje, ki bi pomoč potrebovali. Ničesar nočem imeti s takim človekom.”
“In takrat sem si prisegla, da ko bom imela dovolj denarja, bom tudi jaz pomagala nekomu. Botrstvo je prav to, pomagam lahko otrokom, ki tako pomoč potrebujejo. Poznam sicer samo ime otroka, ki sem mu botra, nikoli se nismo srečali, vendar imamo posredne stike, vsako leto mu pošljem kakšno malenkost in ne da se opisati besed hvaležnosti, ki jih dobim od njegove mame. Nekajkrat je napisala, da ne ve, ali vem, koliko jim pomenita moja pomoč in pozornost. Jaz pa vem, še kako dobro vem. Trideset evrov, ki jih dajem vsak mesec, je preračunano približno toliko, kot sem morala takrat plačati za obrok za počitnice svojih deklet, in vem, kako zelo težko sem jih takrat prihranila.”
“Vsako leto mu pošljem tudi posebno darilce, takšno, ki si ga res sam izbere, in ne tisto, kar bi potreboval. Letos smo lahko kupili nekaj, kar mu je res veliko pomenilo in ga je res osrečilo, in mama mi je sporočila, da je plesal in skakal po sobici od veselja …”
“Trenutno se mi zdi politika anonimnosti, da ne jaz ne družina ne poznava identitete drug drugega, pravilna, saj se lahko na eni ali na drugi strani pojavijo deviacije. Nekoč pa si želim spoznati tega fantka, da bi se srečala, da bi on spoznal mene in jaz njega. Morda čez nekaj let.”
Naša sogovornica je ena od več kot 4000 botrov in boter, nepogrešljiv del projekta Botrstvo, ki se ta mesec spominja pete obletnice ustanovitve.
Otroci, ki na letovanje pridejo le z nekaj kosi oblačil, otroci, ki se ne morejo naveličati tople vode, s katero se lahko tuširajo, pa otroci, ki se le tistih nekaj dni lahko do sitega najedo so ostali v spominu prostovoljca ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vrsto let na morje spremlja otroke iz vse Slovenije. Hvala vsem, ki ste tudi to poletje omogočili letovanja otrokom iz projekta Botrstvo. K temu pripomore vsaka donacija v poljubni višini oz. vsak SMS z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslan na št 1919, s čimer podarite 5 evrov. Vse donacije, poslane do konca tega tedna, bodo v celoti in brez odbitkov porabljene za letovanja otrok iz projekta Botrstvo, več informacij pa najdete na naši spletni strani. Hvala vsem za pomoč!
Ob ponedeljkih vas ob pomoči vzgojiteljev, ki na letovanjih kot prostovoljci spremljajo otroke iz Botrstva, spomnimo, kako zelo veliko otrokom pomeni nekajdnevni odmik od njihovega vsakdanjika. Med prostovoljci je tudi Duško. Srečal se je z zgodbo bratca in sestrice, ki sta kljub pravilu, da so otroci v spalnicah razdeljeni po spolu, želela spati v isti sobi.
Precej v drugo polovico so se prevesile šolske počitnice in prav vsak teden tudi z vašo pomočjo ob morju ali v gorah letujejo otroci iz projekta Botrstvo. Spremljajo jih prostovoljci, med katerimi je tudi Živa s številnimi spomini na letovanja. "Z drugimi vzgojiteljicami smo priredile tržnico objemov, vse obleke smo razporedile po mizah in dejale, da se dobrine plačujejo z objemi. Spomnim se fanta, ki me je vprašal, če imamo kakšno majico in koliko stane. Rekla sem mu, da tale majčka stane pet objemov in ko sem videla obraz tega fanta, ki ni mogel pokazati čudenja, da dajemo majico za objeme. Imel je takšen izraz na obrazu kot bi zadel na loteriji. Najlepši prizor pa je bil, ko je na zajtrku pokazal, kako ima lepo majico."
Vseh 6 tednov šolskih počitnic že s svojimi donacijami pomagate, da lahko na letovanja odhajajo tudi otroci, ki jim starši tega nikakor ne bi mogli omogočiti. Mnogi otroci so si tako priložnost zelo želeli.
"Ko se prvi večer začnemo spoznavati in otroci občutijo, da ti lahko zaupajo, se začnejo odpirati. Iz njih vrejo zgodbe o tragedijah, ki so jih že doživeli. Večinoma vodim skupine mlajših otrok, starih največ deset let, pa vendar mi govorijo stvari, ki so nepredstavljive. O smrti sorojencev, o izgubi celotne družine. O življenju v rejniških družinah ali v strašnem pomanjkanju. V resnici se nam sploh ne sanja, kako ljudje živijo. Ko sem se prvič soočila s tem, ko sem slišala njihove zgodbe, sem takoj ko je bilo mogoče, poklicala svoje starše in se jim zahvalila za vse, kar so mi dali in mi omogočili," o svojih izkušnjah ob prostovoljnem delu na letovanjih pove dolgoletna prostovoljka Alenka. Da lahko čim več otrok vsaj za nekaj dni izkusi letovanja, že vrsto let pomagate tudi poslušalci s svojimi donacijami. In tudi to poletje so prav vsa SMS sporočila z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslana na številko 1919 namenjena za zagotavljanje počitniških doživetij najbolj ranljivim otrokom.
"Zadnji dan je zame najhujši, ker vem, kam se morajo vrniti. In vem, da oni vedo, kam se vračajo ...", pravi Martin, vzgojitelj prostovoljec na letovanjih, v katere so vključeni tudi otroci s projekta Botrstvo. Priznava, da vsem izkušnjam navkljub nikoli nisi pripravljen na realnost, ki jo ti otroci živijo …
“Deklice nekaj dni nisem videla jesti. Ko je naslednjič vzela jogurt in ga nesla v sobo, sem šla za njo. V torbi je poleg jogurta že imela spravljeno jabolko, hruške, tri slive še od prvega dne, deset paštet. Najprej sem bila pretresena in sem jo vprašala, zakaj to počne. Odvrnila je, da ji je mamica naročila, naj prinese domov vse, česar ne bo pojedla. To me je nepopisno zabolelo. Še danes o tem težko pripovedujem. Da tako majhen otrok hrani stvari za mamico, ki je doma lačna! Imela je slabo vest, ker je lahko jedla, mamica pa ni imela hrane. To najbrž pomeni, da deklica tudi sama doma nima dovolj. Vse do danes je nisem pozabila in tega nisem prebolela. Da je v Sloveniji dandanes nekdo lačen, da otrok ves teden hrani tri slive za mamico, se mi zdi še zdaj nerazumljivo!” močno ganjena pripoveduje Irena, ena izmed številnih vzgojiteljic in vzgojiteljev, ki otroke kot prostovoljci spremljajo na letovanjih. Vsako poletje vas spomnimo, kako dragocena je za otroke s socialnega roba izkušnja letovanja na morju, v hribih, kjer koli stran od doma, s prijatelji. Pridejo po nove izkušnje in nova doživetja. V teh letih je samo zaradi vaših donacij tako izkušnjo lahko dobilo že več kot 400 otrok in tudi letos vas bomo vsak ponedeljek spomnili, da ste s SMS-donacijo BOTER5 na 1919 ali z donacijo poljubnega zneska lahko del te lepe poletne zgodbe.
Ta konec tedna se je iztekla druga sezona oddaje Delovna akcija na POP TV, v kateri družinam v stiski prenovijo njihov dom. Oddajo s pomočjo številnih poslovnih partnerjev, ki prispevajo svoj delež h gradbenim delom ali k novi opremi, ustvarja velika ekipa ljudi. A najbolj prepoznavna je oddaja postala po voditeljici Ani Praznik, ki je spremljanju prenov in s tem usod družin dala noto spontanosti, prisrčnosti in sočutja. Kako je doživljala vse zgodbe družin, njihovo stisko, revščino, osebne tragedije in kako je ta izkušnja spremenila njo in njen pogled na življenje?
Čeprav je bila želena šola precej daleč od kraja, kjer živi naša sogovornica in je bilo jasno, da bo s šolo prišel tudi strošek bivanja v dijaškem domu, so jo starši pri odločitvi podprli, češ da naj živi svoje sanje in da bodo že kako. A vseeno je bil mesečni znesek 220 evrov, ki jim je bilo treba prišteti še potne stroške, za njihovo družino zelo težko obvladljiv. Za plačilo dijaškega doma ni ostalo skoraj nič. Zato je to, da ji dom pomaga plačati Dijaški sklad projekta Botrstvo, strašansko dragoceno. "Lažje je doma, mami ima manj skrbi, tudi oče, čeprav ga ne vidim pogosto. Sploh pa mi je všeč, ker vidim, da sta ob koncu leta oba res ponosna name. Vem pa, da je staršem hudo, ker se moram obremenjevati z njihovimi problemi in da moram biti odrasla, čeprav sem še otrok." Dijaški sklad projekta Botrstvo je v tem šolskem letu pomagal še 139 dijakom, da so lahko prebivali v dijaških domovih, obiskovali želene šole in imeli bistveno boljše pogoje za učenje in delo kot bi jih imeli, če bi se morali vsak dan več ur voziti v šolo.
To poletje bo mladi prostovoljec Damjan prvič postal vzgojitelj tudi otrokom, ki bodo letovali s pomočjo donacij v projekt Botrstvo. Zanj je to posebej ganljiva izkušnja, saj so bila v otroštvu ta letovanja zanj edina možnost, da počitnic ne preživi zgolj doma. "Res gre le za nekaj dni, a hkrati za mnogo več. Letovanje ti da spomine, o katerih se lahko pogovarjaš s sošolci, s katerimi sicer ne bi imel tem za pogovore. Navezuješ stike, ki jih ne bi, če bi ždel doma med štirimi stenami, spoznaš, da imaš veščine in talente in vse to ti da upanje, da je življenje lahko boljše tudi zate!"
Gospodarski rasti in majhni brezposelnosti navkljub se število prosilcev za denarno socialno pomoč vztrajno povečuje, pri Botrstvu pa opažajo tudi vse več prošenj za pomoč pri letovanju, nakupu šolskih potrebščin, plačilu položnic in žal tudi za hrano. Starši, ki vsak mesec v skladišču v ljubljanskih Mostah lahko prevzamejo paket, po večini povedo, da sami pogosto ostanejo lačni in da je hrana velik problem. Med počitnicami, ko otroci ne jedo v šoli, bo le še večji.
Že pred časom smo vam predstavili zgodbo Vita in Filipa, dveh fantkov, ki sta po očetovi smrti živela z mamo v res nemogočih razmerah, v hiši brez vodovoda, med mišmi, vlago in v skupni spalnici z mamo. Ker zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za sinova, potrebuje pomoč, ki jim jo vseskozi zagotavlja lokalni center za socialno delo. Ta je bil tudi med organizatorji pomoči, ki je hiško v tem času dodobra prenovila.
Bližajoči se konec šolskega leta je čas, ko šolarji in dijaki najbolj potrebujejo pomoč pri učenju in pridobivanju ocen. Inštrukcije so za marsikoga cenovno nedosegljive, mnogi večgeneracijski centri po Sloveniji pa jih vse leto organizirajo in to brezplačno. Kaj taka pomoč prostovoljcev daje otrokom s težavami pri učenju, kaj prostovoljno delo vrača inštruktorjem in kdo vse lahko pomaga? Obiskali smo VGC Skupna točka, samo eno od točk, kjer otroci lahko dobijo to neprecenljivo pomoč.
15 večgeneracijskih centrov, ki s številnimi lokalnimi podružnicami delujejo po vsej Sloveniji, daje odlično priložnost za številne, povsem brezplačne dejavnosti ljudem prav vseh starosti iz prav vseh socialnih slojev. V Sloveniji delujejo dobri dve leti, zgled pri oblikovanju njihovih programov in načina dela ter povezovanja z lokalnimi skupnostmi pa so jim bili tudi tisti, ki delujejo v Berlinu. Ena največjih platform medgeneracijskega druženja v Berlinu je Give something back to Berlin ali Vrni nekaj Berlinu. Več kot 100 prostovoljcev skrbi za starejše, priseljence, begunce, ljudi, ki potrebujejo pravno pomoč, nasvete ali le druženje in navezovanje stikov v svoji okolici.
Več kot 4500 botrov je v lanskem letu iz mesec v mesec lajšalo življenje več kot 5000 otrokom z vseh koncev Slovenije. Projekt, ki traja 9. leto, je v vsem tem času zbral več kot 14 milijonov evrov, iz leta v leto pa se bogati tudi program, ki otrokom in njihovim družinam omogoča vse bolj večplastno pomoč in s tem manjšo izključenost iz družbe. Po lanskih dveh neodvisnih zunanjih revizijah je prejšnji teden delovanje pregledal tudi Nadzorni odbor projekta Botrstvo.
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Revščina pri nas je drugačna od revščine v svetu. Zagotovo je manjša, pravi doktorica Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, izjemna strokovnjakinja za razmere na kriznih območjih in predsednica Slovenske filantropije. Imajo pa vse oblike pomanjkanja skupni imenovalec: to je občutek neenakosti in krivičnosti, ki lahko pripelje do popolne pasivizacije in tudi do sovražnosti. Toda vsak ukrep, čeprav najmanjši, ima lahko velik učinek.
Na praznični ponedeljek smo spomnili, da je prav vsak lahko del projekta Botrstva ali drugačne pomoči sočloveku. Našega sogovornika Sebastjana Lukmana je k projektu pripeljalo naključje, ki se je v vseh letih spletlo v trdno vez in izjemno dragoceno pomoč.
Po šestih letih delovanja je projekt Botrstvo – brezplačna pravna pomoč doživel nekaj manjših sprememb in zdaj deluje okrepljen z dodatno pomočjo. Leta izkušenj z družinami v socialni stiski iz vse Slovenije namreč kažejo, da so potrebe vsaj enako velike, področja, kjer ljudje ne zmorejo boja s sistemom, pa zelo podobna kot ob začetku projekta. Zato bo pisarna za pravno pomoč družine iz vse Slovenije sprejemala vsako sredo, brezplačni nasveti po telefonu pa bodo dostopni vsak četrtek dopoldne na številki 080 1432.
Prostor Večgeneracijskega centra Skupna točka Grosuplje je vsako leto bolj poln. Lani so imeli več kot 3000 uporabnikov in več kot 500 različnih dejavnosti, ki se jih udeležujejo upokojenci, brezposelni, socialno ogrožene družine, veliko imajo priseljencev, pa tudi Romov. Prav ti se po kakšen nasvet ali pomoč raje ustavijo v tem centru kot na tistem za socialno delo. Veliko zaslug za to ima tudi vodja centra Taja Tatjana Berk, ki sicer velja za strogo, a taka mora biti, da se kaj spremeni, pravijo nekatere uporabnice. Tudi zaradi njenega dela bodo v Grosuplju dobili prvega Roma z vozniškim izpitom.
Neveljaven email naslov