Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
Za otroke mora poskrbeti država, ne dobri ljudje! Poslanci na 23. seji še pred zadnjo možnostjo za zagotovitev kosil osnovnošolcem.
“Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke,” je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
“Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu?”
V društvu so namreč kmalu po začetku delovanja opazili, da je skoraj tri četrtine prosilcev za pomoč pri sofinanciranju obrokov iz drugega dohodninskega razreda, torej iz tistih družin, kjer imajo na družinskega člana nekaj več kot 180 evrov mesečno, a po vseh merilih živijo pod pragom revščine.
Sedanja zakonodaja namreč povsem brezplačno kosilo omogoča le otrokom iz družin iz prvega razreda dohodninske lestvice, otroci iz naslednjih dveh pa imajo delno subvencijo. Da je to zgrešen pristop, so humanitarne organizacije opozarjale že ob sprejetju te zakonodaje in kmalu je tudi praksa pokazala, da je bilo na kosila prijavljenih premalo otrok iz drugega in tretjega dohodninskega razreda: “Na vprašanje, zakaj, so šole same povedale, da si ob takem progresivnem načinu subvencioniranja družine iz teh razredov tega stroška še vedno ne morejo privoščiti. Tak sistem je popolnoma nerazumljiv in tudi zgrešen.”
“Glede na to, koliko otrok zajemajo ti dohodninski razredi in ob dejstvu, da prav vsi med njimi živijo pod pragom revščine, je to, da ta problem rešujejo posamezniki, dobrodelne organizacije in šole s šolskimi skladi, za nas v 21. stoletju popolnoma nesprejemljivo. Prepričani smo, da država za te otroke lahko poskrbi, mora poskrbeti in da ni nobenih razlogov, da ne poskrbi,” je prepričan Jakopovič.
A če predsednik društva Petka za nasmeh ne vidi razlogov, da država ne bi poskrbela za takšno osnovno potrebo, kot je topel obrok za najranljivejšo skupino svojih državljanov, jih tisti, ki o tem odločajo, z lahkoto naštejejo celo kopico. Slišali ali prebrali smo jih lahko v preteklih tednih, ko je prav na pobudo Petke za nasmeh Združena levica v parlamentarno razpravo vložila predlog, naj se zakonodaja spremeni tako, da država najrevnejše otroke nahrani iz javnih sredstev.
Pred nekaj tedni se je do tega predloga prva opredelila vlada in se odločila, da je “najprej treba analizirati in oceniti sedanji sistem subvencioniranja prehrane s socialnega in zdravstvenega vidika ter z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli” in še “da ima predlog zakona finančne posledice, ki jih ni mogoče oceniti brez temeljite analize,” ali povedano krajše: vlada predloga ni podprla.
To ne preseneča, saj je že lani ob podobnem predlogu vlada menila, da bi širjenje pravic na večje število upravičencev povzročilo tako kaos zaradi navala otrok v šolske jedilnice kot tudi socialno nepravičnost med družinami. Ves čas pa nad odločevalci tako ali tako visi večno vprašanje, ali lačni otroci v šolah sploh obstajajo: “Vprašanje, ali lačni otroci so ali ne, je zame povsem neprimerno, ni na mestu in je za slovensko družbo, ki se ima za moderno in napredno, grozljivo. Otrok, ki živijo pod pragom revščine, je več kot 50.000! Res jih ima dobra tretjina popolno subvencijo, a že naslednji razred, s prihodki od 180–300 evrov je nima in to zato, ker bi to lahko povzročilo ‘socialno nepravičnost’?!” z ironijo spomni na vladin argument. “To je še ena tistih stvari, ki jih človek težko pogoltne. Ob taki interpretaciji ima namreč mama samohranilka s 180 evri mesečnega dohodka na člana družine polno subvencijo, ne bi bilo pa socialno pravično, če bi jo imela tudi mama s 190 evri prihodka? Zaradi teh deset evrov razlike naj bo zanjo 70-odsotna subvencija dovolj, da bo zadeva socialno pravična?!” je piker Jakopovič.
Tako kot vlada je dober teden pozneje nov predlog spremembe zakona kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo zavrnil tudi odbor DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Posnetek seje, ki je na voljo na spletni strani MMC RTV, je med drugim tudi ilustracija popolnega nerazumevanja učinkov in posledic revščine tistih odločevalcev, ki krojijo usodo najranljivejših. Utemeljitev poslanke vladajoče stranke pa je kot samostojen posnetek zaokrožila tudi po družbenih omrežjih.
Po nekajletnih izkušnjah s humanitarnostjo Milana Jakopoviča taka stališča in argumenti niti najmanj ne presenečajo: “Glede na naše izkušnje polovica odločevalcev sploh ne razume, za kaj gre. Lani so poslanci in ministrica govorili stvari, ki so daleč od resnice, tudi glede podatkov, zato se resno sprašujem, na kakšen način se o takih stvareh odloča. Tudi na zadnji seji Odbora za socialo je ena od poslank povedala, da je govorila s tremi ravnateljicami in da ve, kaj je res. Morda pa ne ve, da je v Sloveniji 450 osnovnih šol. Na seji nas je bilo kar nekaj predstavnikov humanitarnih organizacij in to, da nas ne slišijo, je najhujše od vsega, sploh, ko se po takih razpravah vračamo med te otroke, ki jih njihove odločitve prizadenejo.”
In tudi izgovor odločevalcev, da je treba morebitne spremembe najprej preučiti “z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli”, je po mnenju Jakopoviča grotesken: “Ker če bi se vsi ti otroci prijavili kot plačniki, ne bi bilo pa nobenih težav!”
Zato bi otroci po njegovem mnenju nujno potrebovali zagovornika, ki bi znal odločevalce na njim razumljiv način prepričati, kako globoko zareže revščina: “Če gledamo, kako se obnašajo poslanci, je to le še dodatna potrditev. Najbolj boleče je namreč, da nihče ne sliši teh glasov. Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu? In to teh istih parlamentarcev, ki da so že pred leti poskrbeli za te otroke, ker so jim z zakonom zagotovili kos kruha in skodelico čaja, s tem mislim na šolsko malico! Počutim se kot v časih Marije Terezije, ko je otrokom nekdo dal hlebec kruha in skodelico mleka in jim rekel, da zdaj pa niso več lačni … In ti isti poslanci se še zdaj trkajo po prsih, češ da so s tisto zakonodajo pa rešili problem lakote. To je zame popolnoma zgrešeno in nečloveško. To je dejansko grozljivka. Ko sem sedel na odboru in jih poslušal, kako hladno in vsevedno so razpravljali o tem, mi je bilo strašansko hudo. Ker se potem v realnosti soočaš s prošnjo po nujni intervenciji za pomoč, ko želi mama samohranilka storiti samomor zaradi 200 evrov, ki jih nima, ker je prišlo do napačnega razumevanja rokov za pravočasno oddajo vloge za socialno pomoč … To je realnost Slovenije, pa če si še tako zatiskamo oči. Sploh, ker denar je in gre samo za politično odločitev.”
Še zadnjo možnost, da vsaj v parlamentu pokažejo kanček stika z realnostjo, ki jo otroci živijo, imajo poslanci ljudstva zdaj, ko bodo na 23. seji odločali o tem, ali podpirajo prej omenjeni sklep matičnega odbora, da sprememba zakonodaje ni primerna, ker da je treba najprej počakati in oceniti učinke obstoječe. Če ta sklep podprejo, je možnost za topel obrok za precej časa pokopana, če ga vrnejo na odbor na ponovno odločanje, je upanja za spremembo vsaj še za kanček. Milan Jakopovič zato pred to pomembno odločitvijo meni: “Govorimo o otrocih, o ljudeh, ne o pnevmatiki ali stolu, da bi opazovali, koliko se bo obrabil v enem letu! Tukaj bi slovenska družba morala ravnati ravno nasprotno: omogočimo jim kosila in šele nato analizirajmo! Poleg tega pa so v resnici že tako ali tako vse analize opravljene. Vemo, koliko otrok sodi v posamezne dohodninske razrede in koliko jih je dejansko prijavljenih na obrok. In ta denar je zanje rezerviran, a ni porabljen. Pol leta smo porabili za zbiranje teh podatkov! Koliko časa še moramo govoriti o tem in prestavljati papirje z enega kupa na drugega?! Za razliko od nekaterih drugih odločitev, kjer podeljujejo milijone, pa nimajo takih analiz, se prav pri otrocih skrivajo za izgovori, češ da morajo pristopili odgovorno!”
532 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
Za otroke mora poskrbeti država, ne dobri ljudje! Poslanci na 23. seji še pred zadnjo možnostjo za zagotovitev kosil osnovnošolcem.
“Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke,” je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
“Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu?”
V društvu so namreč kmalu po začetku delovanja opazili, da je skoraj tri četrtine prosilcev za pomoč pri sofinanciranju obrokov iz drugega dohodninskega razreda, torej iz tistih družin, kjer imajo na družinskega člana nekaj več kot 180 evrov mesečno, a po vseh merilih živijo pod pragom revščine.
Sedanja zakonodaja namreč povsem brezplačno kosilo omogoča le otrokom iz družin iz prvega razreda dohodninske lestvice, otroci iz naslednjih dveh pa imajo delno subvencijo. Da je to zgrešen pristop, so humanitarne organizacije opozarjale že ob sprejetju te zakonodaje in kmalu je tudi praksa pokazala, da je bilo na kosila prijavljenih premalo otrok iz drugega in tretjega dohodninskega razreda: “Na vprašanje, zakaj, so šole same povedale, da si ob takem progresivnem načinu subvencioniranja družine iz teh razredov tega stroška še vedno ne morejo privoščiti. Tak sistem je popolnoma nerazumljiv in tudi zgrešen.”
“Glede na to, koliko otrok zajemajo ti dohodninski razredi in ob dejstvu, da prav vsi med njimi živijo pod pragom revščine, je to, da ta problem rešujejo posamezniki, dobrodelne organizacije in šole s šolskimi skladi, za nas v 21. stoletju popolnoma nesprejemljivo. Prepričani smo, da država za te otroke lahko poskrbi, mora poskrbeti in da ni nobenih razlogov, da ne poskrbi,” je prepričan Jakopovič.
A če predsednik društva Petka za nasmeh ne vidi razlogov, da država ne bi poskrbela za takšno osnovno potrebo, kot je topel obrok za najranljivejšo skupino svojih državljanov, jih tisti, ki o tem odločajo, z lahkoto naštejejo celo kopico. Slišali ali prebrali smo jih lahko v preteklih tednih, ko je prav na pobudo Petke za nasmeh Združena levica v parlamentarno razpravo vložila predlog, naj se zakonodaja spremeni tako, da država najrevnejše otroke nahrani iz javnih sredstev.
Pred nekaj tedni se je do tega predloga prva opredelila vlada in se odločila, da je “najprej treba analizirati in oceniti sedanji sistem subvencioniranja prehrane s socialnega in zdravstvenega vidika ter z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli” in še “da ima predlog zakona finančne posledice, ki jih ni mogoče oceniti brez temeljite analize,” ali povedano krajše: vlada predloga ni podprla.
To ne preseneča, saj je že lani ob podobnem predlogu vlada menila, da bi širjenje pravic na večje število upravičencev povzročilo tako kaos zaradi navala otrok v šolske jedilnice kot tudi socialno nepravičnost med družinami. Ves čas pa nad odločevalci tako ali tako visi večno vprašanje, ali lačni otroci v šolah sploh obstajajo: “Vprašanje, ali lačni otroci so ali ne, je zame povsem neprimerno, ni na mestu in je za slovensko družbo, ki se ima za moderno in napredno, grozljivo. Otrok, ki živijo pod pragom revščine, je več kot 50.000! Res jih ima dobra tretjina popolno subvencijo, a že naslednji razred, s prihodki od 180–300 evrov je nima in to zato, ker bi to lahko povzročilo ‘socialno nepravičnost’?!” z ironijo spomni na vladin argument. “To je še ena tistih stvari, ki jih človek težko pogoltne. Ob taki interpretaciji ima namreč mama samohranilka s 180 evri mesečnega dohodka na člana družine polno subvencijo, ne bi bilo pa socialno pravično, če bi jo imela tudi mama s 190 evri prihodka? Zaradi teh deset evrov razlike naj bo zanjo 70-odsotna subvencija dovolj, da bo zadeva socialno pravična?!” je piker Jakopovič.
Tako kot vlada je dober teden pozneje nov predlog spremembe zakona kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo zavrnil tudi odbor DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Posnetek seje, ki je na voljo na spletni strani MMC RTV, je med drugim tudi ilustracija popolnega nerazumevanja učinkov in posledic revščine tistih odločevalcev, ki krojijo usodo najranljivejših. Utemeljitev poslanke vladajoče stranke pa je kot samostojen posnetek zaokrožila tudi po družbenih omrežjih.
Po nekajletnih izkušnjah s humanitarnostjo Milana Jakopoviča taka stališča in argumenti niti najmanj ne presenečajo: “Glede na naše izkušnje polovica odločevalcev sploh ne razume, za kaj gre. Lani so poslanci in ministrica govorili stvari, ki so daleč od resnice, tudi glede podatkov, zato se resno sprašujem, na kakšen način se o takih stvareh odloča. Tudi na zadnji seji Odbora za socialo je ena od poslank povedala, da je govorila s tremi ravnateljicami in da ve, kaj je res. Morda pa ne ve, da je v Sloveniji 450 osnovnih šol. Na seji nas je bilo kar nekaj predstavnikov humanitarnih organizacij in to, da nas ne slišijo, je najhujše od vsega, sploh, ko se po takih razpravah vračamo med te otroke, ki jih njihove odločitve prizadenejo.”
In tudi izgovor odločevalcev, da je treba morebitne spremembe najprej preučiti “z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli”, je po mnenju Jakopoviča grotesken: “Ker če bi se vsi ti otroci prijavili kot plačniki, ne bi bilo pa nobenih težav!”
Zato bi otroci po njegovem mnenju nujno potrebovali zagovornika, ki bi znal odločevalce na njim razumljiv način prepričati, kako globoko zareže revščina: “Če gledamo, kako se obnašajo poslanci, je to le še dodatna potrditev. Najbolj boleče je namreč, da nihče ne sliši teh glasov. Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu? In to teh istih parlamentarcev, ki da so že pred leti poskrbeli za te otroke, ker so jim z zakonom zagotovili kos kruha in skodelico čaja, s tem mislim na šolsko malico! Počutim se kot v časih Marije Terezije, ko je otrokom nekdo dal hlebec kruha in skodelico mleka in jim rekel, da zdaj pa niso več lačni … In ti isti poslanci se še zdaj trkajo po prsih, češ da so s tisto zakonodajo pa rešili problem lakote. To je zame popolnoma zgrešeno in nečloveško. To je dejansko grozljivka. Ko sem sedel na odboru in jih poslušal, kako hladno in vsevedno so razpravljali o tem, mi je bilo strašansko hudo. Ker se potem v realnosti soočaš s prošnjo po nujni intervenciji za pomoč, ko želi mama samohranilka storiti samomor zaradi 200 evrov, ki jih nima, ker je prišlo do napačnega razumevanja rokov za pravočasno oddajo vloge za socialno pomoč … To je realnost Slovenije, pa če si še tako zatiskamo oči. Sploh, ker denar je in gre samo za politično odločitev.”
Še zadnjo možnost, da vsaj v parlamentu pokažejo kanček stika z realnostjo, ki jo otroci živijo, imajo poslanci ljudstva zdaj, ko bodo na 23. seji odločali o tem, ali podpirajo prej omenjeni sklep matičnega odbora, da sprememba zakonodaje ni primerna, ker da je treba najprej počakati in oceniti učinke obstoječe. Če ta sklep podprejo, je možnost za topel obrok za precej časa pokopana, če ga vrnejo na odbor na ponovno odločanje, je upanja za spremembo vsaj še za kanček. Milan Jakopovič zato pred to pomembno odločitvijo meni: “Govorimo o otrocih, o ljudeh, ne o pnevmatiki ali stolu, da bi opazovali, koliko se bo obrabil v enem letu! Tukaj bi slovenska družba morala ravnati ravno nasprotno: omogočimo jim kosila in šele nato analizirajmo! Poleg tega pa so v resnici že tako ali tako vse analize opravljene. Vemo, koliko otrok sodi v posamezne dohodninske razrede in koliko jih je dejansko prijavljenih na obrok. In ta denar je zanje rezerviran, a ni porabljen. Pol leta smo porabili za zbiranje teh podatkov! Koliko časa še moramo govoriti o tem in prestavljati papirje z enega kupa na drugega?! Za razliko od nekaterih drugih odločitev, kjer podeljujejo milijone, pa nimajo takih analiz, se prav pri otrocih skrivajo za izgovori, češ da morajo pristopili odgovorno!”
Doba korone je bila velik naravni eksperiment, ki se je zgodil brez priprave in v katerem so se otroci z odpovedovanjem stikov in drugih življenjskih stalnic zelo prilagodili. Epidemija pa je razkrila številne ranljive skupine – pri otrocih so to tudi tisti iz socialno ranljivih okolij, tisti z anksioznimi motnjami in avtizmom, ki se s težavo vračajo v običajno življenje in družine z zelo zahtevnimi otroki. Za nekatere otroke je bilo tako nevzdržno, da so potrebovali tudi psihiatrično pomoč, značilnosti korona dobe opisuje vodja Službe za otroško psihiatrijo pri Pediatrični kliniki v Ljubljani dr. Marija Anderluh.
Dva in pol meseca pa sta na družinah, ki so že pred korona obdobjem težko živele, pustile še drugačne posledice. Ljudem v stiski so vseskozi pomagali tudi številni prostovoljci in nevladne organizacije, med njimi tudi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Družine so se zelo različno spopadale s pomanjkanjem osnovnega, z izgubo službe, morda celo vsega dohodka, s strahom pred prihodnostjo, pravi Monika Erjavec Bizjak, ki jim je bila s psihosocialno pomočjo preko telefona vseskozi na voljo. Zelo pomembno je bilo tudi, kako so bili urejeni družinski odnosi že pred krizo in kako so bili ljudje opremljeni za soočanje z različnimi stiskami. Vsi, ki bi želeli prispevati v sklad Botrstva za pomoč otrokom, lahko to storite s poslanim SMS s ključno besedo BOTER5 na 1919 in v sklad programa Botrstvo prispevate 5 eur. Če bi želeli nameniti več, lahko to storite z nakazilom, pri tem uporabite spodnje podatke.
Po dijakih zadnjih letnikov in šolarjih prve triade so se danes v šole vrnili še devetošolci. Za njimi je devet tednov šolanja oz. poskusov šolanja na domu. Vsekakor je bil to čas, ko so brez ustrezne podpore in pomoči strokovnih služb ostali tisti, ki jo najbolj potrebujejo. To sicer lahko dobijo pri različnih organizacijah, tudi takih, ki delujejo znotraj Centrov za socialno delo in delujejo na več kot tridesetih lokacijah po vsej Sloveniji.
Dva meseca učenja od doma bosta za večino otrok najbrž kmalu le zanimiv spomin na nenavaden družinski čas. Za otroke, ki jim šola ali dijaški dom pomenita pobeg od stisk, nespodbudnih domačih razmer, razpadlih družinskih odnosov, strahu, kričanja in pomanjkanja najosnovnejšega, pa je bila to dolga in boleča doba, ki je znova razgalila, v kako drugačnih razmerah živijo otroci in kako ključne so te v času šolanja na daljavo.
Med dejavnostmi, ki jih večgeneracijski centri po vsej Sloveniji nudijo mlajšim obiskovalcem, je vseskozi tudi učna pomoč. Tudi, ko je pouk še potekal normalno, je z razumevanjem snovi, zbranostjo, učnimi strategijami, motivacijo imelo težave veliko otrok. Mnogim starši ali sorojenci ne morejo pomagati, številni si ne morejo privoščiti plačane pomoči inštruktorjev in bi brez pomoči prostovoljcev težko zmogli šolske obveznosti. Zdaj, ko se je pouk popolnoma preselil med domače stene, pa so ti otroci ostali tudi brez pomoči učiteljev, specialnih pedagogov, psihologov in seveda tudi vrstnikov. Med številnimi prostovoljci, ki nudijo pomoč, so tudi prostovoljci, ki pomagajo otrokom iz VGC Skupna točka v Ljubljani. Jana Vidic se je pogovarjala z Estero Popovič, vodjo učne pomoči in drugih dejavnosti v Večgeneracijskem centru Ljubljana.
Na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje pri svojem delu z otroki in mladostniki že dalj časa opozarjajo na razslojenost šolarjev in dijakov v slovenskih šolah. V Sloveniji ogromno otrok in mladostnikov živi v premajhnih in neprimernih stanovanjih, nekateri nimajo niti svoje postelje, kaj šele svoje sobe. Mnogim otrokom in mladostnikom so šole in dijaški domovi pomenili edini odmik od nevzdržnih domačih razmer, nasilja in pomanjkanja ter lakote. Prav tako so jim pomenili edino možnost za učenje in učno pomoč. Trenutna epidemija COVID-19 je stisko teh otrok in mladostnikov še poglobila.
Zadnje tedne je precejšen del naših dejavnosti, delo, izobraževanje in tudi prosti čas, povezan s spletom, ki nam vse to tudi omogoča. Brez nove tehnologije ne gre, še posebno v teh časih, a ločiti moramo med delom ob pomoči nove tehnologije in zabavo, ki lahko tudi zasvoji. Miha Kramli je terapevt in vodja Centra za zdravljenje zasvojenosti v zdravstvenem domu v Novi Gorici, v katerem obravnavajo tudi nekemične zasvojenosti, torej odvisnike od interneta, iger, spletnih omrežij. Te dni terapij ne izvajajo, a vseeno ljudje iščejo pomoč po telefonu, saj ta položaj, v katerem smo, lahko osvetli prav nekemične zasvojenosti tudi pri otrocih in mladostnikih. Spletni test, s katerim lahko preverite, ali so vaši otroci po malem že zasvojeni z videoigricami, so pripravili v Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta LOGOUT, v katerem so svoje svetovanje in informiranje preselili na splet in so tako še vedno na voljo za svetovanje in pomoč.
Sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, mag. Darja Kuzmanič Korva.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Najstnica Manca je zelo uspešna, nadarjena in prizadevna dijakinja z jasnimi življenjskimi cilji. In dobra izobrazba je med pomembnejšimi. Zato je iz malega kraja odšla na šolanje v precej oddaljeno mesto, pri čemer jo je mama vseskozi podpirala, čeprav sta že takrat živeli v hudi finančni stiski. In ta se je od takrat le še poglobila. Mančina zgodba sodi med tiste, ki dokazujejo, da doseganje življenjskih ciljev še zdaleč ni odvisno le od volje in prizadevnosti, pač pa so pogosto odločilne življenjske okoliščine. Po nedavni poplavi v stanovanju z mamo kljub varčevanju in hrani iz humanitarnih paketov sami ne zmoreta več. Če želite na kakršen koli način pomagati Manci, napotke najdete na https://val202.rtvslo.si/2020/02/mancina_zgodba/. Hvala, ker pomagate.
Natanko osem let bo minilo ta teden, odkar na Valu 202 vsak ponedeljek opozarjamo na problem revščine, socialne razslojenosti ter na možne rešitve in nudenje pomoči. Čeprav so nekatere težave univerzalne, smo bili pri naši podpori programu Botrstvo osredotočeni predvsem na otroke in družine. Letos pa bomo del naše pozornosti namenili tudi starostnikom. S pomočjo prostovoljcev iz mariborskega dobrodelnega društva Humanitarček, ki so na težave revnih starostnikov konec lanskega leta opozorili s serijo njihovih pretresljivih osebnih zgodb, zbranih v projketu Vida, bomo vsak mesec opozarjali na sistemske težave. A tudi na to, kako lahko vsakdo od nas vsaj nekoliko pomaga starostnikom v stiski. Pri Humanitarčku so namreč pripravili posebno spletno stran s konkretnimi nasveti, informacijami in povezavami, ki lahko koristijo tistim, ki pomoč potrebujejo, seveda ali predvsem pa tistim, ki bi jim radi učinkovito pomagali. V pogovoru z Ireno Kodrič Cizerl podrobnosti pojasnjuje predsednica društva Ninna Kozorog.
Še tako majhen sum nepravilnosti pri zbiranju denarja za pomoč ljudem v stiski vrže senco dvoma na številna druga humanitarna društva. Zato so tudi nadzorniki ZPM Moste-Polje, ki vodi projekt Botrstvo v Sloveniji, nadvse pozorni na to, da je poslovanje racionalno in skrbno nadzorovano. Že nekaj let zapored tudi ob pomoči neodvisnih zunanjih revizorjev. Nadzorni svet Botrstva, ki ga že vse od začetka vodi pobudnica tega programa Milena Štular, je pred dnevi pod drobnogled vzel poslovanje v letu 2019.
"Navdušen učitelj lahko zelo navduši učenca. Preizkušati je treba različne strategije in razviti dober odnos med otrokom in učiteljem. Ko je vzpostavljeno to zaupanje, je mogoče iz vsakega šolskega predmeta narediti 'najpomembnejši predmet', otroka je mogoče navdušiti tudi za branje," trdi ravnateljica OŠ Ivanjkovci Nada Pignar. Bralna pismenost, ki omogoča razumevanje prebranega in povezovanje znanj, je namreč zelo povezana tudi z dostopnostjo do knjig in časopisov v domačem okolju. Tudi PISA 2018 je na primer pokazala, da 15-letniki, ki prihajajo iz socialnoekonomsko šibkega okolja, v manjši meri dosegajo osnovo raven bralne pismenosti. Ker veliko šolarjev te šole izhaja prav iz takih pogojev, so že pred leti pristopili k projektu Opolnomočenje učencev z izboljšanjem bralne pismenosti in dostopa do znanja. Učenje so prilagodili otrokom in njihovim sposobnostim in individualno spremljali njihov napredek. "Ker mnogi otroci živijo v družinah, kjer malo berejo, nimajo naročenih časopisov in so knjige slabo dostopne, smo v šoli odprli krajevno knjižnico. Ta je pet dni v tednu odprta vsem. Otrok gre lahko vsak odmor v knjižnico, morda sprva le uživat v vzdušju ali posedanju na udobnih kavčih in stolčkih. Temu se bo slej ko prej pridružilo prebiranje knjig ob osebni bralni mizici ali v skupini. Tak otrok bo slej kot prej dobil notranjo motivacijo za branje. In ta je najpomembnejša," pravi ravnateljica OŠ Ivanjkovci Nada Pignar. In rezultati tretješolcev, s katerimi po teh metodah delajo že od vstopa v šolo to potrjujejo. Še pred leti so njihovi učenci dosegali rezultate pod državnim povprečjem, zdaj tretješolci že presegajo povprečje vrstnikov po Sloveniji. OŠ Ivanjkovci je za ustvarjalnost, inovativne pristope v delu z mladimi in uspešno sodelovanje z Zavodom RS za šolstvo minuli teden prejela tudi priznanje Blaža Kumerdeja. Hkrati pa je odličen primer, kako je socialno pravičnost mogoče doseči tudi le s srčnim, strokovnim in predanim delom učiteljev. OŠ Ivanjkovci je ob 20. februarju, svetovnem dnevu socialne pravičnosti , s tem lahko tudi zgled šolam, ki takega odnosa do otrok iz najmanj spodbudnih okolij (še) nimajo.
Ob deseti obletnici obstoja programa Botrstvo v Sloveniji vas bomo spomnili tudi na številne zgodbe otrok, ki smo jih nanizali skozi skoraj 400 ponedeljkov oz. zadnjih 8 let. Val 202 je postal medijski podpornik marca 2012, ko so se že kazale prve posledice nove socialne zakonodaje, sprejete v času vlade Boruta Pahorja. Da je ta močno posegla v življenja družin in socialno ogroženih ljudi, se je izkazalo že kmalu, kako vseobsegajoče in pogubne so njene posledice, pa smo spoznavali še nekaj let. Posebej takrat, ko se je gospodarska kriza še zaostrila in je stanje poslabšal še zakon o uravnoteženju javnih financ. Skozi pripovedi otrok in njihovih družin je javnost prvič lahko slišala, koliko otrok je lačnih doma, zaradi spremenjene zakonodaje pa tudi v šoli; kakšne stiske se odvijajo za stenami domov in kako nepovratne rane v otroštva so naredili ti ukrepi.
“Morda spiješ kavo manj na dan, evro na dan namreč res ni vsota, ki se ji ne bi mogla odreči. Sploh zdaj, ko vem, kako je biti ‘na drugi strani’, ko potrebuješ pomoč in ti tudi tak znesek veliko pomeni. Jaz ga zdaj zagotovo ne potrebujem tako zelo, kot ga potrebuje nekdo, ki je trenutno v stiski,” je prepričana naša sogovornica, ena izmed več kot 4500 botrov in boter, ki z mesečnim zneskom 30 evrov podpirajo svoje varovance. Prvič je botrovala pred leti, potem se je življenje zasukalo tako, da je sama potrebovala pomoč. Zato ima zdaj, ko znova sama lahko pomaga drugim, na pomoč ljudem v stiski nekoliko drugačen pogled.
Dolgotrajna revščina močno vpliva na otrokove želje, samopodobo, načrte za prihodnost. Brez vaše pomoči bi bilo otroštvo številnim pomurskih otrok bistveno manj srečno
Naši sogovornici je Botrstvo odprlo vrata do zaželene srednje šole
Številne družine, ki so v naših oddajah predstavile svoje stiske, so s svojimi pripovedmi močno pripomogle, da je javnost spoznala, kako velike razsežnosti in posledice ima revščina v naši družbi
Že vrsto let z izbiranjem imen tedna in meseca na Valu 202 opozarjamo na dosežke izjemnih posameznikov. In nemalo jih je bilo nominiranih zaradi pomoči sočloveku. Leta 2015 sta bila med njimi tudi nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic in zdravnica ter vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog. Njune humanitarne akcije na Štajerskem so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti poleti 2018. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Letos bo ta akcija potekala od petka, 10. januarja do Rokovega rojstnega dne 16. januarja.
Novo leto bo pod pragom revščine pričakalo vsaj 280.000 ljudi, od tega vsaj 45.000 otrok. 150 jih še čaka na svojega botra. Minilo je leto skoraj rekordno nizke brezposelnosti, rekordno visokega proračuna in izjemnih kapitalskih dobičkov. Skoraj vse je drugače, kot je bilo pred sedmimi leti, ob največji krizi, ko smo začeli podpirati program Botrstvo. Skoraj vse, razen stisk, ki jih doživljajo najrevnejši. Nanje smo vse leto opozarjali tudi na Valu 202.
Neveljaven email naslov