Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Brata, 12 letni Klemen in 9 letni Uroš, sta otroka s posebnimi potrebami. Po mnogih selitvah v krizni center in varno hišo zdaj z mamo živita v najeti garsonjeri. Sploh starejšega Klemna so leta hudega nasilja za vedno zaznamovala in se šola v zavodu s prilagojenim programom, mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Odrekli so se vsemu, čemur so se lahko, kljub temu pa zdaj, ko je mama močno zbolela in lahko pristane celo na invalidskem vozičku, nimajo več niti za prehrano.
Brata Klemen in Uroš sta po grozljivem otroštvu otroka s posebnimi potrebami. Zdaj, ko je mama močno zbolela, nimajo več niti za prehrano
Po nekaj srečnih letih, ko so živeli običajno življenje in si urejali dom, se je Urošev in Klemnov oče vse pogosteje napil in v svojih alkoholnih blodnjah mučil vso družino: “Neštetokrat sem bila vsa v bulah, pretepena, razbil mi je glavo, da sem pristala na kliničnem centru, brcal me je, klofutal, me metal po tleh,” s tihim glasom opisuje njuna mama. “Klemen je moral velikokrat gledati, kako me pretepa, tudi sam je bil deležen grozotnih brc, klofute so bile vsakodnevne. Že ko se mu je približeval, se je stiskal v kot in jokal, velikokrat se je polulal od strahu, en sam strah je bil v njem … strah, strah, strah.”
Uroševa in Klemnova mama je nato le zmogla narediti korak, ki ga številne, bistveno bolj izobražene in premožne ženske nikoli ne zmorejo: zapustila je prav vse, kar so skupaj ustvarili in s sinovoma odšla v krizni center. Dobršen del otroštva sta otroka nato preživela v nenehnih selitvah in negotovosti – iz kriznega centra v varno hišo, nato v najeto stanovanje, iz katerega so se morali izseliti, ker jih je tam našel in ustrahoval oče, pa spet v krizni center in še v eno varno hišo.
Dvanajstletni Klemen ima zaradi strahu in nasilja hude posledice še danes. Zato se šola v zavodu s prilagojenim programom in ima tudi številne druge težave v razvoju. Mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Njihov zasilni dom je zdaj majhna najeta garsonjera, v katero komaj gredo omara, tri postelje in ena sama miza, za katero pa trije naenkrat s težavo sedijo.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Klemna in Uroša iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
Zdaj so res na varnem: fanta z očetom nekaj let sploh nimata stika, a temu, kar živijo, ni mogoče reči normalno preživetje, čeprav je mama redno zaposlena: “Dobivam minimalno plačo, otroške dodatke in nizko preživnino. 350 evrov dam za najemnino, stroškov je ogromno, odplačevati moram še kredit, ki smo ga najeli za obnovo hiše. Odplačevati ga moram še nekaj let, čeprav tam seveda ne moremo živeti, ker v njej živi njun popolnoma zapiti oče. Nekako je šlo, dokler sem lahko delala, zdaj pa sem že nekaj mesecev na bolniški in je znesek še veliko nižji od minimalne plače in je res kriza. Hrbtenica je povsem uničena, bolečine imam v rokah in nogah, zdaj so še odkrili, da imam hudo osteoporozo in se lahko zgodi, da bom končala na vozičku.”
Ena od možnosti, da bi se stanje izboljšalo, je tudi operacija, a mama nima nikogar, ki bi lahko skrbel za fanta. Ujeta je v stanju, ko ne more ozdraveti, pa tudi ne v službo: tam namreč opravlja fizična dela pozimi v mrazu in na mokrem, poleti na vročini; pri delu se mora veliko sklanjati in delati sunkovite gibe. A že zdaj, ko doma lahko miruje, so bolečine nenehne in neznosne: “Ne spim po cele noči, zjutraj sploh ne morem vstati iz postelje. Ob njej imam zato pripravljene protibolečinske tablete, najprej vzamem tri, čez čas še dve, da sploh zmorem vstati. A vsem zdravilom navkljub me hrbtenica zaboli ob prav vsakem premiku, neznosno je.”
Največja skrb zdaj, ko so dohodki zaradi bolniškega staleža še nižji, mama pa od bolečin in strahu popolnoma izžeta, je plačilo najemnin, druge stroške plačujejo z vse večjo zamudo. Kljub temu jim prav za vse šolske potrebščine, obutev, oblačila, hrano, zdravila ostane manj kot 10 evrov na dan. “Velikokrat vse dopoldne nič ne jem, da ne bi zmanjkalo hrane, ko se otroka vrneta iz šole. Popoldne skuham kaj malega. Najhuje je med vikendi ali med počitnicami, nimamo drugega kot kak kuhan krompir, kakšno juho iz kocke, malo solate, meso res redko, čeprav ga imata fanta zelo rada. Večkrat mi očitata, zakaj ne jemo take hrane, kot jo jesta v šoli, in zakaj je doma hrane premalo. Prav pri srcu me zaboli, ko to rečeta, ker jima res ne morem dati tega, kar si želita.”
“Nazadnje sem jima dve majčki in dva puloverja kupila pred dvema letoma, ko sem dobila regres. Od takrat nista dobila nobene nove stvari več. Vse imata ponošeno in skoraj uničeno. Jaz sem pa tako ali tako skoraj brez vsega, vse je staro in pošvedrano. Nimata koles, rolerjev, ne moreta se vpisati na kakšno športno dejavnost, igrač imata malo, ne moremo nikamor, ne na prireditve, kaj šele na izlet. Še nikoli nismo bili v kinu, zelo si želita, da bi lahko šli …,” našteva mama. “Velikokrat me vprašata, zakaj tudi mi ne gremo kam na izlet, kot hodijo drugi. Potožita mi, da gremo le na igrišče.”
Majhna garsonjera, v kateri je le nekaj igrač, a tudi skoraj nič prostora za igranje, je hkrati vse, kar imajo. Zato je tudi največji strah, da bi izgubili še to: “Zelo me je strah, da bi nas zaradi neplačanih položnic lastnik stanovanja vrgel na cesto, tega si sploh ne morem predstavljati, mi nimamo kam, sami smo za vse,” med jokom komaj govori obupana mama. “Naredila sem, kar sem zmogla, rešila fanta pred hudim nasiljem. A zdaj ne zmorem več sama, potrebujemo pomoč, da bosta fanta lahko normalneje živela.”
Tihi jok ji jemlje glas, ko pove: “Petindvajset let delovne dobe imam, plačo imam, minimalno. Če mi ne bi pomagali humanitarci, ne bi imeli niti hrane niti ničesar drugega. To, da človek ne more preživeti od svoje plače, je popoln absurd, tudi zaradi tega sem povsem na tleh, jemlje mi še zadnje moči …”
Več kot 33 tisoč zaposlenih pri nas prejema minimalno plačo, ki za enostarševske družine skoraj vedno pomeni neposredno pot v revščino. Današnja zgodba odkriva le delček stisk številnih redno zaposlenih staršev pri nas.
Pomagate jim lahko s poslanim SMS-sporočilom z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanim na številko 1919 ali pa s poljubnim zneskom nakazila na poseben sklic pri ZPM Ljubljana Moste Polje. Prav vsa zbrana sredstva bodo v celoti in brez slehernih odbitkov porabljena za boljše življenje družine Klemna in Uroša.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Klemnova in Uroševa zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
528 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Brata, 12 letni Klemen in 9 letni Uroš, sta otroka s posebnimi potrebami. Po mnogih selitvah v krizni center in varno hišo zdaj z mamo živita v najeti garsonjeri. Sploh starejšega Klemna so leta hudega nasilja za vedno zaznamovala in se šola v zavodu s prilagojenim programom, mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Odrekli so se vsemu, čemur so se lahko, kljub temu pa zdaj, ko je mama močno zbolela in lahko pristane celo na invalidskem vozičku, nimajo več niti za prehrano.
Brata Klemen in Uroš sta po grozljivem otroštvu otroka s posebnimi potrebami. Zdaj, ko je mama močno zbolela, nimajo več niti za prehrano
Po nekaj srečnih letih, ko so živeli običajno življenje in si urejali dom, se je Urošev in Klemnov oče vse pogosteje napil in v svojih alkoholnih blodnjah mučil vso družino: “Neštetokrat sem bila vsa v bulah, pretepena, razbil mi je glavo, da sem pristala na kliničnem centru, brcal me je, klofutal, me metal po tleh,” s tihim glasom opisuje njuna mama. “Klemen je moral velikokrat gledati, kako me pretepa, tudi sam je bil deležen grozotnih brc, klofute so bile vsakodnevne. Že ko se mu je približeval, se je stiskal v kot in jokal, velikokrat se je polulal od strahu, en sam strah je bil v njem … strah, strah, strah.”
Uroševa in Klemnova mama je nato le zmogla narediti korak, ki ga številne, bistveno bolj izobražene in premožne ženske nikoli ne zmorejo: zapustila je prav vse, kar so skupaj ustvarili in s sinovoma odšla v krizni center. Dobršen del otroštva sta otroka nato preživela v nenehnih selitvah in negotovosti – iz kriznega centra v varno hišo, nato v najeto stanovanje, iz katerega so se morali izseliti, ker jih je tam našel in ustrahoval oče, pa spet v krizni center in še v eno varno hišo.
Dvanajstletni Klemen ima zaradi strahu in nasilja hude posledice še danes. Zato se šola v zavodu s prilagojenim programom in ima tudi številne druge težave v razvoju. Mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Njihov zasilni dom je zdaj majhna najeta garsonjera, v katero komaj gredo omara, tri postelje in ena sama miza, za katero pa trije naenkrat s težavo sedijo.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Klemna in Uroša iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
Zdaj so res na varnem: fanta z očetom nekaj let sploh nimata stika, a temu, kar živijo, ni mogoče reči normalno preživetje, čeprav je mama redno zaposlena: “Dobivam minimalno plačo, otroške dodatke in nizko preživnino. 350 evrov dam za najemnino, stroškov je ogromno, odplačevati moram še kredit, ki smo ga najeli za obnovo hiše. Odplačevati ga moram še nekaj let, čeprav tam seveda ne moremo živeti, ker v njej živi njun popolnoma zapiti oče. Nekako je šlo, dokler sem lahko delala, zdaj pa sem že nekaj mesecev na bolniški in je znesek še veliko nižji od minimalne plače in je res kriza. Hrbtenica je povsem uničena, bolečine imam v rokah in nogah, zdaj so še odkrili, da imam hudo osteoporozo in se lahko zgodi, da bom končala na vozičku.”
Ena od možnosti, da bi se stanje izboljšalo, je tudi operacija, a mama nima nikogar, ki bi lahko skrbel za fanta. Ujeta je v stanju, ko ne more ozdraveti, pa tudi ne v službo: tam namreč opravlja fizična dela pozimi v mrazu in na mokrem, poleti na vročini; pri delu se mora veliko sklanjati in delati sunkovite gibe. A že zdaj, ko doma lahko miruje, so bolečine nenehne in neznosne: “Ne spim po cele noči, zjutraj sploh ne morem vstati iz postelje. Ob njej imam zato pripravljene protibolečinske tablete, najprej vzamem tri, čez čas še dve, da sploh zmorem vstati. A vsem zdravilom navkljub me hrbtenica zaboli ob prav vsakem premiku, neznosno je.”
Največja skrb zdaj, ko so dohodki zaradi bolniškega staleža še nižji, mama pa od bolečin in strahu popolnoma izžeta, je plačilo najemnin, druge stroške plačujejo z vse večjo zamudo. Kljub temu jim prav za vse šolske potrebščine, obutev, oblačila, hrano, zdravila ostane manj kot 10 evrov na dan. “Velikokrat vse dopoldne nič ne jem, da ne bi zmanjkalo hrane, ko se otroka vrneta iz šole. Popoldne skuham kaj malega. Najhuje je med vikendi ali med počitnicami, nimamo drugega kot kak kuhan krompir, kakšno juho iz kocke, malo solate, meso res redko, čeprav ga imata fanta zelo rada. Večkrat mi očitata, zakaj ne jemo take hrane, kot jo jesta v šoli, in zakaj je doma hrane premalo. Prav pri srcu me zaboli, ko to rečeta, ker jima res ne morem dati tega, kar si želita.”
“Nazadnje sem jima dve majčki in dva puloverja kupila pred dvema letoma, ko sem dobila regres. Od takrat nista dobila nobene nove stvari več. Vse imata ponošeno in skoraj uničeno. Jaz sem pa tako ali tako skoraj brez vsega, vse je staro in pošvedrano. Nimata koles, rolerjev, ne moreta se vpisati na kakšno športno dejavnost, igrač imata malo, ne moremo nikamor, ne na prireditve, kaj šele na izlet. Še nikoli nismo bili v kinu, zelo si želita, da bi lahko šli …,” našteva mama. “Velikokrat me vprašata, zakaj tudi mi ne gremo kam na izlet, kot hodijo drugi. Potožita mi, da gremo le na igrišče.”
Majhna garsonjera, v kateri je le nekaj igrač, a tudi skoraj nič prostora za igranje, je hkrati vse, kar imajo. Zato je tudi največji strah, da bi izgubili še to: “Zelo me je strah, da bi nas zaradi neplačanih položnic lastnik stanovanja vrgel na cesto, tega si sploh ne morem predstavljati, mi nimamo kam, sami smo za vse,” med jokom komaj govori obupana mama. “Naredila sem, kar sem zmogla, rešila fanta pred hudim nasiljem. A zdaj ne zmorem več sama, potrebujemo pomoč, da bosta fanta lahko normalneje živela.”
Tihi jok ji jemlje glas, ko pove: “Petindvajset let delovne dobe imam, plačo imam, minimalno. Če mi ne bi pomagali humanitarci, ne bi imeli niti hrane niti ničesar drugega. To, da človek ne more preživeti od svoje plače, je popoln absurd, tudi zaradi tega sem povsem na tleh, jemlje mi še zadnje moči …”
Več kot 33 tisoč zaposlenih pri nas prejema minimalno plačo, ki za enostarševske družine skoraj vedno pomeni neposredno pot v revščino. Današnja zgodba odkriva le delček stisk številnih redno zaposlenih staršev pri nas.
Pomagate jim lahko s poslanim SMS-sporočilom z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanim na številko 1919 ali pa s poljubnim zneskom nakazila na poseben sklic pri ZPM Ljubljana Moste Polje. Prav vsa zbrana sredstva bodo v celoti in brez slehernih odbitkov porabljena za boljše življenje družine Klemna in Uroša.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Klemnova in Uroševa zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Številni otroci, ki so bili v program Botrstvo vključeni ob njegovih začetkih pred štirinajstimi leti, so zdaj že polnoletni in samostojni ljudje ali pa svojo izobrazbeno pot pravkar končujejo. In vedo, da brez pomoči številnih donatorjev in botrov tega uspeha ne bi mogli doseči. V teh dneh diplomo na eni izmed tehniških fakultet piše tudi sogovornik.
Mama dveh otrok je po nekajletni kalvariji, preživeti v kriznih centrih, varnih hišah in materinskih domovih končno zaživela v najemniškem stanovanju in dobila službo z minimalno plačo. Zagotavljanje počitniškega varstva je brez pomoči bližnjih velikanski finančni zalogaj. Ker pa gre za otroka s čustvenimi in vedenjskimi težavami oz. z avtizmom, pa je iskanje poletnega varstva še bistveno težje. Poletje je kljub počitnicam ali prav zaradi njih za starše lahko zelo stresen čas.
Odkar je mož zbolel za rakom na ledvicah, sama pa se zaradi sina z avtizmom ne more zaposliti, sogovorničina družina ne zmore več plačati vseh stroškov. "Moja mama je delala pri Rdečem križu, tudi doma smo zato imeli 'Rdeči križ', ker je ljudem pomagala kadar koli in jim je nosila tudi stvari od doma. Vse življenje sem tudi sama pomagala drugim, zato je nepopisno težko, ko moraš sam prositi za pomoč, nikoli si nisem predstavljala, da bom kadar koli v takem položaju," je iskrena sogovornica, ki je na ZPM Ljubljana Moste - Polje prišla po šolske potrebščine in drugo pomoč za sina.
Živimo v družbi, ki je vedno bolj prepletena s tehnologijami. Zato je tudi vedno bolj pomembno, kakšne so naše digitalne veščine. Prejšnji teden je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede potekal simpozij Digitalne neenakosti v postpandemičnem času, ki ga je organiziral Center za družboslovno informatiko. Na simpoziju so govorci med drugim izpostavili, kako je na digitalne neenakosti vplivala pandemija covida-19, katere so najbolj ranljive skupine v naši družbi in kaj lahko naredimo, da postanemo bolj vključujoča družba.
Da bodo ukrepi ob epidemiji, ki so zahtevali skorajda rekordno dolgo zaprtje vseh šol, pustili posledice tudi na gibalnih sposobnostih otrok, je bilo jasno že kmalu po začetku epidemije. Športnovzgojni karton, ki že več kot 45 let zbira podatke o otrocih, je namreč izjemno dober vir podatkov, in ti so na drastičen upad opozorili že zelo kmalu. Toda kljub jasnim pozivom strokovnjakov, da so nujni hitri ukrepi v šolah, se je zgodilo mnogo premalo. Letošnji rezultati, v katerih so že obdelani podatki več kot 40.000 otrok, to dokazujejo, so pred dnevi potrdili strokovnjaki na javni predstavitvi v organizaciji Slovenske tiskovne agencije.
Med mladimi, ki te dni zaključujejo šolsko leto, tudi letos ni Mojce. Da sta z mamo sploh lahko preživeli, ji je že od 15 leta pomagala delati v kuhinji. Ko je mama zbolela za rakom, je sama prevzela skrb tako za bolno mamo kot za finančno preživetje.
Številne napovedane spremembe v šolskem sistemu bi morale veliko pozornosti nameniti zmanjšanju razslojevanja med otroki in ustvarjanju socialno pravičnejše šole, so prepričani v Socialni zbornici Slovenije, osrednjem strokovnem združenju na področju socialnega varstva pri nas. Ker trenutno kaže, da zastavljene reforme tega ne bodo upoštevale v zadostni meri, so ustanovili posebno Sekcijo za vzgojo v skupnosti, ki bo opozarjala tako na nujne zakonske spremembe v šolstvu kot na težave v izvajanju obstoječe zakonodaje. Pomoči, ki je na papirju na voljo vsem, namreč po njihovem mnenju običajno ne dobijo tisti, ki bi jo najbolj potrebovali.
Petič v zadnjih dveh desetletjih je tudi v Sloveniji potekala mednarodna raziskava bralne pismenosti. Opravljena je med četrtošolci, ki so v 57 državah z vsega sveta reševali identične pisne teste. Po tem, ko je od leta 2001 Slovenija nenehno dobro napredovala, so najnovejši rezultati, ki zajemajo stanje v letu 2021, precej slabši. Skrbi pa tudi podatek, da v šolo hodi vse več utrujenih in lačnih otrok. Kakšno stanje je pokazala raziskava in kaj bo treba ukreniti?
"Kakih deset ali enajstkrat smo se selili," sogovornica, mama dveh otrok, prešteje začasna bivališča, ki jih je z otrokoma zamenjala v nekaj letih po odhodu iz nasilja in alkohola polnega zakona. Prav takrat je bil tudi čas vpisa hčerke v srednjo šolo. Ker sogovornica že dolgo dela v triizmenskem delu v proizvodnji za minimalno plačo, je denarja zmanjkovalo že za plačevanje najemnine, varščine, stroškov življenja in selitev, včasih tudi za hrano… Dilema, ali hčerki kljub temu omogočiti vpis v želeno šolo, zaradi katerega bi bila selitev v dijaški dom najbolj smiselna, a tudi najdražja rešitev, je bila zelo velika, saj subvencij tudi za otroke iz najrevnejših družin ni. In ker je bila hči v dijaškem domu zadovoljna, ker je po neštetih selitvah soba v domu postala ena redkih in pomembnih stalnic v njenem življenju, je bila pridobljena subvencija Dijaškega sklada programa Botrstvo izjemno dragocena in je zanjo hvaležna še sedaj, ko je hči že uspešna študentka.
Dijaški sklad programa Botrstvo v Sloveniji je pred sedmimi leti nastal zaradi slabo urejenega subvencioniranja za bivanje v dijaških domovih za tiste dijake, ki prihajajo iz finančno šibkejših okolij. Ne glede na finančne stiske družin je namreč subvencija za bivanje največ dobrih 85€, kar zadošča za približno četrtino mesečnega stroška bivanja v dijaškem domu. Dijaki že sedmo leto pomoč pri subvencioniranju lahko dobijo pri Dijaškem skladu programa Botrstvo, kjer pa je količina pomoči povsem odvisna od zbranih donacij. Po sedmih letih, v katerih je sklad več kot upravičil svoj obstoj, bi zato bil čas, da subvencije plačil za dijaške domove, ki so v lasti države in v katerih so zaposleni javni uslužbenci, prevzame država, so prepričani pri ZPM LJ Moste Polje. Svoje argumente so naslovili tudi na pristojni ministrstvi.
Društvo Delavska svetovalnica že nekaj let javnost s konkretnimi primeri svojih članov obvešča in ozavešča, kaj vse se v delovnih razmerjih dogaja najbolj podcenjenim in najnižje plačanim zaposlenim pri nas. Pogosto pa za temi zgodbami, skupaj s stiskami svojih staršev, živijo tudi otroci. Kakšna so otroštva tistih, katerih starši delajo za minimalne plače, ki težko dobijo v najem še tako slaba stanovanja, v družinah kjer ob 12-urnih izmenah zmanjka časa in energije in kako vse skupaj poslabšujejo še administrativne ovire in zakonske luknje? Z njimi se skozi včasih res težke življenjske trenutke prebija tudi predsednik Društva Delavska svetovalnica Goran Lukić.
V luči medvrstniškega nasilja, ki se med osnovnošolci zadnje čase žal prepogosto dogaja, zdaj osvetljujemo še eno pomembno osnovnošolsko tematiko. Kako mladi razumejo duševno zdravje, komu sploh zaupajo, kako nanje vpliva klima v razredu in kaj lahko starejši spremenijo, da se bodo počutili sprejete?
Vpis v srednje šole in s tem izbira poklica, morda za vse življenje, je pomembna prelomnica v življenju mladostnikov. Nanjo bi najbolj moralo vplivati predvsem to, kaj bodočega dijaka zanima, navdušuje in v čem bi lahko bil res dober, ne pa to, kako oddaljena je šola in ali starši zmorejo plačati stroške bivanja v dijaškem domu, kadar je to najboljša rešitev. A kot pravita ravnatelja dveh primorskih dijaških domov, so prav finance vse pogosteje odločilne pri tem, ali se otrok lahko vpiše na želeno smer. Ker imajo bodoči dijaki le še nekaj dni časa za morebiten prenos vlog za vpis v srednje šole, znova opozarjajo, da je pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo, lahko pri odločitvi za vpis zares odločilna.
Po statističnih podatkih in v primerjavi z drugimi državami Slovenija ne izstopa po številu revnih ljudi in tudi Ginijev koeficient, ki govori o enakosti pri razporejenosti prihodkov, je ob sicer pomanjkljivih podatkih evropskega statističnega urada med najboljšimi. Toda podrobnejši pregled podatkov pokaže, da je Slovenija pri nekaterih skupinah prebivalcev z izredno visokimi odstotki revščine na samem evropskem repu. Med njimi so enostarševske družine z več otroki, tisti, ki živijo sami in pa starejši, še posebej ženske. Prav podrobnejšemu raziskovanju revščine starejših oseb je namenjena pred kratkim začeta večletna študija, ki bo raziskala, kakšne so bila napake in kaj v trenutnih socialnih politikah lahko spremenimo, da bo več ljudem uspel prehod v višji družbeni sloj.
Planiški četrtek je tradicionalno namenjen otrokom. Tudi letos se ga je udeležilo več tisoč otrok z vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva, mnogim so obisk omogočili različni donatorji. Med tistimi, ki so glasno spodbujali slovenske skakalce, so bili tudi otroci iz programa Botrstvo. Avtobusi so v dolino pod Poncami prispeli iz Maribora, Velenja, Novega mesta, Cerknega, Idrije, Sevnice, Ljubljane, Šentjurja, Ptuja, Ajdovščine in Metlike. Kako so se imeli in kaj se jim je še posebej vtisnilo v spomin?
Da je brezplačno kosilo za vse šolarje dober cilj, se načeloma strinjajo tako rekoč vsi vpleteni, tudi šole, kjer sicer kosil po zakonu niso dolžni zagotavljati. A imajo jih vse šole, plačujejo pa jih večinoma starši, Iz državega proračuna poravnajo znesek za dobro četrtino vseh h kosilu prijavljenih otrok. Po veljavni zakonodaji so namreč do subvencije upravičeni le otroci katerih družine dosegajo največ 3. dohodkovni razred oz zaslužijo največ 36% povprečne plače na člana. V praksi to pomeni, da v družinah, kjer dohodek na člana presega vsaj cent več kot 442.95 evrov, kosila plačujejo v celoti. Cene se od šole do šole močno razlikujejo in lahko presegajo 80 evrov mesečno za otroka. To je za družine, ki se borijo z revščino, zelo visok znesek. Število otrok, ki do subvencije niso upravičeni, iz leta v leto narašča. Kot so v svoji obrazložitvi sprememb zakona opozorili pri Inštitutu 8. marec, je število upravičencev za subvencije med letoma leta 2016 in 2020 zmanjšalo za skoraj 8 tisoč, čeprav se je v tem času število otrok, vpisanih v osnovno šolo, povečalo za dobrih 16 tisoč. Po svežih podatkih ministrstva pa se je število otrok, ki niso upravičeni do subvencije, v tem šolskem letu povečalo še za skoraj 2 odstotni točki, oz je dodeljenih okoli 3100 subvencij manj, čeprav je šolarjev bistveno več kot leto prej . Med starši, ki ne zmorejo plačati, je tudi mama šolarja, ki je po dolgotrajni bolniški, začasno prekinjeni s 4 urnim delom – v novem izračunu dohodninckega razreda za pičlih 9 evrov ostala brez subvencije za otrokovo kosilo.
Slovenska osnovna šola je na videz zelo vključujoča, tudi ustava zagotavlja brezplačno šolanje, a v praksi je razslojevanje tam vse večje. Začne se že pri potrebščinah, plačilih kosil, izletov, šol v naravi in različnih športnih, kulturnih in podobnih dnevov, za katere morajo starši (do)plačevati. Otroci, ki tega niso deležni, so izločeni ne le v času samih dejavnosti, ampak tudi pozneje, saj niso dobili enakih izkušenj in znanj, kar jim onemogoča enakovredno učenje s tistimi, ki so na dejavnostih bili, tudi zunaj šole se družijo predvsem s tistimi, ki so v podobnih stiskah. Zato so pri ZPM Ljubljana Moste-Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, pripravili peticijo za brezplačno osnovno šolo. Predlagajo, da bi se z minimalno spremembo dveh členov Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja šolski prostor spremenil tako, da bo za vse obvezne šolske vsebine za otroke brezplačen.
Predvsem začetni dve leti epidemije sta zaznamovali številne otroke, še posebej pa najstnike na prehodu v srednje šole in na fakultete, zaznan je bil porast duševnih težav in težav z gibalnimi sposobnostmi. V tem šolskem letu v šolah vidnih znakov kot so maske, ločevanje po mehurčkih in nenehno razkuževanja morda res ni več, a nekatere posledice nikakor niso izbrisane.
Ob začetku prvega prijavnega roka za vpis na fakultete, ki že poteka, so dijaki s poklicno maturo in opravljenim petim predmetom ugotovili, da se ne morejo vpisati na nekatere študijske programe, čeprav s takimi pogoji ob njihovem vpisu na srednjo šolo niso bili seznanjeni. Spremembe razpisnih pogojev bodo prizadele predvsem kandidate za ljubljanske fakultete, drugi dve večji univerzi v Sloveniji sta težavo vsaj za nekaj časa namreč rešili. Predvsem pa vpisni pogoji prizadenejo dijake negimnazijskih programov,na katere se pogosto vpisujejo otroci, ki tudi zaradi slabših socialnoekonomskih razmer in drugih slabših življenjskih pogojev niso dosegli vse strožjih pogojev za vpis na gimnazijske programe.
Medvrstniško zbadanje, pasti družabnih omrežij in slabe samopodobe … Kako mladi razmišljajo o duševnih težavah in kako lahko šolsko okolje pripomore k temu, da se v šolah počutijo varne in slišane? Na Območnem otroškem parlamentu v Večgeneracijskem centru Skupna točka so mladi skupaj z mentorji debatirali o pomembnosti duševnega zdravja v šolskem okolju. Kako bi rešili duševne stiske, komu najlažje zaupajo in kaj jih najpogosteje teži?
Neveljaven email naslov