Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Brata, 12 letni Klemen in 9 letni Uroš, sta otroka s posebnimi potrebami. Po mnogih selitvah v krizni center in varno hišo zdaj z mamo živita v najeti garsonjeri. Sploh starejšega Klemna so leta hudega nasilja za vedno zaznamovala in se šola v zavodu s prilagojenim programom, mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Odrekli so se vsemu, čemur so se lahko, kljub temu pa zdaj, ko je mama močno zbolela in lahko pristane celo na invalidskem vozičku, nimajo več niti za prehrano.
Brata Klemen in Uroš sta po grozljivem otroštvu otroka s posebnimi potrebami. Zdaj, ko je mama močno zbolela, nimajo več niti za prehrano
Po nekaj srečnih letih, ko so živeli običajno življenje in si urejali dom, se je Urošev in Klemnov oče vse pogosteje napil in v svojih alkoholnih blodnjah mučil vso družino: “Neštetokrat sem bila vsa v bulah, pretepena, razbil mi je glavo, da sem pristala na kliničnem centru, brcal me je, klofutal, me metal po tleh,” s tihim glasom opisuje njuna mama. “Klemen je moral velikokrat gledati, kako me pretepa, tudi sam je bil deležen grozotnih brc, klofute so bile vsakodnevne. Že ko se mu je približeval, se je stiskal v kot in jokal, velikokrat se je polulal od strahu, en sam strah je bil v njem … strah, strah, strah.”
Uroševa in Klemnova mama je nato le zmogla narediti korak, ki ga številne, bistveno bolj izobražene in premožne ženske nikoli ne zmorejo: zapustila je prav vse, kar so skupaj ustvarili in s sinovoma odšla v krizni center. Dobršen del otroštva sta otroka nato preživela v nenehnih selitvah in negotovosti – iz kriznega centra v varno hišo, nato v najeto stanovanje, iz katerega so se morali izseliti, ker jih je tam našel in ustrahoval oče, pa spet v krizni center in še v eno varno hišo.
Dvanajstletni Klemen ima zaradi strahu in nasilja hude posledice še danes. Zato se šola v zavodu s prilagojenim programom in ima tudi številne druge težave v razvoju. Mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Njihov zasilni dom je zdaj majhna najeta garsonjera, v katero komaj gredo omara, tri postelje in ena sama miza, za katero pa trije naenkrat s težavo sedijo.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Klemna in Uroša iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
Zdaj so res na varnem: fanta z očetom nekaj let sploh nimata stika, a temu, kar živijo, ni mogoče reči normalno preživetje, čeprav je mama redno zaposlena: “Dobivam minimalno plačo, otroške dodatke in nizko preživnino. 350 evrov dam za najemnino, stroškov je ogromno, odplačevati moram še kredit, ki smo ga najeli za obnovo hiše. Odplačevati ga moram še nekaj let, čeprav tam seveda ne moremo živeti, ker v njej živi njun popolnoma zapiti oče. Nekako je šlo, dokler sem lahko delala, zdaj pa sem že nekaj mesecev na bolniški in je znesek še veliko nižji od minimalne plače in je res kriza. Hrbtenica je povsem uničena, bolečine imam v rokah in nogah, zdaj so še odkrili, da imam hudo osteoporozo in se lahko zgodi, da bom končala na vozičku.”
Ena od možnosti, da bi se stanje izboljšalo, je tudi operacija, a mama nima nikogar, ki bi lahko skrbel za fanta. Ujeta je v stanju, ko ne more ozdraveti, pa tudi ne v službo: tam namreč opravlja fizična dela pozimi v mrazu in na mokrem, poleti na vročini; pri delu se mora veliko sklanjati in delati sunkovite gibe. A že zdaj, ko doma lahko miruje, so bolečine nenehne in neznosne: “Ne spim po cele noči, zjutraj sploh ne morem vstati iz postelje. Ob njej imam zato pripravljene protibolečinske tablete, najprej vzamem tri, čez čas še dve, da sploh zmorem vstati. A vsem zdravilom navkljub me hrbtenica zaboli ob prav vsakem premiku, neznosno je.”
Največja skrb zdaj, ko so dohodki zaradi bolniškega staleža še nižji, mama pa od bolečin in strahu popolnoma izžeta, je plačilo najemnin, druge stroške plačujejo z vse večjo zamudo. Kljub temu jim prav za vse šolske potrebščine, obutev, oblačila, hrano, zdravila ostane manj kot 10 evrov na dan. “Velikokrat vse dopoldne nič ne jem, da ne bi zmanjkalo hrane, ko se otroka vrneta iz šole. Popoldne skuham kaj malega. Najhuje je med vikendi ali med počitnicami, nimamo drugega kot kak kuhan krompir, kakšno juho iz kocke, malo solate, meso res redko, čeprav ga imata fanta zelo rada. Večkrat mi očitata, zakaj ne jemo take hrane, kot jo jesta v šoli, in zakaj je doma hrane premalo. Prav pri srcu me zaboli, ko to rečeta, ker jima res ne morem dati tega, kar si želita.”
“Nazadnje sem jima dve majčki in dva puloverja kupila pred dvema letoma, ko sem dobila regres. Od takrat nista dobila nobene nove stvari več. Vse imata ponošeno in skoraj uničeno. Jaz sem pa tako ali tako skoraj brez vsega, vse je staro in pošvedrano. Nimata koles, rolerjev, ne moreta se vpisati na kakšno športno dejavnost, igrač imata malo, ne moremo nikamor, ne na prireditve, kaj šele na izlet. Še nikoli nismo bili v kinu, zelo si želita, da bi lahko šli …,” našteva mama. “Velikokrat me vprašata, zakaj tudi mi ne gremo kam na izlet, kot hodijo drugi. Potožita mi, da gremo le na igrišče.”
Majhna garsonjera, v kateri je le nekaj igrač, a tudi skoraj nič prostora za igranje, je hkrati vse, kar imajo. Zato je tudi največji strah, da bi izgubili še to: “Zelo me je strah, da bi nas zaradi neplačanih položnic lastnik stanovanja vrgel na cesto, tega si sploh ne morem predstavljati, mi nimamo kam, sami smo za vse,” med jokom komaj govori obupana mama. “Naredila sem, kar sem zmogla, rešila fanta pred hudim nasiljem. A zdaj ne zmorem več sama, potrebujemo pomoč, da bosta fanta lahko normalneje živela.”
Tihi jok ji jemlje glas, ko pove: “Petindvajset let delovne dobe imam, plačo imam, minimalno. Če mi ne bi pomagali humanitarci, ne bi imeli niti hrane niti ničesar drugega. To, da človek ne more preživeti od svoje plače, je popoln absurd, tudi zaradi tega sem povsem na tleh, jemlje mi še zadnje moči …”
Več kot 33 tisoč zaposlenih pri nas prejema minimalno plačo, ki za enostarševske družine skoraj vedno pomeni neposredno pot v revščino. Današnja zgodba odkriva le delček stisk številnih redno zaposlenih staršev pri nas.
Pomagate jim lahko s poslanim SMS-sporočilom z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanim na številko 1919 ali pa s poljubnim zneskom nakazila na poseben sklic pri ZPM Ljubljana Moste Polje. Prav vsa zbrana sredstva bodo v celoti in brez slehernih odbitkov porabljena za boljše življenje družine Klemna in Uroša.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Klemnova in Uroševa zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
528 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Brata, 12 letni Klemen in 9 letni Uroš, sta otroka s posebnimi potrebami. Po mnogih selitvah v krizni center in varno hišo zdaj z mamo živita v najeti garsonjeri. Sploh starejšega Klemna so leta hudega nasilja za vedno zaznamovala in se šola v zavodu s prilagojenim programom, mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Odrekli so se vsemu, čemur so se lahko, kljub temu pa zdaj, ko je mama močno zbolela in lahko pristane celo na invalidskem vozičku, nimajo več niti za prehrano.
Brata Klemen in Uroš sta po grozljivem otroštvu otroka s posebnimi potrebami. Zdaj, ko je mama močno zbolela, nimajo več niti za prehrano
Po nekaj srečnih letih, ko so živeli običajno življenje in si urejali dom, se je Urošev in Klemnov oče vse pogosteje napil in v svojih alkoholnih blodnjah mučil vso družino: “Neštetokrat sem bila vsa v bulah, pretepena, razbil mi je glavo, da sem pristala na kliničnem centru, brcal me je, klofutal, me metal po tleh,” s tihim glasom opisuje njuna mama. “Klemen je moral velikokrat gledati, kako me pretepa, tudi sam je bil deležen grozotnih brc, klofute so bile vsakodnevne. Že ko se mu je približeval, se je stiskal v kot in jokal, velikokrat se je polulal od strahu, en sam strah je bil v njem … strah, strah, strah.”
Uroševa in Klemnova mama je nato le zmogla narediti korak, ki ga številne, bistveno bolj izobražene in premožne ženske nikoli ne zmorejo: zapustila je prav vse, kar so skupaj ustvarili in s sinovoma odšla v krizni center. Dobršen del otroštva sta otroka nato preživela v nenehnih selitvah in negotovosti – iz kriznega centra v varno hišo, nato v najeto stanovanje, iz katerega so se morali izseliti, ker jih je tam našel in ustrahoval oče, pa spet v krizni center in še v eno varno hišo.
Dvanajstletni Klemen ima zaradi strahu in nasilja hude posledice še danes. Zato se šola v zavodu s prilagojenim programom in ima tudi številne druge težave v razvoju. Mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Njihov zasilni dom je zdaj majhna najeta garsonjera, v katero komaj gredo omara, tri postelje in ena sama miza, za katero pa trije naenkrat s težavo sedijo.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Klemna in Uroša iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
Zdaj so res na varnem: fanta z očetom nekaj let sploh nimata stika, a temu, kar živijo, ni mogoče reči normalno preživetje, čeprav je mama redno zaposlena: “Dobivam minimalno plačo, otroške dodatke in nizko preživnino. 350 evrov dam za najemnino, stroškov je ogromno, odplačevati moram še kredit, ki smo ga najeli za obnovo hiše. Odplačevati ga moram še nekaj let, čeprav tam seveda ne moremo živeti, ker v njej živi njun popolnoma zapiti oče. Nekako je šlo, dokler sem lahko delala, zdaj pa sem že nekaj mesecev na bolniški in je znesek še veliko nižji od minimalne plače in je res kriza. Hrbtenica je povsem uničena, bolečine imam v rokah in nogah, zdaj so še odkrili, da imam hudo osteoporozo in se lahko zgodi, da bom končala na vozičku.”
Ena od možnosti, da bi se stanje izboljšalo, je tudi operacija, a mama nima nikogar, ki bi lahko skrbel za fanta. Ujeta je v stanju, ko ne more ozdraveti, pa tudi ne v službo: tam namreč opravlja fizična dela pozimi v mrazu in na mokrem, poleti na vročini; pri delu se mora veliko sklanjati in delati sunkovite gibe. A že zdaj, ko doma lahko miruje, so bolečine nenehne in neznosne: “Ne spim po cele noči, zjutraj sploh ne morem vstati iz postelje. Ob njej imam zato pripravljene protibolečinske tablete, najprej vzamem tri, čez čas še dve, da sploh zmorem vstati. A vsem zdravilom navkljub me hrbtenica zaboli ob prav vsakem premiku, neznosno je.”
Največja skrb zdaj, ko so dohodki zaradi bolniškega staleža še nižji, mama pa od bolečin in strahu popolnoma izžeta, je plačilo najemnin, druge stroške plačujejo z vse večjo zamudo. Kljub temu jim prav za vse šolske potrebščine, obutev, oblačila, hrano, zdravila ostane manj kot 10 evrov na dan. “Velikokrat vse dopoldne nič ne jem, da ne bi zmanjkalo hrane, ko se otroka vrneta iz šole. Popoldne skuham kaj malega. Najhuje je med vikendi ali med počitnicami, nimamo drugega kot kak kuhan krompir, kakšno juho iz kocke, malo solate, meso res redko, čeprav ga imata fanta zelo rada. Večkrat mi očitata, zakaj ne jemo take hrane, kot jo jesta v šoli, in zakaj je doma hrane premalo. Prav pri srcu me zaboli, ko to rečeta, ker jima res ne morem dati tega, kar si želita.”
“Nazadnje sem jima dve majčki in dva puloverja kupila pred dvema letoma, ko sem dobila regres. Od takrat nista dobila nobene nove stvari več. Vse imata ponošeno in skoraj uničeno. Jaz sem pa tako ali tako skoraj brez vsega, vse je staro in pošvedrano. Nimata koles, rolerjev, ne moreta se vpisati na kakšno športno dejavnost, igrač imata malo, ne moremo nikamor, ne na prireditve, kaj šele na izlet. Še nikoli nismo bili v kinu, zelo si želita, da bi lahko šli …,” našteva mama. “Velikokrat me vprašata, zakaj tudi mi ne gremo kam na izlet, kot hodijo drugi. Potožita mi, da gremo le na igrišče.”
Majhna garsonjera, v kateri je le nekaj igrač, a tudi skoraj nič prostora za igranje, je hkrati vse, kar imajo. Zato je tudi največji strah, da bi izgubili še to: “Zelo me je strah, da bi nas zaradi neplačanih položnic lastnik stanovanja vrgel na cesto, tega si sploh ne morem predstavljati, mi nimamo kam, sami smo za vse,” med jokom komaj govori obupana mama. “Naredila sem, kar sem zmogla, rešila fanta pred hudim nasiljem. A zdaj ne zmorem več sama, potrebujemo pomoč, da bosta fanta lahko normalneje živela.”
Tihi jok ji jemlje glas, ko pove: “Petindvajset let delovne dobe imam, plačo imam, minimalno. Če mi ne bi pomagali humanitarci, ne bi imeli niti hrane niti ničesar drugega. To, da človek ne more preživeti od svoje plače, je popoln absurd, tudi zaradi tega sem povsem na tleh, jemlje mi še zadnje moči …”
Več kot 33 tisoč zaposlenih pri nas prejema minimalno plačo, ki za enostarševske družine skoraj vedno pomeni neposredno pot v revščino. Današnja zgodba odkriva le delček stisk številnih redno zaposlenih staršev pri nas.
Pomagate jim lahko s poslanim SMS-sporočilom z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanim na številko 1919 ali pa s poljubnim zneskom nakazila na poseben sklic pri ZPM Ljubljana Moste Polje. Prav vsa zbrana sredstva bodo v celoti in brez slehernih odbitkov porabljena za boljše življenje družine Klemna in Uroša.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Klemnova in Uroševa zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
11 izjemnih knjig, ki bi lahko bile dobra podlaga za filmski scenarij, se v Berlinu predstavlja na dogodku aktualnega filmskega festivala, poimenovanem "Knjige na Berlinalu". Med 190 naslovi iz več kot 30 držav so izbrali tudi delo slovenske avtorice Dijane Matković: Zakaj ne pišem. V sodobni slovenski književnosti najbrž še nismo imeli književnega dela, ki bi tako dobro in nazorno ubesedilo težave otrok iz najnižjih socialno-ekonomsko razredov in pojasnil, zakaj je družbeni razred, v katerega se nek otrok rodi, tako zelo odločujoč. Knjiga bi morala biti obvezno čtivo za vse, ki želijo razumeti stiske otrok, živečih v revščini.
Študentska prehrana je vedno aktualna tema slovenskih študentov. S pripravo stališča glede prenove sistema študentskih bonov za prehrano je Strateški svet za prehrano sicer v sklopu svojih nalog študentska kosila umestil med prioritetne. A po daljšem času nižanja kakovosti ponudbe študentske prehrane in zmanjšanju števila ponudnikov, so študenti nase opozorili v začetku tega leta. Kaplja čez rob je bil dvig maksimalne cene študentskega obroka in posledično tudi dvig maksimalne cene doplačila za študentski obrok ob koriščenju bona.
Epidemijo revnih delavcev v kulturniških in kreativnih dejavnostih zakriva podpora bližnjih
Brezposelnost v Sloveniji zadnje mesece statistično dosega najnižje stopnje, brezposelnih je rekordno malo ljudi. Toda zaposlenost hkrati ni več zagotovilo normalnega preživetja. To dokazujeta tako podatek, da skoraj dve tretjini zaposlenih zasluži manj od povprečne slovenske plače in kot tudi pričevanja humanitarnih organizacij, da je med prosilci za pomoč večina zaposlenih. Deloma lahko to pripišemo nizkim plačam, vse višjim cenam življenjskih stroškov in tudi nepremičnin, deloma pa tudi temu, da nezanesljive, prekarne in nestandardne oblike zaposlitve, vključno s samozaposlitvijo, nikakor niso več varovalka pred revščino.
Odmevni primeri med vrstniškega nasilja v osnovnih šolah v zadnjih tednih, v enem je prišlo tudi do poškodb s kladivom, strokovnjakov ne presenečajo. Nasilja, nestrpnosti in zmanjšane empatije v šolah po skoraj dveh letih epidemičnih ukrepov, ki so otroke osamili za dolge tedne, v šolah zaznavajo vse več. Kaj sproža tako nasilje, kako ga razumeti in kako otrokom pomagati?
Na ljubljanski Gimnaziji Moste so dijaki na pobudo in pod vodstvom profesorice angleščine Damijane Mihić pred desetletjem prvič kolektivno botrovali otroku iz programa Botrstvo. Tradicije niso prekinili, letos so botri dijaki treh razredov, že nekaj let pa so botri tudi profesorji. Kakšna spoznanja in priložnosti za razmisleke o revščini in družbi je to prineslo dijakom ter koliko je revščina še stigma, sta razmišljali z dijakinjo 2. letnika Saro Ivanc.
Med zgodbami, ki smo jih predstavili v prvem letu naše podpore programu Botrstvo, je bila tudi zgodba takrat 9-letnega Tilna in njegovih dveh bratcev. Po ločitvi so z mamo, ki je izgubila službo, živeli v najemu, ki ga niso mogli plačevati, zato so jim v mrzlem stanovanju že odklopili pitno vodo, večkrat so bili brez hrane, brez šolskih kosil, fantje so morali opustiti vse dejavnosti, ki so jih veselile, nato pa so prav vse imetje izgubili v požaru. Pomoč, ki ste jo takrat zbrali poslušalci, je bila neprecenljiva, omogočila jim je nov začetek in upanje, da je vsemu navkljub mogoče doseči svoje sanje. Tilen jih je: jeseni je na sprejemnih izpitih dosegel vse točke in se vpisal na želen študij. Njegova mama se je zato znova želela zahvaliti vsem, ki so jim takrat omogočili, da niso potonili:
Leto 2022 je bilo za ekipo ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, zelo zahtevno, a tudi polno lepih zgodb. Kaj bo sodelavcem, ki so nepogrešljivi del pomoči družinam, ostalo najbolj v spominu, kakšne so njihove želje in voščila za 2023?
Skupaj z ZPM Ljubljana Moste polje polnimo 11 leto sodelovanja in podpore Vala 202 programu Botrstvo v Slovenije. To pa je od samih začetkov povezano tudi z akcijo Ime leta, kjer smo letos že dvajsetič dobili ime tistega, ki je leto najbolj zaznamoval. Kaj letošnji kandidati, Imena mesecev, ki so med seboj izbrala Ime leta, menijo o Botrstvu in kaj o solidarnosti v družbi, smo jih povprašali na četrtkovi sklepni prireditvi na ljubljanskem gradu.
Botrstvo v Sloveniji je v vseh 12 letih delovanja pomagalo več kot 12.000 otrokom in mladostnikom v stiski iz vse Slovenije. V program je trenutno vključenih 6224 otrok in mladostnikov. Trenutno v Botrstvu sodeluje 5656 botrov. V vseh letih delovanja je otrokom pomagalo preko 9500 botrov. Do sedaj je bilo zbranih 27.881.427,53 EUR. Hvala vsem, ki pomagate!
"Včasih se mi zdi, da le opazujem, kako nekdo piše to zgodbo in si mislim, ne, kaj takega sploh ni mogoče," pravi 22-letna študentka Eva o tragediji, ki ju je s sestrico Mio doletela letos, ko sta v le treh mesecih ostali najprej brez očeta in nato še brez mame.
Vsem lučkam, okrasitvam in vsiljivim oglasom navkljub – ali pa prav zaradi vsega naštetega – je december za mnoge najtežji mesec v letu. Še posebej, ko so v družini otroci, že dolgo prikrajšani tudi za zelo osnovne stvari. Kaj šele za bogate praznične obdaritve in doživetja. Naša sogovornica je pred meseci svoje življenje morala postaviti na novo in začeti skorajda iz nič, tudi finančno. Pomoč Botrstva in projekta Čarobna zima zato njej in otrokom v teh dneh omogoča skupna doživetja.
Služba, niti 8-urna, kaj šele za skrajšani delovni čas, že zelo dolgo ne zagotavlja vsaj znosnega preživetja. Še posebej, če bi s plačo pod minimalno morala preživeti mama in najstnik. V predprazničnem času je zavedanje, da otroku ne moreš omogočiti prav ničesar, še toliko težje.
Prva adventna nedelja je bila včeraj, z njo se simbolično začenja predpraznični čas in tudi čas, ko številne humanitarne organizacije pripravljajo še dodatne akcije, ki bi olajšal stiske in polepšal te, za marsikoga morda najtežje dni v letu. Akcij je veliko, poiščete jih lahko na spletu ali v vaši okolici, mi opozarjamo na tiste, ki so lahko v pomoč družinam in otrokom iz programa Botrstvo.
V prihajajočih tednih se bodo zvrstile številne dobrodelne prireditve in akcije in med tistimi, ki so že vrsto let povezane z našo RTV hišo je tudi 32. tradicionalni dobrodelni koncert KLIC DOBROTE. To sredo ga skupaj s Slovensko karitas in Radiem Ognjišče pripravlja nacionalna televizija, prenos pa bo tudi na Prvem programu našega radia. Koncert, ki je del tedna dobrodelnosti, je le eden v nizu dogodkov in oddaj, ki na RTV Slovenija že desetletja pripomorejo k razumevanju raznolikih stisk tistih, ki potrebujejo pomoč. Na nekatere prireditve in oddaje, ki so pomagale zbirati pomoč in širiti duh medsebojne pomoč in solidarnosti, vas v naslednjih minutah spomnimo v oddaji, ki jo že več kot 10 let pripravljamo v podporo programu Botrstvo. In ki je pripomogla, da je bilo za pomoč otrokom v stiski doslej zbranih že skoraj 28. milijonov evrov. Tudi to je poslanstvo RTV.
Bremena šolanja na daljavo učenci nosijo še danes, toliko bolj otroci priseljenci. Nekateri so se v šole vključevali ravno v obdobju zaprtja, ostali so brez socialne mreže, s tem pa tudi možnosti, da bi ob pouku bogatili besedišče še z vrstniki, tako med odmori kot dejavnostmi. Zato je za te otroke, pa tudi njihove starše še kako pomembna širša socialna vključenost, meni svetovalna delavka Nika Rudež, ki na Osnovni šoli Koper izvaja dodatne ure slovenskega jezika. Na šoli so minuli konec tedna organizirali tudi prvi tabor za otroke priseljence.
Po raziskavi merjenja indeksa enakosti spolov se Slovenija uvršča na 12. mesto med članicami EU, na vrhu lestvice pa so spet nordijske države.
Kako se mladi spominjajo karantene dve leti po tem, ko so bili zaprti med štiri stene svoje sobe?
19 slovenskih nevladnih organizacij, ki delujejo za osebe in z osebami z izkušnjo revščine in izključenosti, je tudi letos pripravilo poročilo o revščini v Sloveniji. To poročilo je sestavni del letnega poročila, ki ga 31 nacionalnih mrež in 13 evropskih organizacij pripravi v okviru Evropske mrežo za boj proti revščini (EAPN). Tudi letošnje poročilo je pokazalo številne sistemske pomanjkljivosti na katere nevladniki opozarjajo že vsaj desetletje. Tem se zdaj pridružuje vse večji problem revnih zaposlenih in pa skokovito naraščanje težav z nasiljem in z duševnim zdravjem. Podrobneje s predstavnikom slovenske EAPN, Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice
Letos zaznamujemo 30. obletnico uvedbe subvencionirane študentske prehrane. V tem času se je z boni marsikaj spremenilo, a razlog za obstoj je še vedno omogočiti študentkam in študentom dostop do tople in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Po obdobju dveletnega zaprtja, ko se povečujejo stroški živil in dela, se število ponudnikov takšne prehrane zmanjšuje, hkrati pa se bosta z novim letom povišali tudi višini cene obroka in subvencije. V oddaji Botrstvo Kaja Ravnak skupaj s študentko inšpektorico Márijo Pávlosko in svetovalcem za področje subvencionirane študentske prehrane na Študentski organizaciji Slovenije Maticem Bérom raziskuje razloge za hipno stanje v ureditvi študentske prehrane.
Neveljaven email naslov