Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Brata, 12 letni Klemen in 9 letni Uroš, sta otroka s posebnimi potrebami. Po mnogih selitvah v krizni center in varno hišo zdaj z mamo živita v najeti garsonjeri. Sploh starejšega Klemna so leta hudega nasilja za vedno zaznamovala in se šola v zavodu s prilagojenim programom, mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Odrekli so se vsemu, čemur so se lahko, kljub temu pa zdaj, ko je mama močno zbolela in lahko pristane celo na invalidskem vozičku, nimajo več niti za prehrano.
Brata Klemen in Uroš sta po grozljivem otroštvu otroka s posebnimi potrebami. Zdaj, ko je mama močno zbolela, nimajo več niti za prehrano
Po nekaj srečnih letih, ko so živeli običajno življenje in si urejali dom, se je Urošev in Klemnov oče vse pogosteje napil in v svojih alkoholnih blodnjah mučil vso družino: “Neštetokrat sem bila vsa v bulah, pretepena, razbil mi je glavo, da sem pristala na kliničnem centru, brcal me je, klofutal, me metal po tleh,” s tihim glasom opisuje njuna mama. “Klemen je moral velikokrat gledati, kako me pretepa, tudi sam je bil deležen grozotnih brc, klofute so bile vsakodnevne. Že ko se mu je približeval, se je stiskal v kot in jokal, velikokrat se je polulal od strahu, en sam strah je bil v njem … strah, strah, strah.”
Uroševa in Klemnova mama je nato le zmogla narediti korak, ki ga številne, bistveno bolj izobražene in premožne ženske nikoli ne zmorejo: zapustila je prav vse, kar so skupaj ustvarili in s sinovoma odšla v krizni center. Dobršen del otroštva sta otroka nato preživela v nenehnih selitvah in negotovosti – iz kriznega centra v varno hišo, nato v najeto stanovanje, iz katerega so se morali izseliti, ker jih je tam našel in ustrahoval oče, pa spet v krizni center in še v eno varno hišo.
Dvanajstletni Klemen ima zaradi strahu in nasilja hude posledice še danes. Zato se šola v zavodu s prilagojenim programom in ima tudi številne druge težave v razvoju. Mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Njihov zasilni dom je zdaj majhna najeta garsonjera, v katero komaj gredo omara, tri postelje in ena sama miza, za katero pa trije naenkrat s težavo sedijo.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Klemna in Uroša iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
Zdaj so res na varnem: fanta z očetom nekaj let sploh nimata stika, a temu, kar živijo, ni mogoče reči normalno preživetje, čeprav je mama redno zaposlena: “Dobivam minimalno plačo, otroške dodatke in nizko preživnino. 350 evrov dam za najemnino, stroškov je ogromno, odplačevati moram še kredit, ki smo ga najeli za obnovo hiše. Odplačevati ga moram še nekaj let, čeprav tam seveda ne moremo živeti, ker v njej živi njun popolnoma zapiti oče. Nekako je šlo, dokler sem lahko delala, zdaj pa sem že nekaj mesecev na bolniški in je znesek še veliko nižji od minimalne plače in je res kriza. Hrbtenica je povsem uničena, bolečine imam v rokah in nogah, zdaj so še odkrili, da imam hudo osteoporozo in se lahko zgodi, da bom končala na vozičku.”
Ena od možnosti, da bi se stanje izboljšalo, je tudi operacija, a mama nima nikogar, ki bi lahko skrbel za fanta. Ujeta je v stanju, ko ne more ozdraveti, pa tudi ne v službo: tam namreč opravlja fizična dela pozimi v mrazu in na mokrem, poleti na vročini; pri delu se mora veliko sklanjati in delati sunkovite gibe. A že zdaj, ko doma lahko miruje, so bolečine nenehne in neznosne: “Ne spim po cele noči, zjutraj sploh ne morem vstati iz postelje. Ob njej imam zato pripravljene protibolečinske tablete, najprej vzamem tri, čez čas še dve, da sploh zmorem vstati. A vsem zdravilom navkljub me hrbtenica zaboli ob prav vsakem premiku, neznosno je.”
Največja skrb zdaj, ko so dohodki zaradi bolniškega staleža še nižji, mama pa od bolečin in strahu popolnoma izžeta, je plačilo najemnin, druge stroške plačujejo z vse večjo zamudo. Kljub temu jim prav za vse šolske potrebščine, obutev, oblačila, hrano, zdravila ostane manj kot 10 evrov na dan. “Velikokrat vse dopoldne nič ne jem, da ne bi zmanjkalo hrane, ko se otroka vrneta iz šole. Popoldne skuham kaj malega. Najhuje je med vikendi ali med počitnicami, nimamo drugega kot kak kuhan krompir, kakšno juho iz kocke, malo solate, meso res redko, čeprav ga imata fanta zelo rada. Večkrat mi očitata, zakaj ne jemo take hrane, kot jo jesta v šoli, in zakaj je doma hrane premalo. Prav pri srcu me zaboli, ko to rečeta, ker jima res ne morem dati tega, kar si želita.”
“Nazadnje sem jima dve majčki in dva puloverja kupila pred dvema letoma, ko sem dobila regres. Od takrat nista dobila nobene nove stvari več. Vse imata ponošeno in skoraj uničeno. Jaz sem pa tako ali tako skoraj brez vsega, vse je staro in pošvedrano. Nimata koles, rolerjev, ne moreta se vpisati na kakšno športno dejavnost, igrač imata malo, ne moremo nikamor, ne na prireditve, kaj šele na izlet. Še nikoli nismo bili v kinu, zelo si želita, da bi lahko šli …,” našteva mama. “Velikokrat me vprašata, zakaj tudi mi ne gremo kam na izlet, kot hodijo drugi. Potožita mi, da gremo le na igrišče.”
Majhna garsonjera, v kateri je le nekaj igrač, a tudi skoraj nič prostora za igranje, je hkrati vse, kar imajo. Zato je tudi največji strah, da bi izgubili še to: “Zelo me je strah, da bi nas zaradi neplačanih položnic lastnik stanovanja vrgel na cesto, tega si sploh ne morem predstavljati, mi nimamo kam, sami smo za vse,” med jokom komaj govori obupana mama. “Naredila sem, kar sem zmogla, rešila fanta pred hudim nasiljem. A zdaj ne zmorem več sama, potrebujemo pomoč, da bosta fanta lahko normalneje živela.”
Tihi jok ji jemlje glas, ko pove: “Petindvajset let delovne dobe imam, plačo imam, minimalno. Če mi ne bi pomagali humanitarci, ne bi imeli niti hrane niti ničesar drugega. To, da človek ne more preživeti od svoje plače, je popoln absurd, tudi zaradi tega sem povsem na tleh, jemlje mi še zadnje moči …”
Več kot 33 tisoč zaposlenih pri nas prejema minimalno plačo, ki za enostarševske družine skoraj vedno pomeni neposredno pot v revščino. Današnja zgodba odkriva le delček stisk številnih redno zaposlenih staršev pri nas.
Pomagate jim lahko s poslanim SMS-sporočilom z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanim na številko 1919 ali pa s poljubnim zneskom nakazila na poseben sklic pri ZPM Ljubljana Moste Polje. Prav vsa zbrana sredstva bodo v celoti in brez slehernih odbitkov porabljena za boljše življenje družine Klemna in Uroša.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Klemnova in Uroševa zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
528 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Brata, 12 letni Klemen in 9 letni Uroš, sta otroka s posebnimi potrebami. Po mnogih selitvah v krizni center in varno hišo zdaj z mamo živita v najeti garsonjeri. Sploh starejšega Klemna so leta hudega nasilja za vedno zaznamovala in se šola v zavodu s prilagojenim programom, mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Odrekli so se vsemu, čemur so se lahko, kljub temu pa zdaj, ko je mama močno zbolela in lahko pristane celo na invalidskem vozičku, nimajo več niti za prehrano.
Brata Klemen in Uroš sta po grozljivem otroštvu otroka s posebnimi potrebami. Zdaj, ko je mama močno zbolela, nimajo več niti za prehrano
Po nekaj srečnih letih, ko so živeli običajno življenje in si urejali dom, se je Urošev in Klemnov oče vse pogosteje napil in v svojih alkoholnih blodnjah mučil vso družino: “Neštetokrat sem bila vsa v bulah, pretepena, razbil mi je glavo, da sem pristala na kliničnem centru, brcal me je, klofutal, me metal po tleh,” s tihim glasom opisuje njuna mama. “Klemen je moral velikokrat gledati, kako me pretepa, tudi sam je bil deležen grozotnih brc, klofute so bile vsakodnevne. Že ko se mu je približeval, se je stiskal v kot in jokal, velikokrat se je polulal od strahu, en sam strah je bil v njem … strah, strah, strah.”
Uroševa in Klemnova mama je nato le zmogla narediti korak, ki ga številne, bistveno bolj izobražene in premožne ženske nikoli ne zmorejo: zapustila je prav vse, kar so skupaj ustvarili in s sinovoma odšla v krizni center. Dobršen del otroštva sta otroka nato preživela v nenehnih selitvah in negotovosti – iz kriznega centra v varno hišo, nato v najeto stanovanje, iz katerega so se morali izseliti, ker jih je tam našel in ustrahoval oče, pa spet v krizni center in še v eno varno hišo.
Dvanajstletni Klemen ima zaradi strahu in nasilja hude posledice še danes. Zato se šola v zavodu s prilagojenim programom in ima tudi številne druge težave v razvoju. Mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Njihov zasilni dom je zdaj majhna najeta garsonjera, v katero komaj gredo omara, tri postelje in ena sama miza, za katero pa trije naenkrat s težavo sedijo.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Klemna in Uroša iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
Zdaj so res na varnem: fanta z očetom nekaj let sploh nimata stika, a temu, kar živijo, ni mogoče reči normalno preživetje, čeprav je mama redno zaposlena: “Dobivam minimalno plačo, otroške dodatke in nizko preživnino. 350 evrov dam za najemnino, stroškov je ogromno, odplačevati moram še kredit, ki smo ga najeli za obnovo hiše. Odplačevati ga moram še nekaj let, čeprav tam seveda ne moremo živeti, ker v njej živi njun popolnoma zapiti oče. Nekako je šlo, dokler sem lahko delala, zdaj pa sem že nekaj mesecev na bolniški in je znesek še veliko nižji od minimalne plače in je res kriza. Hrbtenica je povsem uničena, bolečine imam v rokah in nogah, zdaj so še odkrili, da imam hudo osteoporozo in se lahko zgodi, da bom končala na vozičku.”
Ena od možnosti, da bi se stanje izboljšalo, je tudi operacija, a mama nima nikogar, ki bi lahko skrbel za fanta. Ujeta je v stanju, ko ne more ozdraveti, pa tudi ne v službo: tam namreč opravlja fizična dela pozimi v mrazu in na mokrem, poleti na vročini; pri delu se mora veliko sklanjati in delati sunkovite gibe. A že zdaj, ko doma lahko miruje, so bolečine nenehne in neznosne: “Ne spim po cele noči, zjutraj sploh ne morem vstati iz postelje. Ob njej imam zato pripravljene protibolečinske tablete, najprej vzamem tri, čez čas še dve, da sploh zmorem vstati. A vsem zdravilom navkljub me hrbtenica zaboli ob prav vsakem premiku, neznosno je.”
Največja skrb zdaj, ko so dohodki zaradi bolniškega staleža še nižji, mama pa od bolečin in strahu popolnoma izžeta, je plačilo najemnin, druge stroške plačujejo z vse večjo zamudo. Kljub temu jim prav za vse šolske potrebščine, obutev, oblačila, hrano, zdravila ostane manj kot 10 evrov na dan. “Velikokrat vse dopoldne nič ne jem, da ne bi zmanjkalo hrane, ko se otroka vrneta iz šole. Popoldne skuham kaj malega. Najhuje je med vikendi ali med počitnicami, nimamo drugega kot kak kuhan krompir, kakšno juho iz kocke, malo solate, meso res redko, čeprav ga imata fanta zelo rada. Večkrat mi očitata, zakaj ne jemo take hrane, kot jo jesta v šoli, in zakaj je doma hrane premalo. Prav pri srcu me zaboli, ko to rečeta, ker jima res ne morem dati tega, kar si želita.”
“Nazadnje sem jima dve majčki in dva puloverja kupila pred dvema letoma, ko sem dobila regres. Od takrat nista dobila nobene nove stvari več. Vse imata ponošeno in skoraj uničeno. Jaz sem pa tako ali tako skoraj brez vsega, vse je staro in pošvedrano. Nimata koles, rolerjev, ne moreta se vpisati na kakšno športno dejavnost, igrač imata malo, ne moremo nikamor, ne na prireditve, kaj šele na izlet. Še nikoli nismo bili v kinu, zelo si želita, da bi lahko šli …,” našteva mama. “Velikokrat me vprašata, zakaj tudi mi ne gremo kam na izlet, kot hodijo drugi. Potožita mi, da gremo le na igrišče.”
Majhna garsonjera, v kateri je le nekaj igrač, a tudi skoraj nič prostora za igranje, je hkrati vse, kar imajo. Zato je tudi največji strah, da bi izgubili še to: “Zelo me je strah, da bi nas zaradi neplačanih položnic lastnik stanovanja vrgel na cesto, tega si sploh ne morem predstavljati, mi nimamo kam, sami smo za vse,” med jokom komaj govori obupana mama. “Naredila sem, kar sem zmogla, rešila fanta pred hudim nasiljem. A zdaj ne zmorem več sama, potrebujemo pomoč, da bosta fanta lahko normalneje živela.”
Tihi jok ji jemlje glas, ko pove: “Petindvajset let delovne dobe imam, plačo imam, minimalno. Če mi ne bi pomagali humanitarci, ne bi imeli niti hrane niti ničesar drugega. To, da človek ne more preživeti od svoje plače, je popoln absurd, tudi zaradi tega sem povsem na tleh, jemlje mi še zadnje moči …”
Več kot 33 tisoč zaposlenih pri nas prejema minimalno plačo, ki za enostarševske družine skoraj vedno pomeni neposredno pot v revščino. Današnja zgodba odkriva le delček stisk številnih redno zaposlenih staršev pri nas.
Pomagate jim lahko s poslanim SMS-sporočilom z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanim na številko 1919 ali pa s poljubnim zneskom nakazila na poseben sklic pri ZPM Ljubljana Moste Polje. Prav vsa zbrana sredstva bodo v celoti in brez slehernih odbitkov porabljena za boljše življenje družine Klemna in Uroša.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Klemnova in Uroševa zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Skupno poročilo Evropske mreže za boj proti revščini EAPN ni le še ena akademska zbirka podatkov. Gre za zbir izkušenj iz terena, zbranih pri številnih neodvisnih nevladnih organizacijah, ki že dobri dve desetletji delujejo z roko v roki z ljudmi, ki so revščino izkusili. In prav neposredne izkušnje z uporabniki njihovih programov kažejo, da bo epidemija še poglobila revščino na evropskih tleh. Pri pripravi poročila za leto 2020, ki je bilo predstavljeno pred kratkim, so s svojimi izkušnjami s terena prvič sodelovale tudi humanitarne organizacije iz Slovenije, med drugim tudi ZPM Ljubljana Moste Polje, pod okriljem katere poteka tudi Botrstvo.
15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.
V obdobjih raznovrstnih kriz so stiske družin še posebej velike. Anita Ogulin, predsednica ZPM Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, poudarja, da so številni moški vsekakor tudi povsem sami sposobni prevzemati bremena vzgoje več otrok. Toda njihova dolgoletna praksa kaže, da so v hudih časih kriz in stisk praviloma ženske tiste, ki nosijo večja, težja in dolgotrajnejša bremena. Prositi za pomoč, povedati, da ne zmoreš in da sploh ne vidiš več, kako naprej, je nepopisno težko.
Osnova šola Koper je vodilna partnerica evropskega projekta "Izzivi medkulturnega sobivanja". Osnovni cilj projekta je prispevati k razvijanju vrednot medkulturnosti ter k izboljšanju strokovne usposobljenosti vodstvenih in strokovnih delavcev v vzgojno-izobraževalnih zavodih za uspešnejše vključevanje otrok priseljencev iz drugih jezikovnih in kulturnih okolij v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Epidemija je izzive okrepila, težave poglobila. Otroci priseljenci, ki so prišli pred začetkom novega šolskega leta, so se lahko pravočasno računalniško opismenili in spoznali sovrstnike. Ostali, ki so prišli med letom, pa ne več na ta način.
Več kot 2600 staršev je v le šestih dneh odgovorilo na spletno anketo Inštituta 8. marec o šolanju na domu in hkrati tudi opisalo razmere in njegov vpliv na počutje in odnose v družinah. Šolanje na daljavo je namreč močno poseglo v njihovo življenje in poglobilo socialne in družbene neenakosti. To so zgodbe o izčrpanosti, tesnobnosti, apatičnosti, depresiji, občutku brezizhodnosti. Sodelujoči v anketi so opisali številne stiske ter vse prej kot idealizirano podobo življenja družin v času šolanju na domu, pravita Mark J. Užmah, član inštituta 8. marec, študent pedagogike in vodja raziskave ter strokovna sodelavka, metodologinja dr. Jasna Mažgon, profesorica metodologije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk in obsega znanja, nikakor za neusmiljeno pridobivanje ocen.
Tudi na področju kulture je seveda nemalo ustvarjalcev v institucionalnih ali v nevladnih organizacijah redno zaposlenih. Toda velika večina je samozaposlenih – bodisi s statusom samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje vsaj osnovne prispevke, bodisi takih, ki delujejo kot samostojni podjetniki. In sploh ti so povsem odvisni od zaslužka na trgu in izvedbe projektov. Zanje to nikakor niso prešerni časi, saj njihova dejavnost tako rekoč več ne obstaja, hkrati pa bo tudi po epidemiji potrebovala izjemno dolgo, da se bo znova vzpostavila. Posebej težko je za tiste ustvarjalce, ki morajo s svojim, od projekta do projekta bolj negotovim delom preživljati tudi svoje otroke.
Šolanje na daljavo, ki za večino otrok poteka že več kot 100 dni, za večino dijakov pa z nekaj jesenskimi tedni izjeme že od marca lani, kaže vse več negativnih učinkov. Najpogosteje zamolčan med njimi je večja prikritost spolnih zlorab. Številne vrste zlorab, sploh pa spolne zlorabe otrok in mladostnikov, so pri nas izjemen tabu. Številke zlorabljenih otrok so ogromne, so grozljive in na vse te otroke smo sedaj pozabili. Ker smo si pred njimi zelo uspešno zatiskali oči že pred epidemijo, je skrb, kaj se dogaja za tako dolgo in tako tesno zaprtimi vrati domov, še toliko večja, opozarja psihoterapevtka in direktorica inštituta za zaščito otrok, Lunina vila, Nina Kočar.
Rekordno visoka smrtnost v decembru in nasploh visok smrtni davek epidemije med starostniki je mnoge svojce soočil tudi z visokimi stroški pogrebov. Ki jih v največji večini primerov krijejo sami. Odkar je t.i. pogrebnina pred sedmimi leti prenehala biti pravica iz zdravstvenega stanovanja in je bila spremenjena v socialni transfer, se je namreč število upravičencev močno znižalo. Zdaj so do nje upravičeni le tisti svojci, ki so na dan smrti pokojnega prejemali denarno pomoč ali varstveni dodatek oz. dokazano živeli z zelo nizkimi dohodki. Kadar preminuli umrejo brez bližnjih sorodnikov ali ga ti ne zmorejo plačati, je za pogreb dolžna poskrbeti občina. A ta takrat tudi v celoti odloči, kakšen naj bo pogreb, kar znova lahko prinaša celo paleto stisk. S smrtjo starostnikov, ki so bili vključeni tudi v njihove programe, se pogosteje soočajo tudi člani mariborskega društva Humanitarček. V projektu Vida opozarjajo tudi na dostopnost do pogrebnin.
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 % več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Že spomladi, ko smo tudi uradno zaključili dobra dva meseca trajajoč 1. val epidemije, so strokovnjaki opozarjali, da posledice na duševnem zdravju šele pridejo. Otroci in učitelji so se na drugi val nedvomno bolje pripravili in bolje odzvali. Toda z nepričakovano dolžino trajanja šolanja na daljavo, ki vključuje tudi izjemno dolgo vsakodnevno ždenje pred zasloni vseh vrst, se soočajo z vse večjimi težavami. Po treh mesecih starši, učitelji in otroci enostavno ne zmorejo več. Dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, poudarja, da so posledice tovrstnih stisk tudi tragične.
“Če so otroci v okolju, kjer manjka socialnih dejavnikov in se morajo soočiti z nefunkcionalnostjo staršev, to enostavno ni zdravo za njih.” Majda Marinšek je socialna delavka na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor. Opozarja, da ima šolanje na daljavo trajne posledice, ki bodo državo drago stale. Razslojevanje ne deli otrok po njihovih sposobnostih, ampak po razmerah, v katerih živijo. “Družinam, ki imajo več materialnega kapitala, znanja in vedenja, zakaj je izobraževanje pomembno, gre bistveno lažje kot tistim, ki tega nimajo. Njim gre čedalje težje.”
Med več kot 8.500 botri, ki so v desetletju obstoja programa Botrstvo botrovali kateremu od več kot 10.400 otrok iz vse Slovenije, je tudi naš sogovornik, gospod Branko. Botrstvo razume kot svojo človeško dolžnost in tudi kot misijo, v katero želi vključiti čim več tistih, ki bi zmogli pomagati najranljivejšim – otrokom v stiski. Več informacij, kako pomagati, najdete na boter.si, pomoč pa je tudi poslan SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10 na 1919. Hvala vsem, ki pomagate.
Že več kot dva meseca so poleg šol zaprti tudi dijaški domovi in bodo takšni ostali tudi v začetku prihodnjega leta. Za nekatere dijake je to izjemno težko, saj v teh domovih ne živijo zgolj zato, ker je njihov kraj šolanja preveč oddaljen od doma, pač pa neredko tudi zato, ker je njihov dom vse prej kot varen in spodbuden kraj. Zaprtje dijaških domov je zanje še toliko težje. Le v nekaterih so smeli ostati dijaki, ki doma nimajo primernih razmer in možnosti za šolanje na daljavo. Med njimi je tudi 18-letna Ana. V teh dneh lahko dijaški sklad, ki pomaga tudi Ani, podprete tako, da kupite kak Nasmeškotek, dobrodelni piškotek, ki je naprodaj v prodajalnah Hofer ali se odločite za donacijo v poljubni višini prav za botrski sklad. Opozarjamo tudi, da se izteka čas za izpolnitev obrazca, s katerim lahko delček svoje dohodnine namenite ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi Botrstvo, saj mora ta na finančno upravo prispeti še letos. Dobrodelni pa ste lahko tudi s poslanim geslom BOTER5 lis BOTER10 na 1919, s čimer izbrani znesek namenite akciji čarovna zima, Hvala vsem, ki pomagate ljudem v stiski.
Z najnovejšim odlokom vlade šole še vedno ostajajo zaprte tudi za otroke s posebnimi potrebami. Staršem teh je sicer Ustavno sodišče pritrdilo, da ima zaprtje veliko večje posledice kot pri drugih otrocih, izostanek pa bo lahko vplival na njihov nadaljnji razvoj. S tem se strinjajo tudi stroka, starši in učitelji. S kakšnimi stiskami in težavami se srečujejo otroci s posebnimi potrebami ter njihovi starši?
Otroci, pri katerih so težave prepoznane in so morda tudi že prejeli ustrezno odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki šolam pomaga zagotoviti primerne prilagoditve in včasih tudi individualne učne ure, imajo več možnosti za uspešno sodelovanje in doseganje vsaj osnovne ravni znanja. Najtežje je tistim, pri katerih vemo, da težave so, a odločbe še nimajo, hkrati imajo pa tudi doma nespodbudno okolje in nimajo nikogar, ki bi jim znal pomagati. Taki otroci pogosto obupajo in ne vemo, kako se bodo lahko uspešno vrnili v šolski ritem, ko bo šolanje spet potekalo v šolah, skrbi specialno pedagoginjo Martino Opaka Lešnjak.
Čeprav epidemija koronavirusne bolezni najbolj ogroža prav starostnike, pa teh ne ogroža zgolj sama okužba, pač pa vsaj tako tudi posledice številnih ukrepov. Ti z radikalnim omejevanjem dostopa do zdravstvene oskrbe, pomoči na domu, do neposrednih medčloveških stikov, z osamitvijo v domovih starostnikov in z omejevanjem ali ukinjanjem nekaterih storitev mnoge stiske še poglabljajo. Predvsem pri tistih starostnikih, ki niso vešči uporabe sodobnih elektronskih komunikacijskih poti. V društvu Humanitarček, ki je prav za projekt Vida pred dnevi prejelo nagrado za naj prostovoljski projekt 2019, se zavedajo, da tudi denar v teh časih marsičesa ne more kupiti. A da je finančna revščina še vedno izjemno velika ovira do vsaj znosnega življenja revnih starostnikov tudi v koronačasih. Zato predlagajo sistemsko rešitev, ki bi v 7. protikoronskem paketu ukrepov, prinesla dostojanstveno pomoč starostnikom v finančni stiski. Generaciji, ki je soustvarila to državo dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti. Pobuda je natančno obrazložena in jo s podpisom lahko podprete tukaj: https://www.peticija.online/pobuda_za_avtomatizacijo_in_debirokratizacijo_varstvenega_dodatka Na spletni strani www.projektvida.org so poleg omenjene pobude in informacij o možni pomoči pripeti tudi obrazci do vlog. A tudi nekatere možne oblike humanitarne pomoči. Že z jutrišnjim dnem možnostim plačila položnic ali obdarovanja z njunimi življenjskimi dobrinami dodajajo tudi svoja tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "skritega Božička" za brezdomce in za starostnike. Hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Prazniki so za mnoge najtežji del leta, epidemija pa je še dodatno močno poslabšala finančno stanje številnih družin. Pomagati je mogoče z delčkom dohodnine, nakupom Vrečke dobrote, Nasmeškotkov ali z donacijo SMS sporočila BOTER5 ali BOTER10 na 1919č.
Šolanje na daljavo je tudi v jesenskem delu epidemije pokazalo, da kljub boljši pripravi izvedba pouka in šolskih obveznosti za številne šolarje in dijake še zdaleč ni preprosta, ali pa je povsem nemogoča. Tako šolanje poleg opreme in interneta zahteva tudi vešče starše, ki obvladajo tehnično podporo in so hkrati tudi učitelji svojim otrokom. V družini s petimi otroki, od katerih se šolajo trije in se hkrati šola tudi mama, je šolanje za vse izčrpavajoče, sploh zdaj, ko poteka tudi že ocenjevanje.
Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov. A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.
"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper. Bratoma Sergeju in Gašperju lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 na številko 1919, uporabniki omrežij A1, T2 in Telekoma pa imajo možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljejo geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjen znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost. Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se uspel vpisati na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami. Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!
Neveljaven email naslov