Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav so zdravstvene težave v družini stalnica, saj ima Urškina in Nacetova mama že vrsto let srčni spodbujevalnik in neznosne bolečine v hrbtenici, Urška pa je hud astmatik in se bori z dermatitisom, se je najhujša preizkušnja mlade in prizadevne družine začela šele z Nacetovim rojstvom. Po številnih postavljenih diagnozah zdravniki napovedujejo, da bo Nace najbrž invalid, vse življenje odvisen od pomoči drugih. Ob vseh zdravstvenih težavah pa se družina spopada še s tem, kako sanirati v neurju uničeno streho.
Njegova mamica ima srčni spodbujevalnik, bori se z astmo in neznosnimi bolečinami v hrbtenici, bolna je tudi štiriletna Urška, ob tem pa jim je neurje močno poškodovalo še streho…
Za dobre tri mesece starim Nacetom je že nešteto pregledov pri specialistih, na nekatere preglede še čaka, kljub temu je v njegovi dokumentaciji že 18 diagnoz. “Najhujši diagnozi doslej sta zmanjšano delovanje možganov in številne prirojene nepravilnosti na rokah in nogah, zaradi katerih zdravniki ne upajo napovedati, ali bo fantek kljub operacijam sploh lahko hodil,” je zaskrbljena mlada mamica, ki se ob tem bori še za svoje, pa tudi za Urškino zdravje.
“Imam srčni spodbujevalnik, zaradi tega so me že trikrat operirali, prav tako so za mano že tri operacije na hrbtenici. Kljub temu se stanje še slabša, neznosne bolečine imam. Večino dni so na lestvici od ena do deset bolečine kar na desetki. Vsakih nekaj tednov, ko ne zdržim več, me odpeljejo v bolnišnico na infuzije z močnimi analgetiki, da je vsaj nekaj časa znosno. Tablete imajo namreč številne stranske učinke, ne morem jih jemati toliko, da bi mi ublažile bolečine, ker postanem tako omotična in neskoncentrirana, da ne zmorem sama skrbeti za otroka. Zato vzamem le manjšo količino, stisnem zobe in potrpim, dokler gre. Potem… Imam tudi hudo astmo, redno jemljem tri vrste zdravil, ki pa ne pomagajo dovolj, zato moram ob hujših napadih jemati še medrol, da se mi sploh odprejo dihalne poti.”
Številne zdravstvene težave tudi štiriletna Urška: ” Ima atopijski dermatitis, hudo jo srbi, koža se ji vname, močno jo srbi, krvavi. Po zdravniškem nasvetu ji kupujemo mila in šampone, a to je vse samoplačniško in precej drago, prav tako doplačujemo vsako zdravilo, ki ga potrebuje za blaženje astmatičnih napadov. Kupujemo dodatke, ki ji pomagajo ublažiti posledice uporabe kortikosteroidnih krem, ki Urški močno tanjšajo že tako prizadeto kožo. Nekaj stvari je na recept, številna imajo nekaj doplačila, stroškov za to se v družini vsak mesec nabere kar precej.”
A ne le stroške, Urškine zdravstvene težave zahtevajo posebno pozornost in veščo pravočasno pomoč: in ker ji tako usposobljenega spremljevalca v lokalnem vrtcu ne morejo zagotoviti, je punčka doma in ji družba vrstnikov že močno primanjkuje, ugotavlja mama.
Mlada družinica je do lani vse težave lahko obvladovala, tako stroške zdravljenja kot tudi selitev iz najemniškega stanovanja v majhno, staro hišo v precej slabem stanju. Ker stoji na obrobju države in je bila močno potrebna obnove, so mesečni obroki za nakup in manjšo obnovo skoraj enaki kot so bili prej za najemnino in stroške.
Bili so pridni, s pomočjo sorodnikov in prijateljev so najnujnejše obnovili sami in eno nadstropje zelo skromne kvadrature uredili v majhno dvosobno stanovanje – svoj dom. Nato pa jim je neurje uničilo streho. Za družino z eno plačo je to nepredstavljiv strošek. Čeprav vedo, da za silo pokrpana streha še enega viharja ne sme počakati, ker se lahko uniči celotno ostrešje: “Jaz zaradi vseh težav ne dobim zdravniškega potrdila in sem trenutno nezaposljiva, zato mož dela vse dneve, da imamo vsaj en dohodek. A ob vseh stroških, ki se kopičijo iz meseca v mesec, je strošek sanacije strehe nemogoče plačati. Hvaležni smo Centru za socialno delo, kjer so nam odobrili nekaj sredstev, vendar žal to ni dovolj. Poletje, ko so neurja pogostejša, pa je pred vrati…”
In dober mesec za tem se je po normalni nosečnosti, ki ni napovedovala kakršnih koli nepravilnosti, rodil Nace. Takoj ga je bilo treba oživljati, takoj so bile opazne tudi precejšnje nepravilnosti na rokah in nogah, ki že zdaj napovedujejo številne operacije in terapije, a to, kot kaže zdaj, je le ena od visokih preprek, ki čakajo Naceta: ” Dva tedna po rojstvu so se začele pojavljati številne težave. Zadnja dva meseca smo tako večino časa preživeli v bolnišnicah ali na specialističnih pregledih. Izvidi kažejo, da ima zmanjšano delovanje možganov in ciste v levem delu glavice, zdravniki dajejo le malo upanja, da bo kdaj hodil. Opozarjajo nas, da bo vselej od nekoga odvisen, občutek imamo, da so že dvignili roke nad njim, saj nam govorijo, naj se s stanjem čim prej sprijaznimo. Toda mi ne bomo obupali!”
Zato so poiskali prav vse možnosti izobraževanja in terapij v inštitucijah in zavodih, a so šele stopili v čakalne vrste, skrbi mamo: “Vsak dan, ko z njim ne izvajamo terapij, je pri takšni starosti izgubljen!”
Družina se je pripravljena naučiti in sama izvajati nujne fizioterapevtske vaje, vendar sta sobi v stanovanju tako majhni, da ni prostora niti za vadbeno blazino, kaj šele za pripomočke, ki so potrebni ob njej. Prazno, a povsem neizdelano podstrešje se zdi edina, a finančno popolnoma nedosegljiva možnost. Ob vseh sprotnih stroških in tistih nepredvidenih – za streho -namreč v tem hipu ne morejo narediti niti montažne klančine, ki bo slej kot prej nujna: “Veliko bi nam pomenila, ker že ta, običajni voziček zelo težko prestavljam. Če bom morala nositi še težja bremena, moja hrbtenica ne bo več zdržala. Če se to zgodi, ne bom mogla pomagati ne Nacetu, ne Urški, ne sebi.”
To me zelo skrbi, ker je moževa narava dela takšna, da sem pogosto nekaj dni sama z obema otrokoma. Težko je že zdaj, ker je Nace razdražljiv, zahteven otrok, ki potrebuje nenehen nadzor, pomoč, tolažbo, zelo malo spi. Že samo skrb za dojenčka s tolikimi težavami, je 24 urna zaposlitev, večkrat na dan mu je treba dajati zdravila, nato še dodatke, redno je treba izvajati vaje, ki jih bo vse več in jih bo mama takrat, ko o Nace pridobil na teži, zaradi svoje hrbtenice težko izvajala sama. Trimesečnik ima nenehno težave tudi s hranjenjem, tudi tukaj so velik strošek doplačila: “Zaradi alergij in težav s prebavo ima predpisano posebno mlečno formulo, ki jo moramo doplačevati. Samo za to mleko imamo na mesec vsaj 90 evrov doplačil…”
Urška ima napotilo na morje, a je spremstvo starša treba doplačati
Ob stroških, ki se samo kopičijo – tudi neštete vožnje na preglede v Ljubljano jih le še povečujejo – se mora družina odpovedati tudi nujnim in za zdravje koristnim stvarem, tudi za Urško: “Zaradi astmatičnih napadov je od pulmologinje dobila odobreno zdravljenje, a so mi pojasnili, da moramo za spremstvo doplačati. Za nas je to seveda peklensko drago in tako ne bo mogla na zdravljenje.”
Čeprav sta starša zelo mlada, prizadevna, delavna in odgovorna, teže tolikih težav in stroškov ne zmoreta več nositi: “Nenehno si očitam, da Nacetu ne bomo mogli omogočiti tega, kar nujno potrebuje, da bi se lahko samostojno gibal, razvijal. Krivim tudi sebe, da sredstev ne bo dovolj, ker je moje zdravstveno stanje tako, da mi ne izdajo zdravniškega potrdila za službo,” mamo premaga jok. “Sploh pa imam slabo vest, ko pomislim, kako prikrajšana je Urška, ker vse moči posvečamo bratcu in je že toliko časa primorana biti na stranskem tiru. Že tako ji manjka družba vrstnikov, manjka ji družba in manjka ji moj čas, ko bi lahko bila posvečena samo njej. Saj se oba trudiva, mož nenehno dela, da bi imeli plačali čim več stroškov, doma v hiši in okrog nje dela, da bi čim prej lahko uredili še kak dodaten prostor in in bi otroka imela boljše razmere za razvoj. Ampak ne gre, ne znese nam, ne zmoremo več…”
Nace je še premajhen, da bi strokovnjaki lahko natančno napovedali, kakšna prihodnost ga čaka, koliko posegov in kakšne rehabilitacije. Nemogoče je napovedati, ali bo lahko hodil in ali bo – če sploh – v intelektualnem razvoju uspel dohiteti vrstnike. Veliko bo odvisno tudi od pomoči in truda, ki ga bo v to vložila družina. Država jim tukaj nudi omejeno pomoč: nekaj dni po našem obisku je namreč družina prejela odločbo, v kateri je zapisano, da jim ne pripada dodatek za nego in varstvo, saj da kljub vsem izvidom in ne prav optimističnim napovedim, Nace ne potrebuje posebne nege in varstva.
Trenutne stiske jim projekt Botrstvo lahko vsaj olajša, tudi s pomočjo SMSov z geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na št. 1919. Prav vsi, ki bodo poslani do 14. maja, bodo brez odbitkov namenjeni Nacetovi in Urškini družini.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Naceta in Urško iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Nacetova in Urškina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
527 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Čeprav so zdravstvene težave v družini stalnica, saj ima Urškina in Nacetova mama že vrsto let srčni spodbujevalnik in neznosne bolečine v hrbtenici, Urška pa je hud astmatik in se bori z dermatitisom, se je najhujša preizkušnja mlade in prizadevne družine začela šele z Nacetovim rojstvom. Po številnih postavljenih diagnozah zdravniki napovedujejo, da bo Nace najbrž invalid, vse življenje odvisen od pomoči drugih. Ob vseh zdravstvenih težavah pa se družina spopada še s tem, kako sanirati v neurju uničeno streho.
Njegova mamica ima srčni spodbujevalnik, bori se z astmo in neznosnimi bolečinami v hrbtenici, bolna je tudi štiriletna Urška, ob tem pa jim je neurje močno poškodovalo še streho…
Za dobre tri mesece starim Nacetom je že nešteto pregledov pri specialistih, na nekatere preglede še čaka, kljub temu je v njegovi dokumentaciji že 18 diagnoz. “Najhujši diagnozi doslej sta zmanjšano delovanje možganov in številne prirojene nepravilnosti na rokah in nogah, zaradi katerih zdravniki ne upajo napovedati, ali bo fantek kljub operacijam sploh lahko hodil,” je zaskrbljena mlada mamica, ki se ob tem bori še za svoje, pa tudi za Urškino zdravje.
“Imam srčni spodbujevalnik, zaradi tega so me že trikrat operirali, prav tako so za mano že tri operacije na hrbtenici. Kljub temu se stanje še slabša, neznosne bolečine imam. Večino dni so na lestvici od ena do deset bolečine kar na desetki. Vsakih nekaj tednov, ko ne zdržim več, me odpeljejo v bolnišnico na infuzije z močnimi analgetiki, da je vsaj nekaj časa znosno. Tablete imajo namreč številne stranske učinke, ne morem jih jemati toliko, da bi mi ublažile bolečine, ker postanem tako omotična in neskoncentrirana, da ne zmorem sama skrbeti za otroka. Zato vzamem le manjšo količino, stisnem zobe in potrpim, dokler gre. Potem… Imam tudi hudo astmo, redno jemljem tri vrste zdravil, ki pa ne pomagajo dovolj, zato moram ob hujših napadih jemati še medrol, da se mi sploh odprejo dihalne poti.”
Številne zdravstvene težave tudi štiriletna Urška: ” Ima atopijski dermatitis, hudo jo srbi, koža se ji vname, močno jo srbi, krvavi. Po zdravniškem nasvetu ji kupujemo mila in šampone, a to je vse samoplačniško in precej drago, prav tako doplačujemo vsako zdravilo, ki ga potrebuje za blaženje astmatičnih napadov. Kupujemo dodatke, ki ji pomagajo ublažiti posledice uporabe kortikosteroidnih krem, ki Urški močno tanjšajo že tako prizadeto kožo. Nekaj stvari je na recept, številna imajo nekaj doplačila, stroškov za to se v družini vsak mesec nabere kar precej.”
A ne le stroške, Urškine zdravstvene težave zahtevajo posebno pozornost in veščo pravočasno pomoč: in ker ji tako usposobljenega spremljevalca v lokalnem vrtcu ne morejo zagotoviti, je punčka doma in ji družba vrstnikov že močno primanjkuje, ugotavlja mama.
Mlada družinica je do lani vse težave lahko obvladovala, tako stroške zdravljenja kot tudi selitev iz najemniškega stanovanja v majhno, staro hišo v precej slabem stanju. Ker stoji na obrobju države in je bila močno potrebna obnove, so mesečni obroki za nakup in manjšo obnovo skoraj enaki kot so bili prej za najemnino in stroške.
Bili so pridni, s pomočjo sorodnikov in prijateljev so najnujnejše obnovili sami in eno nadstropje zelo skromne kvadrature uredili v majhno dvosobno stanovanje – svoj dom. Nato pa jim je neurje uničilo streho. Za družino z eno plačo je to nepredstavljiv strošek. Čeprav vedo, da za silo pokrpana streha še enega viharja ne sme počakati, ker se lahko uniči celotno ostrešje: “Jaz zaradi vseh težav ne dobim zdravniškega potrdila in sem trenutno nezaposljiva, zato mož dela vse dneve, da imamo vsaj en dohodek. A ob vseh stroških, ki se kopičijo iz meseca v mesec, je strošek sanacije strehe nemogoče plačati. Hvaležni smo Centru za socialno delo, kjer so nam odobrili nekaj sredstev, vendar žal to ni dovolj. Poletje, ko so neurja pogostejša, pa je pred vrati…”
In dober mesec za tem se je po normalni nosečnosti, ki ni napovedovala kakršnih koli nepravilnosti, rodil Nace. Takoj ga je bilo treba oživljati, takoj so bile opazne tudi precejšnje nepravilnosti na rokah in nogah, ki že zdaj napovedujejo številne operacije in terapije, a to, kot kaže zdaj, je le ena od visokih preprek, ki čakajo Naceta: ” Dva tedna po rojstvu so se začele pojavljati številne težave. Zadnja dva meseca smo tako večino časa preživeli v bolnišnicah ali na specialističnih pregledih. Izvidi kažejo, da ima zmanjšano delovanje možganov in ciste v levem delu glavice, zdravniki dajejo le malo upanja, da bo kdaj hodil. Opozarjajo nas, da bo vselej od nekoga odvisen, občutek imamo, da so že dvignili roke nad njim, saj nam govorijo, naj se s stanjem čim prej sprijaznimo. Toda mi ne bomo obupali!”
Zato so poiskali prav vse možnosti izobraževanja in terapij v inštitucijah in zavodih, a so šele stopili v čakalne vrste, skrbi mamo: “Vsak dan, ko z njim ne izvajamo terapij, je pri takšni starosti izgubljen!”
Družina se je pripravljena naučiti in sama izvajati nujne fizioterapevtske vaje, vendar sta sobi v stanovanju tako majhni, da ni prostora niti za vadbeno blazino, kaj šele za pripomočke, ki so potrebni ob njej. Prazno, a povsem neizdelano podstrešje se zdi edina, a finančno popolnoma nedosegljiva možnost. Ob vseh sprotnih stroških in tistih nepredvidenih – za streho -namreč v tem hipu ne morejo narediti niti montažne klančine, ki bo slej kot prej nujna: “Veliko bi nam pomenila, ker že ta, običajni voziček zelo težko prestavljam. Če bom morala nositi še težja bremena, moja hrbtenica ne bo več zdržala. Če se to zgodi, ne bom mogla pomagati ne Nacetu, ne Urški, ne sebi.”
To me zelo skrbi, ker je moževa narava dela takšna, da sem pogosto nekaj dni sama z obema otrokoma. Težko je že zdaj, ker je Nace razdražljiv, zahteven otrok, ki potrebuje nenehen nadzor, pomoč, tolažbo, zelo malo spi. Že samo skrb za dojenčka s tolikimi težavami, je 24 urna zaposlitev, večkrat na dan mu je treba dajati zdravila, nato še dodatke, redno je treba izvajati vaje, ki jih bo vse več in jih bo mama takrat, ko o Nace pridobil na teži, zaradi svoje hrbtenice težko izvajala sama. Trimesečnik ima nenehno težave tudi s hranjenjem, tudi tukaj so velik strošek doplačila: “Zaradi alergij in težav s prebavo ima predpisano posebno mlečno formulo, ki jo moramo doplačevati. Samo za to mleko imamo na mesec vsaj 90 evrov doplačil…”
Urška ima napotilo na morje, a je spremstvo starša treba doplačati
Ob stroških, ki se samo kopičijo – tudi neštete vožnje na preglede v Ljubljano jih le še povečujejo – se mora družina odpovedati tudi nujnim in za zdravje koristnim stvarem, tudi za Urško: “Zaradi astmatičnih napadov je od pulmologinje dobila odobreno zdravljenje, a so mi pojasnili, da moramo za spremstvo doplačati. Za nas je to seveda peklensko drago in tako ne bo mogla na zdravljenje.”
Čeprav sta starša zelo mlada, prizadevna, delavna in odgovorna, teže tolikih težav in stroškov ne zmoreta več nositi: “Nenehno si očitam, da Nacetu ne bomo mogli omogočiti tega, kar nujno potrebuje, da bi se lahko samostojno gibal, razvijal. Krivim tudi sebe, da sredstev ne bo dovolj, ker je moje zdravstveno stanje tako, da mi ne izdajo zdravniškega potrdila za službo,” mamo premaga jok. “Sploh pa imam slabo vest, ko pomislim, kako prikrajšana je Urška, ker vse moči posvečamo bratcu in je že toliko časa primorana biti na stranskem tiru. Že tako ji manjka družba vrstnikov, manjka ji družba in manjka ji moj čas, ko bi lahko bila posvečena samo njej. Saj se oba trudiva, mož nenehno dela, da bi imeli plačali čim več stroškov, doma v hiši in okrog nje dela, da bi čim prej lahko uredili še kak dodaten prostor in in bi otroka imela boljše razmere za razvoj. Ampak ne gre, ne znese nam, ne zmoremo več…”
Nace je še premajhen, da bi strokovnjaki lahko natančno napovedali, kakšna prihodnost ga čaka, koliko posegov in kakšne rehabilitacije. Nemogoče je napovedati, ali bo lahko hodil in ali bo – če sploh – v intelektualnem razvoju uspel dohiteti vrstnike. Veliko bo odvisno tudi od pomoči in truda, ki ga bo v to vložila družina. Država jim tukaj nudi omejeno pomoč: nekaj dni po našem obisku je namreč družina prejela odločbo, v kateri je zapisano, da jim ne pripada dodatek za nego in varstvo, saj da kljub vsem izvidom in ne prav optimističnim napovedim, Nace ne potrebuje posebne nege in varstva.
Trenutne stiske jim projekt Botrstvo lahko vsaj olajša, tudi s pomočjo SMSov z geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na št. 1919. Prav vsi, ki bodo poslani do 14. maja, bodo brez odbitkov namenjeni Nacetovi in Urškini družini.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Naceta in Urško iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Nacetova in Urškina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Mama dveh otrok je po nekajletni kalvariji, preživeti v kriznih centrih, varnih hišah in materinskih domovih končno zaživela v najemniškem stanovanju in dobila službo z minimalno plačo. Zagotavljanje počitniškega varstva je brez pomoči bližnjih velikanski finančni zalogaj. Ker pa gre za otroka s čustvenimi in vedenjskimi težavami oz. z avtizmom, pa je iskanje poletnega varstva še bistveno težje. Poletje je kljub počitnicam ali prav zaradi njih za starše lahko zelo stresen čas.
Odkar je mož zbolel za rakom na ledvicah, sama pa se zaradi sina z avtizmom ne more zaposliti, sogovorničina družina ne zmore več plačati vseh stroškov. "Moja mama je delala pri Rdečem križu, tudi doma smo zato imeli 'Rdeči križ', ker je ljudem pomagala kadar koli in jim je nosila tudi stvari od doma. Vse življenje sem tudi sama pomagala drugim, zato je nepopisno težko, ko moraš sam prositi za pomoč, nikoli si nisem predstavljala, da bom kadar koli v takem položaju," je iskrena sogovornica, ki je na ZPM Ljubljana Moste - Polje prišla po šolske potrebščine in drugo pomoč za sina.
Živimo v družbi, ki je vedno bolj prepletena s tehnologijami. Zato je tudi vedno bolj pomembno, kakšne so naše digitalne veščine. Prejšnji teden je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede potekal simpozij Digitalne neenakosti v postpandemičnem času, ki ga je organiziral Center za družboslovno informatiko. Na simpoziju so govorci med drugim izpostavili, kako je na digitalne neenakosti vplivala pandemija covida-19, katere so najbolj ranljive skupine v naši družbi in kaj lahko naredimo, da postanemo bolj vključujoča družba.
Da bodo ukrepi ob epidemiji, ki so zahtevali skorajda rekordno dolgo zaprtje vseh šol, pustili posledice tudi na gibalnih sposobnostih otrok, je bilo jasno že kmalu po začetku epidemije. Športnovzgojni karton, ki že več kot 45 let zbira podatke o otrocih, je namreč izjemno dober vir podatkov, in ti so na drastičen upad opozorili že zelo kmalu. Toda kljub jasnim pozivom strokovnjakov, da so nujni hitri ukrepi v šolah, se je zgodilo mnogo premalo. Letošnji rezultati, v katerih so že obdelani podatki več kot 40.000 otrok, to dokazujejo, so pred dnevi potrdili strokovnjaki na javni predstavitvi v organizaciji Slovenske tiskovne agencije.
Med mladimi, ki te dni zaključujejo šolsko leto, tudi letos ni Mojce. Da sta z mamo sploh lahko preživeli, ji je že od 15 leta pomagala delati v kuhinji. Ko je mama zbolela za rakom, je sama prevzela skrb tako za bolno mamo kot za finančno preživetje.
Številne napovedane spremembe v šolskem sistemu bi morale veliko pozornosti nameniti zmanjšanju razslojevanja med otroki in ustvarjanju socialno pravičnejše šole, so prepričani v Socialni zbornici Slovenije, osrednjem strokovnem združenju na področju socialnega varstva pri nas. Ker trenutno kaže, da zastavljene reforme tega ne bodo upoštevale v zadostni meri, so ustanovili posebno Sekcijo za vzgojo v skupnosti, ki bo opozarjala tako na nujne zakonske spremembe v šolstvu kot na težave v izvajanju obstoječe zakonodaje. Pomoči, ki je na papirju na voljo vsem, namreč po njihovem mnenju običajno ne dobijo tisti, ki bi jo najbolj potrebovali.
Petič v zadnjih dveh desetletjih je tudi v Sloveniji potekala mednarodna raziskava bralne pismenosti. Opravljena je med četrtošolci, ki so v 57 državah z vsega sveta reševali identične pisne teste. Po tem, ko je od leta 2001 Slovenija nenehno dobro napredovala, so najnovejši rezultati, ki zajemajo stanje v letu 2021, precej slabši. Skrbi pa tudi podatek, da v šolo hodi vse več utrujenih in lačnih otrok. Kakšno stanje je pokazala raziskava in kaj bo treba ukreniti?
"Kakih deset ali enajstkrat smo se selili," sogovornica, mama dveh otrok, prešteje začasna bivališča, ki jih je z otrokoma zamenjala v nekaj letih po odhodu iz nasilja in alkohola polnega zakona. Prav takrat je bil tudi čas vpisa hčerke v srednjo šolo. Ker sogovornica že dolgo dela v triizmenskem delu v proizvodnji za minimalno plačo, je denarja zmanjkovalo že za plačevanje najemnine, varščine, stroškov življenja in selitev, včasih tudi za hrano… Dilema, ali hčerki kljub temu omogočiti vpis v želeno šolo, zaradi katerega bi bila selitev v dijaški dom najbolj smiselna, a tudi najdražja rešitev, je bila zelo velika, saj subvencij tudi za otroke iz najrevnejših družin ni. In ker je bila hči v dijaškem domu zadovoljna, ker je po neštetih selitvah soba v domu postala ena redkih in pomembnih stalnic v njenem življenju, je bila pridobljena subvencija Dijaškega sklada programa Botrstvo izjemno dragocena in je zanjo hvaležna še sedaj, ko je hči že uspešna študentka.
Dijaški sklad programa Botrstvo v Sloveniji je pred sedmimi leti nastal zaradi slabo urejenega subvencioniranja za bivanje v dijaških domovih za tiste dijake, ki prihajajo iz finančno šibkejših okolij. Ne glede na finančne stiske družin je namreč subvencija za bivanje največ dobrih 85€, kar zadošča za približno četrtino mesečnega stroška bivanja v dijaškem domu. Dijaki že sedmo leto pomoč pri subvencioniranju lahko dobijo pri Dijaškem skladu programa Botrstvo, kjer pa je količina pomoči povsem odvisna od zbranih donacij. Po sedmih letih, v katerih je sklad več kot upravičil svoj obstoj, bi zato bil čas, da subvencije plačil za dijaške domove, ki so v lasti države in v katerih so zaposleni javni uslužbenci, prevzame država, so prepričani pri ZPM LJ Moste Polje. Svoje argumente so naslovili tudi na pristojni ministrstvi.
Društvo Delavska svetovalnica že nekaj let javnost s konkretnimi primeri svojih članov obvešča in ozavešča, kaj vse se v delovnih razmerjih dogaja najbolj podcenjenim in najnižje plačanim zaposlenim pri nas. Pogosto pa za temi zgodbami, skupaj s stiskami svojih staršev, živijo tudi otroci. Kakšna so otroštva tistih, katerih starši delajo za minimalne plače, ki težko dobijo v najem še tako slaba stanovanja, v družinah kjer ob 12-urnih izmenah zmanjka časa in energije in kako vse skupaj poslabšujejo še administrativne ovire in zakonske luknje? Z njimi se skozi včasih res težke življenjske trenutke prebija tudi predsednik Društva Delavska svetovalnica Goran Lukić.
V luči medvrstniškega nasilja, ki se med osnovnošolci zadnje čase žal prepogosto dogaja, zdaj osvetljujemo še eno pomembno osnovnošolsko tematiko. Kako mladi razumejo duševno zdravje, komu sploh zaupajo, kako nanje vpliva klima v razredu in kaj lahko starejši spremenijo, da se bodo počutili sprejete?
Vpis v srednje šole in s tem izbira poklica, morda za vse življenje, je pomembna prelomnica v življenju mladostnikov. Nanjo bi najbolj moralo vplivati predvsem to, kaj bodočega dijaka zanima, navdušuje in v čem bi lahko bil res dober, ne pa to, kako oddaljena je šola in ali starši zmorejo plačati stroške bivanja v dijaškem domu, kadar je to najboljša rešitev. A kot pravita ravnatelja dveh primorskih dijaških domov, so prav finance vse pogosteje odločilne pri tem, ali se otrok lahko vpiše na želeno smer. Ker imajo bodoči dijaki le še nekaj dni časa za morebiten prenos vlog za vpis v srednje šole, znova opozarjajo, da je pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo, lahko pri odločitvi za vpis zares odločilna.
Po statističnih podatkih in v primerjavi z drugimi državami Slovenija ne izstopa po številu revnih ljudi in tudi Ginijev koeficient, ki govori o enakosti pri razporejenosti prihodkov, je ob sicer pomanjkljivih podatkih evropskega statističnega urada med najboljšimi. Toda podrobnejši pregled podatkov pokaže, da je Slovenija pri nekaterih skupinah prebivalcev z izredno visokimi odstotki revščine na samem evropskem repu. Med njimi so enostarševske družine z več otroki, tisti, ki živijo sami in pa starejši, še posebej ženske. Prav podrobnejšemu raziskovanju revščine starejših oseb je namenjena pred kratkim začeta večletna študija, ki bo raziskala, kakšne so bila napake in kaj v trenutnih socialnih politikah lahko spremenimo, da bo več ljudem uspel prehod v višji družbeni sloj.
Planiški četrtek je tradicionalno namenjen otrokom. Tudi letos se ga je udeležilo več tisoč otrok z vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva, mnogim so obisk omogočili različni donatorji. Med tistimi, ki so glasno spodbujali slovenske skakalce, so bili tudi otroci iz programa Botrstvo. Avtobusi so v dolino pod Poncami prispeli iz Maribora, Velenja, Novega mesta, Cerknega, Idrije, Sevnice, Ljubljane, Šentjurja, Ptuja, Ajdovščine in Metlike. Kako so se imeli in kaj se jim je še posebej vtisnilo v spomin?
Da je brezplačno kosilo za vse šolarje dober cilj, se načeloma strinjajo tako rekoč vsi vpleteni, tudi šole, kjer sicer kosil po zakonu niso dolžni zagotavljati. A imajo jih vse šole, plačujejo pa jih večinoma starši, Iz državega proračuna poravnajo znesek za dobro četrtino vseh h kosilu prijavljenih otrok. Po veljavni zakonodaji so namreč do subvencije upravičeni le otroci katerih družine dosegajo največ 3. dohodkovni razred oz zaslužijo največ 36% povprečne plače na člana. V praksi to pomeni, da v družinah, kjer dohodek na člana presega vsaj cent več kot 442.95 evrov, kosila plačujejo v celoti. Cene se od šole do šole močno razlikujejo in lahko presegajo 80 evrov mesečno za otroka. To je za družine, ki se borijo z revščino, zelo visok znesek. Število otrok, ki do subvencije niso upravičeni, iz leta v leto narašča. Kot so v svoji obrazložitvi sprememb zakona opozorili pri Inštitutu 8. marec, je število upravičencev za subvencije med letoma leta 2016 in 2020 zmanjšalo za skoraj 8 tisoč, čeprav se je v tem času število otrok, vpisanih v osnovno šolo, povečalo za dobrih 16 tisoč. Po svežih podatkih ministrstva pa se je število otrok, ki niso upravičeni do subvencije, v tem šolskem letu povečalo še za skoraj 2 odstotni točki, oz je dodeljenih okoli 3100 subvencij manj, čeprav je šolarjev bistveno več kot leto prej . Med starši, ki ne zmorejo plačati, je tudi mama šolarja, ki je po dolgotrajni bolniški, začasno prekinjeni s 4 urnim delom – v novem izračunu dohodninckega razreda za pičlih 9 evrov ostala brez subvencije za otrokovo kosilo.
Slovenska osnovna šola je na videz zelo vključujoča, tudi ustava zagotavlja brezplačno šolanje, a v praksi je razslojevanje tam vse večje. Začne se že pri potrebščinah, plačilih kosil, izletov, šol v naravi in različnih športnih, kulturnih in podobnih dnevov, za katere morajo starši (do)plačevati. Otroci, ki tega niso deležni, so izločeni ne le v času samih dejavnosti, ampak tudi pozneje, saj niso dobili enakih izkušenj in znanj, kar jim onemogoča enakovredno učenje s tistimi, ki so na dejavnostih bili, tudi zunaj šole se družijo predvsem s tistimi, ki so v podobnih stiskah. Zato so pri ZPM Ljubljana Moste-Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, pripravili peticijo za brezplačno osnovno šolo. Predlagajo, da bi se z minimalno spremembo dveh členov Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja šolski prostor spremenil tako, da bo za vse obvezne šolske vsebine za otroke brezplačen.
Predvsem začetni dve leti epidemije sta zaznamovali številne otroke, še posebej pa najstnike na prehodu v srednje šole in na fakultete, zaznan je bil porast duševnih težav in težav z gibalnimi sposobnostmi. V tem šolskem letu v šolah vidnih znakov kot so maske, ločevanje po mehurčkih in nenehno razkuževanja morda res ni več, a nekatere posledice nikakor niso izbrisane.
Ob začetku prvega prijavnega roka za vpis na fakultete, ki že poteka, so dijaki s poklicno maturo in opravljenim petim predmetom ugotovili, da se ne morejo vpisati na nekatere študijske programe, čeprav s takimi pogoji ob njihovem vpisu na srednjo šolo niso bili seznanjeni. Spremembe razpisnih pogojev bodo prizadele predvsem kandidate za ljubljanske fakultete, drugi dve večji univerzi v Sloveniji sta težavo vsaj za nekaj časa namreč rešili. Predvsem pa vpisni pogoji prizadenejo dijake negimnazijskih programov,na katere se pogosto vpisujejo otroci, ki tudi zaradi slabših socialnoekonomskih razmer in drugih slabših življenjskih pogojev niso dosegli vse strožjih pogojev za vpis na gimnazijske programe.
Medvrstniško zbadanje, pasti družabnih omrežij in slabe samopodobe … Kako mladi razmišljajo o duševnih težavah in kako lahko šolsko okolje pripomore k temu, da se v šolah počutijo varne in slišane? Na Območnem otroškem parlamentu v Večgeneracijskem centru Skupna točka so mladi skupaj z mentorji debatirali o pomembnosti duševnega zdravja v šolskem okolju. Kako bi rešili duševne stiske, komu najlažje zaupajo in kaj jih najpogosteje teži?
11 izjemnih knjig, ki bi lahko bile dobra podlaga za filmski scenarij, se v Berlinu predstavlja na dogodku aktualnega filmskega festivala, poimenovanem "Knjige na Berlinalu". Med 190 naslovi iz več kot 30 držav so izbrali tudi delo slovenske avtorice Dijane Matković: Zakaj ne pišem. V sodobni slovenski književnosti najbrž še nismo imeli književnega dela, ki bi tako dobro in nazorno ubesedilo težave otrok iz najnižjih socialno-ekonomsko razredov in pojasnil, zakaj je družbeni razred, v katerega se nek otrok rodi, tako zelo odločujoč. Knjiga bi morala biti obvezno čtivo za vse, ki želijo razumeti stiske otrok, živečih v revščini.
Neveljaven email naslov