Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najstnica Manca je zelo uspešna, nadarjena in prizadevna dijakinja z jasnimi življenjskimi cilji. In dobra izobrazba je med pomembnejšimi. Zato je iz malega kraja odšla na šolanje v precej oddaljeno mesto, pri čemer jo je mama vseskozi podpirala, čeprav sta že takrat živeli v hudi finančni stiski. In ta se je od takrat le še poglobila. Mančina zgodba sodi med tiste, ki dokazujejo, da doseganje življenjskih ciljev še zdaleč ni odvisno le od volje in prizadevnosti, pač pa so pogosto odločilne življenjske okoliščine. Po nedavni poplavi v stanovanju z mamo kljub varčevanju in hrani iz humanitarnih paketov sami ne zmoreta več.
Če želite na kakršen koli način pomagati Manci, napotke najdete na https://val202.rtvslo.si/2020/02/mancina_zgodba/. Hvala, ker pomagate.
"Ni preprosto oditi tja v vrsto in vzeti hrano. Čeprav druge možnosti nimava. Čeprav vso štipendijo dam mami in da za kritje dolgov delam vse poletje."
Cerebralna paraliza in izjemno huda neozdravljiva bolezen dihal že vse življenje močno sooblikujeta življenje Mančine mame. Zaradi svojega zdravstvenega stanja nikoli ni mogla dobiti redne službe: “Imam močno zmanjšano delovanje pljuč, zaradi česar nikoli nisem opravila obveznega zdravniškega pregleda, ki je nujen pogoj za vstop v službo. Vse življenje sem bila zato zaposlena prek javnih del. Ko so zdravniška spričevala še tam postala obvezna, pa ga nisem mogla več sploh dobiti. Poleg tega se mi je bolezen tako poslabšala, da so me kljub mojemu upiranju invalidsko upokojili. Finančno je to katastrofa. Prejemam 338 evrov pokojnine, stroški pa so enaki kot prej …”
Skupaj z nekaj preživnine, Mančino štipendijo in varstvenim dodatkom dobita bistveno premalo, da bi zmogli preživeti, sploh ker za manjše stanovanje v stari hiši plačujeta kredit: “Kredit je največje breme, ker je v švicarskih frankih in se višina obroka nenehno spreminja. Trenutno je 221 evrov. Takrat kredita v evrih sploh dobiti nisem mogla. To je prva stvar, ki jo v mesecu plačava, ker si ne moreva privoščiti, da bi ostali brez strehe nad glavo.” Strah ju je ne le pred izgubo lastnega doma: “Da sem kredit sploh lahko dobila, so hipoteko na svoje stanovanje vzeli moji starši. Če ne bova plačevali, bomo vsi izgubili dom,” med jokom komaj govori mama 18-letne Mance.
In tako je iz meseca v mesec, bitka s položnicami, evri, centi, zasebnimi dolgovi je nenehna: “To mi je najtežje, ker ne vem, kako plačati vse nujne stroške, pa bog ne daj, da se še kaj zgodi, kje naj vzamem. Če že tako ne vem, kaj dati na mizo v petek, ko se Manca vrača domov.” Čez teden mama varčuje tako, da vse stroške, vključno s hrano zase, spravi na popoln minimum, čez konec tedna, ko se domov vrača tudi Manca, je varčevati veliko težje:
“Saj zame mi ni težko, za hčerko pa me zelo boli, da mora vse to prestajati. Najhuje mi je, ko me za vsako malenkost, ki bi jo morala kupiti zase, najprej pokliče in vpraša, ali lahko, ali bova zmogli skozi mesec? Si mislim, koliko otrok bi za takšne drobnarije starše sploh spraševalo? Koliko bi jih kar zahtevalo denar za nujne stvari?”
Za izjemno prijetno, prizadevno in načrtov polno najstnico, katere sošolke se ta hip veselijo šolskih ekskurzij v Združene države ali po Evropi in si lahko kadar koli privoščijo nakupovalne pohode, obisk kina, pico ali kavico, je še posebej težko. Namesto druženja z vrstniki Manca ostaja v dijaškem domu, ob koncih tedna doma skrbi za tista opravila, ki jih mama zaradi zelo omejenih možnosti gibanja in pogostih dihalnih stisk ne more. In nikakor ji ni lahko, ko morata v humanitarne organizacije po pakete hrane:
“Občutek? Ni prijetno, da moraš od tam dobivati hrano … Vseeno pa pomaga, da sva vsaj siti. Dobiva vsaj makarone in riž, čeprav je res, da pogosto ves teden jeva isto. A samo to si lahko privoščiva. Ne morem si kupovati stvari po svojih lastnih željah, ki stanejo denimo dva evra, ni šans, ne gre, finančno mi ne znese. Logično, da imam v glavi nenehno vklopljeno preračunavanje, sicer se nikakor ne bi mogli prebiti čez mesec. Vsemu se morava odreči, poleg hrane tudi novim oblačilom, obutvi, kaj šele zabavam, kinu, seveda tudi temu, da bi šla s prijateljicami na kakšen prigrizek ali kavico.”
Saj ne, da je sošolke ne bi vabile, a občutek, da jim ne moreš vrniti v enaki meri, je grozen, pravi Manca: “Počutiš se nekako manjvredno, občutek imaš, da ti vseskozi dajo vedeti, da si na nižji stopnički, kot so sami, da si človek, ki ne more brez njihove pomoči.”
A prioritete sta si z mamo jasno zastavili: obdržati je treba streho nad glavo: “Mami dam skoraj vso svojo štipendijo, da lahko plača položnice in kredit, jaz pa pač potem nekako poskusim … zdržati.” Za vse prevoze, šolske potrebščine, obleko, kakšen prigrizek in prevoz ji ostane res malo:
“Po navadi zdržim ves mesec z dvajsetimi evri, zelo redko s štiridesetimi, ko res potrebujem kaj za šolo, obutev. Sicer pa je dvajset evrov vse, kar imam. Vse poletje delam, da finančno lažje preživiva in da lahko sebi kaj malega kupim. Takrat je edina priložnost, da gremo s prijatelji za en dan v vodni park ali kaj takega. Vse ostalo gre za položnice, za kredit, tudi za hrano, pa mami kupim kaj za obleč ali če kaj drugega potrebuje. Ni mi težko dati zaslužka za to,” opisuje osemnajstletna dijakinja.
Ker se sošolcem na izletih že vsa leta ne more pridružiti, je prepričana, da bo brez nje minil maturantski izlet, prevelik zalogaj je tudi tako želeni vozniški izpit: “Sploh v zaključnem letniku se vse vrti okoli denarja, zato bo to težko leto. Pa zelo rada bi opravila vozniški izpit, ampak … ne gre,” je težko mladostnici.
Zato pa ji gre v šoli, ko govori o njej, se Manci zjasni obraz: “V šoli mi gre dobro, bila sem odlična in tudi letos mislim, da bo tako. Šola me zelo veseli, izbrala sem pravo smer in jasne načrte imam, kakšno prihodnost si želim. Zelo sem ponosna na svoj uspeh. Trudim se pa tudi zato, da bi bili starši ponosni name. Tako jima vsaj malo lahko vrnem v zahvalo, ker sta me podprla pri izboru šole, čeprav je finančno to za nas velik zalogaj.”
Z muko sestavljena in nadvse krhka konstrukcija mesečnih stroškov, preračunanih do evra natančno, se je odličnjakinji Manci in njeni mami sesula pred nekaj meseci, ko je voda iz počene dotrajane cevi zalila večji del stanovanjca in prepojila stene, talne obloge in več kot 50 let staro pohištvo. Poplava je uničila tudi peč za centralno napravo, zdaj jima toploto zagotavlja le kaminska peč. A imata le toliko drv, kot so jima jih podarili prijatelji. Ves denar sta namreč porabili za to, da so odstranili uničeno in zamenjali vso napeljavo:
“Že tako komaj sestavljava začetek s koncem, nato pa je bilo treba vse prenoviti! Nobene izbire nisva imeli, morali sva stanovanjce spraviti vsaj do vseljivega stanja. Še zdaj nama kar nekaj stvari manjka, jaz še zmeraj spim kar na vzmetnici, ki je na tleh. Ta dolg je popolna nočna mora, ker ga je vsaj za 6000 evrov.”
Ker pri banki posojila nikakor nista mogli več dobiti, sta si bili prisiljeni denar izposoditi od znancev. To je najtežje in obe nenehno obremenjuje, pravi mama: “Saj nama je jasno, da ga je treba vrniti, hkrati pa sem popolnoma obupana in ne vem, kako. Ogromno bi nama pomenilo, če bi ga lahko poplačali. A zdaj se mi zdi to misija nemogoče.”
‘Misija nemogoče’ in nekaj, kar močno vpliva na že tako neozdravljivo bolno mamo, katere bolezen vsem najsodobnejšim zdravilom navkljub nenehno napreduje: “Čutim, kako mi strah slabša tudi zdravstveno stanje, ponoči se zbujam, ker ne morem dihati. Če bi lahko, bi takoj šla delat, pa bi bil dohodek vsaj malo večji. Pa ne morem. Ko enkrat zdravja nimaš, vidiš, da ničesar več nimaš. Samo še boj, iz dneva v dan, samo to.”
Manci lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Manco iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
V desetletju delovanja programa Botrstvo je pomoč dobilo več kot 9700 otrok, nekaj njihovih zgodb smo predstavili tudi v našem programu. Pri prav vseh nastopih otrok in družin s socialnega roba smo od prve oddaje, ki je bila objavljena 5. marca 2012, najskrbneje varovali njihovo identiteto in vsem nastopajočim zagotavljali popolno anonimnost tudi v primerih, ko so si morda starši celo želeli objave teh podatkov. Veseli smo, da so našemu zgledu in pobudi sledili tudi nekateri drugi mediji, ki so se pred tem odločali za politiko razkritja polne identitete otrok in drugih ranljivih skupin. Tega načela se bomo seveda držali tudi v prihodnje.
528 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Najstnica Manca je zelo uspešna, nadarjena in prizadevna dijakinja z jasnimi življenjskimi cilji. In dobra izobrazba je med pomembnejšimi. Zato je iz malega kraja odšla na šolanje v precej oddaljeno mesto, pri čemer jo je mama vseskozi podpirala, čeprav sta že takrat živeli v hudi finančni stiski. In ta se je od takrat le še poglobila. Mančina zgodba sodi med tiste, ki dokazujejo, da doseganje življenjskih ciljev še zdaleč ni odvisno le od volje in prizadevnosti, pač pa so pogosto odločilne življenjske okoliščine. Po nedavni poplavi v stanovanju z mamo kljub varčevanju in hrani iz humanitarnih paketov sami ne zmoreta več.
Če želite na kakršen koli način pomagati Manci, napotke najdete na https://val202.rtvslo.si/2020/02/mancina_zgodba/. Hvala, ker pomagate.
"Ni preprosto oditi tja v vrsto in vzeti hrano. Čeprav druge možnosti nimava. Čeprav vso štipendijo dam mami in da za kritje dolgov delam vse poletje."
Cerebralna paraliza in izjemno huda neozdravljiva bolezen dihal že vse življenje močno sooblikujeta življenje Mančine mame. Zaradi svojega zdravstvenega stanja nikoli ni mogla dobiti redne službe: “Imam močno zmanjšano delovanje pljuč, zaradi česar nikoli nisem opravila obveznega zdravniškega pregleda, ki je nujen pogoj za vstop v službo. Vse življenje sem bila zato zaposlena prek javnih del. Ko so zdravniška spričevala še tam postala obvezna, pa ga nisem mogla več sploh dobiti. Poleg tega se mi je bolezen tako poslabšala, da so me kljub mojemu upiranju invalidsko upokojili. Finančno je to katastrofa. Prejemam 338 evrov pokojnine, stroški pa so enaki kot prej …”
Skupaj z nekaj preživnine, Mančino štipendijo in varstvenim dodatkom dobita bistveno premalo, da bi zmogli preživeti, sploh ker za manjše stanovanje v stari hiši plačujeta kredit: “Kredit je največje breme, ker je v švicarskih frankih in se višina obroka nenehno spreminja. Trenutno je 221 evrov. Takrat kredita v evrih sploh dobiti nisem mogla. To je prva stvar, ki jo v mesecu plačava, ker si ne moreva privoščiti, da bi ostali brez strehe nad glavo.” Strah ju je ne le pred izgubo lastnega doma: “Da sem kredit sploh lahko dobila, so hipoteko na svoje stanovanje vzeli moji starši. Če ne bova plačevali, bomo vsi izgubili dom,” med jokom komaj govori mama 18-letne Mance.
In tako je iz meseca v mesec, bitka s položnicami, evri, centi, zasebnimi dolgovi je nenehna: “To mi je najtežje, ker ne vem, kako plačati vse nujne stroške, pa bog ne daj, da se še kaj zgodi, kje naj vzamem. Če že tako ne vem, kaj dati na mizo v petek, ko se Manca vrača domov.” Čez teden mama varčuje tako, da vse stroške, vključno s hrano zase, spravi na popoln minimum, čez konec tedna, ko se domov vrača tudi Manca, je varčevati veliko težje:
“Saj zame mi ni težko, za hčerko pa me zelo boli, da mora vse to prestajati. Najhuje mi je, ko me za vsako malenkost, ki bi jo morala kupiti zase, najprej pokliče in vpraša, ali lahko, ali bova zmogli skozi mesec? Si mislim, koliko otrok bi za takšne drobnarije starše sploh spraševalo? Koliko bi jih kar zahtevalo denar za nujne stvari?”
Za izjemno prijetno, prizadevno in načrtov polno najstnico, katere sošolke se ta hip veselijo šolskih ekskurzij v Združene države ali po Evropi in si lahko kadar koli privoščijo nakupovalne pohode, obisk kina, pico ali kavico, je še posebej težko. Namesto druženja z vrstniki Manca ostaja v dijaškem domu, ob koncih tedna doma skrbi za tista opravila, ki jih mama zaradi zelo omejenih možnosti gibanja in pogostih dihalnih stisk ne more. In nikakor ji ni lahko, ko morata v humanitarne organizacije po pakete hrane:
“Občutek? Ni prijetno, da moraš od tam dobivati hrano … Vseeno pa pomaga, da sva vsaj siti. Dobiva vsaj makarone in riž, čeprav je res, da pogosto ves teden jeva isto. A samo to si lahko privoščiva. Ne morem si kupovati stvari po svojih lastnih željah, ki stanejo denimo dva evra, ni šans, ne gre, finančno mi ne znese. Logično, da imam v glavi nenehno vklopljeno preračunavanje, sicer se nikakor ne bi mogli prebiti čez mesec. Vsemu se morava odreči, poleg hrane tudi novim oblačilom, obutvi, kaj šele zabavam, kinu, seveda tudi temu, da bi šla s prijateljicami na kakšen prigrizek ali kavico.”
Saj ne, da je sošolke ne bi vabile, a občutek, da jim ne moreš vrniti v enaki meri, je grozen, pravi Manca: “Počutiš se nekako manjvredno, občutek imaš, da ti vseskozi dajo vedeti, da si na nižji stopnički, kot so sami, da si človek, ki ne more brez njihove pomoči.”
A prioritete sta si z mamo jasno zastavili: obdržati je treba streho nad glavo: “Mami dam skoraj vso svojo štipendijo, da lahko plača položnice in kredit, jaz pa pač potem nekako poskusim … zdržati.” Za vse prevoze, šolske potrebščine, obleko, kakšen prigrizek in prevoz ji ostane res malo:
“Po navadi zdržim ves mesec z dvajsetimi evri, zelo redko s štiridesetimi, ko res potrebujem kaj za šolo, obutev. Sicer pa je dvajset evrov vse, kar imam. Vse poletje delam, da finančno lažje preživiva in da lahko sebi kaj malega kupim. Takrat je edina priložnost, da gremo s prijatelji za en dan v vodni park ali kaj takega. Vse ostalo gre za položnice, za kredit, tudi za hrano, pa mami kupim kaj za obleč ali če kaj drugega potrebuje. Ni mi težko dati zaslužka za to,” opisuje osemnajstletna dijakinja.
Ker se sošolcem na izletih že vsa leta ne more pridružiti, je prepričana, da bo brez nje minil maturantski izlet, prevelik zalogaj je tudi tako želeni vozniški izpit: “Sploh v zaključnem letniku se vse vrti okoli denarja, zato bo to težko leto. Pa zelo rada bi opravila vozniški izpit, ampak … ne gre,” je težko mladostnici.
Zato pa ji gre v šoli, ko govori o njej, se Manci zjasni obraz: “V šoli mi gre dobro, bila sem odlična in tudi letos mislim, da bo tako. Šola me zelo veseli, izbrala sem pravo smer in jasne načrte imam, kakšno prihodnost si želim. Zelo sem ponosna na svoj uspeh. Trudim se pa tudi zato, da bi bili starši ponosni name. Tako jima vsaj malo lahko vrnem v zahvalo, ker sta me podprla pri izboru šole, čeprav je finančno to za nas velik zalogaj.”
Z muko sestavljena in nadvse krhka konstrukcija mesečnih stroškov, preračunanih do evra natančno, se je odličnjakinji Manci in njeni mami sesula pred nekaj meseci, ko je voda iz počene dotrajane cevi zalila večji del stanovanjca in prepojila stene, talne obloge in več kot 50 let staro pohištvo. Poplava je uničila tudi peč za centralno napravo, zdaj jima toploto zagotavlja le kaminska peč. A imata le toliko drv, kot so jima jih podarili prijatelji. Ves denar sta namreč porabili za to, da so odstranili uničeno in zamenjali vso napeljavo:
“Že tako komaj sestavljava začetek s koncem, nato pa je bilo treba vse prenoviti! Nobene izbire nisva imeli, morali sva stanovanjce spraviti vsaj do vseljivega stanja. Še zdaj nama kar nekaj stvari manjka, jaz še zmeraj spim kar na vzmetnici, ki je na tleh. Ta dolg je popolna nočna mora, ker ga je vsaj za 6000 evrov.”
Ker pri banki posojila nikakor nista mogli več dobiti, sta si bili prisiljeni denar izposoditi od znancev. To je najtežje in obe nenehno obremenjuje, pravi mama: “Saj nama je jasno, da ga je treba vrniti, hkrati pa sem popolnoma obupana in ne vem, kako. Ogromno bi nama pomenilo, če bi ga lahko poplačali. A zdaj se mi zdi to misija nemogoče.”
‘Misija nemogoče’ in nekaj, kar močno vpliva na že tako neozdravljivo bolno mamo, katere bolezen vsem najsodobnejšim zdravilom navkljub nenehno napreduje: “Čutim, kako mi strah slabša tudi zdravstveno stanje, ponoči se zbujam, ker ne morem dihati. Če bi lahko, bi takoj šla delat, pa bi bil dohodek vsaj malo večji. Pa ne morem. Ko enkrat zdravja nimaš, vidiš, da ničesar več nimaš. Samo še boj, iz dneva v dan, samo to.”
Manci lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Manco iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
V desetletju delovanja programa Botrstvo je pomoč dobilo več kot 9700 otrok, nekaj njihovih zgodb smo predstavili tudi v našem programu. Pri prav vseh nastopih otrok in družin s socialnega roba smo od prve oddaje, ki je bila objavljena 5. marca 2012, najskrbneje varovali njihovo identiteto in vsem nastopajočim zagotavljali popolno anonimnost tudi v primerih, ko so si morda starši celo želeli objave teh podatkov. Veseli smo, da so našemu zgledu in pobudi sledili tudi nekateri drugi mediji, ki so se pred tem odločali za politiko razkritja polne identitete otrok in drugih ranljivih skupin. Tega načela se bomo seveda držali tudi v prihodnje.
Ta konec tedna se je iztekla druga sezona oddaje Delovna akcija na POP TV, v kateri družinam v stiski prenovijo njihov dom. Oddajo s pomočjo številnih poslovnih partnerjev, ki prispevajo svoj delež h gradbenim delom ali k novi opremi, ustvarja velika ekipa ljudi. A najbolj prepoznavna je oddaja postala po voditeljici Ani Praznik, ki je spremljanju prenov in s tem usod družin dala noto spontanosti, prisrčnosti in sočutja. Kako je doživljala vse zgodbe družin, njihovo stisko, revščino, osebne tragedije in kako je ta izkušnja spremenila njo in njen pogled na življenje?
Čeprav je bila želena šola precej daleč od kraja, kjer živi naša sogovornica in je bilo jasno, da bo s šolo prišel tudi strošek bivanja v dijaškem domu, so jo starši pri odločitvi podprli, češ da naj živi svoje sanje in da bodo že kako. A vseeno je bil mesečni znesek 220 evrov, ki jim je bilo treba prišteti še potne stroške, za njihovo družino zelo težko obvladljiv. Za plačilo dijaškega doma ni ostalo skoraj nič. Zato je to, da ji dom pomaga plačati Dijaški sklad projekta Botrstvo, strašansko dragoceno. "Lažje je doma, mami ima manj skrbi, tudi oče, čeprav ga ne vidim pogosto. Sploh pa mi je všeč, ker vidim, da sta ob koncu leta oba res ponosna name. Vem pa, da je staršem hudo, ker se moram obremenjevati z njihovimi problemi in da moram biti odrasla, čeprav sem še otrok." Dijaški sklad projekta Botrstvo je v tem šolskem letu pomagal še 139 dijakom, da so lahko prebivali v dijaških domovih, obiskovali želene šole in imeli bistveno boljše pogoje za učenje in delo kot bi jih imeli, če bi se morali vsak dan več ur voziti v šolo.
To poletje bo mladi prostovoljec Damjan prvič postal vzgojitelj tudi otrokom, ki bodo letovali s pomočjo donacij v projekt Botrstvo. Zanj je to posebej ganljiva izkušnja, saj so bila v otroštvu ta letovanja zanj edina možnost, da počitnic ne preživi zgolj doma. "Res gre le za nekaj dni, a hkrati za mnogo več. Letovanje ti da spomine, o katerih se lahko pogovarjaš s sošolci, s katerimi sicer ne bi imel tem za pogovore. Navezuješ stike, ki jih ne bi, če bi ždel doma med štirimi stenami, spoznaš, da imaš veščine in talente in vse to ti da upanje, da je življenje lahko boljše tudi zate!"
Gospodarski rasti in majhni brezposelnosti navkljub se število prosilcev za denarno socialno pomoč vztrajno povečuje, pri Botrstvu pa opažajo tudi vse več prošenj za pomoč pri letovanju, nakupu šolskih potrebščin, plačilu položnic in žal tudi za hrano. Starši, ki vsak mesec v skladišču v ljubljanskih Mostah lahko prevzamejo paket, po večini povedo, da sami pogosto ostanejo lačni in da je hrana velik problem. Med počitnicami, ko otroci ne jedo v šoli, bo le še večji.
Že pred časom smo vam predstavili zgodbo Vita in Filipa, dveh fantkov, ki sta po očetovi smrti živela z mamo v res nemogočih razmerah, v hiši brez vodovoda, med mišmi, vlago in v skupni spalnici z mamo. Ker zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za sinova, potrebuje pomoč, ki jim jo vseskozi zagotavlja lokalni center za socialno delo. Ta je bil tudi med organizatorji pomoči, ki je hiško v tem času dodobra prenovila.
Bližajoči se konec šolskega leta je čas, ko šolarji in dijaki najbolj potrebujejo pomoč pri učenju in pridobivanju ocen. Inštrukcije so za marsikoga cenovno nedosegljive, mnogi večgeneracijski centri po Sloveniji pa jih vse leto organizirajo in to brezplačno. Kaj taka pomoč prostovoljcev daje otrokom s težavami pri učenju, kaj prostovoljno delo vrača inštruktorjem in kdo vse lahko pomaga? Obiskali smo VGC Skupna točka, samo eno od točk, kjer otroci lahko dobijo to neprecenljivo pomoč.
15 večgeneracijskih centrov, ki s številnimi lokalnimi podružnicami delujejo po vsej Sloveniji, daje odlično priložnost za številne, povsem brezplačne dejavnosti ljudem prav vseh starosti iz prav vseh socialnih slojev. V Sloveniji delujejo dobri dve leti, zgled pri oblikovanju njihovih programov in načina dela ter povezovanja z lokalnimi skupnostmi pa so jim bili tudi tisti, ki delujejo v Berlinu. Ena največjih platform medgeneracijskega druženja v Berlinu je Give something back to Berlin ali Vrni nekaj Berlinu. Več kot 100 prostovoljcev skrbi za starejše, priseljence, begunce, ljudi, ki potrebujejo pravno pomoč, nasvete ali le druženje in navezovanje stikov v svoji okolici.
Več kot 4500 botrov je v lanskem letu iz mesec v mesec lajšalo življenje več kot 5000 otrokom z vseh koncev Slovenije. Projekt, ki traja 9. leto, je v vsem tem času zbral več kot 14 milijonov evrov, iz leta v leto pa se bogati tudi program, ki otrokom in njihovim družinam omogoča vse bolj večplastno pomoč in s tem manjšo izključenost iz družbe. Po lanskih dveh neodvisnih zunanjih revizijah je prejšnji teden delovanje pregledal tudi Nadzorni odbor projekta Botrstvo.
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Revščina pri nas je drugačna od revščine v svetu. Zagotovo je manjša, pravi doktorica Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, izjemna strokovnjakinja za razmere na kriznih območjih in predsednica Slovenske filantropije. Imajo pa vse oblike pomanjkanja skupni imenovalec: to je občutek neenakosti in krivičnosti, ki lahko pripelje do popolne pasivizacije in tudi do sovražnosti. Toda vsak ukrep, čeprav najmanjši, ima lahko velik učinek.
Na praznični ponedeljek smo spomnili, da je prav vsak lahko del projekta Botrstva ali drugačne pomoči sočloveku. Našega sogovornika Sebastjana Lukmana je k projektu pripeljalo naključje, ki se je v vseh letih spletlo v trdno vez in izjemno dragoceno pomoč.
Po šestih letih delovanja je projekt Botrstvo – brezplačna pravna pomoč doživel nekaj manjših sprememb in zdaj deluje okrepljen z dodatno pomočjo. Leta izkušenj z družinami v socialni stiski iz vse Slovenije namreč kažejo, da so potrebe vsaj enako velike, področja, kjer ljudje ne zmorejo boja s sistemom, pa zelo podobna kot ob začetku projekta. Zato bo pisarna za pravno pomoč družine iz vse Slovenije sprejemala vsako sredo, brezplačni nasveti po telefonu pa bodo dostopni vsak četrtek dopoldne na številki 080 1432.
Prostor Večgeneracijskega centra Skupna točka Grosuplje je vsako leto bolj poln. Lani so imeli več kot 3000 uporabnikov in več kot 500 različnih dejavnosti, ki se jih udeležujejo upokojenci, brezposelni, socialno ogrožene družine, veliko imajo priseljencev, pa tudi Romov. Prav ti se po kakšen nasvet ali pomoč raje ustavijo v tem centru kot na tistem za socialno delo. Veliko zaslug za to ima tudi vodja centra Taja Tatjana Berk, ki sicer velja za strogo, a taka mora biti, da se kaj spremeni, pravijo nekatere uporabnice. Tudi zaradi njenega dela bodo v Grosuplju dobili prvega Roma z vozniškim izpitom.
Do jutri morajo devetošolci oddati vloge za vpis v srednje šole. Zanje je to velika življenjska odločitev, ki pa je nekaterim ne krojijo le želje in osnovnošolske ocene, pač pa tudi številke iz družinskega proračuna. Plačilo stroškov bivanja v dijaških domovih je namreč pretežno na ramenih staršev. Poseben dodatek, ki ga za bivanje prejmejo ob štipendiji, namreč tudi najrevnejšim dijakom krije kvečjemu tretjino stroškov domskega bivanja. Zato tem pomaga Dijaški sklad projekta Botrstvo.
Veliko mladih ne verjame vase, ker jim to odrasli na različne načine nenehno sporočamo, ker zelo velik pomen pripisujemo ocenam, ker od njih pričakujemo izpolnitev lastnih neizpolnjenih mladostniških ciljev. Kako pomemben steber podpore ob tem so otrokom (lahko) učitelji, sploh tistim otrokom, ki spodbud ne dobijo v družini, razmišlja svetovalna delavka na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji Irena Avsenik.
Dobri dve leti je, kar so poslušalci pomagali hudo bolnemu očetu, ki že od Nikolajevega rojstva sam skrbi zanj. Skrb za živahnega malčka je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno, sploh, ker sta živela le od socialnih transferjev. Kako jima je pomoč poslušalcev spremenila življenje in kakšne preskušnje ju še čakajo?
Novoletna zaobljuba Maje Peharc za leto 2018 je bila: vse leto brez novega kosa oblačila, nakita ali obutve. Bilo je leto polno skušnjav, v katerem jo je podpirala in zanjo navijala tudi slovenska tviteraška skupnost. Ta je na 366. dan akcije močno podprla tvit z dokazilom, da je tisoč evrov za projekt Botrstvo že nakazanih. A njena misija se ni končala že z nakupom prvega para nogavic: k (finančni) podpori je povabila prijatelje, dobila nekaj sledilcev, ki se različnim stvarem odpovedujejo letos, skupaj s partnerjem pa sta sprejela za številne presenetljivo odločitev.
Kaja svojega očeta ne pozna, vse otroštvo in tudi življenje pa ji je zaznamoval očim, ki je po letih nasilja pred njenimi oči in očmi mlajšega brata umoril njuno mamo. Takrat sedemletna deklica je klicala policijo in bila edina opora bratcu, s katerim so jo še isti dan poslali v rejništvo k povsem neznanim ljudem, pri katerih sta ostala vrsto let. In imela samo drug drugega. Po spletu naključij zdaj skorajda nimata stikov in tako je Kaja še toliko bolj sama pred naslednjim velikim korakom: morebitno odločitvijo za študij in samostojno življenje.
Odličen in odmeven poletni počitniški poskus - združiti počitniško varstvo otrok in bivanje starostnikov- so v Domu Danice Vogrinec ponovili tudi med zimskimi počitnicami. Brezplačno počitniško varstvo je tudi tokrat pripravil Večgeneracijski center Štajerska. Polona Lah, ki ga vodi, je za svoj družbeni in dobrodelni angažma lani postala Ime meseca na Valu 202, kasneje pa je na izboru revije Zarja prejela naziv Ženska leta 2018. S predstavniki centra, mentorji, prostovoljci in stanovalci Doma Danice Vogrinec ter z otroki - Nejo, Zojo, Mijo, Nejcem in Matevžem - se je pred dnevi družila tudi Irena Kodrič Cizerl. Z njeno pomočjo boste doživeli utrip tega medgeneracijskega druženja, dajanja in sprejemanja, obudili pa bomo tudi nekaj spominov o preživljanju počitnic nekoč.
V družbi je veliko vrst nasilja in vse več se o njem govori. A če mislite, da je bilo o nasilju v družinah povedano že vse in da znamo tudi učinkovito ukrepati – pomislite še enkrat. Nedavno, na še enem od številnih posvetov o nasilju, tokrat v organizaciji društva Beli obroč, smo namreč slišali priznanje: po večini prepričujemo že prepričane. A prišli so jasna diagnoza in pozivi: ker v državi pristojnim prevečkrat zmanjka specifičnih znanj, žrtve ne dobijo pravih informacij in so prepuščene same sebi – zato je nujno vlagati v izobraževanje. Slišali pa smo tudi ljudi, ki se jim je uspelo izviti iz začaranega kroga.
Neveljaven email naslov