Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nepričakovano hitro zaprtje šole je onemogočilo, da bi šole pravočasno pomagale pri opremljanju otrok z računalniki, mnoge starše skrbi, kje dobiti tiskalnike, kupiti papir, kako plačati internet? Nemalo šol bo za razliko od spomladanske epidemije tokrat zahtevalo obvezno prisotnost pred računalniškim ekranom po šolskem urniku, kar pomeni, da bi vsak otrok potreboval svoj računalnik, družina pa kakovostno internetno povezavo. Kakšni tedni so pred družinami, ki tega ne zmorejo zagotoviti, saj imajo težave že pri nakupu hrane in zagotavljanju ogrevanja? Kaj skrbi humanitarne organizacije, ko se srečujejo z vse več prosilci, ki se prvič v življenju srečujejo s tako hudimi finančnimi stiskami in ki prej še nikoli niso prosili za pomoč?
Družinam je odslej mogoče pomagati tudi z "Vrečko dobrote". Ta vsebuje tudi darilni bon, ki omogoča nakup svežih izdelkov po lastni izbiri
"Največji strah staršev je, da se bo ponovil spomladanski scenarij," prve odzive staršev na nepričakovano hitro zaprtje šol povzame Živa Logar iz ZPM Ljubljana Moste - Polje. To je onemogočilo, da bi šole lahko pravočasno pomagale pri opremljanju otrok z računalniki. Ki pa niso edini problem, številne starše tudi skrbi, kje dobiti tiskalnike, kupiti papir, kako plačati internet.
Nemalo šol bo v primerjavi s spomladansko epidemijo tokrat šolanje na daljavo zastavilo precej resneje in številne zahtevajo obvezno prisotnost pred računalniškim zaslonom po šolskem urniku, kar pomeni, da bi vsak otrok potreboval svoj računalnik, družina pa kakovostno internetno povezavo.
"Stoodstotno prisotnost pri pouku si lahko privoščijo le družine, ki zmorejo zagotoviti računalnik za vsakega od otrok in druge učne pripomočke, kajti nekateri zahtevajo tudi tiskalnike, kar pomeni še strošek za papir in kartuše. Tega si družine, ki že tako komaj shajajo, nikakor ne morejo privoščiti."
Zagotovo bodo šole tudi prihodnje dni otroke poskušale začasno opremiti z računalniki, a starši ne upajo čakati in pomoč tudi zdaj iščejo pri humanitarnih organizacijah, tudi pri Botrstvu: "V prvem valu smo dali vse od sebe, skušali smo se odzvati na vse potrebe in uspelo nam je zagotoviti nekaj sto računalnikov, a zdaj kot humanitarna organizacija nismo zmožni pokriti vseh potreb, to je preveliko breme za nas in to bi morala biti obveznost države."
A samo oprema, kot se je že izkazalo spomladi, še zdaleč ni dovolj, na kar so takoj po spomladanski epidemiji večkrat opozarjali pedagogi: "Nismo seznanjeni s tem, da bi bili pripravljeni načrti za otroke, ki nimajo primernih pogojev za delo na daljavo, ki nimajo računalniške opreme ali pa ki jim starši ne morejo zagotoviti učne pomoči, enakovredne tisti v šoli. Gre za otroke, ki imajo odločbe otrok s posebnimi potrebami in potrebujejo dodatno strokovno pomoč, pa za otroke, ki živijo v neprimernih prostorih. Do nas prihajajo stiske, ker denimo petčlanska družina s šoloobveznimi otroki z dojenčkom živi v stanovanju, velikem 26m2. Si predstavljate, kako poteka šolanje na daljavo v takih razmerah?"
Dodatna težava je ogrevanje prostorov. Če so otroci v šoli, se da nekaj denarja prihraniti z zaprtimi radiatorji ali ugasnjeno pečjo, če so otroci doma, pa ne morejo biti na mrzlem. "Kurjava je velik strošek, sploh letos, ko se je kurilna sezona začela zelo zgodaj. To so izredni stroški in letošnje leto jih je polno. Zato je marsikatera družina že spomladi prosila CSD za izredne pomoči iz javnih sredstev in zdaj do njih ni več upravičena. Zelo nas skrbi, kaj bo zima prinesla ljudem …"
"Zelo veliko stisko pa staršem povzroča tudi zagotavljanje primerne prehrane. Najstniki je potrebujejo ogromno. Otroci imajo namreč v šolah zagotovljeno subvencionirano prehrano, ki ponuja polnovredne obroke. In če jo morajo zagotoviti starši, je to dolgoročno veliko finančno breme, zaradi katerega niso sposobni plačevati kakšnega drugega mesečnega stroška."
Toda ukrepi, sploh v uradno razglašeni epidemiji, pomenijo velike omejitve tudi za humanitarna društva, saj je zelo omejeno oz. odsvetovano sprejemanje donacij od posameznikov, težje je razdeljevanje hrane, najtežje pa je hrana dostopna za ljudi, ki živijo daleč od humanitarnih organizacij. Vsaka občina in regija je takrat pripravila svoje ukrepe pomoči, ponekod so skušali tople obroke otrokom in socialno najbolj ogroženim voziti na dom, a sistemsko taka pomoč ni bila urejena za vse, opozarjajo pri Botrstvu. In v primeru, da se po počitnicah otroci ne bi vrnili v šole, znova predlagajo: "Da bi se sredstva za te subvencije, ki so zdaj namenjene prehrani otrok v šoli, preusmerila k družinam, ki bi jih lahko porabili za nakup živil. To smo predlagali že spomladi in upamo, da bomo tokrat uslišani."
Ob tem pa pri Botrstvu opozarjajo, da bi ukrep moral biti izveden avtomatično, po uradni dolžnosti, saj je dostopnost centrov za socialno delo že od pomladi bistveno okrnjena. Težava z zagotavljanjem prehrane bo v prihodnjih tednih zagotovo prizadela več družin, kot jih je v spomladanskem delu epidemije, saj so med prosilci zdaj povsem nova imena, je prepričana Živa Logar: "Na nas se obračajo ljudje, ki nikoli v življenju niso potrebovali pomoči in še nikoli nikjer niso prosili za pomoč. Visoko izobraženi, z rednimi zaposlitvami, ki so morda imeli kredite, saj so jih še do nedavnega odplačevali brez težav. Čez noč so ostali brez zaposlitve in kljub trenutnim moratorijem jih bodo ti krediti počakali in jih bo treba odplačati. Če svoje službe ne bodo več dobili – in nekateri jih ne bodo nikoli več –, bo to postal težko rešljiv problem. In takim ljudem je zelo težko potrkati na vrata in prositi za pomoč, po večini jih skušajo kar se da dolgo rešiti sami. Ob tem pa je velika nevarnost, da se bodo stiske še poglobile in bo zato reševanje teh težav veliko težje."
Pri zagotavljanju osnovne pomoči, sploh pri prehrani, pomenijo omejitve gibanja veliko težavo, opozarja predsednica ZPM Moste - Polje Anita Ogulin:
"Ker hrane ne dobivamo od države, smo odvisni od donacij posameznikov in podjetij, vsem smo zelo hvaležni za vso dozdajšnjo pomoč. Izjemno smo veseli, da so pri podjetju Hofer našli rešitev, da kakovostna in varna hrana lahko pride do družin. Vrečko dobrote lahko vplačate tukaj, podjetje Hofer pa ji bo dodalo še bon v vrednosti deset evrov za izbiro živil po lastni presoji. To je velika in dragocena posebnost, saj sicer v humanitarne pakete ne moremo dajati svežih živil, kot so sveža zelenjava, meso in druga živila."
Od leta 2014 do danes so pri podjetju HOFER programu Botrstvo donirali že več kot 600.000 evrov, prav vsaka trgovina Hofer pa je botra enemu otroku iz tega programa.
533 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Nepričakovano hitro zaprtje šole je onemogočilo, da bi šole pravočasno pomagale pri opremljanju otrok z računalniki, mnoge starše skrbi, kje dobiti tiskalnike, kupiti papir, kako plačati internet? Nemalo šol bo za razliko od spomladanske epidemije tokrat zahtevalo obvezno prisotnost pred računalniškim ekranom po šolskem urniku, kar pomeni, da bi vsak otrok potreboval svoj računalnik, družina pa kakovostno internetno povezavo. Kakšni tedni so pred družinami, ki tega ne zmorejo zagotoviti, saj imajo težave že pri nakupu hrane in zagotavljanju ogrevanja? Kaj skrbi humanitarne organizacije, ko se srečujejo z vse več prosilci, ki se prvič v življenju srečujejo s tako hudimi finančnimi stiskami in ki prej še nikoli niso prosili za pomoč?
Družinam je odslej mogoče pomagati tudi z "Vrečko dobrote". Ta vsebuje tudi darilni bon, ki omogoča nakup svežih izdelkov po lastni izbiri
"Največji strah staršev je, da se bo ponovil spomladanski scenarij," prve odzive staršev na nepričakovano hitro zaprtje šol povzame Živa Logar iz ZPM Ljubljana Moste - Polje. To je onemogočilo, da bi šole lahko pravočasno pomagale pri opremljanju otrok z računalniki. Ki pa niso edini problem, številne starše tudi skrbi, kje dobiti tiskalnike, kupiti papir, kako plačati internet.
Nemalo šol bo v primerjavi s spomladansko epidemijo tokrat šolanje na daljavo zastavilo precej resneje in številne zahtevajo obvezno prisotnost pred računalniškim zaslonom po šolskem urniku, kar pomeni, da bi vsak otrok potreboval svoj računalnik, družina pa kakovostno internetno povezavo.
"Stoodstotno prisotnost pri pouku si lahko privoščijo le družine, ki zmorejo zagotoviti računalnik za vsakega od otrok in druge učne pripomočke, kajti nekateri zahtevajo tudi tiskalnike, kar pomeni še strošek za papir in kartuše. Tega si družine, ki že tako komaj shajajo, nikakor ne morejo privoščiti."
Zagotovo bodo šole tudi prihodnje dni otroke poskušale začasno opremiti z računalniki, a starši ne upajo čakati in pomoč tudi zdaj iščejo pri humanitarnih organizacijah, tudi pri Botrstvu: "V prvem valu smo dali vse od sebe, skušali smo se odzvati na vse potrebe in uspelo nam je zagotoviti nekaj sto računalnikov, a zdaj kot humanitarna organizacija nismo zmožni pokriti vseh potreb, to je preveliko breme za nas in to bi morala biti obveznost države."
A samo oprema, kot se je že izkazalo spomladi, še zdaleč ni dovolj, na kar so takoj po spomladanski epidemiji večkrat opozarjali pedagogi: "Nismo seznanjeni s tem, da bi bili pripravljeni načrti za otroke, ki nimajo primernih pogojev za delo na daljavo, ki nimajo računalniške opreme ali pa ki jim starši ne morejo zagotoviti učne pomoči, enakovredne tisti v šoli. Gre za otroke, ki imajo odločbe otrok s posebnimi potrebami in potrebujejo dodatno strokovno pomoč, pa za otroke, ki živijo v neprimernih prostorih. Do nas prihajajo stiske, ker denimo petčlanska družina s šoloobveznimi otroki z dojenčkom živi v stanovanju, velikem 26m2. Si predstavljate, kako poteka šolanje na daljavo v takih razmerah?"
Dodatna težava je ogrevanje prostorov. Če so otroci v šoli, se da nekaj denarja prihraniti z zaprtimi radiatorji ali ugasnjeno pečjo, če so otroci doma, pa ne morejo biti na mrzlem. "Kurjava je velik strošek, sploh letos, ko se je kurilna sezona začela zelo zgodaj. To so izredni stroški in letošnje leto jih je polno. Zato je marsikatera družina že spomladi prosila CSD za izredne pomoči iz javnih sredstev in zdaj do njih ni več upravičena. Zelo nas skrbi, kaj bo zima prinesla ljudem …"
"Zelo veliko stisko pa staršem povzroča tudi zagotavljanje primerne prehrane. Najstniki je potrebujejo ogromno. Otroci imajo namreč v šolah zagotovljeno subvencionirano prehrano, ki ponuja polnovredne obroke. In če jo morajo zagotoviti starši, je to dolgoročno veliko finančno breme, zaradi katerega niso sposobni plačevati kakšnega drugega mesečnega stroška."
Toda ukrepi, sploh v uradno razglašeni epidemiji, pomenijo velike omejitve tudi za humanitarna društva, saj je zelo omejeno oz. odsvetovano sprejemanje donacij od posameznikov, težje je razdeljevanje hrane, najtežje pa je hrana dostopna za ljudi, ki živijo daleč od humanitarnih organizacij. Vsaka občina in regija je takrat pripravila svoje ukrepe pomoči, ponekod so skušali tople obroke otrokom in socialno najbolj ogroženim voziti na dom, a sistemsko taka pomoč ni bila urejena za vse, opozarjajo pri Botrstvu. In v primeru, da se po počitnicah otroci ne bi vrnili v šole, znova predlagajo: "Da bi se sredstva za te subvencije, ki so zdaj namenjene prehrani otrok v šoli, preusmerila k družinam, ki bi jih lahko porabili za nakup živil. To smo predlagali že spomladi in upamo, da bomo tokrat uslišani."
Ob tem pa pri Botrstvu opozarjajo, da bi ukrep moral biti izveden avtomatično, po uradni dolžnosti, saj je dostopnost centrov za socialno delo že od pomladi bistveno okrnjena. Težava z zagotavljanjem prehrane bo v prihodnjih tednih zagotovo prizadela več družin, kot jih je v spomladanskem delu epidemije, saj so med prosilci zdaj povsem nova imena, je prepričana Živa Logar: "Na nas se obračajo ljudje, ki nikoli v življenju niso potrebovali pomoči in še nikoli nikjer niso prosili za pomoč. Visoko izobraženi, z rednimi zaposlitvami, ki so morda imeli kredite, saj so jih še do nedavnega odplačevali brez težav. Čez noč so ostali brez zaposlitve in kljub trenutnim moratorijem jih bodo ti krediti počakali in jih bo treba odplačati. Če svoje službe ne bodo več dobili – in nekateri jih ne bodo nikoli več –, bo to postal težko rešljiv problem. In takim ljudem je zelo težko potrkati na vrata in prositi za pomoč, po večini jih skušajo kar se da dolgo rešiti sami. Ob tem pa je velika nevarnost, da se bodo stiske še poglobile in bo zato reševanje teh težav veliko težje."
Pri zagotavljanju osnovne pomoči, sploh pri prehrani, pomenijo omejitve gibanja veliko težavo, opozarja predsednica ZPM Moste - Polje Anita Ogulin:
"Ker hrane ne dobivamo od države, smo odvisni od donacij posameznikov in podjetij, vsem smo zelo hvaležni za vso dozdajšnjo pomoč. Izjemno smo veseli, da so pri podjetju Hofer našli rešitev, da kakovostna in varna hrana lahko pride do družin. Vrečko dobrote lahko vplačate tukaj, podjetje Hofer pa ji bo dodalo še bon v vrednosti deset evrov za izbiro živil po lastni presoji. To je velika in dragocena posebnost, saj sicer v humanitarne pakete ne moremo dajati svežih živil, kot so sveža zelenjava, meso in druga živila."
Od leta 2014 do danes so pri podjetju HOFER programu Botrstvo donirali že več kot 600.000 evrov, prav vsaka trgovina Hofer pa je botra enemu otroku iz tega programa.
"Prvi dan je najpomembneje, kakšne znamke mobilni telefon je kdo prinesel s seboj. Čez nekaj dni pozabijo ne le, kdo ima najboljšega, ampak tudi, da jih sploh imajo s seboj," opisuje vzgojiteljica Jana enega od pomenov, ki jih ima združevanje otrok iz različnih socialnih okolij na letovanjih, t.i. kolonijah, ki jih organizirajo številna društva, tudi ZPM.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so že vrsto let namenjena tako otrokom, ki jim starši take počitnice lahko plačajo, kot tudi tistim, ki morja ali počitnic v gorah ne bi doživeli brez donatorske pomoči. Letos, ko je zaradi zaostrenih pravil med njimi še manj tistih, ki jim je doslej počitniška doživetja omogočala tudi zdravstvena zavarovalnica, pa je za otroke iz socialno ogroženih družin možnosti za počitnikovanje vse manj. Čeprav pogosto slišimo, da tudi v preteklosti marsikdo ni šel na počitnice, pa vseeno preživel in odrasel, tokrat s pomočjo spremljevalk otrok v počitniških kolonijah pojasnjujemo, zakaj je taka počitniška izkušnja dandanes še toliko bolj pomembna.
Zgodbo Špele, Bojana in Jana so si poslušalci najbrž najbolj zapomnili po tem, da jim njihova mama, poklicna kuharica, ki med delovnikom pripravlja stotine zdravih obrokov v šolski kuhinji, ne more plačati šolskih kosil še za dva svoja šolarja. In čeprav je zaposlen tudi oče in občasno za res majhen honorar dela tudi najstarejši sin, po plačilu najemnine in drugih nujnih stroškov velikokrat zmanjka za najnujnejšo hrano. Kako jim je pomagala radodarna pomoč naših poslušalcev, kaj jih je morda presenetilo, koliko lažje živijo sedaj?
Glede na znane statistike je v Sloveniji približno 120 tisoč ljudi, ki so revni, kljub temu, da so zaposleni. Ena od avtoric zbornika "Revščina zaposlenih" izr. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo opozarja, da zaposlitev danes ne pomeni več, da bomo lahko privoščili družino, otroke poslali v vrtec in šolo ter živeli človeka vredno življenje.
Čeprav sta oba starša Mance, Petre, Simona in Luke zaposlena, je zaslužka za manj kot dve minimalni plači, zato je vsemu trudu navkljub pomanjkanje hrane njihov vsakdan. Manca pravi, da jo je strah počitnic, ker že sedaj tople obroke dobijo le v šoli – če odštejemo sladko toplo vodo, v katero za večerjo namakajo star kruh, ki jim ga podarijo v bližnji pekarni. Čokolino je namreč “rezerviran” za najmlajšega, 10-letnega Luko in še on dobi le – vrečko na mesec …
Najbrž bi bil 18-letni Vid danes med tistimi, ki se že pripravljajo na gimnazijsko maturo, če ne bi pred nekaj leti po spletu nenavadnih okoliščin stanovanjski sklad prodal stanovanja, v katerem je družina živela že pred Vidovim rojstvom. Nov lastnik jih je skorajda prisilil v odkup stanovanja, in ker sta oba starša imela zaposlitev in je bil strošek profitne najemnine skoraj takšen kot obrok kredita, so se odločili zanj. Plačevali so ga tudi, ko je mama izgubila službo in so očetove plače postale vse manjše in neredno izplačane. Ko pa je vsemu trudu navkljub banka začela groziti z deložacijo, je začel honorarno delati tudi takrat 15 letni Vid. Čeprav je še zmeraj prepričan, da je bila odločitev edina mogoča, se še kako zaveda tudi, kaj vse je zaradi nje drugače. In kaj vse še bo, saj bo moral delati tudi v prihodnje – grozi jim namreč vnovična izguba najemniškega stanovanja.
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Natanko 55 zgodb otrok in njihovih družin, ki živijo v finančni in socialni stiski, smo nanizali, odkar na Valu 202 podpiramo projekt Botrstvo v Sloveniji. Ta združuje že več kot 3500 otrok iz vseh koncev Slovenije in seveda njihovih botrov, ki jim z mesečno donacijo pomagajo do vsaj nekoliko boljšega življenja. Družinam, predstavljenim v naših zgodbah pa poslušalci vsakič želijo še dodatno pomagati. Prav ta pomoč je družini Juša, Tima in Aleša res korenito spremenila življenje. Še septembra je bilo to povsem drugačno kot je danes.
Zgodba o Juliji in Lari je zgodba o dveh sestričnah, a tudi o dveh družinah. Julija, neozdravljivo bolna trinajstletnica, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi s sestrično Laro, njunima mlajšima sestricama in brezposelnima staršema.
Dve leti je, odkar s pripovedmi staršev in otrok, vključenih v projekt Botrstvo, v Sloveniji opozarjamo na revščino v številnih družinah. Več kot 3400 botrov z mesečnim prispevkom 30 evrov za otroka skuša te stiske vsaj nekoliko omiliti. In čeprav je botrov več kot so si snovalci projekta v njegovem začetku sploh drznili sanjati, jih trenutno primanjkuje res rekordno veliko.
Po tragični očetovi smrti pred dvema letoma Erika, srednješolka Nika, enajstletni Gašper in devetletna Anja živijo vse težje. Za očetom je ostala leta dolgo grajena in nikoli dokončana hiša, ki bi potrebovala še obilo zaključnih del, pa tudi že precej prenove. In ostala je vse večja težava, kako s pokojnino po očetu in otroškimi dodatki, torej z dobrimi 700 evri na mesec, kot petčlanska družina premagati mesec.
Monika Bizjak, družinska mediatorka in mediatorka v osnovnih šolah, ki nudi psihosocialno podporo tudi družinam iz projekta Botrstvo, ob svojem delu spremlja tudi to, kako revščina zaznamuje otroke.
Številna ponižanja za Roka in Tejo, potem ko sta starša ostala brez dela zaslužka.
Jeseni smo med zgodbami otrok iz projekta Botrstvo predstavili zgodbo šestnajstletnega Jake, desetletnega Nejca in prvošolčka Ažbeta. Pripovedovala jo je njihova mama, ki s svojo minimalno plačo ni mogla zagotoviti niti hrane in kurjave, pridnim šolarjem pa ne vseh potrebščin za novo šolsko leto. Nekaj mesecev pozneje je njihovo življenje lepše ...
Petnajstletni Klemen je fant z večjimi težavami v telesnem in duševnem razvoju. Toda to ni le zgodba o njem, pač pa tudi o tem, kako neizprosno uničujoča je dolgotrajna brezposelnost njegovih staršev, delovnih invalidov, ki po letih pomanjkanja in vztrajanja v tej brezizhodni finančni stiski ne najdeta več smisla.
Zgodba Gašperja, Monike in Marka. Zgodbo smo ob objavi, junija lani, naslovili: »Morda je to moje zadnje poletje«. Naslov je žal bil preroški. Mamica treh otrok je pred dnevi izgubila boj z boleznijo.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
Neveljaven email naslov