Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šolanje na daljavo je tudi v jesenskem delu epidemije pokazalo, da kljub boljši pripravi izvedba pouka in šolskih obveznosti za številne šolarje in dijake še zdaleč ni preprosta, ali pa je povsem nemogoča. Tako šolanje poleg opreme in interneta zahteva tudi vešče starše, ki obvladajo tehnično podporo in so hkrati tudi učitelji svojim otrokom. V družini s petimi otroki, od katerih se šolajo trije in se hkrati šola tudi mama, je šolanje za vse izčrpavajoče, sploh zdaj, ko poteka tudi že ocenjevanje.
Če ne bi pustila službe, bi bilo šolanje treh otrok na hribovski kmetiji z enim računalnikom in katastrofalnim internetom povsem nemogoče, je prepričana mama petih otrok, ki se ob popoldnevih šola tudi sama
Pouk na daljavo imajo trije hkrati, srednješolec ima oz. bi moral imeti videopovezavo za vsako uro, ki jo ima v urniku, a je to povsem neizvedljivo, opiše mama:
"Internet imamo prek modema, a ker smo zadnji na liniji, je signal zelo slab. Med vsako videokonferenco nas je treba dvakrat ali trikrat znova prijaviti, da sploh lahko sodelujejo. Zelo je kaotično, slabe volje so tudi profesorji, ki morajo razlago ponavljati, otroci so polovico preslišali in se potem kličejo med seboj in sprašujejo, kaj so zamudili. Problem so bile Arnesove učilnice, kjer veliko stvari ni delovalo. Šola so urgirale pri operaterju, da bi okrepil signal, a se bo menda dalo šele spomladi. Ne vem, kako bomo do takrat."
"Sin je srednješolec in uporablja edini računalnik, ki smo ga imeli doslej, saj ima ves pouk prek videokonferenc. Hči v 6. razredu bi hkrati morala imeti tri ali štiri videokonference, na katerih pa ni mogla sodelovati, saj nismo imeli še enega računalnika, računalnik bi potrebovali tudi za drugošolko, ki po njem dobiva posnetke in naloge."
Pred dnevi so od ZPM Ljubljana Moste - Polje prejeli dodaten računalnik, na katerega pa je nekaj programske opreme šele treba naložiti. Čeprav je za vse šolajoče se otroke Ministrstvo za šolstvo zagotovilo brezplačen dostop do paketa Office 365, veščina nameščanja teh paketov nikakor ni samoumevna. In tudi če/ko je vse to urejeno, je za mlajše šolarje nujna asistenca staršev: "Pri hčerkah moram biti vseskozi zraven, nikoli namreč nista imeli niti priložnosti, da bi se naučili dela z računalniki. Vse jima je treba pokazati, razložiti, natisniti, najmlajša hči še ne bere dovolj dobro in ji je treba vse prebrati, razložiti, kot učitelji smo!"
Ob tem pa je treba še delati na kmetiji in skrbeti za dva mlajša otroka: "Res je težko, najmlajši je star leto in pol, vseskozi ga je treba nadzorovati, ker vse prijema in zleze vsepovsod, vseskozi ga je treba imeti na očeh. Ko hčerki razlagam snov in ji pomagam na računalniku, je to zelo naporno. Celo službo sem morala pustiti, ker sem delala v trgovini, kjer je treba biti ob petkih in svetkih. Nemogoče je ob tem še pomagati otrokom in opraviti vse potrebno. Nekaj pomaga sicer tudi mož, ki pa je invalid, zato je zelo težko. Mož se tudi ne znajde pri delu z računalnikom, zato je vse odvisno od mene. To je katastrofa, če otrok nima nikogar, ki bi mu pomagal."
Medtem ko imajo v osnovni šoli, kjer so učitelji bolj seznanjeni z domačimi razmerami svojih učencev, precej razumevanja za te težave, pa je na srednji šoli v mestu precej drugače, zahtevana sta polna prisotnost in sodelovanje: "Srednješolcu je za vsako uro, ko ni povezan na daljavo, treba pisati opravičila, zakaj ga ni bilo." Še posebej pa se je zapletlo pri ocenjevanjih na daljavo: "Učitelj jim je poslal nalogo, ki bi jo morali rešiti in poslati nazaj v 15 minutah. Mi je v 15 minutah nismo niti prejeli, kaj šele, da bi jo rešil in poslal nazaj."
Sicer jim je bila ponujena možnost, da bi za tri otroke dobili tople obroke, kar bi jim življenje precej olajšalo, saj bi otroci lahko jedli že med poukom, a bi po obroke morali vsak dan sami v 11 kilometrov oddaljen kraj, kar je v času, ko je mama vpeta v šolanje otrok, časovno neizvedljivo, pa tudi stroškovno komajda smiselno. Pouk na daljavo, ki naj bi trajal kratek čas, a se vse bolj drastično podaljšuje, prizadeva družine z vseh koncev Slovenije in iz vseh družbenih skupin. Celostnega pregleda nad tem, koliko otrok je obsojenih na manjkajočo, neprimerno ali pomanjkljivo opremo, predvsem pa na bistveno prešibek internetni signal oz. povezave, kot kaže, nima nihče, so pa na pristojnem ministrstvu našteli nekaj več kot 800 gospodinjstev, ki signala sploh nimajo. Med njimi je tudi družina Saša Kakerja, ki je dopisnici Metki Pirc opisal vsakdan njegovih otrok v manjšem kraju na Koroškem:
"Naše šolanje na domu poteka tako, da vsak dan v službi poskušam natisniti gradivo, ki ga učitelji objavijo v spletni učilnici, kar mi vzame vsaj dve uri, toda otroci so prikrajšani za vso razlago, ki so je sošolci deležni prek videopovezav. To vse moramo sami nadomestiti doma. Če je mogoče, skušam otroke odpeljati do sorodnikov v kraje, kjer je internet, po navadi nam gre za to vse popoldne."
Epidemija je samo zelo jasno pokazala, kako vrsto let država širokopasovnega interneta ne razume kot sodobne, za normalno življenje podobno pomembne infrastrukture, kot so denimo dobra cestna povezava, vodovod ali elektrika. Prepustitev tako pomembne povezave tržnim mehanizmom je zdaj, ko tudi delo od doma postaja vse pomembnejše, postal vse bolj škodljiv bumerang. Ki ne razslojuje le otrok: "Internet je osnova pri vsaki hiši že skoraj desetletja. Pri nas pa ne le, da ni interneta, ni mobilnega omrežja, niti ni mogoča priključitev na stacionarni telefon. Omrežje je namreč tako zastarelo, da nekoga, ki se preseli v naš kraj, ni mogoče priključiti niti na stacionarno telefonsko številko. Pri operaterjih so povedali, da nismo ekonomsko zanimivi za nikogar, ker se investicija v zaselek s 30 priključki nikoli ne bo povrnila. Čeprav vemo, kakšni dobički se obračajo v teh podjetjih," je kritičen sogovornik.
Internetnih povezav se zelo na hitro ne da urediti, nekoliko lažje gre z drugo opremo. Šole in humanitarne organizacije še vedno opažajo veliko povpraševanje po dovolj zmogljivih računalnikih, sploh za srednješolce. Programsko opremo Office 365 pa je zagotovila država, dostope omogočajo šole, zato so tudi pravi naslov za vse dijake in šolarje, ki je morda še nimajo.
535 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Šolanje na daljavo je tudi v jesenskem delu epidemije pokazalo, da kljub boljši pripravi izvedba pouka in šolskih obveznosti za številne šolarje in dijake še zdaleč ni preprosta, ali pa je povsem nemogoča. Tako šolanje poleg opreme in interneta zahteva tudi vešče starše, ki obvladajo tehnično podporo in so hkrati tudi učitelji svojim otrokom. V družini s petimi otroki, od katerih se šolajo trije in se hkrati šola tudi mama, je šolanje za vse izčrpavajoče, sploh zdaj, ko poteka tudi že ocenjevanje.
Če ne bi pustila službe, bi bilo šolanje treh otrok na hribovski kmetiji z enim računalnikom in katastrofalnim internetom povsem nemogoče, je prepričana mama petih otrok, ki se ob popoldnevih šola tudi sama
Pouk na daljavo imajo trije hkrati, srednješolec ima oz. bi moral imeti videopovezavo za vsako uro, ki jo ima v urniku, a je to povsem neizvedljivo, opiše mama:
"Internet imamo prek modema, a ker smo zadnji na liniji, je signal zelo slab. Med vsako videokonferenco nas je treba dvakrat ali trikrat znova prijaviti, da sploh lahko sodelujejo. Zelo je kaotično, slabe volje so tudi profesorji, ki morajo razlago ponavljati, otroci so polovico preslišali in se potem kličejo med seboj in sprašujejo, kaj so zamudili. Problem so bile Arnesove učilnice, kjer veliko stvari ni delovalo. Šola so urgirale pri operaterju, da bi okrepil signal, a se bo menda dalo šele spomladi. Ne vem, kako bomo do takrat."
"Sin je srednješolec in uporablja edini računalnik, ki smo ga imeli doslej, saj ima ves pouk prek videokonferenc. Hči v 6. razredu bi hkrati morala imeti tri ali štiri videokonference, na katerih pa ni mogla sodelovati, saj nismo imeli še enega računalnika, računalnik bi potrebovali tudi za drugošolko, ki po njem dobiva posnetke in naloge."
Pred dnevi so od ZPM Ljubljana Moste - Polje prejeli dodaten računalnik, na katerega pa je nekaj programske opreme šele treba naložiti. Čeprav je za vse šolajoče se otroke Ministrstvo za šolstvo zagotovilo brezplačen dostop do paketa Office 365, veščina nameščanja teh paketov nikakor ni samoumevna. In tudi če/ko je vse to urejeno, je za mlajše šolarje nujna asistenca staršev: "Pri hčerkah moram biti vseskozi zraven, nikoli namreč nista imeli niti priložnosti, da bi se naučili dela z računalniki. Vse jima je treba pokazati, razložiti, natisniti, najmlajša hči še ne bere dovolj dobro in ji je treba vse prebrati, razložiti, kot učitelji smo!"
Ob tem pa je treba še delati na kmetiji in skrbeti za dva mlajša otroka: "Res je težko, najmlajši je star leto in pol, vseskozi ga je treba nadzorovati, ker vse prijema in zleze vsepovsod, vseskozi ga je treba imeti na očeh. Ko hčerki razlagam snov in ji pomagam na računalniku, je to zelo naporno. Celo službo sem morala pustiti, ker sem delala v trgovini, kjer je treba biti ob petkih in svetkih. Nemogoče je ob tem še pomagati otrokom in opraviti vse potrebno. Nekaj pomaga sicer tudi mož, ki pa je invalid, zato je zelo težko. Mož se tudi ne znajde pri delu z računalnikom, zato je vse odvisno od mene. To je katastrofa, če otrok nima nikogar, ki bi mu pomagal."
Medtem ko imajo v osnovni šoli, kjer so učitelji bolj seznanjeni z domačimi razmerami svojih učencev, precej razumevanja za te težave, pa je na srednji šoli v mestu precej drugače, zahtevana sta polna prisotnost in sodelovanje: "Srednješolcu je za vsako uro, ko ni povezan na daljavo, treba pisati opravičila, zakaj ga ni bilo." Še posebej pa se je zapletlo pri ocenjevanjih na daljavo: "Učitelj jim je poslal nalogo, ki bi jo morali rešiti in poslati nazaj v 15 minutah. Mi je v 15 minutah nismo niti prejeli, kaj šele, da bi jo rešil in poslal nazaj."
Sicer jim je bila ponujena možnost, da bi za tri otroke dobili tople obroke, kar bi jim življenje precej olajšalo, saj bi otroci lahko jedli že med poukom, a bi po obroke morali vsak dan sami v 11 kilometrov oddaljen kraj, kar je v času, ko je mama vpeta v šolanje otrok, časovno neizvedljivo, pa tudi stroškovno komajda smiselno. Pouk na daljavo, ki naj bi trajal kratek čas, a se vse bolj drastično podaljšuje, prizadeva družine z vseh koncev Slovenije in iz vseh družbenih skupin. Celostnega pregleda nad tem, koliko otrok je obsojenih na manjkajočo, neprimerno ali pomanjkljivo opremo, predvsem pa na bistveno prešibek internetni signal oz. povezave, kot kaže, nima nihče, so pa na pristojnem ministrstvu našteli nekaj več kot 800 gospodinjstev, ki signala sploh nimajo. Med njimi je tudi družina Saša Kakerja, ki je dopisnici Metki Pirc opisal vsakdan njegovih otrok v manjšem kraju na Koroškem:
"Naše šolanje na domu poteka tako, da vsak dan v službi poskušam natisniti gradivo, ki ga učitelji objavijo v spletni učilnici, kar mi vzame vsaj dve uri, toda otroci so prikrajšani za vso razlago, ki so je sošolci deležni prek videopovezav. To vse moramo sami nadomestiti doma. Če je mogoče, skušam otroke odpeljati do sorodnikov v kraje, kjer je internet, po navadi nam gre za to vse popoldne."
Epidemija je samo zelo jasno pokazala, kako vrsto let država širokopasovnega interneta ne razume kot sodobne, za normalno življenje podobno pomembne infrastrukture, kot so denimo dobra cestna povezava, vodovod ali elektrika. Prepustitev tako pomembne povezave tržnim mehanizmom je zdaj, ko tudi delo od doma postaja vse pomembnejše, postal vse bolj škodljiv bumerang. Ki ne razslojuje le otrok: "Internet je osnova pri vsaki hiši že skoraj desetletja. Pri nas pa ne le, da ni interneta, ni mobilnega omrežja, niti ni mogoča priključitev na stacionarni telefon. Omrežje je namreč tako zastarelo, da nekoga, ki se preseli v naš kraj, ni mogoče priključiti niti na stacionarno telefonsko številko. Pri operaterjih so povedali, da nismo ekonomsko zanimivi za nikogar, ker se investicija v zaselek s 30 priključki nikoli ne bo povrnila. Čeprav vemo, kakšni dobički se obračajo v teh podjetjih," je kritičen sogovornik.
Internetnih povezav se zelo na hitro ne da urediti, nekoliko lažje gre z drugo opremo. Šole in humanitarne organizacije še vedno opažajo veliko povpraševanje po dovolj zmogljivih računalnikih, sploh za srednješolce. Programsko opremo Office 365 pa je zagotovila država, dostope omogočajo šole, zato so tudi pravi naslov za vse dijake in šolarje, ki je morda še nimajo.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
25-letni študent David Florjančič, ki piše magisterij iz fizike, je mladenič z izjemno misijo. Že vsa študijska leta namreč z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo. Inštruiral je številne otroke, njegova želja pa je vselej bila, da mu dodelijo tiste najbolj socialno izključene, od katerih so vsi dvignili roke in jim pripisali ničelne možnosti za uspeh. David pa je vanje verjel. Tudi zato, ker ni zgolj inštruktor šolskih predmetov, pač pa jim skozi proces inštruiranja postane tudi življenjski mentor. Vsi odpisani otroci, ki so vztrajali, so uspešno izdelali razred, mnogim je dal zalet za pogumnejše nadaljevanje šolanja.
V mesecu, ki se izteka, smo obeležili tudi Svetovni dan revščine. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi projekt Botrstvo, so zato opozorili na številne posledice, ki jih revščina tudi dolgoročno pušča med vsemi generacijami, še posebej pa med otroki in mladostniki. Med strokovnjaki, ki na njen vpliv že dolgo opozarjajo, je tudi današnji sogovornik doc. dr. Srečo Dragoš iz Fakultete za socialno delo. V pogovoru z Anjo Hlača Ferjančič je najprej navedel podatek, da so evropske države seveda med najbogatejšimi na svetu in da je Sloveniji delež revnih malenkost nižji od evropskega povprečja tudi med njimi med tistimi z manj revščine.
Marko Soršak Soki je slovenski glasbenik, bobnar in učitelj bobnanja iz Maribora, ki ve, kako pomembno je živeti svoje sanje in pri tem imeti podporo. Tudi zato je pred približno štirimi leti začel s projektom 20 za 20, da bi za 20 let svojega glasbenega dela z glasbili obdaroval otroke na 20-ih osnovnih šolah. Projekt je doslej že zdavnaj presegel svoje okvire, prejšnji teden pa je bila obdarjena že stota šola, tokrat njegova, glasbena, na kateri učijo bobnanja njegovi nekdanji učenci. Projekt še zdaleč ni pri koncu, pravzaprav zdaj že kaže svoje dolgoročne učinke in prinaša sadove, o katerih tudi Soki ob začetku ni upal niti sanjati.
Nezaupanje v delo humanitarnih organizacij je precejšnje, vsaka večja ali manjša afera pa ga še spodkoplje. Tudi zato so se pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi številne projekte, tudi Botrstvo, odločili za poglobljeno neodvisno revizijo. Ta je po več kot pol leta trajajočem natančnem pregledu zdaj končana, rezultate pa bo predstavila predsednica nadzornega odbora tega projekta in celotne ZPM Ljubljana Moste Polje Milena Štular.
19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.
Ves september smo opozarjali na pomen dijaških domov za tiste srednješolce, ki se želijo šolati daleč od doma ali pa imajo do kraja šolanja zelo slabe prometne povezave. Država namreč solidno subvencionira prevoze dijakov, ki za vsakodnevni prevoz tudi iz krajev, ki so od mesta šolanja oddaljeni več kot 90 km, ne plačujejo več kot 50 evrov mesečno. S pomočjo pri plačilu dijaških domov pa je precej drugače. Povsem subvenconirano je bivanje le ta drugega in naslednje otroke v družini, če ti istočasno bivajo v domovih. Za druge je pomoč le delna, večina prejema 80 evrov dodatka, a to še zdaleč ni dovolj.
Leon in njegova brata so v nedokončani hiši v manjšem zaselku ostali sami z mamo, potem ko je oče obupal nad življenjem: za vse tri, šolanja in izobrazbe željne fante, zdaj skrbi sama, in to z izjemno nizko plačo. Leon si je močno želel v srednjo šolo, do katere ima zelo slabo prometno povezavo, zato je bilo bivanje v dijaškem domu zanj edina možnost. A plačilo dijaškega doma, kljub štipendiji, je za finančno tako šibke družine kot je Leonova seveda udarec za vse člane. Pomeni manj sredstev za šolanje bratov, še manj denarja za nujne življenjske stroške, tudi dobesedno za hrano. Slaba vest je bila Leonova vsakodnevna in nenehna sopotnica ali kot iskreno priznava: “Počutil sem se kot da jim jemljem kruh iz ust”. Kakšno olajšanje je bila pomoč Dijaškega sklada projekta Botrstvo in do kakšne prihodnosti mu je pomagala?
Ta mesec v naših oddajah opozarjamo na pomen Dijaškega sklada pri projektu Botrstvo, ustanovljenega pred tremi leti, ko se je izkazalo, da se vse več dijakov sploh ne vpiše na želeno smer izobraževanja zgolj zato, ker se bojijo predolgih voženj oz. vedo, da starši nimajo sredstev za plačilo dijaškega doma. Ti namreč v večini dijaških domov precej presega 200 evrov mesečno. Tudi tisti dijaki, ki prejemajo štipendijo in še poseben dodatek za bivanje v domu, ne prejmejo dovolj za poplačilo vseh stroškov. Zato je subvencija Botrstva za mnoge edina možnost, da se šolajo na želeni šoli.
V okviru projekta Botrstvo že tretje leto poteka tudi projekt Dijaški sklad, s katerim izbranim dijakom pomagajo, da lahko dosežejo želeno izobrazbo. Bivanje v dijaškem domu je za tiste iz finančno šibkejših družin zelo velik zalogaj, saj za razliko od prevoza plačilo dijaškega doma pri nas – ne glede na finančno stanje njihovih družin – ni povsem sofinancirano.
23.700 evrov je bilo zbranih z SMSi poslušalcev in z donacijami v poljubnem znesku na poseben sklic. S to pomočjo je na letovanje na morje ali v gore lahko odšlo natanko 80 otrok iz projekta Botrstvo. Hvaležni so otroci in starši, hvaležni sodelavci projekta Botrstvo in seveda tudi mi, tokrat je bil namreč rekorden znesek prav prejetih SMSov, ki niso pojenjali vse poletje, kar pomeni, da poslušalci res razumejo, kako pomembno je, da otroci vsaj za nekaj dni odidejo na lepše in lahko spoznavajo nove prijatelje, pridobivajo nove veščine in se vsaj za nekaj dni umaknejo z svojih okolji, nekateri – kot pravijo njihovi vzgojitelji – skoraj dobesedno iz pekla.
Kar nekaj humanitarnih dražb se je v podporo Botrstvu zvrstilo v minulih letih tudi v našem programu, zadnja, lansko jesen, je prinesla 30.000 evrov za pomoč na športni poti treh mladih, zelo talentiranih košarkarjev. Dražili smo športne copate, s katerimi je »zlati deček« Luka Dončić odigral vse tekme evropskega prvenstva in ki jih je nemudoma po zmagi brez pomisleka sezul in podaril za našo dražbo. Zdaj je pred nami naslednja.
Bliža se čas, ko se bodo otroci v šolskih klopeh pogovarjali tudi o tem, kako so preživeli poletje. Da bi čim več otrok iz Botrstva lahko reklo, da so tudi oni bili na letovanju, je zelo pomembna pomoč donatorjev. Vsa sredstva, nakazana na poseben račun Botrstva ali podarjena s SMS sporočilom z geslom BOTER5, poslanim na število 1919, bodo brez slehernega odbitka namenjena letovanjem otrok iz Botrstva.
Pomemben del letovanj za otroke, na pomen katerih opozarjamo vse poletje, je tudi nudenje razumevajoče strokovne pomoči posebej usposobljenih vzgojiteljev.
V drugo polovico so se prevesile šolske počitnice, a številni otroci letos še niso imeli možnosti za prava počitniška doživetja. Številni otroci so se lahko imeli zelo lepo prav zaradi vas, donatorjev, ki razumete, kako pomembna so počitniška doživetja. Ker nanje mnogi otroci iz Botrstva še čakajo, bo vsaka donacija na poseben račun Botrstva in vsako SMS sporočilo z geslom BOTER5, poslano na število 1919 otrokom pomagali, da bodo letos lahko odšli na morje ali v gore. Hvala vsem, ki pomagate otrokom v stiski!
Za številne otroke iz finančno šibkih družin so donatorska letovanja edina možnost za vsaj kratek odmik od razmer, v katerih živijo vse leto, in edina priložnost, da bodo tudi oni jeseni sošolcem lahko povedali, kako prijetne počitnice so imeli. Počitnice so namreč za družine otrok iz Botrstva finančno nedosegljive, še posebej za tiste z veliko otroki.
Da bi otroci, ki to močno potrebujejo, dobili čim več počitniških doživetij, dragocenih izkušenj, nekateri pa tudi nekaj materialne pomoči, že vrsto let skrbijo tako v projektu Botrstvo kot v celotni ZPM Ljubljana Moste Polje, ki ga vodi. Sredstva za to, da bodo tudi letos avtobusi na morje in v gore peljali čim več otrok v stiski, lahko pomagate zbrati tudi s poslanimi SMS-i z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanimi na številko 1919. Tako donirana sredstva, kot tudi višji zneski, ki jih je mogoče donirati na poseben sklic, bodo brez sleherne provizije ali drugega odbitka porabljeni prav za omogočanje letovanj otrokom iz Botrstva. Hvala vsem, ki jim pomagate!
Kako zelo pomembno je, da so letovanja dostopna tudi za otroke iz socialno najbolj ogroženih družin, ki se imajo tako možnost vsaj za nekaj dni umakniti od doma in od težav, s katerimi živijo vse leto, kažejo tudi pogovori z vzgojitelji, ki jih spremljajo na njih. Otroci jim zaupajo marsikaj in tam vsaj za nekaj dni občutijo, da je življenje lahko tudi zelo drugačno.
Počitnice so pomemben čas za počitek, a tudi za nabiranje novih znanj, doživetij, izkušenj in prijateljstev. Za otroke, ki vse leto občutijo neenakost z vrstniki zaradi finančnih stisk svojih družin, je še posebej dragoceno, če lahko vsaj med počitnicami doživijo nekaj povsem brezskrbnih dni. Zato vas bomo tudi to poletje tu in tam spomnili na to, da žal številni otroci vse počitnice ostajajo doma, pa tudi na to, kako velike so želje otrok, da bi vsaj za nekaj dni v letu lahko bili enakovredni vrstnikom. Za to, da bi čim več otrok iz projekta Botrstvo letos lahko letovalo, lahko pomagate s poslanim SMS sporočilom z geslom BOTER5, poslanim na številko 1919, večje zneske je mogoče nakazati na poseben sklic 421, na računu ZPM Moste Polje. Ne glede na način darovanja pa velja, da so donacije v celoti in brez slehernih odbitkov porabljane izključno za letovanja otrok iz projekta Botrstvo. Hvala vsem za pomoč!
Če imate doma šolarja ali dijaka, ste ob spričevalu zagotovo prejeli tudi seznam potrebščin za naslednje šolsko leto. In se zgrozili nad stroškom, sploh, če zapovedanemu s seznama morate prišteti še novo šolsko torbo in kopico manj nujnih malenkosti, ki si jih šolar želi. Ali če imate doma dijaka, ki potrebuje tudi učbenike, delovne uniforme, orodje in drugo obvezno opremo. Naša sogovornica kot botra že vrsto let svoji varovanki pomaga zagotoviti vse, kar osnovnošolka potrebuje. Postopek je preprost in za pomoč pri nakupu obveznih potrebščin se lahko odločijo tudi donatorji, ki niso botri. To ni le veliko olajšanje finančnega bremena, pač pa tudi sporočilo otroku, da nekdo, ki ga sicer ne pozna, verjame vanj in ga podpira. In s potrebščinami, ki si jih je otrok, morda prvič v življenju, lahko sam izbral, so tudi šolski izzivi lažje premagljivi.
Neveljaven email naslov