Tudi na področju kulture je seveda nemalo ustvarjalcev v institucionalnih ali v nevladnih organizacijah redno zaposlenih. Toda velika večina je samozaposlenih – bodisi s statusom samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje vsaj osnovne prispevke, bodisi takih, ki delujejo kot samostojni podjetniki. In sploh ti so povsem odvisni od zaslužka na trgu in izvedbe projektov. Zanje to nikakor niso prešerni časi, saj njihova dejavnost tako rekoč več ne obstaja, hkrati pa bo tudi po epidemiji potrebovala izjemno dolgo, da se bo znova vzpostavila. Posebej težko je za tiste ustvarjalce, ki morajo s svojim, od projekta do projekta bolj negotovim delom preživljati tudi svoje otroke.

Že pred epidemijo sta dve tretjini ustvarjalcev na področju kulture živeli pod pragom revščine

"Težko je biti mama, učiteljica,  gospodinja in hkrati razmišljati o tem, kako in kje zaslužiti karkoli, da ohraniš družino pri življenju in otrokom zagotoviš zgolj najnujnejše, topel dom in hrano. Sploh ne govorimo o velikih materialnih stvareh, potrebujejo pa varnost in čustveno stabilnost, pri kateri zaradi vse te negotovosti vsi stopamo po njenem robu. Ali čez," je iskrena Inga Remeta, diplomirana socialna delavka, direktorica gledališča Glej in predsednica društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti Asociacija.

Med zaposlene ali samozaposlene v kulturi sodi cela paleta umetnikov, ustvarjalcev in podpornih izvajalcev, umetniških dogodkov in vsebin, izvedba teh pa je močno omejena že skoraj leto dni. Kljub temu pa jim niz protikoronskih zakonov skoraj nikakor ni pomagal. Zaposleni in samozaposleni v kulturi so sicer upravičeni do prejemanja temeljnega  dohodka oz. nadomestila za čakanje na domu - tako kot zaposleni v drugih panogah -, vendar do te pomoči še zdaleč niso upravičeni vsi, ki jim kultura pomeni kruh.

"Ugotavljamo, da imamo mnogo nevladnih organizacij, ki nimajo redno zaposlenih ljudi in kot sami veste, so bile pomoči v vseh protikoronskih paketih namenjene tistim, ki imajo število zaposlenih ljudi od enega dalje. Ravno ta segment ostaja praznih rok. Razmišlja se o tem, kako pomagati tudi tem, bomo pa videli, če bomo našli kakšno. Segmentu organizacij, ki nimajo redno zaposlenih ljudi, ni uspelo dobiti nobene pomoči, niti za obratovalne stroške niti dodatnih finančnih inekcij, kot so jih dobila mnoga podjetja."

"Že pred epidemijo in težavami, ki jih je doprinesla epidemija, sta dve tretjini samozaposlenih na področju kulture živeli pod pragom revščine. Kaj se bo zgodilo sedaj oz. kakšna številka bo sedaj v času epidemije in po njej, je pa še vedno zelo velik vprašaj in ravno zaradi tega vprašaja se borimo, se trudimo našim odločevalcem in vladi razložiti, da ta sektor nujno potrebuje premišljene mehanizme, s katerimi bi se lahko delovanje ohranilo in spodbudilo za vnaprej," je stvarna Inga Remeta. Po dolgih mesecih čakanja so ob koncu lanskega leta sicer večinoma bile izplačane mnoge že zdavnaj zapadle obveznosti države in lokalnih skupnosti, a prihodnost je  izrazito negotova.

Predvsem zato, ker je prihodnost tako grozljivo negotova kot še nikoli v času samostojne države. K temu dodatno pripomore dejstvo, da je preživetje mnogih ustvarjalcev v kulturi odvisno tudi od razpisov. Za katere pa je tudi letos nejasno, kdaj bodo ter kako in v kakšnem času jih bo sploh mogoče realizirati.

"Ljudje so lačni. Pa nočem, da to zveni, da delavci in delavke v kulturi vpijemo, ker se ne počutimo sposobne, da sami sebe preživimo. Daleč od tega. Mislim, da govorimo o sektorju, ki je zelo intelektualno podkrepljen, imamo zelo profesionalne in sposobne ljudi. Ampak ko ti je odvzeta možnost dela, razvoja in izvajanja vsebin, ki so tvoja služba, se res znajdemo v strašnih zagatah."

Inga Remeta še dodaja, da ljudje dejansko so lačni: "Razlika med kulturno panogo in ostalimi gospodarskimi panogami je to, da ostale bodo slej ali prej prišle na zeleno vejo in bodo začele izvajati svoje vsebine, mi pa še nekaj časa ne bomo oz. se bomo zelo aktivno ukvarjali s kriznim managementom in bojem za umestitev na pravo mesto znotraj družbe in vrednot v družbi, v kateri živimo."

Že dolgo stanje v kulturi, vključno s finančno varnostjo družin, ki jim kultura reže kruh, ni bilo tako težko in negotovo. Ker se s koncem epidemije bližajo tudi konci moratorijev na kredite, izvršbe,  deložacije in druge obveznosti, bo  letos v hudi stiski nedvomno še več družin oz otrok kulturnih ustvarjalcev. Zato v humanitarnih organizacijah, tudi ZPM Moste polje, ki vodi program Botrstvo, pozivajo, naj pomoč za svoje stiske poiščejo čim prej, saj so tako bistveno lažje rešljive.

Kultura nas resda na različne načine nedvomno vse hrani, kar pa žal ne pomeni, da v letu 2021 lahko nahrani otroke tistih, ki jo ustvarjajo.