Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tudi na področju kulture je seveda nemalo ustvarjalcev v institucionalnih ali v nevladnih organizacijah redno zaposlenih. Toda velika večina je samozaposlenih – bodisi s statusom samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje vsaj osnovne prispevke, bodisi takih, ki delujejo kot samostojni podjetniki. In sploh ti so povsem odvisni od zaslužka na trgu in izvedbe projektov. Zanje to nikakor niso prešerni časi, saj njihova dejavnost tako rekoč več ne obstaja, hkrati pa bo tudi po epidemiji potrebovala izjemno dolgo, da se bo znova vzpostavila. Posebej težko je za tiste ustvarjalce, ki morajo s svojim, od projekta do projekta bolj negotovim delom preživljati tudi svoje otroke.
Že pred epidemijo sta dve tretjini ustvarjalcev na področju kulture živeli pod pragom revščine
"Težko je biti mama, učiteljica, gospodinja in hkrati razmišljati o tem, kako in kje zaslužiti karkoli, da ohraniš družino pri življenju in otrokom zagotoviš zgolj najnujnejše, topel dom in hrano. Sploh ne govorimo o velikih materialnih stvareh, potrebujejo pa varnost in čustveno stabilnost, pri kateri zaradi vse te negotovosti vsi stopamo po njenem robu. Ali čez," je iskrena Inga Remeta, diplomirana socialna delavka, direktorica gledališča Glej in predsednica društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti Asociacija.
Med zaposlene ali samozaposlene v kulturi sodi cela paleta umetnikov, ustvarjalcev in podpornih izvajalcev, umetniških dogodkov in vsebin, izvedba teh pa je močno omejena že skoraj leto dni. Kljub temu pa jim niz protikoronskih zakonov skoraj nikakor ni pomagal. Zaposleni in samozaposleni v kulturi so sicer upravičeni do prejemanja temeljnega dohodka oz. nadomestila za čakanje na domu - tako kot zaposleni v drugih panogah -, vendar do te pomoči še zdaleč niso upravičeni vsi, ki jim kultura pomeni kruh.
"Ugotavljamo, da imamo mnogo nevladnih organizacij, ki nimajo redno zaposlenih ljudi in kot sami veste, so bile pomoči v vseh protikoronskih paketih namenjene tistim, ki imajo število zaposlenih ljudi od enega dalje. Ravno ta segment ostaja praznih rok. Razmišlja se o tem, kako pomagati tudi tem, bomo pa videli, če bomo našli kakšno. Segmentu organizacij, ki nimajo redno zaposlenih ljudi, ni uspelo dobiti nobene pomoči, niti za obratovalne stroške niti dodatnih finančnih inekcij, kot so jih dobila mnoga podjetja."
"Že pred epidemijo in težavami, ki jih je doprinesla epidemija, sta dve tretjini samozaposlenih na področju kulture živeli pod pragom revščine. Kaj se bo zgodilo sedaj oz. kakšna številka bo sedaj v času epidemije in po njej, je pa še vedno zelo velik vprašaj in ravno zaradi tega vprašaja se borimo, se trudimo našim odločevalcem in vladi razložiti, da ta sektor nujno potrebuje premišljene mehanizme, s katerimi bi se lahko delovanje ohranilo in spodbudilo za vnaprej," je stvarna Inga Remeta. Po dolgih mesecih čakanja so ob koncu lanskega leta sicer večinoma bile izplačane mnoge že zdavnaj zapadle obveznosti države in lokalnih skupnosti, a prihodnost je izrazito negotova.
Predvsem zato, ker je prihodnost tako grozljivo negotova kot še nikoli v času samostojne države. K temu dodatno pripomore dejstvo, da je preživetje mnogih ustvarjalcev v kulturi odvisno tudi od razpisov. Za katere pa je tudi letos nejasno, kdaj bodo ter kako in v kakšnem času jih bo sploh mogoče realizirati.
"Ljudje so lačni. Pa nočem, da to zveni, da delavci in delavke v kulturi vpijemo, ker se ne počutimo sposobne, da sami sebe preživimo. Daleč od tega. Mislim, da govorimo o sektorju, ki je zelo intelektualno podkrepljen, imamo zelo profesionalne in sposobne ljudi. Ampak ko ti je odvzeta možnost dela, razvoja in izvajanja vsebin, ki so tvoja služba, se res znajdemo v strašnih zagatah."
Inga Remeta še dodaja, da ljudje dejansko so lačni: "Razlika med kulturno panogo in ostalimi gospodarskimi panogami je to, da ostale bodo slej ali prej prišle na zeleno vejo in bodo začele izvajati svoje vsebine, mi pa še nekaj časa ne bomo oz. se bomo zelo aktivno ukvarjali s kriznim managementom in bojem za umestitev na pravo mesto znotraj družbe in vrednot v družbi, v kateri živimo."
Že dolgo stanje v kulturi, vključno s finančno varnostjo družin, ki jim kultura reže kruh, ni bilo tako težko in negotovo. Ker se s koncem epidemije bližajo tudi konci moratorijev na kredite, izvršbe, deložacije in druge obveznosti, bo letos v hudi stiski nedvomno še več družin oz otrok kulturnih ustvarjalcev. Zato v humanitarnih organizacijah, tudi ZPM Moste polje, ki vodi program Botrstvo, pozivajo, naj pomoč za svoje stiske poiščejo čim prej, saj so tako bistveno lažje rešljive.
Kultura nas resda na različne načine nedvomno vse hrani, kar pa žal ne pomeni, da v letu 2021 lahko nahrani otroke tistih, ki jo ustvarjajo.
535 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Tudi na področju kulture je seveda nemalo ustvarjalcev v institucionalnih ali v nevladnih organizacijah redno zaposlenih. Toda velika večina je samozaposlenih – bodisi s statusom samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje vsaj osnovne prispevke, bodisi takih, ki delujejo kot samostojni podjetniki. In sploh ti so povsem odvisni od zaslužka na trgu in izvedbe projektov. Zanje to nikakor niso prešerni časi, saj njihova dejavnost tako rekoč več ne obstaja, hkrati pa bo tudi po epidemiji potrebovala izjemno dolgo, da se bo znova vzpostavila. Posebej težko je za tiste ustvarjalce, ki morajo s svojim, od projekta do projekta bolj negotovim delom preživljati tudi svoje otroke.
Že pred epidemijo sta dve tretjini ustvarjalcev na področju kulture živeli pod pragom revščine
"Težko je biti mama, učiteljica, gospodinja in hkrati razmišljati o tem, kako in kje zaslužiti karkoli, da ohraniš družino pri življenju in otrokom zagotoviš zgolj najnujnejše, topel dom in hrano. Sploh ne govorimo o velikih materialnih stvareh, potrebujejo pa varnost in čustveno stabilnost, pri kateri zaradi vse te negotovosti vsi stopamo po njenem robu. Ali čez," je iskrena Inga Remeta, diplomirana socialna delavka, direktorica gledališča Glej in predsednica društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti Asociacija.
Med zaposlene ali samozaposlene v kulturi sodi cela paleta umetnikov, ustvarjalcev in podpornih izvajalcev, umetniških dogodkov in vsebin, izvedba teh pa je močno omejena že skoraj leto dni. Kljub temu pa jim niz protikoronskih zakonov skoraj nikakor ni pomagal. Zaposleni in samozaposleni v kulturi so sicer upravičeni do prejemanja temeljnega dohodka oz. nadomestila za čakanje na domu - tako kot zaposleni v drugih panogah -, vendar do te pomoči še zdaleč niso upravičeni vsi, ki jim kultura pomeni kruh.
"Ugotavljamo, da imamo mnogo nevladnih organizacij, ki nimajo redno zaposlenih ljudi in kot sami veste, so bile pomoči v vseh protikoronskih paketih namenjene tistim, ki imajo število zaposlenih ljudi od enega dalje. Ravno ta segment ostaja praznih rok. Razmišlja se o tem, kako pomagati tudi tem, bomo pa videli, če bomo našli kakšno. Segmentu organizacij, ki nimajo redno zaposlenih ljudi, ni uspelo dobiti nobene pomoči, niti za obratovalne stroške niti dodatnih finančnih inekcij, kot so jih dobila mnoga podjetja."
"Že pred epidemijo in težavami, ki jih je doprinesla epidemija, sta dve tretjini samozaposlenih na področju kulture živeli pod pragom revščine. Kaj se bo zgodilo sedaj oz. kakšna številka bo sedaj v času epidemije in po njej, je pa še vedno zelo velik vprašaj in ravno zaradi tega vprašaja se borimo, se trudimo našim odločevalcem in vladi razložiti, da ta sektor nujno potrebuje premišljene mehanizme, s katerimi bi se lahko delovanje ohranilo in spodbudilo za vnaprej," je stvarna Inga Remeta. Po dolgih mesecih čakanja so ob koncu lanskega leta sicer večinoma bile izplačane mnoge že zdavnaj zapadle obveznosti države in lokalnih skupnosti, a prihodnost je izrazito negotova.
Predvsem zato, ker je prihodnost tako grozljivo negotova kot še nikoli v času samostojne države. K temu dodatno pripomore dejstvo, da je preživetje mnogih ustvarjalcev v kulturi odvisno tudi od razpisov. Za katere pa je tudi letos nejasno, kdaj bodo ter kako in v kakšnem času jih bo sploh mogoče realizirati.
"Ljudje so lačni. Pa nočem, da to zveni, da delavci in delavke v kulturi vpijemo, ker se ne počutimo sposobne, da sami sebe preživimo. Daleč od tega. Mislim, da govorimo o sektorju, ki je zelo intelektualno podkrepljen, imamo zelo profesionalne in sposobne ljudi. Ampak ko ti je odvzeta možnost dela, razvoja in izvajanja vsebin, ki so tvoja služba, se res znajdemo v strašnih zagatah."
Inga Remeta še dodaja, da ljudje dejansko so lačni: "Razlika med kulturno panogo in ostalimi gospodarskimi panogami je to, da ostale bodo slej ali prej prišle na zeleno vejo in bodo začele izvajati svoje vsebine, mi pa še nekaj časa ne bomo oz. se bomo zelo aktivno ukvarjali s kriznim managementom in bojem za umestitev na pravo mesto znotraj družbe in vrednot v družbi, v kateri živimo."
Že dolgo stanje v kulturi, vključno s finančno varnostjo družin, ki jim kultura reže kruh, ni bilo tako težko in negotovo. Ker se s koncem epidemije bližajo tudi konci moratorijev na kredite, izvršbe, deložacije in druge obveznosti, bo letos v hudi stiski nedvomno še več družin oz otrok kulturnih ustvarjalcev. Zato v humanitarnih organizacijah, tudi ZPM Moste polje, ki vodi program Botrstvo, pozivajo, naj pomoč za svoje stiske poiščejo čim prej, saj so tako bistveno lažje rešljive.
Kultura nas resda na različne načine nedvomno vse hrani, kar pa žal ne pomeni, da v letu 2021 lahko nahrani otroke tistih, ki jo ustvarjajo.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
25-letni študent David Florjančič, ki piše magisterij iz fizike, je mladenič z izjemno misijo. Že vsa študijska leta namreč z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo. Inštruiral je številne otroke, njegova želja pa je vselej bila, da mu dodelijo tiste najbolj socialno izključene, od katerih so vsi dvignili roke in jim pripisali ničelne možnosti za uspeh. David pa je vanje verjel. Tudi zato, ker ni zgolj inštruktor šolskih predmetov, pač pa jim skozi proces inštruiranja postane tudi življenjski mentor. Vsi odpisani otroci, ki so vztrajali, so uspešno izdelali razred, mnogim je dal zalet za pogumnejše nadaljevanje šolanja.
V mesecu, ki se izteka, smo obeležili tudi Svetovni dan revščine. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi projekt Botrstvo, so zato opozorili na številne posledice, ki jih revščina tudi dolgoročno pušča med vsemi generacijami, še posebej pa med otroki in mladostniki. Med strokovnjaki, ki na njen vpliv že dolgo opozarjajo, je tudi današnji sogovornik doc. dr. Srečo Dragoš iz Fakultete za socialno delo. V pogovoru z Anjo Hlača Ferjančič je najprej navedel podatek, da so evropske države seveda med najbogatejšimi na svetu in da je Sloveniji delež revnih malenkost nižji od evropskega povprečja tudi med njimi med tistimi z manj revščine.
Marko Soršak Soki je slovenski glasbenik, bobnar in učitelj bobnanja iz Maribora, ki ve, kako pomembno je živeti svoje sanje in pri tem imeti podporo. Tudi zato je pred približno štirimi leti začel s projektom 20 za 20, da bi za 20 let svojega glasbenega dela z glasbili obdaroval otroke na 20-ih osnovnih šolah. Projekt je doslej že zdavnaj presegel svoje okvire, prejšnji teden pa je bila obdarjena že stota šola, tokrat njegova, glasbena, na kateri učijo bobnanja njegovi nekdanji učenci. Projekt še zdaleč ni pri koncu, pravzaprav zdaj že kaže svoje dolgoročne učinke in prinaša sadove, o katerih tudi Soki ob začetku ni upal niti sanjati.
Nezaupanje v delo humanitarnih organizacij je precejšnje, vsaka večja ali manjša afera pa ga še spodkoplje. Tudi zato so se pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi številne projekte, tudi Botrstvo, odločili za poglobljeno neodvisno revizijo. Ta je po več kot pol leta trajajočem natančnem pregledu zdaj končana, rezultate pa bo predstavila predsednica nadzornega odbora tega projekta in celotne ZPM Ljubljana Moste Polje Milena Štular.
19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.
Ves september smo opozarjali na pomen dijaških domov za tiste srednješolce, ki se želijo šolati daleč od doma ali pa imajo do kraja šolanja zelo slabe prometne povezave. Država namreč solidno subvencionira prevoze dijakov, ki za vsakodnevni prevoz tudi iz krajev, ki so od mesta šolanja oddaljeni več kot 90 km, ne plačujejo več kot 50 evrov mesečno. S pomočjo pri plačilu dijaških domov pa je precej drugače. Povsem subvenconirano je bivanje le ta drugega in naslednje otroke v družini, če ti istočasno bivajo v domovih. Za druge je pomoč le delna, večina prejema 80 evrov dodatka, a to še zdaleč ni dovolj.
Leon in njegova brata so v nedokončani hiši v manjšem zaselku ostali sami z mamo, potem ko je oče obupal nad življenjem: za vse tri, šolanja in izobrazbe željne fante, zdaj skrbi sama, in to z izjemno nizko plačo. Leon si je močno želel v srednjo šolo, do katere ima zelo slabo prometno povezavo, zato je bilo bivanje v dijaškem domu zanj edina možnost. A plačilo dijaškega doma, kljub štipendiji, je za finančno tako šibke družine kot je Leonova seveda udarec za vse člane. Pomeni manj sredstev za šolanje bratov, še manj denarja za nujne življenjske stroške, tudi dobesedno za hrano. Slaba vest je bila Leonova vsakodnevna in nenehna sopotnica ali kot iskreno priznava: “Počutil sem se kot da jim jemljem kruh iz ust”. Kakšno olajšanje je bila pomoč Dijaškega sklada projekta Botrstvo in do kakšne prihodnosti mu je pomagala?
Ta mesec v naših oddajah opozarjamo na pomen Dijaškega sklada pri projektu Botrstvo, ustanovljenega pred tremi leti, ko se je izkazalo, da se vse več dijakov sploh ne vpiše na želeno smer izobraževanja zgolj zato, ker se bojijo predolgih voženj oz. vedo, da starši nimajo sredstev za plačilo dijaškega doma. Ti namreč v večini dijaških domov precej presega 200 evrov mesečno. Tudi tisti dijaki, ki prejemajo štipendijo in še poseben dodatek za bivanje v domu, ne prejmejo dovolj za poplačilo vseh stroškov. Zato je subvencija Botrstva za mnoge edina možnost, da se šolajo na želeni šoli.
V okviru projekta Botrstvo že tretje leto poteka tudi projekt Dijaški sklad, s katerim izbranim dijakom pomagajo, da lahko dosežejo želeno izobrazbo. Bivanje v dijaškem domu je za tiste iz finančno šibkejših družin zelo velik zalogaj, saj za razliko od prevoza plačilo dijaškega doma pri nas – ne glede na finančno stanje njihovih družin – ni povsem sofinancirano.
23.700 evrov je bilo zbranih z SMSi poslušalcev in z donacijami v poljubnem znesku na poseben sklic. S to pomočjo je na letovanje na morje ali v gore lahko odšlo natanko 80 otrok iz projekta Botrstvo. Hvaležni so otroci in starši, hvaležni sodelavci projekta Botrstvo in seveda tudi mi, tokrat je bil namreč rekorden znesek prav prejetih SMSov, ki niso pojenjali vse poletje, kar pomeni, da poslušalci res razumejo, kako pomembno je, da otroci vsaj za nekaj dni odidejo na lepše in lahko spoznavajo nove prijatelje, pridobivajo nove veščine in se vsaj za nekaj dni umaknejo z svojih okolji, nekateri – kot pravijo njihovi vzgojitelji – skoraj dobesedno iz pekla.
Kar nekaj humanitarnih dražb se je v podporo Botrstvu zvrstilo v minulih letih tudi v našem programu, zadnja, lansko jesen, je prinesla 30.000 evrov za pomoč na športni poti treh mladih, zelo talentiranih košarkarjev. Dražili smo športne copate, s katerimi je »zlati deček« Luka Dončić odigral vse tekme evropskega prvenstva in ki jih je nemudoma po zmagi brez pomisleka sezul in podaril za našo dražbo. Zdaj je pred nami naslednja.
Bliža se čas, ko se bodo otroci v šolskih klopeh pogovarjali tudi o tem, kako so preživeli poletje. Da bi čim več otrok iz Botrstva lahko reklo, da so tudi oni bili na letovanju, je zelo pomembna pomoč donatorjev. Vsa sredstva, nakazana na poseben račun Botrstva ali podarjena s SMS sporočilom z geslom BOTER5, poslanim na število 1919, bodo brez slehernega odbitka namenjena letovanjem otrok iz Botrstva.
Pomemben del letovanj za otroke, na pomen katerih opozarjamo vse poletje, je tudi nudenje razumevajoče strokovne pomoči posebej usposobljenih vzgojiteljev.
V drugo polovico so se prevesile šolske počitnice, a številni otroci letos še niso imeli možnosti za prava počitniška doživetja. Številni otroci so se lahko imeli zelo lepo prav zaradi vas, donatorjev, ki razumete, kako pomembna so počitniška doživetja. Ker nanje mnogi otroci iz Botrstva še čakajo, bo vsaka donacija na poseben račun Botrstva in vsako SMS sporočilo z geslom BOTER5, poslano na število 1919 otrokom pomagali, da bodo letos lahko odšli na morje ali v gore. Hvala vsem, ki pomagate otrokom v stiski!
Za številne otroke iz finančno šibkih družin so donatorska letovanja edina možnost za vsaj kratek odmik od razmer, v katerih živijo vse leto, in edina priložnost, da bodo tudi oni jeseni sošolcem lahko povedali, kako prijetne počitnice so imeli. Počitnice so namreč za družine otrok iz Botrstva finančno nedosegljive, še posebej za tiste z veliko otroki.
Da bi otroci, ki to močno potrebujejo, dobili čim več počitniških doživetij, dragocenih izkušenj, nekateri pa tudi nekaj materialne pomoči, že vrsto let skrbijo tako v projektu Botrstvo kot v celotni ZPM Ljubljana Moste Polje, ki ga vodi. Sredstva za to, da bodo tudi letos avtobusi na morje in v gore peljali čim več otrok v stiski, lahko pomagate zbrati tudi s poslanimi SMS-i z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanimi na številko 1919. Tako donirana sredstva, kot tudi višji zneski, ki jih je mogoče donirati na poseben sklic, bodo brez sleherne provizije ali drugega odbitka porabljeni prav za omogočanje letovanj otrokom iz Botrstva. Hvala vsem, ki jim pomagate!
Kako zelo pomembno je, da so letovanja dostopna tudi za otroke iz socialno najbolj ogroženih družin, ki se imajo tako možnost vsaj za nekaj dni umakniti od doma in od težav, s katerimi živijo vse leto, kažejo tudi pogovori z vzgojitelji, ki jih spremljajo na njih. Otroci jim zaupajo marsikaj in tam vsaj za nekaj dni občutijo, da je življenje lahko tudi zelo drugačno.
Počitnice so pomemben čas za počitek, a tudi za nabiranje novih znanj, doživetij, izkušenj in prijateljstev. Za otroke, ki vse leto občutijo neenakost z vrstniki zaradi finančnih stisk svojih družin, je še posebej dragoceno, če lahko vsaj med počitnicami doživijo nekaj povsem brezskrbnih dni. Zato vas bomo tudi to poletje tu in tam spomnili na to, da žal številni otroci vse počitnice ostajajo doma, pa tudi na to, kako velike so želje otrok, da bi vsaj za nekaj dni v letu lahko bili enakovredni vrstnikom. Za to, da bi čim več otrok iz projekta Botrstvo letos lahko letovalo, lahko pomagate s poslanim SMS sporočilom z geslom BOTER5, poslanim na številko 1919, večje zneske je mogoče nakazati na poseben sklic 421, na računu ZPM Moste Polje. Ne glede na način darovanja pa velja, da so donacije v celoti in brez slehernih odbitkov porabljane izključno za letovanja otrok iz projekta Botrstvo. Hvala vsem za pomoč!
Če imate doma šolarja ali dijaka, ste ob spričevalu zagotovo prejeli tudi seznam potrebščin za naslednje šolsko leto. In se zgrozili nad stroškom, sploh, če zapovedanemu s seznama morate prišteti še novo šolsko torbo in kopico manj nujnih malenkosti, ki si jih šolar želi. Ali če imate doma dijaka, ki potrebuje tudi učbenike, delovne uniforme, orodje in drugo obvezno opremo. Naša sogovornica kot botra že vrsto let svoji varovanki pomaga zagotoviti vse, kar osnovnošolka potrebuje. Postopek je preprost in za pomoč pri nakupu obveznih potrebščin se lahko odločijo tudi donatorji, ki niso botri. To ni le veliko olajšanje finančnega bremena, pač pa tudi sporočilo otroku, da nekdo, ki ga sicer ne pozna, verjame vanj in ga podpira. In s potrebščinami, ki si jih je otrok, morda prvič v življenju, lahko sam izbral, so tudi šolski izzivi lažje premagljivi.
Neveljaven email naslov