Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Družbeni mediji za mlade do zdaj niso bili okolja, v katerih bi se politično izražali
Zoomifikacija življenja je bolj kot katero koli generacijo prizadela mlade, tako imenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa kot kadar koli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar sedem ur, kar je zelo zaskrbelo doc. dr. Bojano Lobe na Katedri za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki že vrsto let raziskuje najmlajše in njihovo rabo digitalnih tehnologij. Gre namreč za krajše obdobje, v katerem je bil način šolanja na daljavo še precej nedorečen in tudi zaradi tehnične neopremljenosti bistveno manj zasnovan za delo prek računalnika. Zato bodo podatki iz drugega vala po njenem mnenju popolnoma drugačni. Predvsem zato, ker se je pouk marsikje kar po urniku preselil na Zoom in druge aplikacije, ki omogočajo konferenčne pogovore na daljavo. Kot pravi raziskovalka, je sicer obdobje prvega vala pred letom dni spodbudilo nekatere ustvarjalne in funkcionalne rabe tehnologij. Te so se verjetno nadaljevale tudi v drugem valu. Otroci so se naučili programirati, uporabljati aplikacije za urejanje filmov, Power point, Word, elektronsko pošto in druge.
"Če potegnemo črto, moramo na internet in digitalne tehnologije gledati tudi kot na nekaj pozitivnega, kar lahko prinese znanja, s katerimi se bodo otroci bolje znašli v svetu, ki je vse bolj digitaliziran."
Zmotno pa je mišljenje, da so mladi samo potrošniki vsebin, ki bodo zdaj zdaj postali zasvojeni, če to še niso, pravi prof. dr. Tanja Oblak Črnič, avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu. Opozarja, da je tak pogled na mlade nekoliko hipokritičen, glede na to, kaj z napravami počnemo odrasli:
"Lepo se vidi, kaj denimo starši počnemo na otroških igriščih? Morda naprave res uporabimo tudi za to, da uredimo kakšno nujno službeno stvar, medtem ko se otroci igrajo. A ta nekoliko pokroviteljska drža do mladih, češ da izgubljajo čas in se ukvarjajo z nepomembnimi stvarmi, tudi demonizira te iste tehnologije. Morda bi se namesto z ekstremi raje ukvarjali z razumevanjem tehnološke in medijske uporabe te tehnologije ter komunikacijskih stikov, ki jih mladi potrebujejo med seboj?"
Epidemične razmere so namreč posebne, saj imajo konkretne prepreke za druženje, sproščanje, zabavo, in spodbujajo iskanje drugih prostočasnih dejavnosti, opozarja sogovornica.
Da zaslon vsekakor ni dovolj, da potrebujejo šolo v šoli, ki je več kot le prostor podajanja in prejemanja znanja, so mladi v drugem valu izrazili z iniciativami #odprimošole in na protestih. Kot pravi profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede, so mladi do zdaj svoja politična stališča le redko izražali na spletu.
"Sem izjemno navdušena nad tem, da so se mladostniki ne le oglasili, pač pa tudi zavestno in intenzivno izpostavili. Žal so se morali!"
Dijaki, ki so v Mariboru javno zahtevali vrnitev v šole, so bili za svoja dejanja poklicani na zagovor tudi pred sodišča.
"To so alarmantne spremembe v zadnjem letu in so bolj odraz stiske kot pa želje ali potrebe po tem, da bi se mladi radi oglašali prek družabnih omrežij. Zato jih je treba podpreti in opozarjati, o čem take drže in procesi zares govorijo."
Študije o tem, kako se mladi v omrežnih okoljih oblikujejo kot državljani, so govorile o tem, da družabni mediji za mlade do zdaj niso bili okolja, v katerih bi se politično izražali:
"Ker vedo, da je morda občutljivo izražati stališča na način, ki je viden in dostopen marsikomu. Zato so določene študije že pokazale, da njihovo politično izražanje in opredeljevanje raje ostaja v varnih zasebnih okoljih in ga ne razlagajo na glas."
Zagotovo pa je treba za konec opomniti, da so mladi zelo heterogena skupina, odraščajo v zelo različnih okoljih. In šola je pomemben prostor, saj številne razlike med njimi vsaj do nekatere mere briše in tako vsem poskuša omogočiti enake možnosti. Šola prek zaslona tega pač ne more.
Kako zelo pomembna je naloga šolskega sistema, da je varovalni sistem za tiste otroke, ki doma živijo v neprimernem in nespodbudnem okolju, smo že velikokrat opozorili. V zadnjih tednih se vrstijo tudi pozivi psihologov, psihiatrov in učiteljev, ki opisujejo tudi že zelo občutne posledice na psihičnem in fizičnem razvoju otrok zaradi izrazito dolgega časa šolanja na daljavo.
O mladostnikih in njihovem spopadanju s težavami smo govorili tudi v seriji oddaj Na podstrešju, ki jih lahko najdete v našem spletnem arhivu:
Starši otroka vidijo kot projekt, zgrešijo pa njegovo dušo
Mladostniki niso nemški ovčarji, ki bi ubogali na ukaz
Starši naj otroka spodbujajo k spopadanju s svojimi težavami
529 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Družbeni mediji za mlade do zdaj niso bili okolja, v katerih bi se politično izražali
Zoomifikacija življenja je bolj kot katero koli generacijo prizadela mlade, tako imenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa kot kadar koli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar sedem ur, kar je zelo zaskrbelo doc. dr. Bojano Lobe na Katedri za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki že vrsto let raziskuje najmlajše in njihovo rabo digitalnih tehnologij. Gre namreč za krajše obdobje, v katerem je bil način šolanja na daljavo še precej nedorečen in tudi zaradi tehnične neopremljenosti bistveno manj zasnovan za delo prek računalnika. Zato bodo podatki iz drugega vala po njenem mnenju popolnoma drugačni. Predvsem zato, ker se je pouk marsikje kar po urniku preselil na Zoom in druge aplikacije, ki omogočajo konferenčne pogovore na daljavo. Kot pravi raziskovalka, je sicer obdobje prvega vala pred letom dni spodbudilo nekatere ustvarjalne in funkcionalne rabe tehnologij. Te so se verjetno nadaljevale tudi v drugem valu. Otroci so se naučili programirati, uporabljati aplikacije za urejanje filmov, Power point, Word, elektronsko pošto in druge.
"Če potegnemo črto, moramo na internet in digitalne tehnologije gledati tudi kot na nekaj pozitivnega, kar lahko prinese znanja, s katerimi se bodo otroci bolje znašli v svetu, ki je vse bolj digitaliziran."
Zmotno pa je mišljenje, da so mladi samo potrošniki vsebin, ki bodo zdaj zdaj postali zasvojeni, če to še niso, pravi prof. dr. Tanja Oblak Črnič, avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu. Opozarja, da je tak pogled na mlade nekoliko hipokritičen, glede na to, kaj z napravami počnemo odrasli:
"Lepo se vidi, kaj denimo starši počnemo na otroških igriščih? Morda naprave res uporabimo tudi za to, da uredimo kakšno nujno službeno stvar, medtem ko se otroci igrajo. A ta nekoliko pokroviteljska drža do mladih, češ da izgubljajo čas in se ukvarjajo z nepomembnimi stvarmi, tudi demonizira te iste tehnologije. Morda bi se namesto z ekstremi raje ukvarjali z razumevanjem tehnološke in medijske uporabe te tehnologije ter komunikacijskih stikov, ki jih mladi potrebujejo med seboj?"
Epidemične razmere so namreč posebne, saj imajo konkretne prepreke za druženje, sproščanje, zabavo, in spodbujajo iskanje drugih prostočasnih dejavnosti, opozarja sogovornica.
Da zaslon vsekakor ni dovolj, da potrebujejo šolo v šoli, ki je več kot le prostor podajanja in prejemanja znanja, so mladi v drugem valu izrazili z iniciativami #odprimošole in na protestih. Kot pravi profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede, so mladi do zdaj svoja politična stališča le redko izražali na spletu.
"Sem izjemno navdušena nad tem, da so se mladostniki ne le oglasili, pač pa tudi zavestno in intenzivno izpostavili. Žal so se morali!"
Dijaki, ki so v Mariboru javno zahtevali vrnitev v šole, so bili za svoja dejanja poklicani na zagovor tudi pred sodišča.
"To so alarmantne spremembe v zadnjem letu in so bolj odraz stiske kot pa želje ali potrebe po tem, da bi se mladi radi oglašali prek družabnih omrežij. Zato jih je treba podpreti in opozarjati, o čem take drže in procesi zares govorijo."
Študije o tem, kako se mladi v omrežnih okoljih oblikujejo kot državljani, so govorile o tem, da družabni mediji za mlade do zdaj niso bili okolja, v katerih bi se politično izražali:
"Ker vedo, da je morda občutljivo izražati stališča na način, ki je viden in dostopen marsikomu. Zato so določene študije že pokazale, da njihovo politično izražanje in opredeljevanje raje ostaja v varnih zasebnih okoljih in ga ne razlagajo na glas."
Zagotovo pa je treba za konec opomniti, da so mladi zelo heterogena skupina, odraščajo v zelo različnih okoljih. In šola je pomemben prostor, saj številne razlike med njimi vsaj do nekatere mere briše in tako vsem poskuša omogočiti enake možnosti. Šola prek zaslona tega pač ne more.
Kako zelo pomembna je naloga šolskega sistema, da je varovalni sistem za tiste otroke, ki doma živijo v neprimernem in nespodbudnem okolju, smo že velikokrat opozorili. V zadnjih tednih se vrstijo tudi pozivi psihologov, psihiatrov in učiteljev, ki opisujejo tudi že zelo občutne posledice na psihičnem in fizičnem razvoju otrok zaradi izrazito dolgega časa šolanja na daljavo.
O mladostnikih in njihovem spopadanju s težavami smo govorili tudi v seriji oddaj Na podstrešju, ki jih lahko najdete v našem spletnem arhivu:
Starši otroka vidijo kot projekt, zgrešijo pa njegovo dušo
Mladostniki niso nemški ovčarji, ki bi ubogali na ukaz
Starši naj otroka spodbujajo k spopadanju s svojimi težavami
Dijakinje in dijaki so letošnji spomladanski izpitni rok včeraj odprli z esejem pri slovenščini, sledi pa še dober mesec in pol reševanja maturitetnih pol. Že tako zelo stresno obdobje pa je še nekoliko stresnejše za tiste, ki jim konvencionalni okvir mature ni pisan na kožo: tako imenovani zrelostni izpit bi namreč uspešneje reševali s prilagoditvami, kot so uporaba barvnih folij, posebnih LOOP slušalk, ki blažijo motnjo pozornosti, in podobnega. Gre za vizualno majhne predmete, ki pa lahko znatno zmanjšajo vrzel diskriminacije.
Rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in veliko povpraševanje po kadrih bi zlahka lahko razumeli kot znak, da zaposleni ljudje s svojo plačo lahko živijo vsaj znosno življenje, tudi zato, ker se je minimalna plača v zadnjem času vendarle nekoliko zvišala. Toda pri humanitarnih organizacijah opozarjajo, da je vse več prosilcev za pomoč zaposlenih in to za polni delovni čas, ne nujno z nizko izobrazbo in ne na najnižjih delovnih mestih, pa vendar ne zmorejo več plačevati osnovnih življenjskih stroškov. Pri ZPM Moste, kjer vodijo tudi program Botrstvo, opažajo, da se še posebej izrazito stiske kažejo v enostarševskih družinah in da zaposleni še težje priznavajo, da ne zmorejo preživeti. Takšna je tudi zgodba mame osnovnošolca, ki se je zaradi zelo nizke plače z otrokom v zadnjih štirih letih že petič prisiljena seliti. Nekaj podatkov o tem, koliko zaposlenih prejema minimalno plačo in kakšne so plačne razlike v javnem in zasebnem sektorju, poda analitik za področje trga dela in plač z Urada za makroekonomske analize in razvoj RS Mitja Perko.
Amerikanizacija, vsakodnevni novi trendi na Instagramu in TikToku ... Po besedah mladih vse več težav osnovnošolk in osnovnošolcev izhaja iz družbenih omrežij, kjer je sprejeto celo zahrbtno obnašanje drug do drugega. Pri tem pa še vedno, kljub zavedanju, vse aplikacije s težavo izbrišemo. "Med sabo se primerjamo v skoraj vsem; kdo je boljši v športu, kdo lepše izgleda, kdo je višji, ima lepše oči, lase, ocene," povedo devetošolci z ljubljanskih in okoliških osnovnih šol.
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Epidemija lova na petice, vse večja razslojenost srednješolcev, upad števila gimnazijcev iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih vpisanih le odstotek najbogatejših otrok. To so skrb zbujajoče teme, o katerih smo že poročali, tokrat pa pred 34. nacionalnim Otroškim parlamentom o njih ter žal marsikateri drugi debatiramo z devetošolkami in devetošolci iz ljubljanskih in okoliških osnovnih šol. Kako bi mladi zmanjšali stres v šolah, kako bi izboljšali svoj odnos s starši in sovrstniki?
Predvsem delo na terenu z družinami, z obiski njihovih domov, z osebno oceno stanja in s pogovorom, veliko lažje odkrije nakopičene težave družin. Starši namreč v prošnjah za pomoč pogosto navajajo le del težav, stik z njimi pa lahko za začetnimi problemi počasi naplavi še mnogo skritih. Če strokovni sodelavci ZPM Moste Polje takrat lahko takoj pomagajo, s tem velikokrat preprečijo povečevanje nastalih stroškov in predvsem stisk in težav. Prav takim hitrim pomočem bo odslej namenjen poseben Anitin sklad.
Nekdanji košarkar Goran Dragić s svojo ekipo zavzeto pripravlja dobrodelni dogodek, ki ga je naznanil v začetku letošnjega leta. Na tem se bodo v prijateljskem duhu pomerili številni košarkarski zvezdniki iz lige NBA. Zlati kapetan slovenske reprezentance bo del zbranih sredstev, iz naslova prodanih vstopnic, namenil svoji fundaciji preko katere obnavlja košarkarska igrišča po Sloveniji, večji del pa programu Botrstvo v športu, kjer je kot ambasador nasledil kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča.
Odhod iz nasilnega razmerja je zelo zahteven korak, ki ga zmorejo redke žrtve, praviloma ženske, življenje po njem pa je pogosto zelo težko. Sogovornica se je z dvema otrokoma najprej umaknila v varno hišo, po odhodu iz nje pa se je spoprijemala z neštetimi težavami, tudi sistemskimi, najtežje je pri iskanju stanovanja in varstvu otrok. Ker je zaradi višjih dodatkov prisiljena delati skoraj same nočne izmene, dnevno spi le nekaj ur, kljub popolni izčrpanosti pa druge rešitve kot življenje v premajhnem in plesni polnem stanovanju in nenehnem odrekanju sploh nima.
Od oskrbe lastnih otrok, nato do lastnih staršev. Vzdrževanje članov družine v večini primerov pade na ženske. V duhu praznovanja mednarodnega dneva žensk je tokratna oddaja Botrstvo namenjena vedno bolj aktualni problematiki skrbstvenem dela kot nevidnega dela žensk. Zakaj ostaja nevidno in neplačano? Tradicija pravi, da preprosto zato, ker ženske skrbijo iz dobrosrčnosti. O razsežnostih in posledicah skrbstvenega dela smo se pogovarjali z dolgoletno raziskovalko na tem področju dr. Majdo Hrženjak.
Smo sredi akcije 40 dni brez alkohola, ki je izraz solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi njega. Zaradi stigme je pogosto težko poiskati pomoč, alkoholizem v družini pa zaznamuje otroke tudi v njihovi odrasli dobi. Stroka opozarja, da imamo dva skrajna profila mladih, ki živijo v družini, kjer čezmerno pijejo - pridne, tihe, zelo motivirane dijake in učence, ki prikrivajo družinsko sramoto, in tiste, ki z različnimi oblikami prestopniškega vedenja kričijo po pomoči.
Tudi za tretjino slabše gibalne sposobnosti šolarjev in dijakov, ki bodo drastično zmanjšale njihovo uspešnost predvsem v slabše plačanih in storitvenih poklicih, slabši so učni dosežki, vse več otrok je kljub gibanju zasedenih, mnogi so treniranje športov zamenjali za igranje igric, štejemo že vsaj štiri izgubljene generacije, ki primanjkljajev v gibalni sposobnosti ne bodo več nadomestile, ker se ne šolajo več.
Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.
V več kot desetletju srečevanja z otroki in mladostniki iz programa Botrstvo smo le redko naleteli na tako nepopisno slabe bivanjske razmere, kot so v hiši, v kateri z očetom živita najstnika Lovro in Anže. Če bi temu sploh lahko rekli hiša. Med lesenimi deskami zunanjih sten skoraj stoletje stare, pretežno lesene stavbe, so ponekod špranje tako široke, da je videti zunanjo svetlobo. Tudi skozi podnice in strop pronica ledeno mrzel zrak. Fanta, ki jima je pred desetletjem umrla mama, odraščata v skrajno bednih razmerah, zato si - skupaj z očetom - silno želijo prenove. Večino del skušajo postoriti sami, a čeprav oče dela v tovarni v štirih izmenah in občasno opravi še kakšno honorarno delo, priznava, da je dohodkov premalo za nakup vsaj najosnovnejšega materiala.
Čeprav se morda ob spremljanju medijev zdi oddaljeno, pa nasilje ni le pred našim pragom, ampak je žal še preveč zakoreninjeno v naši družbi. Predstavimo osebno zgodbo mame verbalno nadlegovanega otroka. Na podlagi občutkov, ki jih doživljajo nadlegovani otroci, je na Fakulteti za družbene vede nastala njena razstava z naslovom Lej, kakšen si – seveda v odrasli interpretaciji otroških čustev. Zakaj je kljub medijski izpostavljenosti nasilja v šolah in izobraževanju to še vedno prisotno? Kaj lahko naredi starš, če prepozna stisko svojega otroka in kaj lahko nenazadnje naredi družba, da bi se vsi naučili strpno sobivati z mnogimi medsebojnimi razlikami?
"Ko sem gledala posnetke juda, sem si rekla, da mene že nihče ne bo tako metal po tleh," svoje prve vtise po povabilu, naj se pridruži skupini za opolnomočenje žensk skozi trening juda, pove Ana, ena tistih, ki se je pred dobrim letom prvič v življenju znašla na tatamiju. Ob njej je bila skupina žensk, ki so šle skozi trpke življenjske izkušnje, izkusile begunstvo, nasilje v partnerskih zvezah ali kakšno od zlorab.
Včasih je res nepredstavljivo, kako lahko en sam dogodek za vedno spremeni življenje družine, da iz uspešnega poslovnega življenja sčasoma zdrsne do točke, ko iz donatorjev sama postane prejemnica pomoči. A pot je k sreči lahko tudi obratna in naša sogovornika sta po nekaj letih prejemanja pomoči za svoja otroka zdaj lahko postala botra majhnemu fantku ter se tako pridružila več kot 10.000 botrom v projektu Botrstvo v Sloveniji.
Te dni so pri ZPM Moste polje, ki že 14. leto vodi program Botrstvo, v svoje evidence vpisali že 10.000 botra oziroma botro. Med tistimi, ki botruje že več kot desetletje, je tudi dvaindevetdesetletna upokojena klinična psihologinja Meta Kramar. Ker je vse življenje delala z družinami in z otroki v stiski, je tudi dragocena premišljevalka o spremembah v duševnem zdravju in v stiskah otrok danes in pred desetletji.
Med lanskimi prazniki sta se Eva in Mia, takrat 21 in 7 let stari sestri, soočali z nepopisno žalostjo ob izgubi obeh staršev, z njima pa tudi vseh sredstev za preživetje. Zaradi tujega državljanstva jima namreč ni pripadalo skoraj nič pomoči, ki bi jima sicer lahko vsaj malo pomagala. A pomagali ste poslušalci in jima zagotovili, vsaj v materialnem smislu, normalno življenje. Leto dni pozneje je res čudovito slišati, kako zelo jima pomoč, od poslanega SMS-a, paketa, pisma do vsega, kar sta prejeli, spreminja življenji in pomaga zastaviti zelo visoke življenjske cilje! Hvala vsem, ki ste pomagali sestrama Evi in Miji, ali ste v vseh teh letih kakorkoli pomagali otrokom v stiski. V teh letih je pomoč svojih botrov dobili več kot 13.000 otrok, tem je pomagalo skoraj 10.000 botrov, skupaj pa je bilo podarjenih več kot 30 milijonov evrov. Programu Botrstvo, ki ga na Valu 202 podpiramo že vrsto let lahko pomagate tudi tako, da ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer ga vodijo, še letos namenite košček svoje dohodnine.
Odločitev, da v svojo družino sprejmejo tri nečake in nečakinjo, ki so zaradi hudega zanemarjanja končali najprej v varni hiši in nato še v zavetišču, je bila za štiričlansko družino edina možna, a hkrati izjemno težka.
Neveljaven email naslov