Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Družbeni mediji za mlade do zdaj niso bili okolja, v katerih bi se politično izražali
Zoomifikacija življenja je bolj kot katero koli generacijo prizadela mlade, tako imenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa kot kadar koli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar sedem ur, kar je zelo zaskrbelo doc. dr. Bojano Lobe na Katedri za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki že vrsto let raziskuje najmlajše in njihovo rabo digitalnih tehnologij. Gre namreč za krajše obdobje, v katerem je bil način šolanja na daljavo še precej nedorečen in tudi zaradi tehnične neopremljenosti bistveno manj zasnovan za delo prek računalnika. Zato bodo podatki iz drugega vala po njenem mnenju popolnoma drugačni. Predvsem zato, ker se je pouk marsikje kar po urniku preselil na Zoom in druge aplikacije, ki omogočajo konferenčne pogovore na daljavo. Kot pravi raziskovalka, je sicer obdobje prvega vala pred letom dni spodbudilo nekatere ustvarjalne in funkcionalne rabe tehnologij. Te so se verjetno nadaljevale tudi v drugem valu. Otroci so se naučili programirati, uporabljati aplikacije za urejanje filmov, Power point, Word, elektronsko pošto in druge.
"Če potegnemo črto, moramo na internet in digitalne tehnologije gledati tudi kot na nekaj pozitivnega, kar lahko prinese znanja, s katerimi se bodo otroci bolje znašli v svetu, ki je vse bolj digitaliziran."
Zmotno pa je mišljenje, da so mladi samo potrošniki vsebin, ki bodo zdaj zdaj postali zasvojeni, če to še niso, pravi prof. dr. Tanja Oblak Črnič, avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu. Opozarja, da je tak pogled na mlade nekoliko hipokritičen, glede na to, kaj z napravami počnemo odrasli:
"Lepo se vidi, kaj denimo starši počnemo na otroških igriščih? Morda naprave res uporabimo tudi za to, da uredimo kakšno nujno službeno stvar, medtem ko se otroci igrajo. A ta nekoliko pokroviteljska drža do mladih, češ da izgubljajo čas in se ukvarjajo z nepomembnimi stvarmi, tudi demonizira te iste tehnologije. Morda bi se namesto z ekstremi raje ukvarjali z razumevanjem tehnološke in medijske uporabe te tehnologije ter komunikacijskih stikov, ki jih mladi potrebujejo med seboj?"
Epidemične razmere so namreč posebne, saj imajo konkretne prepreke za druženje, sproščanje, zabavo, in spodbujajo iskanje drugih prostočasnih dejavnosti, opozarja sogovornica.
Da zaslon vsekakor ni dovolj, da potrebujejo šolo v šoli, ki je več kot le prostor podajanja in prejemanja znanja, so mladi v drugem valu izrazili z iniciativami #odprimošole in na protestih. Kot pravi profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede, so mladi do zdaj svoja politična stališča le redko izražali na spletu.
"Sem izjemno navdušena nad tem, da so se mladostniki ne le oglasili, pač pa tudi zavestno in intenzivno izpostavili. Žal so se morali!"
Dijaki, ki so v Mariboru javno zahtevali vrnitev v šole, so bili za svoja dejanja poklicani na zagovor tudi pred sodišča.
"To so alarmantne spremembe v zadnjem letu in so bolj odraz stiske kot pa želje ali potrebe po tem, da bi se mladi radi oglašali prek družabnih omrežij. Zato jih je treba podpreti in opozarjati, o čem take drže in procesi zares govorijo."
Študije o tem, kako se mladi v omrežnih okoljih oblikujejo kot državljani, so govorile o tem, da družabni mediji za mlade do zdaj niso bili okolja, v katerih bi se politično izražali:
"Ker vedo, da je morda občutljivo izražati stališča na način, ki je viden in dostopen marsikomu. Zato so določene študije že pokazale, da njihovo politično izražanje in opredeljevanje raje ostaja v varnih zasebnih okoljih in ga ne razlagajo na glas."
Zagotovo pa je treba za konec opomniti, da so mladi zelo heterogena skupina, odraščajo v zelo različnih okoljih. In šola je pomemben prostor, saj številne razlike med njimi vsaj do nekatere mere briše in tako vsem poskuša omogočiti enake možnosti. Šola prek zaslona tega pač ne more.
Kako zelo pomembna je naloga šolskega sistema, da je varovalni sistem za tiste otroke, ki doma živijo v neprimernem in nespodbudnem okolju, smo že velikokrat opozorili. V zadnjih tednih se vrstijo tudi pozivi psihologov, psihiatrov in učiteljev, ki opisujejo tudi že zelo občutne posledice na psihičnem in fizičnem razvoju otrok zaradi izrazito dolgega časa šolanja na daljavo.
O mladostnikih in njihovem spopadanju s težavami smo govorili tudi v seriji oddaj Na podstrešju, ki jih lahko najdete v našem spletnem arhivu:
Starši otroka vidijo kot projekt, zgrešijo pa njegovo dušo
Mladostniki niso nemški ovčarji, ki bi ubogali na ukaz
Starši naj otroka spodbujajo k spopadanju s svojimi težavami
531 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Družbeni mediji za mlade do zdaj niso bili okolja, v katerih bi se politično izražali
Zoomifikacija življenja je bolj kot katero koli generacijo prizadela mlade, tako imenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa kot kadar koli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar sedem ur, kar je zelo zaskrbelo doc. dr. Bojano Lobe na Katedri za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki že vrsto let raziskuje najmlajše in njihovo rabo digitalnih tehnologij. Gre namreč za krajše obdobje, v katerem je bil način šolanja na daljavo še precej nedorečen in tudi zaradi tehnične neopremljenosti bistveno manj zasnovan za delo prek računalnika. Zato bodo podatki iz drugega vala po njenem mnenju popolnoma drugačni. Predvsem zato, ker se je pouk marsikje kar po urniku preselil na Zoom in druge aplikacije, ki omogočajo konferenčne pogovore na daljavo. Kot pravi raziskovalka, je sicer obdobje prvega vala pred letom dni spodbudilo nekatere ustvarjalne in funkcionalne rabe tehnologij. Te so se verjetno nadaljevale tudi v drugem valu. Otroci so se naučili programirati, uporabljati aplikacije za urejanje filmov, Power point, Word, elektronsko pošto in druge.
"Če potegnemo črto, moramo na internet in digitalne tehnologije gledati tudi kot na nekaj pozitivnega, kar lahko prinese znanja, s katerimi se bodo otroci bolje znašli v svetu, ki je vse bolj digitaliziran."
Zmotno pa je mišljenje, da so mladi samo potrošniki vsebin, ki bodo zdaj zdaj postali zasvojeni, če to še niso, pravi prof. dr. Tanja Oblak Črnič, avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu. Opozarja, da je tak pogled na mlade nekoliko hipokritičen, glede na to, kaj z napravami počnemo odrasli:
"Lepo se vidi, kaj denimo starši počnemo na otroških igriščih? Morda naprave res uporabimo tudi za to, da uredimo kakšno nujno službeno stvar, medtem ko se otroci igrajo. A ta nekoliko pokroviteljska drža do mladih, češ da izgubljajo čas in se ukvarjajo z nepomembnimi stvarmi, tudi demonizira te iste tehnologije. Morda bi se namesto z ekstremi raje ukvarjali z razumevanjem tehnološke in medijske uporabe te tehnologije ter komunikacijskih stikov, ki jih mladi potrebujejo med seboj?"
Epidemične razmere so namreč posebne, saj imajo konkretne prepreke za druženje, sproščanje, zabavo, in spodbujajo iskanje drugih prostočasnih dejavnosti, opozarja sogovornica.
Da zaslon vsekakor ni dovolj, da potrebujejo šolo v šoli, ki je več kot le prostor podajanja in prejemanja znanja, so mladi v drugem valu izrazili z iniciativami #odprimošole in na protestih. Kot pravi profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede, so mladi do zdaj svoja politična stališča le redko izražali na spletu.
"Sem izjemno navdušena nad tem, da so se mladostniki ne le oglasili, pač pa tudi zavestno in intenzivno izpostavili. Žal so se morali!"
Dijaki, ki so v Mariboru javno zahtevali vrnitev v šole, so bili za svoja dejanja poklicani na zagovor tudi pred sodišča.
"To so alarmantne spremembe v zadnjem letu in so bolj odraz stiske kot pa želje ali potrebe po tem, da bi se mladi radi oglašali prek družabnih omrežij. Zato jih je treba podpreti in opozarjati, o čem take drže in procesi zares govorijo."
Študije o tem, kako se mladi v omrežnih okoljih oblikujejo kot državljani, so govorile o tem, da družabni mediji za mlade do zdaj niso bili okolja, v katerih bi se politično izražali:
"Ker vedo, da je morda občutljivo izražati stališča na način, ki je viden in dostopen marsikomu. Zato so določene študije že pokazale, da njihovo politično izražanje in opredeljevanje raje ostaja v varnih zasebnih okoljih in ga ne razlagajo na glas."
Zagotovo pa je treba za konec opomniti, da so mladi zelo heterogena skupina, odraščajo v zelo različnih okoljih. In šola je pomemben prostor, saj številne razlike med njimi vsaj do nekatere mere briše in tako vsem poskuša omogočiti enake možnosti. Šola prek zaslona tega pač ne more.
Kako zelo pomembna je naloga šolskega sistema, da je varovalni sistem za tiste otroke, ki doma živijo v neprimernem in nespodbudnem okolju, smo že velikokrat opozorili. V zadnjih tednih se vrstijo tudi pozivi psihologov, psihiatrov in učiteljev, ki opisujejo tudi že zelo občutne posledice na psihičnem in fizičnem razvoju otrok zaradi izrazito dolgega časa šolanja na daljavo.
O mladostnikih in njihovem spopadanju s težavami smo govorili tudi v seriji oddaj Na podstrešju, ki jih lahko najdete v našem spletnem arhivu:
Starši otroka vidijo kot projekt, zgrešijo pa njegovo dušo
Mladostniki niso nemški ovčarji, ki bi ubogali na ukaz
Starši naj otroka spodbujajo k spopadanju s svojimi težavami
"Ko se prvi večer začnemo spoznavati in otroci občutijo, da ti lahko zaupajo, se začnejo odpirati. Iz njih vrejo zgodbe o tragedijah, ki so jih že doživeli. Večinoma vodim skupine mlajših otrok, starih največ deset let, pa vendar mi govorijo stvari, ki so nepredstavljive. O smrti sorojencev, o izgubi celotne družine. O življenju v rejniških družinah ali v strašnem pomanjkanju. V resnici se nam sploh ne sanja, kako ljudje živijo. Ko sem se prvič soočila s tem, ko sem slišala njihove zgodbe, sem takoj ko je bilo mogoče, poklicala svoje starše in se jim zahvalila za vse, kar so mi dali in mi omogočili," o svojih izkušnjah ob prostovoljnem delu na letovanjih pove dolgoletna prostovoljka Alenka. Da lahko čim več otrok vsaj za nekaj dni izkusi letovanja, že vrsto let pomagate tudi poslušalci s svojimi donacijami. In tudi to poletje so prav vsa SMS sporočila z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslana na številko 1919 namenjena za zagotavljanje počitniških doživetij najbolj ranljivim otrokom.
"Zadnji dan je zame najhujši, ker vem, kam se morajo vrniti. In vem, da oni vedo, kam se vračajo ...", pravi Martin, vzgojitelj prostovoljec na letovanjih, v katere so vključeni tudi otroci s projekta Botrstvo. Priznava, da vsem izkušnjam navkljub nikoli nisi pripravljen na realnost, ki jo ti otroci živijo …
“Deklice nekaj dni nisem videla jesti. Ko je naslednjič vzela jogurt in ga nesla v sobo, sem šla za njo. V torbi je poleg jogurta že imela spravljeno jabolko, hruške, tri slive še od prvega dne, deset paštet. Najprej sem bila pretresena in sem jo vprašala, zakaj to počne. Odvrnila je, da ji je mamica naročila, naj prinese domov vse, česar ne bo pojedla. To me je nepopisno zabolelo. Še danes o tem težko pripovedujem. Da tako majhen otrok hrani stvari za mamico, ki je doma lačna! Imela je slabo vest, ker je lahko jedla, mamica pa ni imela hrane. To najbrž pomeni, da deklica tudi sama doma nima dovolj. Vse do danes je nisem pozabila in tega nisem prebolela. Da je v Sloveniji dandanes nekdo lačen, da otrok ves teden hrani tri slive za mamico, se mi zdi še zdaj nerazumljivo!” močno ganjena pripoveduje Irena, ena izmed številnih vzgojiteljic in vzgojiteljev, ki otroke kot prostovoljci spremljajo na letovanjih. Vsako poletje vas spomnimo, kako dragocena je za otroke s socialnega roba izkušnja letovanja na morju, v hribih, kjer koli stran od doma, s prijatelji. Pridejo po nove izkušnje in nova doživetja. V teh letih je samo zaradi vaših donacij tako izkušnjo lahko dobilo že več kot 400 otrok in tudi letos vas bomo vsak ponedeljek spomnili, da ste s SMS-donacijo BOTER5 na 1919 ali z donacijo poljubnega zneska lahko del te lepe poletne zgodbe.
Ta konec tedna se je iztekla druga sezona oddaje Delovna akcija na POP TV, v kateri družinam v stiski prenovijo njihov dom. Oddajo s pomočjo številnih poslovnih partnerjev, ki prispevajo svoj delež h gradbenim delom ali k novi opremi, ustvarja velika ekipa ljudi. A najbolj prepoznavna je oddaja postala po voditeljici Ani Praznik, ki je spremljanju prenov in s tem usod družin dala noto spontanosti, prisrčnosti in sočutja. Kako je doživljala vse zgodbe družin, njihovo stisko, revščino, osebne tragedije in kako je ta izkušnja spremenila njo in njen pogled na življenje?
Čeprav je bila želena šola precej daleč od kraja, kjer živi naša sogovornica in je bilo jasno, da bo s šolo prišel tudi strošek bivanja v dijaškem domu, so jo starši pri odločitvi podprli, češ da naj živi svoje sanje in da bodo že kako. A vseeno je bil mesečni znesek 220 evrov, ki jim je bilo treba prišteti še potne stroške, za njihovo družino zelo težko obvladljiv. Za plačilo dijaškega doma ni ostalo skoraj nič. Zato je to, da ji dom pomaga plačati Dijaški sklad projekta Botrstvo, strašansko dragoceno. "Lažje je doma, mami ima manj skrbi, tudi oče, čeprav ga ne vidim pogosto. Sploh pa mi je všeč, ker vidim, da sta ob koncu leta oba res ponosna name. Vem pa, da je staršem hudo, ker se moram obremenjevati z njihovimi problemi in da moram biti odrasla, čeprav sem še otrok." Dijaški sklad projekta Botrstvo je v tem šolskem letu pomagal še 139 dijakom, da so lahko prebivali v dijaških domovih, obiskovali želene šole in imeli bistveno boljše pogoje za učenje in delo kot bi jih imeli, če bi se morali vsak dan več ur voziti v šolo.
To poletje bo mladi prostovoljec Damjan prvič postal vzgojitelj tudi otrokom, ki bodo letovali s pomočjo donacij v projekt Botrstvo. Zanj je to posebej ganljiva izkušnja, saj so bila v otroštvu ta letovanja zanj edina možnost, da počitnic ne preživi zgolj doma. "Res gre le za nekaj dni, a hkrati za mnogo več. Letovanje ti da spomine, o katerih se lahko pogovarjaš s sošolci, s katerimi sicer ne bi imel tem za pogovore. Navezuješ stike, ki jih ne bi, če bi ždel doma med štirimi stenami, spoznaš, da imaš veščine in talente in vse to ti da upanje, da je življenje lahko boljše tudi zate!"
Gospodarski rasti in majhni brezposelnosti navkljub se število prosilcev za denarno socialno pomoč vztrajno povečuje, pri Botrstvu pa opažajo tudi vse več prošenj za pomoč pri letovanju, nakupu šolskih potrebščin, plačilu položnic in žal tudi za hrano. Starši, ki vsak mesec v skladišču v ljubljanskih Mostah lahko prevzamejo paket, po večini povedo, da sami pogosto ostanejo lačni in da je hrana velik problem. Med počitnicami, ko otroci ne jedo v šoli, bo le še večji.
Že pred časom smo vam predstavili zgodbo Vita in Filipa, dveh fantkov, ki sta po očetovi smrti živela z mamo v res nemogočih razmerah, v hiši brez vodovoda, med mišmi, vlago in v skupni spalnici z mamo. Ker zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za sinova, potrebuje pomoč, ki jim jo vseskozi zagotavlja lokalni center za socialno delo. Ta je bil tudi med organizatorji pomoči, ki je hiško v tem času dodobra prenovila.
Bližajoči se konec šolskega leta je čas, ko šolarji in dijaki najbolj potrebujejo pomoč pri učenju in pridobivanju ocen. Inštrukcije so za marsikoga cenovno nedosegljive, mnogi večgeneracijski centri po Sloveniji pa jih vse leto organizirajo in to brezplačno. Kaj taka pomoč prostovoljcev daje otrokom s težavami pri učenju, kaj prostovoljno delo vrača inštruktorjem in kdo vse lahko pomaga? Obiskali smo VGC Skupna točka, samo eno od točk, kjer otroci lahko dobijo to neprecenljivo pomoč.
15 večgeneracijskih centrov, ki s številnimi lokalnimi podružnicami delujejo po vsej Sloveniji, daje odlično priložnost za številne, povsem brezplačne dejavnosti ljudem prav vseh starosti iz prav vseh socialnih slojev. V Sloveniji delujejo dobri dve leti, zgled pri oblikovanju njihovih programov in načina dela ter povezovanja z lokalnimi skupnostmi pa so jim bili tudi tisti, ki delujejo v Berlinu. Ena največjih platform medgeneracijskega druženja v Berlinu je Give something back to Berlin ali Vrni nekaj Berlinu. Več kot 100 prostovoljcev skrbi za starejše, priseljence, begunce, ljudi, ki potrebujejo pravno pomoč, nasvete ali le druženje in navezovanje stikov v svoji okolici.
Več kot 4500 botrov je v lanskem letu iz mesec v mesec lajšalo življenje več kot 5000 otrokom z vseh koncev Slovenije. Projekt, ki traja 9. leto, je v vsem tem času zbral več kot 14 milijonov evrov, iz leta v leto pa se bogati tudi program, ki otrokom in njihovim družinam omogoča vse bolj večplastno pomoč in s tem manjšo izključenost iz družbe. Po lanskih dveh neodvisnih zunanjih revizijah je prejšnji teden delovanje pregledal tudi Nadzorni odbor projekta Botrstvo.
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Revščina pri nas je drugačna od revščine v svetu. Zagotovo je manjša, pravi doktorica Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, izjemna strokovnjakinja za razmere na kriznih območjih in predsednica Slovenske filantropije. Imajo pa vse oblike pomanjkanja skupni imenovalec: to je občutek neenakosti in krivičnosti, ki lahko pripelje do popolne pasivizacije in tudi do sovražnosti. Toda vsak ukrep, čeprav najmanjši, ima lahko velik učinek.
Na praznični ponedeljek smo spomnili, da je prav vsak lahko del projekta Botrstva ali drugačne pomoči sočloveku. Našega sogovornika Sebastjana Lukmana je k projektu pripeljalo naključje, ki se je v vseh letih spletlo v trdno vez in izjemno dragoceno pomoč.
Po šestih letih delovanja je projekt Botrstvo – brezplačna pravna pomoč doživel nekaj manjših sprememb in zdaj deluje okrepljen z dodatno pomočjo. Leta izkušenj z družinami v socialni stiski iz vse Slovenije namreč kažejo, da so potrebe vsaj enako velike, področja, kjer ljudje ne zmorejo boja s sistemom, pa zelo podobna kot ob začetku projekta. Zato bo pisarna za pravno pomoč družine iz vse Slovenije sprejemala vsako sredo, brezplačni nasveti po telefonu pa bodo dostopni vsak četrtek dopoldne na številki 080 1432.
Prostor Večgeneracijskega centra Skupna točka Grosuplje je vsako leto bolj poln. Lani so imeli več kot 3000 uporabnikov in več kot 500 različnih dejavnosti, ki se jih udeležujejo upokojenci, brezposelni, socialno ogrožene družine, veliko imajo priseljencev, pa tudi Romov. Prav ti se po kakšen nasvet ali pomoč raje ustavijo v tem centru kot na tistem za socialno delo. Veliko zaslug za to ima tudi vodja centra Taja Tatjana Berk, ki sicer velja za strogo, a taka mora biti, da se kaj spremeni, pravijo nekatere uporabnice. Tudi zaradi njenega dela bodo v Grosuplju dobili prvega Roma z vozniškim izpitom.
Do jutri morajo devetošolci oddati vloge za vpis v srednje šole. Zanje je to velika življenjska odločitev, ki pa je nekaterim ne krojijo le želje in osnovnošolske ocene, pač pa tudi številke iz družinskega proračuna. Plačilo stroškov bivanja v dijaških domovih je namreč pretežno na ramenih staršev. Poseben dodatek, ki ga za bivanje prejmejo ob štipendiji, namreč tudi najrevnejšim dijakom krije kvečjemu tretjino stroškov domskega bivanja. Zato tem pomaga Dijaški sklad projekta Botrstvo.
Veliko mladih ne verjame vase, ker jim to odrasli na različne načine nenehno sporočamo, ker zelo velik pomen pripisujemo ocenam, ker od njih pričakujemo izpolnitev lastnih neizpolnjenih mladostniških ciljev. Kako pomemben steber podpore ob tem so otrokom (lahko) učitelji, sploh tistim otrokom, ki spodbud ne dobijo v družini, razmišlja svetovalna delavka na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji Irena Avsenik.
Dobri dve leti je, kar so poslušalci pomagali hudo bolnemu očetu, ki že od Nikolajevega rojstva sam skrbi zanj. Skrb za živahnega malčka je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno, sploh, ker sta živela le od socialnih transferjev. Kako jima je pomoč poslušalcev spremenila življenje in kakšne preskušnje ju še čakajo?
Novoletna zaobljuba Maje Peharc za leto 2018 je bila: vse leto brez novega kosa oblačila, nakita ali obutve. Bilo je leto polno skušnjav, v katerem jo je podpirala in zanjo navijala tudi slovenska tviteraška skupnost. Ta je na 366. dan akcije močno podprla tvit z dokazilom, da je tisoč evrov za projekt Botrstvo že nakazanih. A njena misija se ni končala že z nakupom prvega para nogavic: k (finančni) podpori je povabila prijatelje, dobila nekaj sledilcev, ki se različnim stvarem odpovedujejo letos, skupaj s partnerjem pa sta sprejela za številne presenetljivo odločitev.
Neveljaven email naslov